[GLASBA: domače] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Monowi Twins – Hush Now: o
Temačni country dvojca je napovedal že njun EP (ki se znajde v celoti na prvencu), žal pa album EP-ja ne nadgradi. Nove skladbe so bolj splošne v svojem glasbenem izrazu, ohlapne, temačnost in americano pa zamenjata generalnejša rockovska alternativa ali pa povprečnejša balada, pozna se tudi delno razbita korehentnost, ki je krasila EP. Še vedno drzen in prvovrsten produkt na slovenski sceni, le z manjkom nekaj kilometrov do odličja. T. K.
http://monowitwins.bandcamp.com/album/hush-now (celoten album)

Nina Bulatovix – Jate: +
Drugi album Nine Bulatovix je izreden presežek v vseh ozirih alternativne godbe. Prvi glas zasedbe Gregor Kosi podaja tekom albuma v stilu govorjene poezije premišljene in silovite družbeno kritične besede, ki merijo tako na »včredenje kot na novi individualizem«, brutalna post-punkerska ritem mašinerija pa le nekajkrat pusti čas za vdih-izdih. Na plati se prepletajo elementi agresivne garažne zvočnosti, dadaističnih krikov in bolj umirjenih hipnotičnih pejsažev, ki vsi skupaj tvorijo uporno telesno glasbo za duhovno in materialno drugačno 21. stoletje. J. P.
http://ninabulatovix.bandcamp.com/ (celoten album)

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: Drakula: Skrita zgodba / Dracula Untold (rež. Gary Shore, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0829150/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/dracula_untold/

Hollywood se je odločil, da bo iz prežvečene zgodbe o grofu Drakuli izvlekel nekaj novega in, kot namiguje že naslov, skritega. Gary Shore namreč razkrije predzgodbo o nastanku te pošasti, kar jo naredi človeško in skoraj vredno usmiljenja. Vlad (ki ga zagnano in srčno odigra Luke Evans), čeprav poznan po natikanju ljudi na kole, je tokrat neomajno odločen zaščititi svojo družino, ne glede na ceno – kot Liam Neeson v Ugrabljeni, le da je v Drakuli občutno več epskih temačnih prizorov za vampirske in netopirske navdušence. Osupljiv je tudi Charles Dance kot grozoviti »starosta« vampirjev, ki da Vladu svojo moč, posebno noto pa pridoda nekonvencionalen konec. Oceno mu zbijejo površinski liki in prevelika želja po dramatiziranju. Solidno.

Veronika Šoster

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Lnrdcroy - Much Less Normal

Produkcija: Lnrdcroy
Založba: 1080p
Datum izdaje: 20. maj 2014
Med progresivno trance glasbo in ambientalnimi techno odvodi se nahaja območje, kjer plavajo ritmi vancouverskega producenta Leona Campbella aka LNRDCROY. Z zaprašeno rave estetiko album Much Less Normal definira mešano klubsko občutje zgodnjih jutranjih ur, ko se evforija začne mešati z melanholijo. Ta poklon plesni glasbi in klubskemu doživetju se zgodi brez skladb, namenjenim plesiščem. Skladbe, ki so sicer podkrepljene z vztrajnimi bobni skozi cel album, so za klub večinoma prelahkotne, kar pa je v tem primeru plus. Šele v mirnem okolju, kjer se lahko v celoti sliši detajlne spremembe v modulacijah sintov, album zares zaživi in jasno pokaže svojo hipnotično plat.

Kljub raznoliki dinamiki posameznih skladb Campbella nikoli ne odpelje preveč stran od osrednje tematike, kar poslušanje ohranja tekoče. Čeprav je album prežet z vplivi raziskovalnega duha ambientalnih Cafe del Mar kompilacij, se s podobnim navdušenjem zazira tudi v prihodnost, kamor so že v zgodnjih obdobjih rave kulture glasbeniki začeli risati sledi. Za moderen pridih je v dobri meri verjetno zaslužena tudi vancouverska založba 1080p. Ime založbe, ki je sicer usmerjena h kasetnemu formatu, je sodobnemu duhu primerno ironičen, kakršna je tudi estetika internetnega kolažnega kiča z naslovnic izdaj. Založba si poleg svoje nevsiljivosti deli z izvajalcem še precejšnjo dostopnost, četudi se oba spogledujeta z eksperimentalnimi aspekti elektronske glasbe.

LNRDCROY s svojim prvencem Much Less Normal nadaljuje trenutno družbeno razpotje tehnoloških inovacij in prizemljitvene staromodnosti, kar se na albumu kaže v lo-fi teksturah starih digitalnih sintetizatorjev, kot sta Rolandova JV-1080 in JD-800. Na trenutke deluje kot glasbena podlaga starih futurističnih filmov, a je vseeno samostoječ in nagrajuje tiste, ki se radi ob glasbi popoldne malo spočijejo ali zadremajo. Album se trenutno lahko pohvali z razprodanimi kasetnimi izdajami in janurja pričakuje še vinilni natis.

Jaka Golob

[GLASBA: tuje] Praznične kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

[GLASBA: tuje] Praznične kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Amogh Symphony / Vishal J.Singh – Vectorscan: +
V vseh pogledih ekstremni metalci – v raziskovanju zvoka, v doprinašanju drugih žanrskih odvodov, v sami tehničnosti itd. – so na svojem tretjem postali svetovljani. Distorzijo je zamenjal daljnevzhodni patos, glasbila in zvočnost, ki sta jim bila dodana že poznana udarnost in vsesplošna eksperimentalnost. Glasbena avant-garda v svoji najbolj čisti in, bržkone, tudi čislani podobi. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=Lhttxno6gCY (celoten album): http://amoghsymphony.bandcamp.com/track/junaki-osinaki-dhumuha-saki

PRINCE & 3RDEYEGIRL – Plectrumelectrum: o
Prince je letos izdal kar dva albuma; in oba na isti dan. Plectrumelectrum je slabši izmed dvojice. Poln zvoka utrujene sredinske glasbene preteklosti popa, funka in rock'n'rolla nas razočara s plitkostjo izraza in že tisočkrat prežvečenimi, a obrtniško naštudiranimi strukturami, po drugi strani pa nam nudi poslušljiv, lahkoten in s seksualnim fizisom okužen album. J.P.
https://www.youtube.com/watch?v=SRmTyz5vJz0 (skladba "Another Love")

Prince – Art Official Age: o
Art Official Age je vsekakor razburljivejše letošnje "princeovsko" delo. Album preveva retrofuturistični groovy electro R&B ambient, ki kar nekajkrat spomni na sodobno različico Princea – Janelle Monae. Prince se kot pričakovano izkaže za izredno lucidnega spremljevalca sodobnih trendov, ki pa jih spretno predrugači in jim doda za njega tako značilno funky razsežje. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=M9R1E4y7_Js (skladba "Funknroll")

shield your eyes – Reciprocate: +
Metelkin stari znanec Stef Ketteringham in njegov bend Shield Your Eyes z novo plato ponovno streže čudaško spojino nenavadno neparnih ritmov, bluesovskih vzdihovanj kitare in svojega kričeče recitirajočega, a paradoksalno prijetnega in všečnega glasu. Uhoslišna DIY produkcija celoten zvočni mišmaš naredi še toliko bolj pristen v svoji briljantnosti. T. K. http://music.shieldyoureyes.com/album/reciprocate (celoten album)

venetian snares – My Love is a Bulldozer: o
Inovator breakcora po kar 4 letih ponovno izdaja studijski album, ki bo, upajmo, ponovno ogrel glasbenikovo plodovitost iz prejšnjega desetletja. Kljub prepotrebnemu kreativnemu odmoru je v sceni zevala luknja, ki jo MLIB krpa slabše od želja, a vseeno dovolj, da so izsušena grla za zdaj potešena. Stara formula mešanja odbitih zvokov še bolj odbitih ritmov, radijsko zveneče glasbe prvih desetletij 20. stoletja in klasike ter ustvarjalno naspan Aaron Funk nikoli ne moreta biti slaba. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=yUXRilk-JNA (celoten album)

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Fantovska leta (Boyhood)

Režija: Richard Linklater
Igralska zasedba: Ellar Coltrane, Ethan Hawke, Patricia Arquette
Datum izida: 30. julij 2014 (Slovenija)

Če bi moral najnovejši film Richarda Linklaterja povzeti v enem stavku, bi ga opisal kot film o življenju, če pa že ne o življenju nasploh, pa vsaj o življenju generacije. Trditev, ki hitro izpade pretenciozna, kakor hitro postanejo takšni tudi filmi, ki se to trudijo biti. Ampak Fantovska leta doseže, kar večini ne uspe, in sicer ravno zato, ker je njegov pristop popolnoma drugačen – intimen in pristen. Namesto, da bi poskušal iskati odgovore, se zadovolji z verističnim prikazom odraščanja glavnega junaka Masona in njegove družine brez poskusa moraliziranja, kar je za film takega formata redkost. Film je bil sneman dvanajst let in odraščanje, ki ga spremljamo, je dejansko odraščanje igralca Ellarja Coltrana, zapleti pa so zapleti, s katerimi se v vsakdanjem življenju srečuje vsak izmed nas, zaradi česar se s filmom brez težav poistovetimo. Linklaterju uspe natančno ujeti duh časa naše generacije in odraščanja na prelomu tisočletja, ki se kaže v prepadu med Masonovo delno čustveno odsotnostjo in zasanjanostjo ter pragmatično usmerjenimi odraslimi. Popularna glasba, ki večinoma predstavlja zvočno podlago, film še dodatno veže na določeno obdobje. Režiser je že v svoji trilogiji Pred dokazal, da je mojster intimnih prizorov, ki temeljijo na močnih dialogih in odlični igri, tako da Fantovska leta kljub dolžini in odsotnosti bolj dramatičnih zapletov niti malo ne dolgočasijo. Izpostaviti velja Ethana Hawka, starega znanca Linklaterjevih filmov, ter Patricio Arquette, ki odlično upodobita očeta in mater, ne nazadnje pa tudi mladega Ellarja Coltrana, ki pred našimi očmi dobesedno zraste v odličnega igralca. Film, ki je tako močno prepleten z določeno generacijo in obdobjem, bo z leti nedvomno izgubil nekaj svoje magije, vendar bo hkrati postal nekakšen mogočen filmski spomenik. Nedvomno eden od vrhuncev leta.

Ocena: 10

Andraz Mele

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Igre lakote: Upor, 1. del (The Hunger Games: Mockingjay – Part 1)

Režija: Francis Lawrence
Igralska zasedba: Jennifer Lawrence, Josh Hutcherson, Liam Hemsworth
Datum izida: 20. november 2014 (Slovenija)

Pri Igrah lakote že dolgo ne gre več samo za igre. Po neuspelem poskusu vladajočega Kapitola, da bi zatrl upor revnejših okrožij, ki ga je zanetila samosvoja girl on fire, Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), gre predvsem za vojno. Le-tej je sicer posvečena celotna zadnja knjiga bestselling trilogije Suzanne Collins, a zaradi v zadnjih letih tako popularne razdelitve knjige na več delov (tokrat na dva) se fokus prestavi na samo pripravo na vojno. Zaradi te odločitve lahko zablesti že pokojni Philip Seymour Hoffman v vlogi glavnega stratega Plutarha, s svojo prepričljivostjo pa precej opazno zasenči vodjo podzemnega upora utrdbe 13. okrožja, odločno in neusmiljeno predsednico Coin (Julianne Moore), ki se bo tako ali tako morala izkazati v zadnjem delu.

Vse oči pa so večino časa seveda uprte v Katniss, ki se iz udeleženke iger spremeni v akterko, v glavni simbol upora (mockingjay) – v to razplamtevajočo se vojno je vedno bolj vpletena, čeprav proti svoji volji. Jennifer Lawrence je popolna Katniss – močna v svoji krhkosti, neomajna in nezlomljivega duha. Tokrat sta malo manj izpostavljena Josh Hutcherson (transformirani, neprepoznavni Peeta) ter Liam Hemsworth (še vedno militaristično razpoloženi Gale), zato je famozni ljubezenski trikotnik potisnjen ob stran, mladinski pridih prvih dveh filmov pa se porazgubi zaradi grozeče slutnje vojne katastrofe.

Najmočnejša in najbolj pretresljiva scena filma vključuje pesem The Hanging Tree, ki privre iz Katniss in v primerjavi z zrežiranim snemanjem propagandnih spotov deluje iskreno, boleče in prelomno. Filmu njegov čar odvzame le razlomljenost fabule na pol, kar povzroči odsotnost pametnega zapleta, grozeča napoved v svojo premoč prepričanega predsednika Snowa (Donald Sutherland), da nas na koncu uničijo prav stvari, ki jih najbolj ljubimo, pa daje slutiti krvav razplet franšize, ki si ga bo moč v kinih ogledati novembra 2015.

Ocena: 7

Veronika Šoster

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Miha Mazzini - Izbrisana

Založba: Goga
Leto izdaje: 2014

V romanu Mihe Mazzinija z naslovom Izbrisana v prvem planu spremljamo zgodbo petnajstih dni pekla Zale Jovanović – to je prvih petnajst dni meseca maja, leta 1992.

Dejstvo je, da je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije 26.2.1992 izbrisalo državljanske podatke 25.671 ljudem. Večina jih še dandanes nima urejenega “statusa”. Na tej točki ni nobenega smisla s prstom kazati na “one ali druge”. Verjamem, da se vas je večina bralcev tisti čas še nahajala nekje v očetu ali materi - in tudi recenzent romana še ni znal hoditi. To pa niti ni tako važno. Naše generacije nimajo več težav z izbrisanimi, vsaj večjih ne. Če bi podobni primeri v družbi nastajali še dandanes, bi za njih vedeli (mar ne?). Saj živimo v času, ko mediji najraje zgrabijo še več od potencialno ekstremne, izstopajoče zgodbe.

Po zgodbovanju Mazzinija pa temu ni bilo vedno tako. Na začetku samostojne Slovenije je do javnosti uspelo priti le tisto, kar je bilo za mlado republiko neškodljivo. In prav to pristranskost, ki sta jo ustvarila sveži kapitalistični zagon mlade države s pretirano potlačenim egom majhnega naroda, Zala Jovanović še kako občuti na svoji lastni… Hja, pa niti ne koži. Recimo duši.

Govora je seveda o klasičnem, šolskem primeru birokratske napake, ignorance … V glavnem, birokratskega kriminala. Ta pa nas razjeda od znotraj. Popotovanje po slovenskem birokratskem peklu pa ne bi bilo tako pristno. zanimivo in šokantno, če ne bi bil notranji (in zunanji, seveda) glas Zale Jovanović prav Miha Mazzini. Kot že večkrat prej pisatelj prepriča s tem, da so liki v zgodbi nadvse dotakljivi, prekleto realni - a vseeno ne preveč vsakdanji. Edina stvar, ki se v romanu samo približa generičnosti, je lik Zalinega ljubimca, Američana Marka. Po drugi strani pa moram Mazziniju tudi tu dati prav, saj so taki liki pri slovenskih dekletih pogosto presenetljivo uspešni.

Tako nam pisatelj ponudi roman, ki ga sicer zlahka preberemo na dušek, nas pa ne bo najbolj razveselil. Čeprav morda ob branju zaradi nezapletenega sloga pisanja in hitrega (skoraj akcijskega) poteka zgodbe večkrat dobimo občutek, da beremo kakšen lahkoten poletni roman, se ob zgodovinskih dejstvih takoj streznimo in opazimo, da je Izbrisana v bistvu nekakšen skrajno dober “šnelkurs" k razumevanju tega temnega delčka naše zgodovine.

Domen Babič

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Ariel Pink – pom pom: +
Ariel tudi brez svoje stalne zasedbe The Haunted Graffiti nadaljuje čudaški potep po robovih psihedeličnega popa. Vsenavzoča zasanjana melanholija, eksperimentalen igričarski pridih, spomin na že pozabljene žlahtne zvoke glasbene zgodovine in lo-fi omama je le nekaj na hitro izpostavljenih atributov albuma pom pom, ki tvori svojevrsten žanrski kolaž in z vsakim ponovnim vrtenjem poslušalcu razkriva nove privlačne plasti eklektične zvočne avanture. Spoj popa in avantgarde v svoji najboljši obliki. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=YS87mPfD_yI (skladba »Picture Me Gone«)

Beyond Creation – Earthborn Evolution: +
Visoko kvantitativna tehničnost v večini primerov zavira emocionalni vtis in (zapomnljivo) domiselno koherentnost melodij, strukture in ostalih aranžerskih elementov, a Beyond Creation še v drugo v svoji karieri uspejo ustrojiti pot visoki kvantiteti za visoko kvaliteto. Ščepec avantgarde in predvsem sveža raba neprečkanega basa v tehničnem death metalu pa potisneta Earthborn Evolution na vrh lestvice najboljših 2014. T. K.
http://beyondcreation.bandcamp.com/album/earthborn-evolution (celoten album)

Natural Snow Buildings – The Night Country: +
Nepojmljiva plodovitost francoskega dvojca se ne kaže le v več kot 20 izdajah v dobrih 10 letih, temveč tudi v nenormalni dolžini teh izdaj, kar se povsem ujema z bendovim konceptom neskončnosti. Iskanje transcendetnega pomena glasbenega izraza se manifestira skozi popotovanje po etničnih glasbilih in folk izročilih, ki so zaviti v težko, bujno psihedelično atmosfero in razpotegnjeni za karseda močne občutke brezčasnosti. The Night Country je eden najboljših bendovih poskusov pri doseganju svojega namena. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=3jxvJyhbmbg (skladba »Rusty Knives Valley«)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Glengarry Glen Ross (David Mamet)

Režiser: Vito Taufer
Dramaturgija: Tomaž Toporišič
Premiera: 16. decembra 2014 v spodnji dvorani SMG

V enem stavku je Glengarry Glen Ross drama o moških v kapitalizmu. Je drama o njihovem vsakodnevnem pehanju za denarjem, ugledom in položajem v službi ter družbi, položajem, ki je tako izmuzljiv in krhek, da jim ohranjanje le-tega jemlje večino energije. Zgodba o vzpenjajočem se kapitalističnem sistemu, podobo katerega zlahka prenesemo v slovenski (kulturni) prostor; če je materialističen sistem v Ameriki današnjega časa že nekaj vsakdanjega, pri nas to šele postaja.

Zgodba je scensko postavljena v minimalističen pisarniški prostor, opremljen z obveznimi pritiklinami, kot sta avtomat za kuhanje kave in grelec za vodo, kar vzbuja občutek sterilnosti in birokratske okostenelosti. Avtor gledališke predloge, večkrat nagrajeni David Mamet, dogajanje odpre z dinamičnim dialogom, režiser Vito Taufer pa ob pomoči dramaturga Tomaža Toporišiča ohrani ta isti napet in energičen stil skozi celotno predstavo. Glavni so seveda moški, ki izhajajo iz izrazito osebnih pozicij in so si med seboj konkurenca, pravila pa so jasna – zmagovalec v prodaji nepremičnih dobi avto, ostali pa bodo odpuščeni. Izmed vseh s svojo igro najbolj izstopata Dario Varga, ki je v vlogi odslužene legende poslovnega sveta rahlo obupan in (na svoj žalosten način) predan prodajalec, ter Blaž Šef kot vzpenjajoči se prodajalec na vrhu svoje moči, ki ukrade pozornost z neverjetno karizmatičnostjo in zagnanostjo. Matija Vastl je prepričljiv v vlogi nadutega in pretencioznega nadzornika, Stane Tomazin pa se izkaže v upodobitvi nesamozavestnega in nervoznega prodajalca.

Preseneti tudi jezik, ki je skozi celo dramo (v odličnem prevodu Zdravka Duše iz leta 2001) grob, poln kletvic, psovk in zmerljivk, kar pripomore k avtentičnosti tekmovalnega vzdušja, piker in na trenutke satiričen humor pa razelektri ozračje. Kostumografija Barbare Stupica, ki jo sestavljajo bolj ali manj elegantne pisarniške obleke, in scenografija, ki jo na neki točki preplavi kopica papirja, še dodatno utrjujeta zaprto in naporno vzdušje, ki dramo prepričljivo stopnjuje do vrhunca. Le-ta ostaja v duhu predstave in kritike sistema, ki iz ljudi ustvarja stroje, oportuniste in pohlepneže. Aktualnejše od tega skoraj ne gre.

Veronika Šoster

[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] Komentar razstave: 11. slovenski bienale ilustracije

Galerija Cankarjevega doma
17. 11.–15. 2. 2015

V Galeriji Cankarjevega doma so do 15. februarja na ogled dela 54 slovenskih ilustratorjev, ki so bili izbrani izmed 146 prijavljenih projektov. Žirija, ki so jo sestavljali dr. Petja Grafenauer, Jelka Godec Schmidt, Andreja Čeligoj, Jernej Stritar in Nina Pirnat Spahić je opravila izbor ter podelila nagrade izstopajočim ilustratorjem.

Nagrado Hinka Smrekarja je žirija podelila Hani Stupici za ilustracijo ukrajinske pravljice Rokavička, ki je, kot zapiše žirija, “ustvarjena v maniri, ki ima v slovenski otroški ilustraciji močno tradicijo.” Gre za avtoričino prvo slikanico, v kateri pa žirija prepozna “ilustratorsko zrelost in izrazito prizadevanje upodobiti občutje ukrajinske zime 19. stoletja.”

Podeljeni sta bili dve plaketi Hinka Smrekarja. Za ilustracije pravljice Zmaj v banji, objavljene v Tribuni, je plaketo prejel Matija Medved. Ilustracija časopisnega formata na prepričljiv način in podrobnosti, ki nedvomno zaposlijo oko, so resnično navdušujoči. Drugo plaketo je prejela Maja Kastelic za ilustracije pravljice Deček in hiša. Avtorica oživlja dogajanje z občutljivim obvladovanjem svetlobe in senc, med katerimi se potika nežna figura dečka.

Priznanji Hinka Smrekarja je žirija podelila Ani Zavadlav za ilustracije v knjigi Tinček in tri zlate ribice ter Ani Maraž za ilustracije z naslovom Kosmatuhi – lisica, miš, krt ali medved. Živalski liki v črni in sivi barvi se v svoji minimalistični upodobitvi približujejo najmlajšim. Poenostavljena podoba, ki deluje mehko in prijazno črni barvi navkljub in vzorci, ki živali še dodatno oživijo, so tisto, kar jih dela atraktivne in prijetne.

Žirija pa je izrekla tudi posebni pohvali avtorjema ilustracij na naslovnicah Dnevnikovega Objektiva. Matej Stupica in Luka Seme ustvarjata ilustracije, ki se učinkovito spajajo s pisnim komentarjem družbenega dogajanja oziroma so komentar že same po sebi.

Del postavitve je namenjen letošnjemu dobitniku nagrade Hinka Smrekarja za življenjsko delo Jožetu Ciuhi. Njegov ilustracijski opus navdušuje s svojo širokostjo, od katere pa se na nobeni točki ne loči prepoznavnost, umetnik si ostaja zvest, pa naj gre za osnovnošolski učbenik, slikanico ali roman. Sam je nekoč dejal, da nasprotuje prisiljeni naivnosti otroške ilustracije in njegova dela to stališče jasno izražajo. Posebne pozornosti pa so vredne tudi njegove ilustracije literature za odrasle, natančneje ilustracije pesniških zbirk pomembnih slovenskih pesnikov, ki jim Ciuha vtisne svoj pečat, obenem pa vseskozi ostaja zvest vsebini. Kot je zapisala avtorica tega dela postavitve Marija Skočir, je tak dialog med poezijo in Ciuhovo ilustracijo možen, ker njegovo delo “v sebi nosi veliko lirike in izpovedi tako v likovni formi kot izčiščeni potezi.”

Kot umetniški okras knjig je ilustracija zelo občutljiva zvrst, ki mora biti pazljiva, da se učinkovito spaja z vsebino knjige in da hkrati pride do izraza njena lastna vsebina. Smisel dobre ilustrirane knjige (ne glede na to, komu je namenjena) je gotovo prav v tej simbiozi.
Slovenski bienale ilustracije nudi kvaliteten pregled in koncentrirano seznanjanje z delom že uveljavljenih slovenskih ilustratorjev, ki pozdravljajo s svojo prepoznavno formo, pa tudi spoznavanje dela ilustratorjev mlajših generacij, kot so to na primer letošnji nagrajenci Matija Medved, Maja Kastelic in Ana Maraž. Med mlajšimi ilustratorji so taki, ki se ilustracije lotevajo s temeljev tradicije, ki je na tem področju v našem prostoru v resnici zelo močna. Tako recimo pristopa nagrajenka Hana Stupica, katere nežnost in umirjenost v ilustraciji se že zdita domači. So pa tudi taki, ki se izkazujejo na povsem nov in izviren način, kot na primer Matej Stupica in Luka Seme, tokrat pohvaljena za ilustracije Objektivovih naslovnic. Tako se izrisujejo nekatere slogovne značilnosti posameznih avtorjev, ki postajajo vedno bolj prepoznavne in bodo zagotovo med tistimi, ki nas bodo pozdravljale tudi na prihodnjih bienalnih izborih.

Ajda Ana Kocutar

[LITERATURA: domače] Recenzija zbirke: Uroš Zupan - Sto romanov in nekaj komadov

Založba: Cankarjeva založba
Leto izdaje: 2014

Kot pove že naslov, v zbirki krajših esejev Sto romanov in nekaj komadov Uroš Zupan piše o tem, kar mu je najbližje: o glasbi in literaturi. Zbirka je tako razdeljena na tri dele - prvi je posvečen prozi, drugi poeziji in tretji glasbi.
Sicer pa je sama razdelitev bolj formalne narave. Skozi vse sestavke je namreč močno čutiti neizumetničeno in nepretenciozno paleto čustev – od otroške fasciniranosti preko mladostniške zaljubljenosti, pa vse do razumnejšega odnosa, ki naj bi prišel z odraslostjo. Predvsem pa je vsem esejem skupna močna nostalgija. Nostalgija, ki jo na določenih mestih Zupan s svojim pretanjenim smislom za jezik povzdigne že skoraj na raven poezije.

Pri delih, o katerih piše, se nikoli ne ustavlja samo pri vsebini, ampak pozornost namenja vsemu, kar k srečanju s knjigo sodi. Tako je poleg vsebine pomembna tudi platnica ali pa ovitek, veliko težo pa ima tudi priporočilo katerega od bolj posvečenih vrstnikov ali celo idolov. Obravnavano delo pravzaprav služi bolj kot iztočnica, preko katere Zupan razvija refleksije o takšnih in drugačnih bralskih izkušnjah. In prav z opisovanjem vseh okoliščin, ki tovrstne izkušnje lahko naredijo prelomne, Zupan bralcu odpira intimen pogled v osebno zgodovino branja. Preko širokega nabora različnih del svetovnih avtorjev besede med drugim namenja čaru otroške književnosti, pojmu generacijskega romana, satiri v času Jugoslavije, literarni kritiki in pa zastrašujoče debelim romanom. Posebno mesto v odraščanju pripade Hessejevemu Stepnemu volku, saj to delo označi za prehod v resen, neznan svet literature za odrasle. Tu prvič odpre kočljivo temo, o kateri teče beseda tudi v drugih esejih, in sicer problematiko spreminjanja bralčevega odnosa do določenih knjig. Kakšna so tista dela, ki nam zmorejo tudi ob vnovičnem branju ponuditi isto svežino in čar, ki so ga imele ob prvotnem? Katere knjige preizkušnje časa ne prestanejo in katere postanejo – klasiki? Kajti, kakor sam ugotavlja: »Kako redke so tiste, ki se nikamor ne premaknejo, ki ne padejo ali pa se ne dvignejo, samo ostajajo prikovane v neko zlato, nepojenjajočo svetlobo.«

V drugem delu pride na vrsto poezija. Zahvaljujoč svoji kratkosti je bralcu razumevanje esejev o poeziji Rimbauda, Louise Glück in Philipa Larkina še olajšano z vstavljenimi besedili, ki jih Zupan nato postavlja v svoj lasten kontekst. Poleg omenjenim izpostavljenim avtorjem en esej posveti nastanku antologije 75 pesmi od Dekleve do Peratove, ponovno pa se o spremenljivem odnosu do določene poezije sprašuje v eseju, primerno naslovljenem Spregledana veščina – kako brati poezijo.

Zadnji del zbirke, naslovljen In še nekaj komadov, je po obsegu sicer najkrajši, a med temi stranmi so emocije najmočnejše. Zupan sicer že prej prizna, da ga je med odraščanjem veliko bolj od literature (poleg drugih substanc) zadela glasba. Svojo trditev tu podkrepi z vrsticami, v katerih še bolj izrazito dominira iskrena, preprosta, a intenzivna – ljubezen. Tako do samih fizičnih nosilcev glasbe kot do spominov, ki jih izbrana glasba, od Pink Floydov do Laibach, nosi v sebi.
Eseji, simpatično pospremljeni s fotografijami platnic ali ovitkov izhodiščnih del, se berejo lahkotno, sproščeno in precej humorno, a s tem obravnavanemu nikakor ne odvzemajo teže. Skozi opise bralskih izkušenj, v katerih se na tak ali drugačen način prepozna sleherni bralec, nas Zupan pravzaprav opominja na to, kako pomembno vlogo ima branje ali poslušanje. Kako nas knjige ali albumi lahko navdušijo, obogatijo ali pa razočarajo. Kako zelo drugače bi se brala Zupanova ali pa naša lastna zgodovina brez njihovih vplivov.

Zaradi narave dela, v katerem ves čas preko umetniških del odzvanja tudi zelo konkretna preteklost, zbirka različnim bralcem prinaša različno stopnjo razumevanja in poistovetenja. Tisti, ki so tudi sami del generacije, ki ji pripada Zupan, bodo delo gotovo dojemali drugače od tistih, ki do tega dela zgodovine lahko dostopajo le posredno. A zbirko lahko konec koncev vzamemo tudi kot seznam priporočenega branja. Kajti kot je zapisal Danilo Kiš, čigar citat navaja tudi Zupan: »Koliko knjig in tako kratko življenje. Človek mora zelo pazljivo izbirati, da ne zapravlja časa za branje slabih knjig.« Pri Sto romanov in nekaj komadov je ta bojazen odveč.

Katarina Kogej

[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] Komentar razstave: Iza Pavlina - Talk to strangers

Galerija erotike Račka, Celje
Od 15. 11., podaljšano do 21. 12. 2014

Do 21. 12. je v Galeriji erotike Račka v Celju na ogled razstava mlade akademske umetnice Ize Pavlina. Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Plevnik-Kronkowska, kustos razstave je Matija Plevnik.

»Talk to strangers« je vodilo spletne strani Omegle, kjer je posamezniku omogočen anonimen stik preko spleta z neznanimi ljudmi po celem svetu. Uporabo tega socialnega omrežja je celjska umetnica Iza Pavlina spretno vpeljala v svojo prvo samostojno razstavo Talk to strangers, njena pozornost pa je usmerjena predvsem na pojav pedofilije med starejšimi uporabniki portala Omegle.

Tematike, ki sicer v ušesih odzveni z negativnim prizvokom, na razstavi ne spremlja moralizirajoča nota. Umetnica ne kritizira pojava pedofilije niti ne kaže s prstom na starejše sogovornike, katerim se je predstavila kot štirinajstletna deklica. Karte položi na pladenj, gledalci pa si postrežejo sami. Izbrana tematika pri posameznikih odpira mnogokatere debate ter različna mnenja, pri tem pa s strani umetnice niso potisnjeni na nobeno stran. Izhajala je iz lastnega zanimanja za erotiko, seksualizacijo otrok ter pojav pedofilije.

Razstava je v prostorih galerije Račka spretno razdeljena v štiri sobe, vsaka izmed sob pa svojevrstno povabi gledalca, ga vpelje v svet spletnih pogovorov ter izzove v njem raznolike reakcije. Prva soba soustvarja inštalacijo mladoletne dekliške sobice s posteljo, posterji mladih sodobnih pop ustvarjalcev in mizo z računalnikom, od koder vseskozi vabi spletni portal Omegle. Gledalec se lahko posluži spletnega portala in prične pogovor s popolnim neznancem, tako se odpre nov podton razstave, ki je zaznamovan rahlo humoristično. Gre za interaktivni del razstave, ki vključi gledalca in element zabavnega ter predvsem sprosti ozračje. Vsak se ima možnost postaviti v vlogo, ki jo je pred tem odigrala umetnica ali izkusiti osnovno idejo spletnega »chata« z neznanci.

Druga soba nam predstavi najbolj »klasičen del« razstave, kjer se v bivši »peep show« kabini nahajajo risbe pod UV svetlobo. Opazujemo jih lahko le preko kukala, ki ustvarja podobno razmerje med gledalcem ter umetniškim delom kot Duchampovo delo Étant donnés. Ta del razstave nas, bolj kot k umetnici, približa k neznancem na drugi strani njenih pogovorov. Motiv voajerstva se ozira na nepotešeno željo akterjev na drugi strani portala Omegle in za trenutek lahko izkusimo njihovo poželjivost.

Sledi manjša sobica, kjer se predvaja le video brez zvoka, prikazuje pa enega izmed pogovorov umetnice s starejšim neznancem. Med ogledom ni nobene potrebe po zvoku, vzdušju zadoščajo njegove geste in odkrivanje spodnjega perila z motivom muppetkov. Neznančevi nasmehi ter poželjivost, ki sicer iskreno vejejo iz njegovih oči, pa vzbuja gnus. Ena izmed fascinantnih lastnosti gnusa je človeško zanimanje zanj – določene situacije želimo obiti, vendar se jim le ne moremo zavestno popolnoma izogniti. Pedofilija je pojav, s katerim ne želimo imeti stika, v nas vzbuja gnus ter strah, če bo predvajana na velikem platnu, si jo bomo pa vendarle ogledali.

V zadnji sobi nas čakajo natisnjeni posnetki zaslona z umetničinimi pogovori s starejšimi neznanci, ki so rezultat njenega surfanja po spletnem portalu Omegle. Poleg črnobele slike neznanca nam je v branje ponujen tudi tekst pogovora. Med pogovori so bili najpogostejši primeri starejših moških, ki so poskušali zapeljati mladoletno dekle, razstava pa se zaključi z momentom, ki spletni portal Omegle rahlo izvleče s temne strani, v kateri se je znašel zaradi pogostega pojava pedofilije ter ekshibicionizma. Zadnji posnetek zaslona prikazuje pogovor med neznano žensko ter umetnico, kjer je ženska med pogovorom priznala, da je v resnici moški in da sem prihaja le izražat svojo drugo identiteto, umetnico je prosila, naj ga ne obsoja, odprl pa se je iskren pogovor.

Z razstave Talk to strangers zagotovo nihče ne odide s prazno glavo. Umetnica, ki je razvila zanimanje za erotiko ter njene sprevržene sorodnike, je zelo nezahtevno postavila gledalca pred obstoječa dejstva. Ob neslavni poziciji njenih starejših sogovornikov ne smemo pozabiti, da je tukaj situacija manipuliranih oseb tudi obrnjena, odpira se vprašanje, kdo je manipuliral ter kdo je bil manipuliran. V tem primeru na stolčku za računalnikom le ni sedela štirinajstletnica, vendar umetnica, ki je izvajala svoj projekt, pri čemer je spretno izbrala svoje žrtve. Čeprav neradi z drugega zornega kota gledamo nič hudega sluteče zmanipulirane starčke.

Špela Hvala

[FILM/TV: LIFFe] Končno Koridorjevo poročilo: O LIFFu tri tedne po LIFFu

LIFFe iz leta v leto postaja relevantnejša protiutež suhoparnemu, utrujajočemu in sivemu novembru. Navkljub zaostrenim socialnim razmeram se število gledalcev ne zmanjšuje, povečuje pa se njegova navzočnost v domačem medijskem prostoru. Čeprav se produkcijsko, medijsko in dogodkovno čedalje bolj širi, ohranja intimističen značaj svojih začetkov. Glavno festivalsko nagrado vodomec sta osvojila režiserja Veronika Franz in Severin Fiala za svoj film Lahko noč, mamica (najboljši film iz sklopa Perspektive). Nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, je dobil film Mrhovinar, nagrado občinstva pa Čarlijeva dežela. Med kratkimi filmi je slavil film Roke proti nebesom, posebno omembo pa si je prislužila Kokoška.

PREDPREMIERE

Predpremiere ostajajo največja vaba za publiko. Ta sklop nima skupnega tematskega imenovalca, zato smo vsako leto priča karseda raznolikemu in obširnemu programu (letos je vseboval kar triindvajset filmov). Tokrat sta za smeh poskrbela norveški Amaterji in francoski Ugrabitev Michela Houellebecqa, ki je »stockholmski sindrom v svoji boljši podobi« (Ruben Franko). Izstopala sta še dva skandinavska filma. Roy Andersson je v najnovejši stvaritvi Golob, ki je sedel na veji in razmišljal o življenju skozi posebno cineastično optiko premleval človeške eksistencialije in njene absurdnosti, Ruben Östlund pa je v Višji sili obračunaval in prevpraševal arhetipske »principe moškega herojstva in krvoločnosti ter ženske identifikacije z družinsko varnostjo« (Dejan Burgar). Največji razočaranji sklopa sta bili vsekakor nov film o Pasoliniju in slovensko-avstrijski Gozdovi so še vedno zeleni, vrhunci pa kar štirje: ruski Leviatan (rež. Andrej Zvjagincev), ameriška Birdman (rež. Alejandro González Iñárritu) in Foxcatcher (rež. Bennett Miller) ter turški Zimsko spanje (rež. Nuri Bilge Ceylan). Slednji »ponudi poglobljeno študijo odnosov ter vprašanja vesti« (Andraž Mele), Birdman pa »nam pravzaprav sporoča, da se mora igralec dandanes ob odrskem samomoru tudi zares ustreliti v glavo, če pričakuje odziv občinstva« (Aljaž Vogrin). Koridorjev tosklopski izbranec je LEVIATAN Andreja Zvjaginceva, o katerem je Tine Kolenik zapisal naslednje besede: »Če bi lahko stopnjevali tragedijo v še nekaj bolj nesrečnega, bi bil Leviatan zagotovo najboljši primer tovrstne prakse. [...] Tipično ruska atmosfera nas na tem čustvenem vrtiljaku celo pot obmetava z grdimi občimi družbenimi resnicami, drznimi paralelami med današnjo vladajočo strujo in krščanstvom ter nas izpusti šele z bolečim skokom z našega sedeža, poberemo pa se čustveno izmučeni, lucidno razsvetljeni in absolutno prevzeti.« J. P.

PANORAMA SVETOVNEGA FILMA

Atlantik. Palo Alto. Pa tisoč sonc nad otokom ljubezni. In drugi. Letošnji Liffov filmski sklop Panorama je bil dobesedno panoramski, vsebinsko pa že skorajda popolnoma nepovezan. A morda je ravno zaradi te svobode uspel ustvariti karseda širok spekter sodobne filmografije, od klasičnih (Ne zapuščaj me, ki stavi vse na vsebinsko plat) do eksperimentalnih (Dvojnik s tehničnim podvajanjem oseb in vstavljanjem Ayoadejevih metafor) prijemov, od minimalističnih in preprostih (Palo Alto z izredno organskim, spontanim in neposiljenim dogodkovnim tokom) do nasičenih (Svojeglavi Philip z nabito kronološko nelinearnostjo) naracij, od resnejših (Pogled tišine in Oppenheimerjevo nadaljevanje dokumentiranja indonezijskega genocida) do lahkotnejših (Žurerka in trčenje življenja brez odgovornosti z resno ljubeznijo) tematik. Koridorjev tosklopski izbranec je POGLED TIŠINE, o katerem Blaž Cotman piše: »V [tem] drznem prispevku k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja in posameznih zgodovinskih odločitev [...] lahko [...] zaslutimo prav posebno epohalnost.« T. K.

PERSPEKTIVE

Na tem mestu preidimo k sklopu, ki nas je (znova) seznanil in soočil s sijajno živopisnostjo perspektiv. Pričnimo z dognanima filmskima predočitvama senzorne oviranosti – norveški film Slepa je rafinirana, s humorjem začinjena in v mnogočem inovativna tematizacija slepote, v brezdialoškem Plemenu pa sledimo »ganljivi zgodbi o tragični usodi gluhih ukrajinskih najstnikov« (Nina Žakelj). V uporni in postopoma čedalje bolj paranoidni svet »zoperstavljanja« korporativni Ameriki sestopa vsakršne sentimentalnosti očiščeni Mrhovinar, Proletarska zimska pravljica nazorno in svojevrstno razgrinja razredni antagonizem ter »se pri tem slogovno odlično spogleduje s starejšimi filmi in chaplinovsko komiko« (Jan Podbevšek), silovita glasbena drama Ritem norosti »v vseh svojih stosedmih minutah predstavlja s trnjem posuto pot do glasbene perfekcije« (Dejan Burgar), Lahko noč, mamica (dobitnik nagrade vodomec) pa se je izkazal ne samo kot film zavidljive »psihološke napetosti, temveč predvsem film groze« (Jan Podbevšek). Požri svoje prednike je drama (z močnim dokumentarnim pridihom) o jeniški romski družini s severa Francije, ki razstira problematiko bratske odtujenosti in nezaupanja, Puberteta: navodila za uporabo pa je subtilen dokumentarec o (quebeških) srednješolcih, njihovih prestopkih in pomembni vlogi šole ter izobrazbe. Zmagovalec letošnjega puljskega filmskega festivala Številka 55 je buren prikaz ene izmed krvavih bitk med hrvaško osamosvojitveno vojno, Velika hiša pa zgodba o odraščanju, ki prerašča v (družbeno)kritično rezoniranje in razgaljanje brazilske aktualitete. Letošnjih Perspektiv potemtakem ni odlikovalo zgolj obilje pespektiv, temveč tudi precejšnja motivno-tematska razgibanost in zanimivost. Na srečo brez pretirano izrazitih zdrsov v trivialnost. Koridorjev tosklopski izbranec je ukrajinski film PLEME, o katerem Nina Žakelj piše: »Odlična narativa in čustvena igra igralcev (od katerih so vsi gluhonemi) nam omogoči, da kljub nepoznavanju kretenj lahko osnovam zgodbe in predvsem čustvom brez težav sledimo. Pristen občutek izolacije v svetu manjšine in borba za obstoj [...] sta prikazani na ganljiv in tenkočuten način, ki propad protagonistov naredi še toliko bolj udaren. Ne za vsakogar, a kljub temu odlično.« B. C.

EKSTRAVAGANCA

Sklop Ekstravaganca je, kot je predlanskim za Radio Študent upravičeno zapisal Robert Kuret, »dobro vodilo za iskalce ekscentričnosti in žanrskega filma«. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Med letošnje umetniško najsijajnejše »ekstravagantneže« lahko prištevamo ingeniozni izraelski tragikomični triler Veliki, zlobni volkovi, Saulnierjevo Otožno razdejanje kot presunljiv »konglomerat klasičnega trilerja maščevanja, nekoliko grotesknega (anti)junaka in črnohumornih vložkov« (Jasna Levanič) ter Naporen dan, domiseln, obešenjaški in presenetljivo nepredvidljiv severnokorejski neo-noir triler o »napornih dnevih« detektiva Ko Gun-sooja. Sledijo umetniško nekolikanj manj prepričljivi – razmeroma medla »found footage« grozljivka Jama, ki pa uspe zahvaljujoč neizprosno klavstrofobičnemu vzdušju vsaj malce omiliti svojo siceršnjo derivativnost, Groba montaža kot bizaren »metamentarni« vpogled v nastajanje fiktivnega eksploatacijskega filma ter Zlo za petami, svojska tematizacija spolnosti, ob kateri »se zvesti gledalec grozljivk kar ne more znebiti občutka déjà vuja, ki pa ga hkrati [vendarle] spremlja nenavadna svežina« (Jasna Levanič). Koridorjev tosklopski izbranec je film VELIKI, ZLOBNI VOLKOVI, o katerem sem pisal, da ga »odlikujejo dodelana in elegantna režija, vrhunska igra, pretresljivo dognana prepletenost, zraščenost tragike in (pogosto prav absurdne, potujitveno učinkujoče) komike, stiskajoče vzdušje, kakršno bi [...] filmu [...] lahko zavidal celo marsikateri težkokategorni triler, in ki s približevanjem – nenadnemu, neslutenemu – zaključku pridobi prav osupljive razsežnosti ter nazadnje kulminira v vznemirljivem in zapomljivem sklepnem prizoru«. B. C.

KRALJI IN KRALJICE

Letošnji sklop Kralji in kraljice bi se zlahka (vsaj deloma) uvrstil tudi pod Ekstravaganco. Vsevrstna čudaškost in čudnost sta puhtela iz por »kraljevskih« filmov. Od tistih manj nenavadnih bržkone prvi skoči v oči Najbolj iskani človek, eden izmed zadnjih filmov pred kratkim preminulega kvalitativnega revitalizatorja sodobnega ameriškega (celo holivudskega) filma Philipa Seymourja Hoffmana (ki, kakopak, ni razočaral), film pa je za operacije državnih tajnih služb nekaj takega kot serija The Wire za prikaz uličnega sveta drog in policijskega spopadanja z njim. Ameriški programski kompanjon Nočne poti je s sorodnim vzdušjem bolj aktivistično aktualen, a spet v svoji navadnosti izstopa od preostalih. Kot protiuteži zato recimo Težko je biti bog (o znanstveniku, ki prispe na planet, podoben našemu, a ujet v srednjeveško dobo) ali pa Ljudje ptice (nekakšen poskus ekranizacije magičnega realizma v današnjem svetu) izpadeta še toliko bolj fantastična, izvenprostorska in tuja, posledično pa morda tudi zanimivejša. Koridorjev tosklopski izbranec je TEŽKO JE BITI BOG, o katerem sem pisal: »Filozofsko-eksperimentalni model podajanja analogije današnjega sveta kljub vizualno popolnoma navdihujoči črno-beli tehniki snemanja na vsakem koraku implicira, da svet ni črno-bel, temveč le črn.« T. K.

Če bi se radi še podrobneje seznanili z nedavnim liffovskim dogajanjem, ste vabljeni k branju naših festivalskih kratkic in recenzij: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/search/label/LIFFE

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Miljenko Jergović - Oče

Izvirni naslov: Otac
Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014

Miljenko Jergović vsakič, ko objavi kakšno svoje delo (najsi gre za roman, intervju ali pa esej) uspešno sproži potres v okolju, ki mu sledi še plaz raznoraznih komentarjev, čustvenih izpadov, hvale ali grobih besed. Tudi njegov briljanten roman Oče ni nikakršna izjema. Še več, rekli bi lahko, da je ravno omenjeni roman sprožil najmočnejšo reko debate, ki je kot običajno presegla okvirje literarne razprave.

Tudi v tem delu se prepleta mnogo motivov, ki jih zvesti bralci Miljenka Jergovića poznamo iz njegovih drugih tekstov. Gre pa vsekakor za najintimnejše besedilo, kar jih je Jergović do sedaj objavil.
Avtor (pripovedovalec) nam na svojstven, a direkten način predstavlja svojo plemenito družino. Jergovićevi so, kakor večina družin v Sarajevu (ali celo širše na jugoslovanskem območju), skupek pestrih in pogosto paradoksalnih oseb. Ta pestrost pa odpre niz vprašanj, razmišljanj in družbeno-zgodovinskih dejstev, ki se z željo in s strahom začnejo, iz oči v oči, soočati medsebojno. Roman je fenomenalen vpogled v jugoslovansko regijo v 20. stoletju ter njeno osebno in javno problematiko.

"Umrl mi je oče." je začetni stavek kratke, a turbulentne zgodbe, ki nas popelje skozi meddružinske odnose, še posebej odnos med očetom in sinom, pripovedovalec pa pri vsakem posebej odpira vprašanja krivde, odgovornosti in dednosti. S tem se v nadaljevanju loti širših družbenih vprašanj o ateizmu, katoliški veri, zgodovini, zločinih, Jugoslaviji, ustaših, komunizmu, hrvatstvu in demokraciji. Vse to pa je združeno v glavno vprašanje: Ali človeka vse te stvari, tako zasebne kot javne, res niso zaznamovale? In če so vendarle ga, kje (in kakšna) je njegova odgovornost?

V središču dogajanja sta avtor in njegov oče, cenjeni zdravnik za levkemijo, ki je skrbno in natančno skrbel za svoje paciente in življenje posvetil razvoju zdravljenja te bolezni. Na drugi strani pa imamo mladeniča ločenih staršev, ki stvari opazuje na svojevrsten način in hkrati (z vso pravico) izpeljuje lastne zaključke iz pogledov na svoje starše, še posebej na očeta. Najboljši prikaz očeta, kot ga vidi njegov sin, je v romanu povzet z naslednjimi besedami: "... veliko pogosteje pa sem z njim obračunaval, mu v teh napol izmišljenih zgodbah govoril, da je slabič in nihče in da mi ni ponudil priložnosti, da bi bil nekomu sin."

V romanu tako, kakor je v življenju pogosto, spremljamo odnos jeznega sina, ki ima slabo predstavo o očetu, hkrati pa v sebi spozna njega samega.

Poleg očeta v romanu dobimo vpogled (in s tem tudi spoznamo del dednega bremena družine) v življenje babice Štefanije, ki je bila velika ustašinja in vernica in ji, potem ko se je iz partizanov vrnil njen sin, niti misel na detomor ni bila tuja. Spoznamo tudi njene sestre, med katerimi ima posebno mesto "izdajalka" Melanija, ki se je poročila s Srbom in pobegnila od doma. Tako je junak že kot otrok priča paradoksalni situaciji prevarane babice, težke nacionalistke in vernice; babične sestre, ki vedoč, kakšno je razmišljanje v družini, vzame za moža Srba, kar je za Hrvate nekoč pomenilo najhujše zlo; ter očeta, ki se, prav tako zavedajoč se stališča svoje matere, v imenu partizanov in komunistov spravi pobijat babičine "ljube ustaše".

V tem smislu je Oče izjemna knjiga, ki nam ponuja poglede na to, kako posameznik sprejme in pospravi vase vse dedno prejete identitete. Kako se sooči z njimi, kako jih odpravi, oddalji in, kar je najhujša dilema, kako znotraj tega najde svojo identiteto.

Roman se preko družinske in tudi junakove lastne zgodbe dotakne zgodbe, ki jo piše zgodovina, njenih krivic, porazov in zmag. Povrh vsega pa se dotakne tudi vprašanja odgovornosti naroda, še posebej Hrvatov. Na kocko postavlja Hrvate kot narod žrtev, narod herojev in narod kriminalcev. Odstira pogled, ki ga Hrvati ne marajo videti, in sicer pogled na identitetne podobnosti NDH in sodobne Hrvaške, vmes pa vriva vprašanje Jugoslavije in hrvaškega odnosa do nje.
V tem delu se pripovedovalec iz prve osebe ednine prestavi v prvo osebo množine, s čimer je avtor še bolj nazorno ponazoril, da je kljub svojim "prepovedanim" razmišljanjem del tega naroda in mu zatorej pripada del krivde in odgovornosti.

Najgenialnejši spoj pa se zgodi v občutku, ki ga roman pusti. Na eni strani izjemno kritičen, jasen, glasen in pogumen nastop do preteklosti svojega naroda, na drugi strani izredno subtilna intimna zgodba mladeniča, ki je kljub splošnim družinskim pogledom pretresen zaradi smrti očeta.

Rok Pečečnik

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Death Blues – Ensemble: +
Bolj ali manj samostojni projekt ameriškega obskurneža Jona Muellerja s svojim drugim albumom zadeva v srčiko akustične eksperimentalnosti, intrigantnosti, kompozicijske vrhunskosti in vzburjenih ušes nepričakovanih poslušalcev. Ritualizirani ritmi, mešanica folkovskega in klasičnega s sčepcem aktualnega in menjavanje temačnega in svetlega (a vedno prelepega) čarajo eno najvšečnejših letošnjih plat. T. K.
http://vimeo.com/97605737 (skladba »Languaging«)

Hookworms – The Hum: o
Britanski črvički s kaveljcev na svoji novi plati preuredijo velik del svoje zvočne podobe v namen novega. V sonični bum vpeljejo vse, kar je direktnega v psihedeliji, kar je udarnega v sanjavosti, kar je pokajočega v zadetosti. Namen novega deluje v bendov prid, žal pa ne v širšeglasbeni – bend se nikakor ne znebi prevelikega retro občutka, čemur ne bi pomagal niti izvenzemeljski aranžma. Pa tudi tega ni. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=NM99mTEHdZY (skladba »On Leaving«)
Trostopenjska lestvica: +, o, -

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Fredrik Backman – Mož z imenom Ove

Založba: Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2014
Zbirka: Oddih

Nekatere knjige bi nas rade navdušile z velikimi besedami, z visokoletečimi teorijami, z vpetostjo v takšne in drugačne kontekste in obdobja. A Mož z imenom Ove noče od nas nič takšnega, nasprotno, želi preprosto to, da bi spoznali Oveja, tega ostarelega nergajočega gospoda, ki se na vse pretege trudi, da bi v svetu (beri: svoji soseski) ohranil red. Najprej se seveda samo mrgodi in zgraža nad kaosom, ki ga novi razgrajaški sosedje prinašajo v umirjeno, zaspano naselje, potem pa začnejo skozi njegovo mrko pripoved čisto počasi presevati žarki upanja.

To se sicer sliši precej klišejsko, a ni tako – ravno s pripovedovalcem, ki skozi svoje besede popolnoma nehote in nevede razkrije svojo mehko plat, Backman zadene v polno. Ove pred našimi očmi oživi v pravega človeka s hibami in vrlinami, da je mera polna, pa ga nonšalantno spremlja še razcufan maček. Nič čudnega ni torej, da je knjiga postala prodajni hit in da je dobila tudi prevod v slovenski jezik – na podoben zabavljaško temačen »skandinavski« način kot leto poprej Jonassonov Stoletnik doseže, da bralec v zgodbi predvsem uživa.

V obeh romanih približno polovico fabule zavzame zgodovinska retrospektiva, le da gre pri Stoletniku za svetovno, pri Oveju pa za osebno zgodovino. Tudi zato mu lahko pridemo tako blizu, njegova zgodba se nam namreč razkriva po delčkih, v obliki spominjanja. V njej prevladuje v osnovi sicer izjemno tragična zgodba o krivicah, izgubi staršev in žalostna usoda ljubljene Sonje, ki je bila v njegovem črno-belem svetu "vsa barva, kar jo je imel," vendar je vse obarvano s humorjem, ki je nepretenciozen, sproščen, mestoma grajen tudi na situacijski komiki in prisrčni karakterizaciji oseb. Dober primer tega je recimo samomor, ki ga Ove skrbno načrtuje, a ga vmes vedno nekdo zmoti, kar ga simpatično razsrdi do te mere, da ga vsakič znova opusti.

Očarljiva preprostost in berljivost sta glavni odliki tega romana, ki ga naredijo predvsem zelo priljudni liki in zgodba, v katero je kar prelahko pasti.

Veronika Šoster

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Paweł Huelle - Mercedes-Benz

Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Prevod: Staša Pavlović

Proza poljskega pisatelja Pawła Huelleja je slovenskemu bralstvu že poznana preko romanov David Weiser, Zadnja večerja in Castorp. Tokrat je za prevod pri Beletrini poskrbela Staša Pavlović, mlada prevajalka, ki je svoje delo očitno izvrstno opravila, saj je na nedavnem slovenskem knjižnem sejmu zanj prejela nagrado Radojke Vrančič.

Huellejev roman je v prvi vrsti in skladno s podnaslovom (iz pisem Hrabalu) hommage občudovanemu prijatelju in pisateljskemu kolegu, Bohumilu Hrabalu. Prav čustvena navezanost na pred kratkim umrlega prijatelja je glavni poganjalec pripovedi, saj Huelle Bohumila skozi celoten roman nagovarja in mu pojasnjuje detajle z inštrukcij vožnje. Ta logična potreba po obračunu z izgubo prijatelja je verjetno razlog, da je slog zgoščen in neprekinjen – kot da bi pisatelj doživel napad govora ali pisanja, predvsem pa pripovedovanja – trenutek neustavljivega izbruha, ki se razleze v kače odvisnikov, priredij in podredij, v cel roman. Nenazadnje gre seveda tudi za slogovno imitacijo Hrabala kot Huellejevega literarnega vzornika. Prvoosebni pripovedovalec, s katerim smo se pri Huelleju že srečali, je kot v večini Huellejeve proze zasnovan dialoško, celoto tega dialoga pa s svojo neulovljivostjo prežema in poganja čas kot osnovna ločnica med trenutkom pripovedi in dogajanjem samim.

Prostor je klasično huellejevsko umeščen v njegov rodni Gdansk v devetdesetih, ko Huelle končno sede za volan, da bi obračunal s svojim strahom pred vožnjo. Z malim fiatom gospodične Ciwle, edine inštruktorice med moško šofersko srenjo, že po prvih nekaj ovinkih obstane sredi nabitega križišča, kjer vanju z ene smeri sili tramvaj, z druge pa agresivni kamionist. Neudobnost začetnika, ki zgolj sluti, kaj sledi vsakdanjim gdanskim prometnim zamaškom, stresnost situacije in splošni strah pred cestnim kaosom Huelleja prisilijo, da se iz kaše izmaže, kakor najbolje zna – s pripovedovanjem. Gospodični Ciwle začne z nepopustljivim tempom pripovedovati anekdoto svoje babice Marie, ki je na neki uri vožnje skupaj s svojim inštruktorjem skočila iz citroena, da ju ne bi zmečkal približujoči se hitri vlak.

Naslednjič in vsakič znova Huelle spet pripoveduje – o zaletavanju v kartonasti zid, pa o odločitvi dedka Karola za nakup novega avtomobila, legendarnega Mercedez-Benza 170 V, ki potem postane integralni del družinske zgodovine. Zgodbe iz preteklosti Huellejevih prednikov dvojec še bolj povežejo in jima predstavljajo terapevtsko možnost pobega iz golega vsakdana in včasih krute sedanjosti. Ta se Huelleju iznenada pokaže nekega popoldneva, ko spozna Jereka, brata gdč. Ciwle, ki je zaradi bolezni priklenjen na dom, nase pa nehote priklepa tudi njo. Kljub Jerekovemu slabemu zdravstvenemu stanju in teži skrbi, s katero je obremenjena gdč. Ciwle, je Huelle v svoj roman vnesel radožive vložke. Dogajanje začini inštruktorski kolega gdč. Ciwle, ki je koncentrat vseh klišejsev, ki pritičejo napihnjenim šoferskim starinam, pa tudi vrtičkarska soseda gdč. Ciwle, ki pripovedujeta o svoji stari slavi, ki sta si jo ustvarila z razvojem svoje umetniške smeri, mobile building arta.

Vendar ritual ur vožnje ne more trajati v nedogled in tiho zavezništvo med mladima se mora na novo upravičiti. Vsekakor pa ostane zgodba, ki jo bo Huelle lahko pripovedoval, ko bo (in ko je) za to dozorela.

Kakor je bila verjetno tudi zgodba o prijateljevanju s pisateljem Hrabalom zgolj še ena zgodba iz življenja posameznika, ki pa je imela svoj kraj, čas in osebe, ki so ga določale, zaradi česar je neponovljiva, vredna spomina in pripovedovanja. Danes služi užitku pripovedovalca in bralca - in prav je tako.

Užitek in spomin ali pa spomin in užitek, odvisno od gledišča.

Kaja Dragoljević

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Tugomer (Fran Levstik)

Režiser: Diego de Brea
Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska
Premiera: 6. decembra 2014 v SNG Drama Ljubljana

Tugomer – žrtveno jagnje slovenstva

Z odrskih desk SNG Drama Ljubljana se je po 95 letih spet slišal arhaični jezik historične tragedije tandema Jurčič-Levstik: Tugomer. Čeprav je vsaka dramska uprizoritev na nek način aktualizacija izvirnega besedila, je (oziroma bi moral biti) v primeru Tugomerja zaradi časovne oddaljenosti ta poseg še toliko večji.

Lektorica predstave Tatjana Stanič je ohranila arhaično skladnjo, naglasni sistem in del leksike, kar je vplivalo tako na težjo percepcijo gledalcev (posebej mlajših generacij, ki se ne ukvarjajo ravno s slavističnimi študijami), kot tudi na sam stil igre. Igralci se arhaičnim skladenjskim vzorcem posvečajo do te mere, da je igra precej statična; gibanje je povečini omejeno na prihode in odhode z odra, pri čemer ni izjema niti naslovna vloga slovanskega kneza Tugomerja, ki jo solidno, a brez presežkov odigra Branko Šturbej. V (pre)obsežnem, pretežno moškem igralskem ansamblu najbolj izstopa prepričljiva igralska interpretacija Silve Čušin, v vlogi Stare Vrze, Tugomerjeve matere in nekakšne preroške matere naroda, ter Gregorja Bakoviča, v vlogi negativca Spitigneva. Scenski minimalizem, ki ga režiser Diego de Brea dosega predvsem z uporabo luči, bi sicer lahko deloval prepričljivo, a se izgublja v neskončno dolgih arhaičnih replikah, med katerimi edino zvočno kuliso predstavlja škripanje stolov v parterju. Dramsko monotonost prekine šele scensko močan, a vsebinsko pretiran konec.

Vsebinska aktualizacija historične tragedije iz dobe bojev podalpskih Slovanov s Franki je jasno predstavljala še večji zalogaj kot jezikovna. Režiser je s pomočjo dramaturginje in avtorice dramske priredbe Žanine Mirčevske poskrbel, da uprizoritev ostaja zvesta Levstikovim panslavističnim načelom, ki so gotovo krepila narodno zavest in ponos v času Levstikovega delovanja, ko se je slovenski narod šele formiral, danes pa zvenijo precej preživeto. Tragični junak Tugomer, slovanski knez, ki je konflikt z močnejšimi (germanski) silami reševal po diplomatski poti in nazadnje izdan storil več škode kot koristi, predstavlja enega izmed zanimivejših likov v slovenski dramatiki. Njegova tragična usoda presega narodne razprtije, omejene na določen zgodovinski prostor in čas, a žal se uprizoritev z željo po mitizaciji slovenstva pretirano osredotoča ravno na slednje. Dramska napetost ves čas izvira iz temeljnega konflikta med našim in tujim ter izzveni v nezmožnosti sprave.

Zvestobo Levstikovem izročilu bi raje kot z obujanjem preživetih vzorcev zastavili drugače. Če so ustvarjalci predstave že hoteli izpostaviti narodni element, bi se osredotočili na to, kar slovenska nacija potrebuje danes. Levstik je to počel celo svoje življenje, a slepo posnemanje vzora izpred stoletja in pol pač ne bo prineslo enakih rezultatov. Ali se po vsem tem času res nismo še otresli vloge žrtvenega jagnjeta slovenstva, ki ga v gobcu nosi tuji volk?

Irina Lešnik

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Damien Rice – My Favorite Faded Fantasy

Produkcija: Rick Rubin
Založba: Warner Bros. Records
Datum izida: oktober 2014
Damien Rice je eden izmed glasbenikov, ki ohranja izročilo samotnega umetnika z akustično kitaro. Svoj imidž je v zadnjih letih več kot upravičil. Po izdaji drugega albuma 9 (2006) je po spletu krožilo ogromno neizdanega materiala, a novega albuma kar ni in ni bilo. Damien je le občasno odigral kakšen koncert, na katerem je njegova indie skuštranost in neurejenost že močno preizkušala meje simpatičnosti. Mogoče to obnašanje lahko pripišemo temu, da se je osebno in glasbeno razšel z Liso Hannigan, ki je občasno prispevala glas na prvih dveh glasbenikovih albumih. Damien si je tako v letu 2014 povrnil staro podobo in po osmih letih izdal osem pesmi na tretjem solo albumu z naslovom My Favorite Faded Fantasy.

Rice dokaže, da ima še vedno odlično uho za čustvene melodije in aranžmaje, tudi kadar se odloči za ambicioznejšo strukturo in zvok, saj najdaljša pesem traja skoraj deset minut. Pesmi so oblečene v atmosferično orkestracijo godal, ki ustvarjajo dinamiko med posameznimi deli. Damien ostaja zvest tematiki ljubezenske narave, kar ne bi bil nikakršen problem, če ne bi bil tako emocionalno enoličen. Izjema je “Trusty and True”, kjer zapoje z nekaj več upanja, a kaj ko je že naslednja in hkrati tudi zadnja pesem “Long Long Way” še ena tipična žalostinka, ki sporoča, da njegove srčne bolečine še ni konec. Občasni agresivnejši prijemi so prekratki in premalo prepričljivi, da bi prinesli potreben kontrast. Album ima vsekakor zvokovno celoto, pesmi imajo raznolike strukture, a kot celota album ni popotovanje skozi različne emocije.

Album starih oboževalcev ne bo razočaral, a tudi novih najbrž ne bo pridobil, saj kljub večji ambicioznosti v pesmih ostaja avtorjev način izražanja enak.

7/10

Andraž Žnidarčič

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Veronika Simoniti - Kameno seme

Založba: Litera
Leto izdaje: 2014
Zbirka: Piramida

Bralci Veronike Simoniti se utegnejo v njenem prvem romanu Kameno seme počutiti domače, saj se avtorica tematsko in nazorsko naslanja na kratke zgodbe iz svojih dveh zbirk kratke proze (Zasukane štorije, 2005; Hudičev jezik, 2011), s katerimi se je uveljavila tako na domačih tleh kot tudi v tujini. Medsebojne razlike protagonistov, ki se kažejo na več ravneh, so zopet postavljene v idiličen prostor, ki like vrača nazaj v preteklost, jih sili razmišljati o prihodnosti in jih hkrati s svojo nespremenljivostjo sooča s sedanjostjo.

Kameno seme je zgodba o turistih, ki se vsako leto vračajo na Anti, namišljen otok v Dalmaciji, in tamkajšnjih domačinih. Tretjeosebni pripovedovalec nam odstira osebne zgodbe posameznikov, ki so izrazito subjektivne, saj zajemajo zgolj stališče tistega, o komer je govora. To omogoča, da se kot bralci postavimo v vlogo vsevednega opazovalca, ki lahko zaradi superiorne pozicije dogajanje spremlja z nekakšne ptičje perspektive, ne da bi bil pri tem prikrajšan za personalna doživetja likov. Na Antiju vsi živijo mimo drug drugega, vsak je namreč skoraj egoistično obremenjen z lastno bolečino. Zdi se, da ta otok nosi težo vsega človeštva, ker so vsi problemi strnjeni v istem prostoru. Liki se soočajo s spomini na vojno, pijančevanjem, sprejemanjem homoseksualnosti, prevaro, rakavim obolenjem in še marsikaterim drugim bremenom. Trivialnosti, ki bi ji zlahka podlegla, če bi omenjene elemente potencirala in jih postavila v središče, ki naj bi ga bralec moralno presojal, se avtorica izogne tako, da ne dopušča, da bi ti elementi sami zase obvladovali zgodbo. Vsi so namreč zgolj orodje za postavitev širšega konteksta, ki vseskozi relativizira resnico. Ko ena izmed protagonistk zaluča kamen v oko nekega moškega, sproži interakcije med ljudmi, ki so se do tedaj pretvarjali, da drug za drugega ne obstajajo. Roman ne poudarja le raznolikosti mnenj, ki se krešejo po tem dogodku, pač pa nas spodbuja k prevpraševanju resnice kot take.

Neizrekljivost resnice je tema, ki preveva praktično vsa dela Simonitijeve. Vsak jo lahko čuti in dojame, ne more pa je artikulirati, saj je jezik pri tem bolj kot ne odveč. V romanu se ta odnos do resnice in jezika med drugim uspešno vzpostavlja, ko so ljudje, ki ne izhajajo iz istega jezikovnega okolja, prisiljeni v medsebojno komunikacijo. Hudomušnost, ki se ob tem občasno pojavi, sicer pa v romanu ni pogosta, razbremenjuje turobno ozračje, za katerega se zdi, da ga ustvarjajo liki že sami po sebi, pa tudi z lastno neslišano zgodbo, ki jo nosijo v sebi. V romanu je poudarek tudi na posredni karakterizaciji likov, ki se pri nekaterih že preveša v stereotipnost, celostno gledano pa ni posebej moteča, če bralec ne čuti potrebe po pikolovskem iskanju pomanjkljivosti v vsaki vrstici.

Posebej skrivnostno je zadnje poglavje, saj je edino, ki je pisano v prvi osebi, kar odpira vprašanje, ali je celoten roman pravzaprav dnevniški zapis Palome, ki v celotni knjigi zavzema bolj stransko vlogo. Gre za edinega otroka v zgodbi, ki ga spoznamo bolj podrobno in ki skuša s fotografskim objektivom ujeti trenutke tistega poletja, kar naposled privede celo do konflikta. Je precej nedolžen lik, ki v dogajanje neposredno nikoli ne poseže, zato je konec še toliko bolj presenetljiv. Posebej privlačno pa je, da Simonitijeva v bralcu zaseje dvom, ali je Paloma res tista, ki poveže zgodbo v celoto, saj se skozi roman na več mestih pojavlja ženska na plaži, ki si v zvezek zapisuje neznano kaj, kar dopušča možnost, da jo dojemamo kot poročevalko, saj se zdi Paloma v tej vlogi morda malce preveč predvidljiva izbira.

Lahkotnost pripovedi romanu ne odvzema teže, pač pa mu na nek način celo daje večjo veljavo. Kraj in čas dogajanja sta dobro izbrana, saj se slovenski bralec s počitnikovanjem v Dalmaciji zlahka poistoveti in se tako lažje osredotoči na samo dogajanje oziroma pomen zgodbe. Veronika Simoniti večkrat išče navdih v obmorskih krajih, saj je morje zanjo entiteta, ki »z valovi prinaša obilo asociacij, občutij, simbolov in metafor (posebno če gre za Sredozemsko morje).«

Kameno seme v bralcu prebuja že poznane občutke, ki pa jih Simonitijeva na zanimiv način poveže v zaokroženo celoto, ki najbrž nikogar ne more pustiti popolnoma ravnodušnega.

Polona Konjedic

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Pink Floyd – The Endless River: -
Ko zvočni inovatorji postanejo preživeli nostalgiki. Zadnji album Pink Floydov je eno veliko razočaranje. Poklon preminulemu klaviaturistu Richardu Wrightu je sestavljen iz številnih napol razvitih ambientalnih idej, ki so obenem dolgočasne in zvočno segajo v slabši del osemdesetih. Občutek nedokončanosti je tako močan, da bi bilo album bolj smiselno izdati kot spominski izdelek raritet in ga ne postavljati ob bok kultni studijski »pinkfloydovski« dediščini in veličini. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=Ezc4HdLGxg4 (skladba »Louder than Words«)

The Raveonettes – Pe'ahi: +
Beli šum zveni kot totalno napačno orodje za ustvarjanje lebdeče sanjavosti, kreativne diverzitete in hkrati zapomnljivih, spevnih melodijic, a Pe'ahijev temelj je ravno to. Komade si lahko žvižgamo še pred deli s privlačnim glasom Sune ali neskočnim in neskončno domiselnim dodatkom najrazličnejših inštrumentov, od trobil do tolkal. Popolna mera zvočnega ter kompozicijskega eksperimenta in necenene (indie-)popevkarske mikavnosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=TXMt5ajaEd8 (skladba »Endless Sleeper«)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Don DeLillo - Kozmopolis

Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Prevod: Aljaž Kovač

Don DeLillo je eden najvidnejših ameriških pisateljev svoje generacije. Romani, kot so Beli šum, Mao II in Underworld so mu prinesli široko prepoznavnost in kar nekaj prestižnih literarnih nagrad. Tako je denimo prejel nagradi National Book Award in Jerusalem Prize (slednjo kot prvi ameriški pisatelj), v preteklem letu pa mu je bila inavguralno podeljena tudi Library of Congress Prize for American Fiction.

Roman Kozmopolis je počasno potovanje po ulicah New Yorka v družbi finančnega mogotca Erica Packerja in podaljšane limuzine, ki bralca vodi skozi intenzivno čustveno in osebnostno transformacijo človeka - od njegovega leta s pticami do druženja s črvi.

Temne strani sodobne družbe - kapitalizem, terorizem in protestništvo - knjigo postavljajo v močno aktualen kontekst sodobnega sveta ter nastavljajo ogledalo naši družbi. Kljub temu da je Kozmopolis postavljen v neko navidezno prihodnost, kjer so družbene značilnosti veliko bolj intenzivne, bi se prav lahko pisalo tudi leto 2000.

V Kozmopolisu Don DeLillo virtuozno preplete surovost sedanjosti, krutost kapitalizma, tehnološki futurizem, absurdno primitivnost človeškega ega in dualizem človeške družbe z močnim socialnim prepadom med različnimi stranmi, ter jih vpne v dinamično zgodbo dvoplastnega popotovanja. Popotovanja skozi New York in skozi samega sebe. Nazorno nam pokaže, do kakšnih skrajnosti nas lahko prižene gonja za uspehom ter denarjem in kako hitro lahko propademo ravno zaradi tega. Vendar same zgodbe ne moremo in ne smemo dojemati zgolj kot aluzijo na človeški ego in prikaz tega, kako ta pošast uničuje vse okoli nas in nas same. Ne, zgodba v svoji temačnosti dobi močan prizvok kritike družbenega režima ter nas močno brcne tja, kjer nas najbolj boli, ko nam brez olepševanja pokaže, kar že vemo, vendar si ne upamo priznati. Pokaže nam, v kolikšni meri sodobni zahodni kapitalistični režim ustvarja melanholijo v nas samih.

Preobračanje Ericovega življenja pred našimi očmi nam v dobršni meri odrazi tudi njegov pogled na svet okoli sebe. Ericovo prodorno dojemanje in analiziranje množice podatkov nakazuje na obsedenost z urejanjem kaosa in predvidevanjem njegovega gibanja, ki ga v svoji nepredvidljivosti poglobljeno navduši. Hkrati pa transformacija skozi prenekatere situacije in interakcije z različnimi ljudmi kar hitro povzroči globok skok s sfere, ki je za večino smrtnikov nedojemljiva, proti tlom družbe in tlom lastne osebnosti. Tako Eric prične intenzivneje razmišljati o lastni poziciji v svetu, o tem, kaj ga še čaka in kaj družba počne z njim in svetom - delo nas sooči s sporočilno močnimi črno-belimi epizodami boja med obstoječim režimom in poteptanimi ljudmi, ki ga želijo zrušiti.

Tako gre DeLillova zgodba o Ericu v otožno resignacijo človeka, ki je kakor Ikar letal preblizu sonca in na koncu strmoglavil v morje lastnega ega. In ravno zaradi tega seže širše, veliko širše, v naš razmislek o Ericu znotraj nas.

Klemen Uršnik

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Lahko noč, mamica / Ich seh Ich seh / Goodnight Mommy (rež. Veronika Franz, Severin Fiala, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3086442/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/goodnight_mommy/

Mama dvojčkov po vrnitvi z operacije obraza radikalno spremeni družinski ritem bivanja. Zavoljo svojega zdravljenja se popolnoma izolira od zunanjega sveta, od svojih sinov pa zahteva spoštovanje novega, zaostrenega dnevnega reda. To se kaj kmalu zrcali v spremembi njihovih medsebojnih odnosov, ki postanejo sovražni, nenavadni, maščevalni in čedalje agresivnejši. Otroka se začneta spraševati, ali je to zares njuna mama. Vse skupaj se izteče v šokanten konec.
Čeprav tekom filma postane jasno, da mama ne ravna v skladu z nekimi smiselnimi normami sorazmernosti vzgoje, se nenehno sprašujemo, od kod prihaja ta neverjetna otroška zloba oz. vsaj, kaj jo poraja, da se kaže na tako brutalen način. Gledalec nenehno išče kulturne in drugačne indice, ki bi mu pomagali razložiti izvorni kontekst njihovega medsebojnega nerazumevanja. Vsa tovrstna ugibanja in domneve zavrže konec in na plano potegne tragično predzgodbo, ki odpre problematiko travme in nesrečne izgube ljubljene osebe. Pri tem se razpre celo polje vprašanj, ki pa se veže na možno determiniranost življenjskih usod zaradi enega nesrečnega dogodka. Lahko noč, mamica, dobitnik festivalske nagrade vodomec, ni samo film psihološke napetosti, temveč predvsem film groze.

Jan Podbevšek

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Flying Lotus – You’re Dead!

Produkcija: Steven Ellison
Založba: Warp Records
Datum izdaje: 6.10. 2014

Leteči lotus oz. Steven Ellison si je za svoj peti LP (na prvi pogled) zastavil neverjeten cilj. Ujeti zvok smrti. Le kdo ne bi vsaj malce podvomil v ustvarjalčevo mentalno verodostojnost? Sploh po njegovi izjavi ob izidu albuma: “I wanted to fuck up Miles Davis with this record.” Nekredibilni bi bili (pre)hitri, naivni komentarji ob poslušanju albuma, saj nam ta šele po svojih zaključenih 38-ih minutah začne odpirati glavo s takšnimi in drugačnimi čustvi ter vprašanji.

Kajti, bodimo iskreni - najbrž nihče ne more prvinsko opisati trenutka smrti, vsaj zaenkrat še ne. Tudi osnovna jazz nastavitev albuma (s poudarki na klaviaturah, bobnih, basu) z nadpovprečno zastavljenimi kompozicijami, elektronskimi dodatki ter takšno in drugačno fuzijo zvoka verjetno ne. Četudi pri glasbenih kompozicijah sodelujejo umetniška imena, ki so že presegla svoj čas in pro-stor – npr. Herbie Hancock, Kendrick Lamar Duckworth in Ennio Morricone.

Album s svojo zvočno podobo kot tudi besedili ne “teži”, ne “mori” in je nasploh daleč stran od kakšnih stereotipnih žanrov, ki bi jih asociirali s temo smrti. Prej obratno. Gre za totalno nagroovan jazz projekt (v osnovi), ki ga krasijo nenavadni izleti visokofrekvenčih tonov ter relativno lahkotna bas/boben sekcija, ki mojstrsko ni preveč razpredena po glasbenem horizontu samega izdelka. Seveda ne gre brez eksperimentiranja na vokalni ravni. In od vseh “sodelujočih vokalov” naj izpostavim feat. Lamarja na skladbi “Never Catch Me”, ki poskrbi za do sedaj še ne slišano kom-binacijo elektronike, jazza in poezije.

Ljubitelji izvajalcev, kot so npr. Charles Mingus, Ozric Tentacles ter Snoop Dogg (tudi on se je znašel na plošči), boste ob poslušanju tega neverjetno urejenega kaosa že samo zvokovno zagotovo prišli na svoj račun. Če pa se albumu prepustite večkrat v vseh čustvenih sferah, pa bos-te razpeti nekje med življenjem in smrtjo, med minljivostvjo in večnostjo … vse do konca zadnje skladbe, ko vam bo spet postalo jasno, da ste poslušali le izjemen, edinstven glasbeni izdelek.

Doomen Babič

9/10