Izvirni naslov: Otac
Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014
Miljenko Jergović vsakič, ko objavi kakšno svoje delo (najsi gre za
roman, intervju ali pa esej) uspešno sproži potres v okolju, ki mu sledi
še plaz raznoraznih komentarjev, čustvenih izpadov, hvale ali grobih
besed. Tudi njegov briljanten roman Oče ni nikakršna izjema. Še več,
rekli bi lahko, da je ravno omenjeni roman sprožil najmočnejšo reko
debate, ki je kot običajno presegla okvirje literarne razprave.
Tudi v tem delu se prepleta mnogo motivov, ki jih zvesti bralci
Miljenka Jergovića poznamo iz njegovih drugih tekstov. Gre pa vsekakor
za najintimnejše besedilo, kar jih je Jergović do sedaj objavil.
Avtor (pripovedovalec) nam na svojstven, a direkten način predstavlja
svojo plemenito družino. Jergovićevi so, kakor večina družin v Sarajevu
(ali celo širše na jugoslovanskem območju), skupek pestrih in pogosto
paradoksalnih oseb. Ta pestrost pa odpre niz vprašanj, razmišljanj in
družbeno-zgodovinskih dejstev, ki se z željo in s strahom začnejo, iz
oči v oči, soočati medsebojno. Roman je fenomenalen vpogled v
jugoslovansko regijo v 20. stoletju ter njeno osebno in javno
problematiko.
"Umrl mi je oče." je začetni stavek kratke, a
turbulentne zgodbe, ki nas popelje skozi meddružinske odnose, še posebej
odnos med očetom in sinom, pripovedovalec pa pri vsakem posebej odpira
vprašanja krivde, odgovornosti in dednosti. S tem se v nadaljevanju loti
širših družbenih vprašanj o ateizmu, katoliški veri, zgodovini,
zločinih, Jugoslaviji, ustaših, komunizmu, hrvatstvu in demokraciji. Vse
to pa je združeno v glavno vprašanje: Ali človeka vse te stvari, tako
zasebne kot javne, res niso zaznamovale? In če so vendarle ga, kje (in
kakšna) je njegova odgovornost?
V središču dogajanja sta avtor
in njegov oče, cenjeni zdravnik za levkemijo, ki je skrbno in natančno
skrbel za svoje paciente in življenje posvetil razvoju zdravljenja te
bolezni. Na drugi strani pa imamo mladeniča ločenih staršev, ki stvari
opazuje na svojevrsten način in hkrati (z vso pravico) izpeljuje lastne
zaključke iz pogledov na svoje starše, še posebej na očeta. Najboljši
prikaz očeta, kot ga vidi njegov sin, je v romanu povzet z naslednjimi
besedami: "... veliko pogosteje pa sem z njim obračunaval, mu v teh
napol izmišljenih zgodbah govoril, da je slabič in nihče in da mi ni
ponudil priložnosti, da bi bil nekomu sin."
V romanu tako,
kakor je v življenju pogosto, spremljamo odnos jeznega sina, ki ima
slabo predstavo o očetu, hkrati pa v sebi spozna njega samega.
Poleg očeta v romanu dobimo vpogled (in s tem tudi spoznamo del dednega
bremena družine) v življenje babice Štefanije, ki je bila velika
ustašinja in vernica in ji, potem ko se je iz partizanov vrnil njen sin,
niti misel na detomor ni bila tuja. Spoznamo tudi njene sestre, med
katerimi ima posebno mesto "izdajalka" Melanija, ki se je poročila s
Srbom in pobegnila od doma. Tako je junak že kot otrok priča
paradoksalni situaciji prevarane babice, težke nacionalistke in vernice;
babične sestre, ki vedoč, kakšno je razmišljanje v družini, vzame za
moža Srba, kar je za Hrvate nekoč pomenilo najhujše zlo; ter očeta, ki
se, prav tako zavedajoč se stališča svoje matere, v imenu partizanov in
komunistov spravi pobijat babičine "ljube ustaše".
V tem smislu
je Oče izjemna knjiga, ki nam ponuja poglede na to, kako posameznik
sprejme in pospravi vase vse dedno prejete identitete. Kako se sooči z
njimi, kako jih odpravi, oddalji in, kar je najhujša dilema, kako
znotraj tega najde svojo identiteto.
Roman se preko družinske
in tudi junakove lastne zgodbe dotakne zgodbe, ki jo piše zgodovina,
njenih krivic, porazov in zmag. Povrh vsega pa se dotakne tudi vprašanja
odgovornosti naroda, še posebej Hrvatov. Na kocko postavlja Hrvate kot
narod žrtev, narod herojev in narod kriminalcev. Odstira pogled, ki ga
Hrvati ne marajo videti, in sicer pogled na identitetne podobnosti NDH
in sodobne Hrvaške, vmes pa vriva vprašanje Jugoslavije in hrvaškega
odnosa do nje.
V tem delu se pripovedovalec iz prve osebe ednine
prestavi v prvo osebo množine, s čimer je avtor še bolj nazorno
ponazoril, da je kljub svojim "prepovedanim" razmišljanjem del tega
naroda in mu zatorej pripada del krivde in odgovornosti.
Najgenialnejši spoj pa se zgodi v občutku, ki ga roman pusti. Na eni
strani izjemno kritičen, jasen, glasen in pogumen nastop do preteklosti
svojega naroda, na drugi strani izredno subtilna intimna zgodba
mladeniča, ki je kljub splošnim družinskim pogledom pretresen zaradi
smrti očeta.
Rok Pečečnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar