Založba: Cankarjeva založba
Leto izdaje: 2014
Kot pove že naslov, v zbirki krajših esejev Sto romanov in nekaj
komadov Uroš Zupan piše o tem, kar mu je najbližje: o glasbi in
literaturi. Zbirka je tako razdeljena na tri dele - prvi je posvečen
prozi, drugi poeziji in tretji glasbi.
Sicer pa je sama razdelitev bolj formalne narave. Skozi vse sestavke je
namreč močno čutiti neizumetničeno in nepretenciozno paleto čustev – od
otroške fasciniranosti preko mladostniške zaljubljenosti, pa vse do
razumnejšega odnosa, ki naj bi prišel z odraslostjo. Predvsem pa je vsem
esejem skupna močna nostalgija. Nostalgija, ki jo na določenih mestih
Zupan s svojim pretanjenim smislom za jezik povzdigne že skoraj na raven
poezije.
Pri delih, o katerih piše, se nikoli ne ustavlja
samo pri vsebini, ampak pozornost namenja vsemu, kar k srečanju s knjigo
sodi. Tako je poleg vsebine pomembna tudi platnica ali pa ovitek,
veliko težo pa ima tudi priporočilo katerega od bolj posvečenih
vrstnikov ali celo idolov. Obravnavano delo pravzaprav služi bolj kot
iztočnica, preko katere Zupan razvija refleksije o takšnih in drugačnih
bralskih izkušnjah. In prav z opisovanjem vseh okoliščin, ki tovrstne
izkušnje lahko naredijo prelomne, Zupan bralcu odpira intimen pogled v
osebno zgodovino branja. Preko širokega nabora različnih del svetovnih
avtorjev besede med drugim namenja čaru otroške književnosti, pojmu
generacijskega romana, satiri v času Jugoslavije, literarni kritiki in
pa zastrašujoče debelim romanom. Posebno mesto v odraščanju pripade
Hessejevemu Stepnemu volku, saj to delo označi za prehod v resen, neznan
svet literature za odrasle. Tu prvič odpre kočljivo temo, o kateri teče
beseda tudi v drugih esejih, in sicer problematiko spreminjanja
bralčevega odnosa do določenih knjig. Kakšna so tista dela, ki nam
zmorejo tudi ob vnovičnem branju ponuditi isto svežino in čar, ki so ga
imele ob prvotnem? Katere knjige preizkušnje časa ne prestanejo in
katere postanejo – klasiki? Kajti, kakor sam ugotavlja: »Kako redke so
tiste, ki se nikamor ne premaknejo, ki ne padejo ali pa se ne dvignejo,
samo ostajajo prikovane v neko zlato, nepojenjajočo svetlobo.«
V drugem delu pride na vrsto poezija. Zahvaljujoč svoji kratkosti je
bralcu razumevanje esejev o poeziji Rimbauda, Louise Glück in Philipa
Larkina še olajšano z vstavljenimi besedili, ki jih Zupan nato postavlja
v svoj lasten kontekst. Poleg omenjenim izpostavljenim avtorjem en esej
posveti nastanku antologije 75 pesmi od Dekleve do Peratove, ponovno pa
se o spremenljivem odnosu do določene poezije sprašuje v eseju,
primerno naslovljenem Spregledana veščina – kako brati poezijo.
Zadnji del zbirke, naslovljen In še nekaj komadov, je po obsegu sicer
najkrajši, a med temi stranmi so emocije najmočnejše. Zupan sicer že
prej prizna, da ga je med odraščanjem veliko bolj od literature (poleg
drugih substanc) zadela glasba. Svojo trditev tu podkrepi z vrsticami, v
katerih še bolj izrazito dominira iskrena, preprosta, a intenzivna –
ljubezen. Tako do samih fizičnih nosilcev glasbe kot do spominov, ki jih
izbrana glasba, od Pink Floydov do Laibach, nosi v sebi.
Eseji,
simpatično pospremljeni s fotografijami platnic ali ovitkov izhodiščnih
del, se berejo lahkotno, sproščeno in precej humorno, a s tem
obravnavanemu nikakor ne odvzemajo teže. Skozi opise bralskih izkušenj, v
katerih se na tak ali drugačen način prepozna sleherni bralec, nas
Zupan pravzaprav opominja na to, kako pomembno vlogo ima branje ali
poslušanje. Kako nas knjige ali albumi lahko navdušijo, obogatijo ali pa
razočarajo. Kako zelo drugače bi se brala Zupanova ali pa naša lastna
zgodovina brez njihovih vplivov.
Zaradi narave dela, v katerem
ves čas preko umetniških del odzvanja tudi zelo konkretna preteklost,
zbirka različnim bralcem prinaša različno stopnjo razumevanja in
poistovetenja. Tisti, ki so tudi sami del generacije, ki ji pripada
Zupan, bodo delo gotovo dojemali drugače od tistih, ki do tega dela
zgodovine lahko dostopajo le posredno. A zbirko lahko konec koncev
vzamemo tudi kot seznam priporočenega branja. Kajti kot je zapisal
Danilo Kiš, čigar citat navaja tudi Zupan: »Koliko knjig in tako kratko
življenje. Človek mora zelo pazljivo izbirati, da ne zapravlja časa za
branje slabih knjig.« Pri Sto romanov in nekaj komadov je ta bojazen
odveč.
Katarina Kogej
Ni komentarjev:
Objavite komentar