Založba: Litera
Leto izdaje: 2014
Zbirka: Piramida
Bralci Veronike Simoniti se utegnejo v njenem prvem romanu Kameno seme
počutiti domače, saj se avtorica tematsko in nazorsko naslanja na kratke
zgodbe iz svojih dveh zbirk kratke proze (Zasukane štorije, 2005;
Hudičev jezik, 2011), s katerimi se je uveljavila tako na domačih tleh
kot tudi v tujini. Medsebojne razlike protagonistov, ki se kažejo na več
ravneh, so zopet postavljene v idiličen prostor, ki like vrača nazaj v
preteklost, jih sili razmišljati o prihodnosti in jih hkrati s svojo
nespremenljivostjo sooča s sedanjostjo.
Kameno seme je zgodba o
turistih, ki se vsako leto vračajo na Anti, namišljen otok v Dalmaciji,
in tamkajšnjih domačinih. Tretjeosebni pripovedovalec nam odstira
osebne zgodbe posameznikov, ki so izrazito subjektivne, saj zajemajo
zgolj stališče tistega, o komer je govora. To omogoča, da se kot bralci
postavimo v vlogo vsevednega opazovalca, ki lahko zaradi superiorne
pozicije dogajanje spremlja z nekakšne ptičje perspektive, ne da bi bil
pri tem prikrajšan za personalna doživetja likov. Na Antiju vsi živijo
mimo drug drugega, vsak je namreč skoraj egoistično obremenjen z lastno
bolečino. Zdi se, da ta otok nosi težo vsega človeštva, ker so vsi
problemi strnjeni v istem prostoru. Liki se soočajo s spomini na vojno,
pijančevanjem, sprejemanjem homoseksualnosti, prevaro, rakavim obolenjem
in še marsikaterim drugim bremenom. Trivialnosti, ki bi ji zlahka
podlegla, če bi omenjene elemente potencirala in jih postavila v
središče, ki naj bi ga bralec moralno presojal, se avtorica izogne tako,
da ne dopušča, da bi ti elementi sami zase obvladovali zgodbo. Vsi so
namreč zgolj orodje za postavitev širšega konteksta, ki vseskozi
relativizira resnico. Ko ena izmed protagonistk zaluča kamen v oko
nekega moškega, sproži interakcije med ljudmi, ki so se do tedaj
pretvarjali, da drug za drugega ne obstajajo. Roman ne poudarja le
raznolikosti mnenj, ki se krešejo po tem dogodku, pač pa nas spodbuja k
prevpraševanju resnice kot take.
Neizrekljivost resnice je
tema, ki preveva praktično vsa dela Simonitijeve. Vsak jo lahko čuti in
dojame, ne more pa je artikulirati, saj je jezik pri tem bolj kot ne
odveč. V romanu se ta odnos do resnice in jezika med drugim uspešno
vzpostavlja, ko so ljudje, ki ne izhajajo iz istega jezikovnega okolja,
prisiljeni v medsebojno komunikacijo. Hudomušnost, ki se ob tem občasno
pojavi, sicer pa v romanu ni pogosta, razbremenjuje turobno ozračje, za
katerega se zdi, da ga ustvarjajo liki že sami po sebi, pa tudi z lastno
neslišano zgodbo, ki jo nosijo v sebi. V romanu je poudarek tudi na
posredni karakterizaciji likov, ki se pri nekaterih že preveša v
stereotipnost, celostno gledano pa ni posebej moteča, če bralec ne čuti
potrebe po pikolovskem iskanju pomanjkljivosti v vsaki vrstici.
Posebej skrivnostno je zadnje poglavje, saj je edino, ki je pisano v
prvi osebi, kar odpira vprašanje, ali je celoten roman pravzaprav
dnevniški zapis Palome, ki v celotni knjigi zavzema bolj stransko vlogo.
Gre za edinega otroka v zgodbi, ki ga spoznamo bolj podrobno in ki
skuša s fotografskim objektivom ujeti trenutke tistega poletja, kar
naposled privede celo do konflikta. Je precej nedolžen lik, ki v
dogajanje neposredno nikoli ne poseže, zato je konec še toliko bolj
presenetljiv. Posebej privlačno pa je, da Simonitijeva v bralcu zaseje
dvom, ali je Paloma res tista, ki poveže zgodbo v celoto, saj se skozi
roman na več mestih pojavlja ženska na plaži, ki si v zvezek zapisuje
neznano kaj, kar dopušča možnost, da jo dojemamo kot poročevalko, saj se
zdi Paloma v tej vlogi morda malce preveč predvidljiva izbira.
Lahkotnost pripovedi romanu ne odvzema teže, pač pa mu na nek način
celo daje večjo veljavo. Kraj in čas dogajanja sta dobro izbrana, saj se
slovenski bralec s počitnikovanjem v Dalmaciji zlahka poistoveti in se
tako lažje osredotoči na samo dogajanje oziroma pomen zgodbe. Veronika
Simoniti večkrat išče navdih v obmorskih krajih, saj je morje zanjo
entiteta, ki »z valovi prinaša obilo asociacij, občutij, simbolov in
metafor (posebno če gre za Sredozemsko morje).«
Kameno seme v
bralcu prebuja že poznane občutke, ki pa jih Simonitijeva na zanimiv
način poveže v zaokroženo celoto, ki najbrž nikogar ne more pustiti
popolnoma ravnodušnega.
Polona Konjedic
Ni komentarjev:
Objavite komentar