Dramaturgija: Tomaž Toporišič
Premiera: 16. decembra 2014 v spodnji dvorani SMG
V enem stavku je Glengarry Glen Ross drama o moških v kapitalizmu. Je
drama o njihovem vsakodnevnem pehanju za denarjem, ugledom in položajem v
službi ter družbi, položajem, ki je tako izmuzljiv in krhek, da jim
ohranjanje le-tega jemlje večino energije. Zgodba o vzpenjajočem se
kapitalističnem sistemu, podobo katerega zlahka prenesemo v slovenski
(kulturni) prostor; če je materialističen sistem v Ameriki današnjega
časa že nekaj vsakdanjega, pri nas to šele postaja.
Zgodba je scensko postavljena v minimalističen pisarniški prostor, opremljen z obveznimi pritiklinami, kot sta avtomat za kuhanje kave in grelec za vodo, kar vzbuja občutek sterilnosti in birokratske okostenelosti. Avtor gledališke predloge, večkrat nagrajeni David Mamet, dogajanje odpre z dinamičnim dialogom, režiser Vito Taufer pa ob pomoči dramaturga Tomaža Toporišiča ohrani ta isti napet in energičen stil skozi celotno predstavo. Glavni so seveda moški, ki izhajajo iz izrazito osebnih pozicij in so si med seboj konkurenca, pravila pa so jasna – zmagovalec v prodaji nepremičnih dobi avto, ostali pa bodo odpuščeni. Izmed vseh s svojo igro najbolj izstopata Dario Varga, ki je v vlogi odslužene legende poslovnega sveta rahlo obupan in (na svoj žalosten način) predan prodajalec, ter Blaž Šef kot vzpenjajoči se prodajalec na vrhu svoje moči, ki ukrade pozornost z neverjetno karizmatičnostjo in zagnanostjo. Matija Vastl je prepričljiv v vlogi nadutega in pretencioznega nadzornika, Stane Tomazin pa se izkaže v upodobitvi nesamozavestnega in nervoznega prodajalca.
Preseneti tudi jezik, ki je skozi celo dramo (v odličnem prevodu Zdravka Duše iz leta 2001) grob, poln kletvic, psovk in zmerljivk, kar pripomore k avtentičnosti tekmovalnega vzdušja, piker in na trenutke satiričen humor pa razelektri ozračje. Kostumografija Barbare Stupica, ki jo sestavljajo bolj ali manj elegantne pisarniške obleke, in scenografija, ki jo na neki točki preplavi kopica papirja, še dodatno utrjujeta zaprto in naporno vzdušje, ki dramo prepričljivo stopnjuje do vrhunca. Le-ta ostaja v duhu predstave in kritike sistema, ki iz ljudi ustvarja stroje, oportuniste in pohlepneže. Aktualnejše od tega skoraj ne gre.
Veronika Šoster
Zgodba je scensko postavljena v minimalističen pisarniški prostor, opremljen z obveznimi pritiklinami, kot sta avtomat za kuhanje kave in grelec za vodo, kar vzbuja občutek sterilnosti in birokratske okostenelosti. Avtor gledališke predloge, večkrat nagrajeni David Mamet, dogajanje odpre z dinamičnim dialogom, režiser Vito Taufer pa ob pomoči dramaturga Tomaža Toporišiča ohrani ta isti napet in energičen stil skozi celotno predstavo. Glavni so seveda moški, ki izhajajo iz izrazito osebnih pozicij in so si med seboj konkurenca, pravila pa so jasna – zmagovalec v prodaji nepremičnih dobi avto, ostali pa bodo odpuščeni. Izmed vseh s svojo igro najbolj izstopata Dario Varga, ki je v vlogi odslužene legende poslovnega sveta rahlo obupan in (na svoj žalosten način) predan prodajalec, ter Blaž Šef kot vzpenjajoči se prodajalec na vrhu svoje moči, ki ukrade pozornost z neverjetno karizmatičnostjo in zagnanostjo. Matija Vastl je prepričljiv v vlogi nadutega in pretencioznega nadzornika, Stane Tomazin pa se izkaže v upodobitvi nesamozavestnega in nervoznega prodajalca.
Preseneti tudi jezik, ki je skozi celo dramo (v odličnem prevodu Zdravka Duše iz leta 2001) grob, poln kletvic, psovk in zmerljivk, kar pripomore k avtentičnosti tekmovalnega vzdušja, piker in na trenutke satiričen humor pa razelektri ozračje. Kostumografija Barbare Stupica, ki jo sestavljajo bolj ali manj elegantne pisarniške obleke, in scenografija, ki jo na neki točki preplavi kopica papirja, še dodatno utrjujeta zaprto in naporno vzdušje, ki dramo prepričljivo stopnjuje do vrhunca. Le-ta ostaja v duhu predstave in kritike sistema, ki iz ljudi ustvarja stroje, oportuniste in pohlepneže. Aktualnejše od tega skoraj ne gre.
Veronika Šoster
Ni komentarjev:
Objavite komentar