Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Prevod: Aljaž Kovač
Don DeLillo je eden najvidnejših ameriških pisateljev svoje generacije.
Romani, kot so Beli šum, Mao II in Underworld so mu prinesli široko
prepoznavnost in kar nekaj prestižnih literarnih nagrad. Tako je denimo
prejel nagradi National Book Award in Jerusalem Prize (slednjo kot prvi
ameriški pisatelj), v preteklem letu pa mu je bila inavguralno podeljena
tudi Library of Congress Prize for American Fiction.
Roman
Kozmopolis je počasno potovanje po ulicah New Yorka v družbi finančnega
mogotca Erica Packerja in podaljšane limuzine, ki bralca vodi skozi
intenzivno čustveno in osebnostno transformacijo človeka - od njegovega
leta s pticami do druženja s črvi.
Temne strani sodobne družbe -
kapitalizem, terorizem in protestništvo - knjigo postavljajo v močno
aktualen kontekst sodobnega sveta ter nastavljajo ogledalo naši družbi.
Kljub temu da je Kozmopolis postavljen v neko navidezno prihodnost, kjer
so družbene značilnosti veliko bolj intenzivne, bi se prav lahko pisalo
tudi leto 2000.
V Kozmopolisu Don DeLillo virtuozno preplete
surovost sedanjosti, krutost kapitalizma, tehnološki futurizem, absurdno
primitivnost človeškega ega in dualizem človeške družbe z močnim
socialnim prepadom med različnimi stranmi, ter jih vpne v dinamično
zgodbo dvoplastnega popotovanja. Popotovanja skozi New York in skozi
samega sebe. Nazorno nam pokaže, do kakšnih skrajnosti nas lahko prižene
gonja za uspehom ter denarjem in kako hitro lahko propademo ravno
zaradi tega. Vendar same zgodbe ne moremo in ne smemo dojemati zgolj kot
aluzijo na človeški ego in prikaz tega, kako ta pošast uničuje vse
okoli nas in nas same. Ne, zgodba v svoji temačnosti dobi močan prizvok
kritike družbenega režima ter nas močno brcne tja, kjer nas najbolj
boli, ko nam brez olepševanja pokaže, kar že vemo, vendar si ne upamo
priznati. Pokaže nam, v kolikšni meri sodobni zahodni kapitalistični
režim ustvarja melanholijo v nas samih.
Preobračanje Ericovega
življenja pred našimi očmi nam v dobršni meri odrazi tudi njegov pogled
na svet okoli sebe. Ericovo prodorno dojemanje in analiziranje množice
podatkov nakazuje na obsedenost z urejanjem kaosa in predvidevanjem
njegovega gibanja, ki ga v svoji nepredvidljivosti poglobljeno navduši.
Hkrati pa transformacija skozi prenekatere situacije in interakcije z
različnimi ljudmi kar hitro povzroči globok skok s sfere, ki je za
večino smrtnikov nedojemljiva, proti tlom družbe in tlom lastne
osebnosti. Tako Eric prične intenzivneje razmišljati o lastni poziciji v
svetu, o tem, kaj ga še čaka in kaj družba počne z njim in svetom -
delo nas sooči s sporočilno močnimi črno-belimi epizodami boja med
obstoječim režimom in poteptanimi ljudmi, ki ga želijo zrušiti.
Tako gre DeLillova zgodba o Ericu v otožno resignacijo človeka, ki je
kakor Ikar letal preblizu sonca in na koncu strmoglavil v morje lastnega
ega. In ravno zaradi tega seže širše, veliko širše, v naš razmislek o
Ericu znotraj nas.
Klemen Uršnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar