ponedeljek, 15. december 2014

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Miljenko Jergović - Oče

Izvirni naslov: Otac
Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014

Miljenko Jergović vsakič, ko objavi kakšno svoje delo (najsi gre za roman, intervju ali pa esej) uspešno sproži potres v okolju, ki mu sledi še plaz raznoraznih komentarjev, čustvenih izpadov, hvale ali grobih besed. Tudi njegov briljanten roman Oče ni nikakršna izjema. Še več, rekli bi lahko, da je ravno omenjeni roman sprožil najmočnejšo reko debate, ki je kot običajno presegla okvirje literarne razprave.

Tudi v tem delu se prepleta mnogo motivov, ki jih zvesti bralci Miljenka Jergovića poznamo iz njegovih drugih tekstov. Gre pa vsekakor za najintimnejše besedilo, kar jih je Jergović do sedaj objavil.
Avtor (pripovedovalec) nam na svojstven, a direkten način predstavlja svojo plemenito družino. Jergovićevi so, kakor večina družin v Sarajevu (ali celo širše na jugoslovanskem območju), skupek pestrih in pogosto paradoksalnih oseb. Ta pestrost pa odpre niz vprašanj, razmišljanj in družbeno-zgodovinskih dejstev, ki se z željo in s strahom začnejo, iz oči v oči, soočati medsebojno. Roman je fenomenalen vpogled v jugoslovansko regijo v 20. stoletju ter njeno osebno in javno problematiko.

"Umrl mi je oče." je začetni stavek kratke, a turbulentne zgodbe, ki nas popelje skozi meddružinske odnose, še posebej odnos med očetom in sinom, pripovedovalec pa pri vsakem posebej odpira vprašanja krivde, odgovornosti in dednosti. S tem se v nadaljevanju loti širših družbenih vprašanj o ateizmu, katoliški veri, zgodovini, zločinih, Jugoslaviji, ustaših, komunizmu, hrvatstvu in demokraciji. Vse to pa je združeno v glavno vprašanje: Ali človeka vse te stvari, tako zasebne kot javne, res niso zaznamovale? In če so vendarle ga, kje (in kakšna) je njegova odgovornost?

V središču dogajanja sta avtor in njegov oče, cenjeni zdravnik za levkemijo, ki je skrbno in natančno skrbel za svoje paciente in življenje posvetil razvoju zdravljenja te bolezni. Na drugi strani pa imamo mladeniča ločenih staršev, ki stvari opazuje na svojevrsten način in hkrati (z vso pravico) izpeljuje lastne zaključke iz pogledov na svoje starše, še posebej na očeta. Najboljši prikaz očeta, kot ga vidi njegov sin, je v romanu povzet z naslednjimi besedami: "... veliko pogosteje pa sem z njim obračunaval, mu v teh napol izmišljenih zgodbah govoril, da je slabič in nihče in da mi ni ponudil priložnosti, da bi bil nekomu sin."

V romanu tako, kakor je v življenju pogosto, spremljamo odnos jeznega sina, ki ima slabo predstavo o očetu, hkrati pa v sebi spozna njega samega.

Poleg očeta v romanu dobimo vpogled (in s tem tudi spoznamo del dednega bremena družine) v življenje babice Štefanije, ki je bila velika ustašinja in vernica in ji, potem ko se je iz partizanov vrnil njen sin, niti misel na detomor ni bila tuja. Spoznamo tudi njene sestre, med katerimi ima posebno mesto "izdajalka" Melanija, ki se je poročila s Srbom in pobegnila od doma. Tako je junak že kot otrok priča paradoksalni situaciji prevarane babice, težke nacionalistke in vernice; babične sestre, ki vedoč, kakšno je razmišljanje v družini, vzame za moža Srba, kar je za Hrvate nekoč pomenilo najhujše zlo; ter očeta, ki se, prav tako zavedajoč se stališča svoje matere, v imenu partizanov in komunistov spravi pobijat babičine "ljube ustaše".

V tem smislu je Oče izjemna knjiga, ki nam ponuja poglede na to, kako posameznik sprejme in pospravi vase vse dedno prejete identitete. Kako se sooči z njimi, kako jih odpravi, oddalji in, kar je najhujša dilema, kako znotraj tega najde svojo identiteto.

Roman se preko družinske in tudi junakove lastne zgodbe dotakne zgodbe, ki jo piše zgodovina, njenih krivic, porazov in zmag. Povrh vsega pa se dotakne tudi vprašanja odgovornosti naroda, še posebej Hrvatov. Na kocko postavlja Hrvate kot narod žrtev, narod herojev in narod kriminalcev. Odstira pogled, ki ga Hrvati ne marajo videti, in sicer pogled na identitetne podobnosti NDH in sodobne Hrvaške, vmes pa vriva vprašanje Jugoslavije in hrvaškega odnosa do nje.
V tem delu se pripovedovalec iz prve osebe ednine prestavi v prvo osebo množine, s čimer je avtor še bolj nazorno ponazoril, da je kljub svojim "prepovedanim" razmišljanjem del tega naroda in mu zatorej pripada del krivde in odgovornosti.

Najgenialnejši spoj pa se zgodi v občutku, ki ga roman pusti. Na eni strani izjemno kritičen, jasen, glasen in pogumen nastop do preteklosti svojega naroda, na drugi strani izredno subtilna intimna zgodba mladeniča, ki je kljub splošnim družinskim pogledom pretresen zaradi smrti očeta.

Rok Pečečnik

Ni komentarjev: