Leto izdaje: 2014
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Izvirni naslov: The Signature of All Things
Ob takšnih in drugačnih »svetovnih uspešnicah« smo bralci (upravičeno) vedno vsaj malo sumničavi, posebej če gre za pisateljico, kot je Elizabeth Gilbert, avtorico odmevnega romana Jej, moli, ljubi, po katerem je bil posnet istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Kljub temu da je šlo za prodajno uspešnico, delo namreč ni navdušilo strogih kritiških peres – nasprotno pa Pečat stvarjenja pozitivno preseneti že po nekaj prebranih straneh.
Avtorica z neposrednim, a neverjetno hudomušnim slogom prepriča že takoj na začetku z opisom Henrya Whittakerja, ošabnega, vzdržljivega in iznajdljivega Angleža, ki se ravno zaradi teh lastnosti dokoplje do ogromnega bogastva in postane eden vplivnejših botanikov, za ženo pa si izbere kleno in na moč izobraženo Nizozemko Beatrix Van Devender, ki je »čokata in brez prsi, pravi sodček, in se je v času, ko jo je Henry spoznal, že valila starodevištvu naproti.« Rodi se jima hčerka in hkrati osrednja (anti)junakinja romana, Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta, hkrati pa pravo nasprotje osrednjih likov, ki smo jih vajeni iz ostalih literarnih uspešnic.
Alma je najprej in predvsem čisto nasprotje lepe, majhne deklice, »rusoglava, rdečelična, majhnih ust, širokega čela in obilnega nosu.« A pomanjkanje zunanje lepote ji ni nikdar prizadejalo kakšne hude duševne stiske, temveč jo je gnalo, da je razvijala enega izmed svojih najmočnejših orožij – razum. Pri tem je levji delež zaslug nosila ravno njena mati Beatrix, ki je hčerki že v najrosnejših letih s trdo roko vcepila ljubezen do znanja in narave: »Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega tako imenovanega “nedolžnega razvedrila”, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno.«
Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk objavlja pomembne razprave. Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj, življenje pa se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.
Ob spremljavi Almine življenjske poti se bralec srečuje s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji o ljubezni, požrtvovalnosti, trpljenju in boju za obstanek, avtorica pa odgovorov ne podaja na predvidljiv, patetičen ali moralizirajoč način, ampak ves čas ostaja realistična, na določenih mestih celo humorna in samoironična, še zlasti tam, kjer kot znanilki razuma nastopata bodisi Beatrix bodisi hišna pomočnica, Hanneke de Groot: »No, ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako.«
Elizabeth Gilbert je v tem romanu nedvomno prekosila samo sebe, ne le z zanimivim slogom in prepričljivo karakterizacijo glavnih likov, temveč tudi ker se je z odločitvijo za obravnavo njej tako tuje teme, kot je botanika, spustila v veliko bolj znanstvene vode, kot smo jih vajeni iz njenih preteklih del, to pa je nedvomno vredno pohvale.
Vsem pohvalam navkljub pa se zna zgoditi, da bralca spreleti občutek, da ji pisateljska kondicija nekje od druge polovice romana naprej nekoliko pojenja, obetaven začetek pa se začne počasi sprevračati v ljubezensko zgodbo, ki je premalo utemeljena in ne prepriča povsem. Roman bi bil lažje berljiv, bralec pa manj zdolgočasen, če bi bila ljubezenska zgodba malce bolj razvita, petsto in nekaj strani pa zreduciranih za približno tretjino.
Mateja Arnež
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Izvirni naslov: The Signature of All Things
Ob takšnih in drugačnih »svetovnih uspešnicah« smo bralci (upravičeno) vedno vsaj malo sumničavi, posebej če gre za pisateljico, kot je Elizabeth Gilbert, avtorico odmevnega romana Jej, moli, ljubi, po katerem je bil posnet istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Kljub temu da je šlo za prodajno uspešnico, delo namreč ni navdušilo strogih kritiških peres – nasprotno pa Pečat stvarjenja pozitivno preseneti že po nekaj prebranih straneh.
Avtorica z neposrednim, a neverjetno hudomušnim slogom prepriča že takoj na začetku z opisom Henrya Whittakerja, ošabnega, vzdržljivega in iznajdljivega Angleža, ki se ravno zaradi teh lastnosti dokoplje do ogromnega bogastva in postane eden vplivnejših botanikov, za ženo pa si izbere kleno in na moč izobraženo Nizozemko Beatrix Van Devender, ki je »čokata in brez prsi, pravi sodček, in se je v času, ko jo je Henry spoznal, že valila starodevištvu naproti.« Rodi se jima hčerka in hkrati osrednja (anti)junakinja romana, Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta, hkrati pa pravo nasprotje osrednjih likov, ki smo jih vajeni iz ostalih literarnih uspešnic.
Alma je najprej in predvsem čisto nasprotje lepe, majhne deklice, »rusoglava, rdečelična, majhnih ust, širokega čela in obilnega nosu.« A pomanjkanje zunanje lepote ji ni nikdar prizadejalo kakšne hude duševne stiske, temveč jo je gnalo, da je razvijala enega izmed svojih najmočnejših orožij – razum. Pri tem je levji delež zaslug nosila ravno njena mati Beatrix, ki je hčerki že v najrosnejših letih s trdo roko vcepila ljubezen do znanja in narave: »Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega tako imenovanega “nedolžnega razvedrila”, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno.«
Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk objavlja pomembne razprave. Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj, življenje pa se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.
Ob spremljavi Almine življenjske poti se bralec srečuje s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji o ljubezni, požrtvovalnosti, trpljenju in boju za obstanek, avtorica pa odgovorov ne podaja na predvidljiv, patetičen ali moralizirajoč način, ampak ves čas ostaja realistična, na določenih mestih celo humorna in samoironična, še zlasti tam, kjer kot znanilki razuma nastopata bodisi Beatrix bodisi hišna pomočnica, Hanneke de Groot: »No, ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako.«
Elizabeth Gilbert je v tem romanu nedvomno prekosila samo sebe, ne le z zanimivim slogom in prepričljivo karakterizacijo glavnih likov, temveč tudi ker se je z odločitvijo za obravnavo njej tako tuje teme, kot je botanika, spustila v veliko bolj znanstvene vode, kot smo jih vajeni iz njenih preteklih del, to pa je nedvomno vredno pohvale.
Vsem pohvalam navkljub pa se zna zgoditi, da bralca spreleti občutek, da ji pisateljska kondicija nekje od druge polovice romana naprej nekoliko pojenja, obetaven začetek pa se začne počasi sprevračati v ljubezensko zgodbo, ki je premalo utemeljena in ne prepriča povsem. Roman bi bil lažje berljiv, bralec pa manj zdolgočasen, če bi bila ljubezenska zgodba malce bolj razvita, petsto in nekaj strani pa zreduciranih za približno tretjino.
Mateja Arnež
