Kulturna platforma Koridor - križišča umetnosti se je 29. 3. preselila na novo spletno stran. Od takrat dalje na blogu več ne objavljamo besedil. Še vedno pa seveda ostajamo prisotni na facebooku, twitterju in instagramu, tako nam kot vam pa ta blog ostaja v spomin in arhiv.
Se vidimo na www.koridor-ku.si!
Informacijsko središče / Koledar bo na spletni strani v tako širokem obsegu kot je bil tu dosegljiv 15. aprila.
torek, 31. marec 2015
petek, 27. marec 2015
[GLASBA: domače] Poročilo s šeste edicije Festivala Tresk:
UVOD
V četrtek, 19., in petek, 20. marca, se je v Ljubljani odvila že šesta inkarnacija festivala neodvisnega založništva Tresk v organizaciji Radio Študent 89,3 MHz. Kot vedno doslej je festival ponudil pregled nad aktualno neodvisno sceno, preko pogovorov z založniki dal vpogled tudi v bolj posloven del glasbenega dogajanja, manjkalo pa seveda ni tudi bolj zabavnih vsebin. V četrtek je Tresk zavzel Pritličje, kjer je bil večer namenjen predstavitvam večine od 16-ih avtorjev z nove ZARŠ kompilacije Ctrl N, poglavje slovenske elektronike, kar je poskrbelo za celo noč aktualne slovenske elektronske glasbe. Že dober teden pred tem, v sredo, 11. 3., pa je Pritličje gostilo tudi preddogodek Treska, kjer so razglasili zmagovalce natečaja za najbolj kreativno in inovativno podobo albuma, glasbenega dogodka in koncertne fotografije. Petek, 20., pa je postregel s sejemskim delom festivala v Kinu Šiška, kjer so potekali že omenjeni pogovori z založniki, mogoče je bilo kupiti fonograme sodelujočih založb, zvečer pa so ušesa in tla tresli koncerti 12, Salonski, Matter ter High5, večer pa je popestril tudi Marko Karlovčec s koncertom v ženskem WC-ju. L. S.
Petek, 20. 3., Kino Šiška Centre for Urban Culture:
POGOVORI Z ZALOŽNIKI
Tresk #6 je v petek popoldne obiskovalcem v zgornjem nadstropju Kina Šiške ponudil pogovore z založniki, ki so sicer tam tudi razstavljali svoje izdaje, v slabih štirih urah vodenih pogovorov pa smo lahko izvedeli mnogo informacij o domači neodvisni sceni. Dogajanje je otvorila okrogla miza z naslovom "stanje založništva pri nas", ki je problematizirala odnos poslušalstva do glasbe ter pomen in mesto založb samih. Rdeča nit vseh pogovorov je nepresenetljivo bila DIY logika, saj je bilo govora o neodvisnih založbah, ki nimajo močnega finančnega zaledja in njihovo delovanje tako temelji na entuziazmu vpletenih posamenikov. Ob tem je sicer grenak priokus pustilo spoznanje, da je takšno založništvo bolj hobi kot služba, saj pogosto finančno ne omogoča življenja samo po sebi. Izpostavljen je bil posredni pritisk na ustvarjalce, da postanejo sami sebi vse: dizajner plošče, glasbenik, PR, menedžer in agent. Še en od odrazov DIY logike, ki sicer prevladuje tudi na področju mreženja in širjenja glasbe, saj je bilo osebno socialno mreženje večkrat omenjeno kot edini način za "preboj". Praktično ista mnenja so se pojavljala tudi v pogovorih s predstavniki založb Založba Klopotec, KAPA Records, Kamizdat, Moonlee Records, Slušaj Najglasnije - Listen Loudest iz Zagreba ter Farbwechsel iz Budimpešte, končni vtis pa je bil, da se v sferi bolj alternativnih, progresivnih in eksperimentalnih zvočnih praks založništvo finančno preprosto ne izplača. Odgovornost ohranjanja scene tako pade na pleča entuziastov, ki pa žarek upanja najdejo v formiranju majhnih, a predanih skupnosti, ki vključenim glasbenikom vseeno omogočijo preživetje. Kot primer takšne skupnosti se je izkazala domača scena improvizirane glasbe. Morda najzanimivejši del pregleda lokalne scene pa je bila ogromna diskrepanca med mnenji lokalnih založnikov in pa besedami večjih svetovnih producentov, ki so se pred meseci mudili na festivalu MENT. Le-ta nakazuje na precejšnjo specifičnost lokalnih glasbenih sfer in kot taka morda sugerira na potrebo po iskanju lastne poti, ki ne bo nujno pod vplivom mednarodnega mainstreama. L. S.
KONCERTI:
Kot prvi je na pomanjšanem šiškinem glavnem odru nastopil Miha Robida, ki nastopa pod aliasom 12. Že ob prihodu občinstva je ta sedel na odrskih tleh in obdan s svojimi instrumenti čakal na lasten začetek. V prvih petnajstih minutah je zgolj na vokalu prikazal igro efektov in loopov ter dodobra orisal spalniški trans. Ko pa je poprijel za kitaro, je bilo razvidno neskladje med slišanim in predstavljenim zvokom, nakar je 12 nezmožen nadaljevanja zapustil koncertno prizorišče. Kar se je mogoče na prvo žogo zdelo kot svojeglavo ravnanje, se je na koncu izkazalo za tehnični in komunikacijski manjko. Po besedah glasbenika je na odru namreč preveč slišal samega sebe in zvok, ki ga je dosegel na tonski vaji, enostavno ni prišel do izraza. A. P.
Po podaljšanem premoru so se na oder usedli še Salonski, ki so v naslednji uri prikazali sodobno zmes ljudskega in klasičnega glasbenega pristopa. Po vsaki skladbi je sledil krajši govor, ki je na prvem mestu upočasnili tempo koncerta, po svoje pa je tako koncert bolj izpadel kot glasbena pripovedka. S svojim igrivim nastopom so med petkovimi nastopajočimi privabili najbolj starostno razpršeno občinstvo, ki so jim servirali pester izbor prirejenih pesmi, med njimi recimo priredbo ene izmed pesmi iz angleške serije Midsummer Murders ter glasbo, ki so jo pripravili za film Dominika Menceja Prespana pomlad, ki je dobil tudi vesno za najboljši kratki film. A. P.
Po koncertu Salonskih se je dogajanje preselilo v spodnjo dvorano Kina Šiške. Ob nastopu kamniškega hip hop tria MATTER smo lahko prepričani, da gre vsaj delno za šalo, za katero pa ni popolnoma jasno, do kam sega, kar verjetno pomaga graditi zanimanje in obenem otežuje takšno ali drugačno kritiko. Za sončnimi očali in večplastnim sarkazmom skriti nastopa(jo)či so sicer precej zapolnjeno spodnjo dvorano navdušili z minimalističnimi beati, besedili polnimi referenc na popularno kulturo ter fraz zrelih za integracijo v sleng, obenem pa ohranjali nekakšno odrezavost, jedrnatost ter ljudstvu všečno nonšalantnost. Kljub farsični odsotnosti poante na trenutke zasije potencial, katerega uresničitve pa se očitno zaenkrat izogibajo v strahu pred tem, da bi dejansko karkoli povedali. A le čas bo pokazal, če jim lahko uspe nadaljevati v tej kvazihumorni maniri, ne da bi podlegli krizi identitete. Morda je današnja generacija hipsterjev končno dobila domačo zasedbo, za katero jih bo čez 20 let sram, da so jo kadarkoli poslušali. Morda pa smo bili kljub vsemu priča inovativni hip hop zasedbi na začetku svoje poti. M. M.
Po kamniških mladcih Matter so Komuno dodobra napolnili zagrebčani HIGH5, ki so nedavno izdali svoj LP prvenec Schengengang. Peterici raperjev se je na odru pridružil še gostujoči rimoklepač Kizo. V petinštiridesetminutnem nastopu so besedilno obdelali vse od Iva Sanaderja do hedonizma in egotripanja. Njihove energične beat orientirane trap podlage so zbrano množico obiskovalcev spravile v pravi mini delirij. Mladci, pravi tovariši na odru, so odlično sodelovali s publiko; nastop je bil en sam užitek tudi za tiste, ki sicer dnevno posebne pozornosti ne namenjajo hip hop in trap muziki. J. P.
TRESK je drugi dan zaključil svojevrsten glasbenik in persona MARKO KARLOVČEC, ki je sicer tudi glasbeni novinar Radia Študent. V malce več kot pol ure trajajoči zvočni improvizirani eskapadi je uprizoril v ženski toaleti Kina Šiške nastop vreden posnetka in ponavljanja le-tega. Z eksperimentiranjem na saksofonu in igranju z efekti je ustvarjal močan noise, ki je sicer razsvetljen predor stranišča Kina Šiške napolnil s srhljivo zvočno temo, ki jo je še poudarjala apokaliptična čez godbo govorjena poezija in njegova podivjana živalska prezenca. Zaključek je preprost: vse drugo ni hrup, a tudi to je glasba. In kakšna. J. P.
KOMENTAR – primerjava MENT Ljubljana / TRESK:
V dobrem mesecu sta se tako ob podpori Kina Šiška odvila dva festivala – februarski Ment ter marčevski Tresk. Če za trenutek zanemarimo obsežnost dogodkov, sta se vsebinsko precej razlikovala, a ključna sta bila oba. A slika je drugačna, ko jo pogledamo skozi lupo medijske in siceršnje pozornosti.
Medtem ko je bil Ment primarno namenjen mednarodnemu mreženju in načinih pristopanja h glasbenemu podjetništvu, je bil Tresk primarno namenjen glasbenim založnikom in je prikazoval pestro razvejanost lokalne glasbene produkcije. A na Mentu je bil precej bolj obiskan njegov vsebinski, konferenčni del, ki je bil pa za lokalno okolje dosti manj primeren. Že s strani izvajalcev se je spodbujalo predvsem podjetništvo, ki pa so že tako ali tako v lokalnem okolju obremenjeni z drugimi težavami, začenši z infrastrukturnim manjkom in prostora prepoznavanja ter uveljavljanja.
Kar se tiče podpore lokalni sceni, je Tresk ponujal veliko večjo in konkretnejšo platformo kot pa festival Ment, ki jo je ponujal bolj v smislu izpostavljanja že znanih glasbenih skupin mednarodnim akterjem. »Vrnitev h koreninam«, kot je zapisano v naslovu članka o festivalu Tresk na spletni strani Sigic-a, je želja po vrnitvi h konceptualnemu pristopu do širše glasbene produkcije. A do prepoznanja pomembnosti vloge založb na tem mestu očitno še ni prišlo. Slovenska alternativa zaenkrat ostaja ujeta v alternativi. A. P.
ZAKLJUČEK
Tresk se tako letos bavi s precej obširnim pro/con seznamom. Pohvalno rekordno število založb, odlično ustvarjena kolegialna atmosfera v zgornjem nadstropju Kina, zanimive delavnice, vcepljanje kul idejic, kot je recimo poslušalnica, zastonj koncerti ob nakupu fonograma, manj znani izvajalci ... Po drugi strani pa je sama organizacija in izvedba pustila veliko, veliko prostora za izboljšanje. Približevanje založništva publiki je nemogoče, če publike ni. Naj bo program še tako zanimiv, je na mestu primerjava s padajočim drevesom v gozdu, ki ga nihče ne sliši. Tudi ločitev založniških prostorov od prostorov aktivnejšega dogajanja (delavnice, koncerti) je bilo sila nehvaležno, saj je preusmerilo pozornost od založništva namesto k. Na tem mestu tako manjka predvsem načrt doseganja ciljne publike, ki je, vsaj glede na prejšnje edicije, precej večja kot letošnja, koherentnejša rdeča nit in ubesedenje bistva festivala ter manj nonšalantna izvedba. Dogodek je bil zagotovo prijeten, informativen in zabaven vsem prisotnim ... a žal le njim. T. K.
Tine Kolenik, Matej Mihevc, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar
V četrtek, 19., in petek, 20. marca, se je v Ljubljani odvila že šesta inkarnacija festivala neodvisnega založništva Tresk v organizaciji Radio Študent 89,3 MHz. Kot vedno doslej je festival ponudil pregled nad aktualno neodvisno sceno, preko pogovorov z založniki dal vpogled tudi v bolj posloven del glasbenega dogajanja, manjkalo pa seveda ni tudi bolj zabavnih vsebin. V četrtek je Tresk zavzel Pritličje, kjer je bil večer namenjen predstavitvam večine od 16-ih avtorjev z nove ZARŠ kompilacije Ctrl N, poglavje slovenske elektronike, kar je poskrbelo za celo noč aktualne slovenske elektronske glasbe. Že dober teden pred tem, v sredo, 11. 3., pa je Pritličje gostilo tudi preddogodek Treska, kjer so razglasili zmagovalce natečaja za najbolj kreativno in inovativno podobo albuma, glasbenega dogodka in koncertne fotografije. Petek, 20., pa je postregel s sejemskim delom festivala v Kinu Šiška, kjer so potekali že omenjeni pogovori z založniki, mogoče je bilo kupiti fonograme sodelujočih založb, zvečer pa so ušesa in tla tresli koncerti 12, Salonski, Matter ter High5, večer pa je popestril tudi Marko Karlovčec s koncertom v ženskem WC-ju. L. S.
Petek, 20. 3., Kino Šiška Centre for Urban Culture:
POGOVORI Z ZALOŽNIKI
Tresk #6 je v petek popoldne obiskovalcem v zgornjem nadstropju Kina Šiške ponudil pogovore z založniki, ki so sicer tam tudi razstavljali svoje izdaje, v slabih štirih urah vodenih pogovorov pa smo lahko izvedeli mnogo informacij o domači neodvisni sceni. Dogajanje je otvorila okrogla miza z naslovom "stanje založništva pri nas", ki je problematizirala odnos poslušalstva do glasbe ter pomen in mesto založb samih. Rdeča nit vseh pogovorov je nepresenetljivo bila DIY logika, saj je bilo govora o neodvisnih založbah, ki nimajo močnega finančnega zaledja in njihovo delovanje tako temelji na entuziazmu vpletenih posamenikov. Ob tem je sicer grenak priokus pustilo spoznanje, da je takšno založništvo bolj hobi kot služba, saj pogosto finančno ne omogoča življenja samo po sebi. Izpostavljen je bil posredni pritisk na ustvarjalce, da postanejo sami sebi vse: dizajner plošče, glasbenik, PR, menedžer in agent. Še en od odrazov DIY logike, ki sicer prevladuje tudi na področju mreženja in širjenja glasbe, saj je bilo osebno socialno mreženje večkrat omenjeno kot edini način za "preboj". Praktično ista mnenja so se pojavljala tudi v pogovorih s predstavniki založb Založba Klopotec, KAPA Records, Kamizdat, Moonlee Records, Slušaj Najglasnije - Listen Loudest iz Zagreba ter Farbwechsel iz Budimpešte, končni vtis pa je bil, da se v sferi bolj alternativnih, progresivnih in eksperimentalnih zvočnih praks založništvo finančno preprosto ne izplača. Odgovornost ohranjanja scene tako pade na pleča entuziastov, ki pa žarek upanja najdejo v formiranju majhnih, a predanih skupnosti, ki vključenim glasbenikom vseeno omogočijo preživetje. Kot primer takšne skupnosti se je izkazala domača scena improvizirane glasbe. Morda najzanimivejši del pregleda lokalne scene pa je bila ogromna diskrepanca med mnenji lokalnih založnikov in pa besedami večjih svetovnih producentov, ki so se pred meseci mudili na festivalu MENT. Le-ta nakazuje na precejšnjo specifičnost lokalnih glasbenih sfer in kot taka morda sugerira na potrebo po iskanju lastne poti, ki ne bo nujno pod vplivom mednarodnega mainstreama. L. S.
KONCERTI:
Kot prvi je na pomanjšanem šiškinem glavnem odru nastopil Miha Robida, ki nastopa pod aliasom 12. Že ob prihodu občinstva je ta sedel na odrskih tleh in obdan s svojimi instrumenti čakal na lasten začetek. V prvih petnajstih minutah je zgolj na vokalu prikazal igro efektov in loopov ter dodobra orisal spalniški trans. Ko pa je poprijel za kitaro, je bilo razvidno neskladje med slišanim in predstavljenim zvokom, nakar je 12 nezmožen nadaljevanja zapustil koncertno prizorišče. Kar se je mogoče na prvo žogo zdelo kot svojeglavo ravnanje, se je na koncu izkazalo za tehnični in komunikacijski manjko. Po besedah glasbenika je na odru namreč preveč slišal samega sebe in zvok, ki ga je dosegel na tonski vaji, enostavno ni prišel do izraza. A. P.
Po podaljšanem premoru so se na oder usedli še Salonski, ki so v naslednji uri prikazali sodobno zmes ljudskega in klasičnega glasbenega pristopa. Po vsaki skladbi je sledil krajši govor, ki je na prvem mestu upočasnili tempo koncerta, po svoje pa je tako koncert bolj izpadel kot glasbena pripovedka. S svojim igrivim nastopom so med petkovimi nastopajočimi privabili najbolj starostno razpršeno občinstvo, ki so jim servirali pester izbor prirejenih pesmi, med njimi recimo priredbo ene izmed pesmi iz angleške serije Midsummer Murders ter glasbo, ki so jo pripravili za film Dominika Menceja Prespana pomlad, ki je dobil tudi vesno za najboljši kratki film. A. P.
Po koncertu Salonskih se je dogajanje preselilo v spodnjo dvorano Kina Šiške. Ob nastopu kamniškega hip hop tria MATTER smo lahko prepričani, da gre vsaj delno za šalo, za katero pa ni popolnoma jasno, do kam sega, kar verjetno pomaga graditi zanimanje in obenem otežuje takšno ali drugačno kritiko. Za sončnimi očali in večplastnim sarkazmom skriti nastopa(jo)či so sicer precej zapolnjeno spodnjo dvorano navdušili z minimalističnimi beati, besedili polnimi referenc na popularno kulturo ter fraz zrelih za integracijo v sleng, obenem pa ohranjali nekakšno odrezavost, jedrnatost ter ljudstvu všečno nonšalantnost. Kljub farsični odsotnosti poante na trenutke zasije potencial, katerega uresničitve pa se očitno zaenkrat izogibajo v strahu pred tem, da bi dejansko karkoli povedali. A le čas bo pokazal, če jim lahko uspe nadaljevati v tej kvazihumorni maniri, ne da bi podlegli krizi identitete. Morda je današnja generacija hipsterjev končno dobila domačo zasedbo, za katero jih bo čez 20 let sram, da so jo kadarkoli poslušali. Morda pa smo bili kljub vsemu priča inovativni hip hop zasedbi na začetku svoje poti. M. M.
Po kamniških mladcih Matter so Komuno dodobra napolnili zagrebčani HIGH5, ki so nedavno izdali svoj LP prvenec Schengengang. Peterici raperjev se je na odru pridružil še gostujoči rimoklepač Kizo. V petinštiridesetminutnem nastopu so besedilno obdelali vse od Iva Sanaderja do hedonizma in egotripanja. Njihove energične beat orientirane trap podlage so zbrano množico obiskovalcev spravile v pravi mini delirij. Mladci, pravi tovariši na odru, so odlično sodelovali s publiko; nastop je bil en sam užitek tudi za tiste, ki sicer dnevno posebne pozornosti ne namenjajo hip hop in trap muziki. J. P.
TRESK je drugi dan zaključil svojevrsten glasbenik in persona MARKO KARLOVČEC, ki je sicer tudi glasbeni novinar Radia Študent. V malce več kot pol ure trajajoči zvočni improvizirani eskapadi je uprizoril v ženski toaleti Kina Šiške nastop vreden posnetka in ponavljanja le-tega. Z eksperimentiranjem na saksofonu in igranju z efekti je ustvarjal močan noise, ki je sicer razsvetljen predor stranišča Kina Šiške napolnil s srhljivo zvočno temo, ki jo je še poudarjala apokaliptična čez godbo govorjena poezija in njegova podivjana živalska prezenca. Zaključek je preprost: vse drugo ni hrup, a tudi to je glasba. In kakšna. J. P.
KOMENTAR – primerjava MENT Ljubljana / TRESK:
V dobrem mesecu sta se tako ob podpori Kina Šiška odvila dva festivala – februarski Ment ter marčevski Tresk. Če za trenutek zanemarimo obsežnost dogodkov, sta se vsebinsko precej razlikovala, a ključna sta bila oba. A slika je drugačna, ko jo pogledamo skozi lupo medijske in siceršnje pozornosti.
Medtem ko je bil Ment primarno namenjen mednarodnemu mreženju in načinih pristopanja h glasbenemu podjetništvu, je bil Tresk primarno namenjen glasbenim založnikom in je prikazoval pestro razvejanost lokalne glasbene produkcije. A na Mentu je bil precej bolj obiskan njegov vsebinski, konferenčni del, ki je bil pa za lokalno okolje dosti manj primeren. Že s strani izvajalcev se je spodbujalo predvsem podjetništvo, ki pa so že tako ali tako v lokalnem okolju obremenjeni z drugimi težavami, začenši z infrastrukturnim manjkom in prostora prepoznavanja ter uveljavljanja.
Kar se tiče podpore lokalni sceni, je Tresk ponujal veliko večjo in konkretnejšo platformo kot pa festival Ment, ki jo je ponujal bolj v smislu izpostavljanja že znanih glasbenih skupin mednarodnim akterjem. »Vrnitev h koreninam«, kot je zapisano v naslovu članka o festivalu Tresk na spletni strani Sigic-a, je želja po vrnitvi h konceptualnemu pristopu do širše glasbene produkcije. A do prepoznanja pomembnosti vloge založb na tem mestu očitno še ni prišlo. Slovenska alternativa zaenkrat ostaja ujeta v alternativi. A. P.
ZAKLJUČEK
Tresk se tako letos bavi s precej obširnim pro/con seznamom. Pohvalno rekordno število založb, odlično ustvarjena kolegialna atmosfera v zgornjem nadstropju Kina, zanimive delavnice, vcepljanje kul idejic, kot je recimo poslušalnica, zastonj koncerti ob nakupu fonograma, manj znani izvajalci ... Po drugi strani pa je sama organizacija in izvedba pustila veliko, veliko prostora za izboljšanje. Približevanje založništva publiki je nemogoče, če publike ni. Naj bo program še tako zanimiv, je na mestu primerjava s padajočim drevesom v gozdu, ki ga nihče ne sliši. Tudi ločitev založniških prostorov od prostorov aktivnejšega dogajanja (delavnice, koncerti) je bilo sila nehvaležno, saj je preusmerilo pozornost od založništva namesto k. Na tem mestu tako manjka predvsem načrt doseganja ciljne publike, ki je, vsaj glede na prejšnje edicije, precej večja kot letošnja, koherentnejša rdeča nit in ubesedenje bistva festivala ter manj nonšalantna izvedba. Dogodek je bil zagotovo prijeten, informativen in zabaven vsem prisotnim ... a žal le njim. T. K.
Tine Kolenik, Matej Mihevc, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar
[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Elizabeth Gilbert - Pečat stvarjenja
Založba: Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2014
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Izvirni naslov: The Signature of All Things
Ob takšnih in drugačnih »svetovnih uspešnicah« smo bralci (upravičeno) vedno vsaj malo sumničavi, posebej če gre za pisateljico, kot je Elizabeth Gilbert, avtorico odmevnega romana Jej, moli, ljubi, po katerem je bil posnet istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Kljub temu da je šlo za prodajno uspešnico, delo namreč ni navdušilo strogih kritiških peres – nasprotno pa Pečat stvarjenja pozitivno preseneti že po nekaj prebranih straneh.
Avtorica z neposrednim, a neverjetno hudomušnim slogom prepriča že takoj na začetku z opisom Henrya Whittakerja, ošabnega, vzdržljivega in iznajdljivega Angleža, ki se ravno zaradi teh lastnosti dokoplje do ogromnega bogastva in postane eden vplivnejših botanikov, za ženo pa si izbere kleno in na moč izobraženo Nizozemko Beatrix Van Devender, ki je »čokata in brez prsi, pravi sodček, in se je v času, ko jo je Henry spoznal, že valila starodevištvu naproti.« Rodi se jima hčerka in hkrati osrednja (anti)junakinja romana, Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta, hkrati pa pravo nasprotje osrednjih likov, ki smo jih vajeni iz ostalih literarnih uspešnic.
Alma je najprej in predvsem čisto nasprotje lepe, majhne deklice, »rusoglava, rdečelična, majhnih ust, širokega čela in obilnega nosu.« A pomanjkanje zunanje lepote ji ni nikdar prizadejalo kakšne hude duševne stiske, temveč jo je gnalo, da je razvijala enega izmed svojih najmočnejših orožij – razum. Pri tem je levji delež zaslug nosila ravno njena mati Beatrix, ki je hčerki že v najrosnejših letih s trdo roko vcepila ljubezen do znanja in narave: »Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega tako imenovanega “nedolžnega razvedrila”, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno.«
Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk objavlja pomembne razprave. Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj, življenje pa se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.
Ob spremljavi Almine življenjske poti se bralec srečuje s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji o ljubezni, požrtvovalnosti, trpljenju in boju za obstanek, avtorica pa odgovorov ne podaja na predvidljiv, patetičen ali moralizirajoč način, ampak ves čas ostaja realistična, na določenih mestih celo humorna in samoironična, še zlasti tam, kjer kot znanilki razuma nastopata bodisi Beatrix bodisi hišna pomočnica, Hanneke de Groot: »No, ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako.«
Elizabeth Gilbert je v tem romanu nedvomno prekosila samo sebe, ne le z zanimivim slogom in prepričljivo karakterizacijo glavnih likov, temveč tudi ker se je z odločitvijo za obravnavo njej tako tuje teme, kot je botanika, spustila v veliko bolj znanstvene vode, kot smo jih vajeni iz njenih preteklih del, to pa je nedvomno vredno pohvale.
Vsem pohvalam navkljub pa se zna zgoditi, da bralca spreleti občutek, da ji pisateljska kondicija nekje od druge polovice romana naprej nekoliko pojenja, obetaven začetek pa se začne počasi sprevračati v ljubezensko zgodbo, ki je premalo utemeljena in ne prepriča povsem. Roman bi bil lažje berljiv, bralec pa manj zdolgočasen, če bi bila ljubezenska zgodba malce bolj razvita, petsto in nekaj strani pa zreduciranih za približno tretjino.
Mateja Arnež
Prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Izvirni naslov: The Signature of All Things
Ob takšnih in drugačnih »svetovnih uspešnicah« smo bralci (upravičeno) vedno vsaj malo sumničavi, posebej če gre za pisateljico, kot je Elizabeth Gilbert, avtorico odmevnega romana Jej, moli, ljubi, po katerem je bil posnet istoimenski film z Julio Roberts v glavni vlogi. Kljub temu da je šlo za prodajno uspešnico, delo namreč ni navdušilo strogih kritiških peres – nasprotno pa Pečat stvarjenja pozitivno preseneti že po nekaj prebranih straneh.
Avtorica z neposrednim, a neverjetno hudomušnim slogom prepriča že takoj na začetku z opisom Henrya Whittakerja, ošabnega, vzdržljivega in iznajdljivega Angleža, ki se ravno zaradi teh lastnosti dokoplje do ogromnega bogastva in postane eden vplivnejših botanikov, za ženo pa si izbere kleno in na moč izobraženo Nizozemko Beatrix Van Devender, ki je »čokata in brez prsi, pravi sodček, in se je v času, ko jo je Henry spoznal, že valila starodevištvu naproti.« Rodi se jima hčerka in hkrati osrednja (anti)junakinja romana, Alma Whittaker, izrezana slika svojega očeta, hkrati pa pravo nasprotje osrednjih likov, ki smo jih vajeni iz ostalih literarnih uspešnic.
Alma je najprej in predvsem čisto nasprotje lepe, majhne deklice, »rusoglava, rdečelična, majhnih ust, širokega čela in obilnega nosu.« A pomanjkanje zunanje lepote ji ni nikdar prizadejalo kakšne hude duševne stiske, temveč jo je gnalo, da je razvijala enega izmed svojih najmočnejših orožij – razum. Pri tem je levji delež zaslug nosila ravno njena mati Beatrix, ki je hčerki že v najrosnejših letih s trdo roko vcepila ljubezen do znanja in narave: »Če se tuja otročad nauči sesljati molitvice in katekizem, kakor hitro spregovori, se njen otrok, je menila Beatrix, prav gotovo, lahko nauči česarkoli. /.../ Beatrix je cenila koristnost, ne plehkosti, in poučnost, ne kratkočasnosti. Bila je nezaupljiva do vsakršnega tako imenovanega “nedolžnega razvedrila”, naravnost črtila pa je vse, kar je bilo nespametno in nemarno.«
Alma tako odraste v veliko intelektualko svojega časa, bolj ali manj znano briologinjo, ki svoj prosti čas v celoti posveti preučevanju mahov in si dopisuje s sebi podobnimi učenjaki širom sveta, v znanstvenih revijah pa kot ena redkih žensk objavlja pomembne razprave. Posledično je v srednjih letih še vedno skoraj brez omembe vrednih ljubezenskih izkušenj, življenje pa se ji obrne na glavo, ko na Bele poljane prispe g. Pike, odličen slikar, ki ga Alma povabi, da si pride na družinsko posestvo ogledat rastlinjake, polne orhidej.
Ob spremljavi Almine življenjske poti se bralec srečuje s temeljnimi eksistencialnimi vprašanji o ljubezni, požrtvovalnosti, trpljenju in boju za obstanek, avtorica pa odgovorov ne podaja na predvidljiv, patetičen ali moralizirajoč način, ampak ves čas ostaja realistična, na določenih mestih celo humorna in samoironična, še zlasti tam, kjer kot znanilki razuma nastopata bodisi Beatrix bodisi hišna pomočnica, Hanneke de Groot: »No, ti počni s svojim trpljenjem, kar hočeš, otrok, /.../ Tvoje je, tebi pripada. Lahko pa ti povem, kaj jaz naredim s svojim. Zgrabim ga za ta sladke, ga vržem na tla in ga poteptam s peto škornja. Predlagam, da se tudi sama naučiš ravnati enako.«
Elizabeth Gilbert je v tem romanu nedvomno prekosila samo sebe, ne le z zanimivim slogom in prepričljivo karakterizacijo glavnih likov, temveč tudi ker se je z odločitvijo za obravnavo njej tako tuje teme, kot je botanika, spustila v veliko bolj znanstvene vode, kot smo jih vajeni iz njenih preteklih del, to pa je nedvomno vredno pohvale.
Vsem pohvalam navkljub pa se zna zgoditi, da bralca spreleti občutek, da ji pisateljska kondicija nekje od druge polovice romana naprej nekoliko pojenja, obetaven začetek pa se začne počasi sprevračati v ljubezensko zgodbo, ki je premalo utemeljena in ne prepriča povsem. Roman bi bil lažje berljiv, bralec pa manj zdolgočasen, če bi bila ljubezenska zgodba malce bolj razvita, petsto in nekaj strani pa zreduciranih za približno tretjino.
Mateja Arnež
četrtek, 26. marec 2015
[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Hardcore Crayons – Zozzled
Produkcija: Adam Tucker
Založba: Doubleplusgood Records
Datum izdaje: 1. januar 2015
Ocena: 7.5
“Najboljši bendi so tisti, ki jih ne moreš popredalčkati,” pravi Dan Chizek, kitarist in vokalist minneapoliškega power tria Hardcore Crayons. Ta dinamična naveza, ki jo je sestavil skupaj z bobnarjem Jakeom Kirkmanom in basistom Dominicom Hanftom, se nikoli ni tesno oklepala kakega specifičnega glasbenega stila; že njihov prejšnji studijski album Just For Grins je bil odraz heterogenega glasbenega ozadja, z zadnjim albumom Zozzled, ki je trenutno pred nami, pa so opazno izpilili svoj zvok, ga povezali v bolj kohezivno in koherentno celoto ter nakazali nekaj svežih smeri za poslušalčev tok misli.
Gonilna sila Hardcore Crayons so pravzaprav nastopi v živo. S tem v mislih je album Zozzled posnel in uredil Adam Tucker, ki je s svojim delom hotel ujeti prav tisto živo dinamiko, ki jo je slišal na njihovih nastopih. Dejstvo je, da se skupina pogosto zanaša na improvizacijo – ustvarjalni proces, ki v živo lahko res zacveti, a ga je na studijski posnetek precej težko smiselno ujeti, zato je zelo pomembno, da za produkcijo stoji nekdo, ki njihov “live act” razume in pozna njihovo vizijo.
Čeprav je samopodoba Hardcore Crayons, kot jo člani razkrivajo, odločno brezžanrska, pa se je težko upreti skušnjavi poimenovanja najbolj očitnih smernic. Zozzled pravzaprav ni toliko izvenžanrski izdelek, kot pa sprehod po različnih žanrskih vplivih iz bendove preteklosti in sedanjosti. Tako je že pri prvem komadu, naslovljenem “Srsly”, jasno, po kateri župi je bend priplaval. Album otvori repetitiven kitarski loop, čezenj pa nenapovedano vžge poliritmična medigra distorziranega basa in bobnov. Taktično izogibanje standardnega “štiri na štiri” takta takoj pahne trio v zloglasne mathrockovske vode. Pa ne gre za pretirano kompleksne strukture; takt je vedno le toliko polomljen, da ostane zanimiv in razgiban, nikdar progresivno zatežen. V kombinaciji s sočno distorzijo melodičnega dela nas to lahko spomni denimo na kalifornijske Hella ali pa čikaške Shellac. V nadaljevanju, recimo temu refren, se dogajanju pridruži z delayem oblit Chizekov vokal v najbolj čisti obliki – brez besedila. Tako se izogne postavljanju enega sestavnega dela celote v ospredje, kot se to z vokalom pogosto zgodi, pač pa deluje kot le še en inštrument. Po prvem izbruhu vsega omenjenega poslušalca preseneti naravnost dubovski premor z značilno ritmiko basa in shufflom na bobnih, ki ohrani rdečo nit komada, a nekoliko umiri dogajanje, preden z vso močjo nadaljuje.
Sledeči komad, ki si naslov deli z nosilnim albumom, ohranja barvitost taktov, začne pa se spogledovati s post-rockovsko stilistiko, še posebej v smislu fraziranja in zvena kitare ter dinamike med glasnimi in tihimi pasažami. Šele pri tretjem komadu “Completely Relevant: Part I” se skriva novo presenečenje; nad standardno podlago kitarskih loopov se povzpne prostojazzovski saksofon gostujočega Mika Lewisa v eni od mnogih jazzovskih referenc, ki jih najdemo na albumu. A kljub novemu elementu, ki ga na tej točki uvedejo, se zdi naslednjih nekaj komadov, torej osrednji del albuma, nekoliko prazen, skoraj kot da gre za “filler” material. Tako se sledeči komadi “Kid is Goat”, “Daddy Issues” in pa “More Sugar”, vsi dolgi tam okoli šestih minut, zdijo po nepotrebnem razvlečeni. Po drugi strani pa se med njimi pojavljajo krajši intermezzi, ki kljub siceršnji ambientalni statičnosti razbijejo monotonost osrednjega dela albuma in ponudijo dobrodošel oddih med drugače razmeroma dolgimi komadi.
Če gonilna sila Zozzled v sredini nekoliko pojenja, pa je zaključek albuma vsaj tako čvrst kot začetek. Predzadnji komad “WGYW” bi lahko zaradi vztrajnega riffa in nalezljivega vokalnega refrena bržkone označili za nosilca albuma. Očitno je imel nekaj podobnega v mislih tudi bend sam, saj so prav za ta komad posneli odličen videospot; le-ta ne prikazuje nikakršnega muziciranja, pač pa deluje kot kratka verzija filma Fight Club, le da namesto pretepanja sodelujoči tekmujejo v objemanju. Ostane le še zadnji komad na albumu, “Was That Cool?”, ki je bistveno bolj kaotičen in prost kot ostali; daje občutek, da so si za konec albuma Hardcore Crayons vzeli tri minute in si dali duška, kakor se za načelno improvizatorski bend spodobi, ter morda tako pokazali svoje prave barve.
Andraž Bizjan
Založba: Doubleplusgood Records
Datum izdaje: 1. januar 2015
Ocena: 7.5
“Najboljši bendi so tisti, ki jih ne moreš popredalčkati,” pravi Dan Chizek, kitarist in vokalist minneapoliškega power tria Hardcore Crayons. Ta dinamična naveza, ki jo je sestavil skupaj z bobnarjem Jakeom Kirkmanom in basistom Dominicom Hanftom, se nikoli ni tesno oklepala kakega specifičnega glasbenega stila; že njihov prejšnji studijski album Just For Grins je bil odraz heterogenega glasbenega ozadja, z zadnjim albumom Zozzled, ki je trenutno pred nami, pa so opazno izpilili svoj zvok, ga povezali v bolj kohezivno in koherentno celoto ter nakazali nekaj svežih smeri za poslušalčev tok misli.
Gonilna sila Hardcore Crayons so pravzaprav nastopi v živo. S tem v mislih je album Zozzled posnel in uredil Adam Tucker, ki je s svojim delom hotel ujeti prav tisto živo dinamiko, ki jo je slišal na njihovih nastopih. Dejstvo je, da se skupina pogosto zanaša na improvizacijo – ustvarjalni proces, ki v živo lahko res zacveti, a ga je na studijski posnetek precej težko smiselno ujeti, zato je zelo pomembno, da za produkcijo stoji nekdo, ki njihov “live act” razume in pozna njihovo vizijo.
Čeprav je samopodoba Hardcore Crayons, kot jo člani razkrivajo, odločno brezžanrska, pa se je težko upreti skušnjavi poimenovanja najbolj očitnih smernic. Zozzled pravzaprav ni toliko izvenžanrski izdelek, kot pa sprehod po različnih žanrskih vplivih iz bendove preteklosti in sedanjosti. Tako je že pri prvem komadu, naslovljenem “Srsly”, jasno, po kateri župi je bend priplaval. Album otvori repetitiven kitarski loop, čezenj pa nenapovedano vžge poliritmična medigra distorziranega basa in bobnov. Taktično izogibanje standardnega “štiri na štiri” takta takoj pahne trio v zloglasne mathrockovske vode. Pa ne gre za pretirano kompleksne strukture; takt je vedno le toliko polomljen, da ostane zanimiv in razgiban, nikdar progresivno zatežen. V kombinaciji s sočno distorzijo melodičnega dela nas to lahko spomni denimo na kalifornijske Hella ali pa čikaške Shellac. V nadaljevanju, recimo temu refren, se dogajanju pridruži z delayem oblit Chizekov vokal v najbolj čisti obliki – brez besedila. Tako se izogne postavljanju enega sestavnega dela celote v ospredje, kot se to z vokalom pogosto zgodi, pač pa deluje kot le še en inštrument. Po prvem izbruhu vsega omenjenega poslušalca preseneti naravnost dubovski premor z značilno ritmiko basa in shufflom na bobnih, ki ohrani rdečo nit komada, a nekoliko umiri dogajanje, preden z vso močjo nadaljuje.
Sledeči komad, ki si naslov deli z nosilnim albumom, ohranja barvitost taktov, začne pa se spogledovati s post-rockovsko stilistiko, še posebej v smislu fraziranja in zvena kitare ter dinamike med glasnimi in tihimi pasažami. Šele pri tretjem komadu “Completely Relevant: Part I” se skriva novo presenečenje; nad standardno podlago kitarskih loopov se povzpne prostojazzovski saksofon gostujočega Mika Lewisa v eni od mnogih jazzovskih referenc, ki jih najdemo na albumu. A kljub novemu elementu, ki ga na tej točki uvedejo, se zdi naslednjih nekaj komadov, torej osrednji del albuma, nekoliko prazen, skoraj kot da gre za “filler” material. Tako se sledeči komadi “Kid is Goat”, “Daddy Issues” in pa “More Sugar”, vsi dolgi tam okoli šestih minut, zdijo po nepotrebnem razvlečeni. Po drugi strani pa se med njimi pojavljajo krajši intermezzi, ki kljub siceršnji ambientalni statičnosti razbijejo monotonost osrednjega dela albuma in ponudijo dobrodošel oddih med drugače razmeroma dolgimi komadi.
Če gonilna sila Zozzled v sredini nekoliko pojenja, pa je zaključek albuma vsaj tako čvrst kot začetek. Predzadnji komad “WGYW” bi lahko zaradi vztrajnega riffa in nalezljivega vokalnega refrena bržkone označili za nosilca albuma. Očitno je imel nekaj podobnega v mislih tudi bend sam, saj so prav za ta komad posneli odličen videospot; le-ta ne prikazuje nikakršnega muziciranja, pač pa deluje kot kratka verzija filma Fight Club, le da namesto pretepanja sodelujoči tekmujejo v objemanju. Ostane le še zadnji komad na albumu, “Was That Cool?”, ki je bistveno bolj kaotičen in prost kot ostali; daje občutek, da so si za konec albuma Hardcore Crayons vzeli tri minute in si dali duška, kakor se za načelno improvizatorski bend spodobi, ter morda tako pokazali svoje prave barve.
Andraž Bizjan
sreda, 25. marec 2015
[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Maylis de Kerangal – Bežiščnica na vzhod
Založba: Cankarjeva založba
Leto izdaje: 2014
Prevod: Suzana Koncut
»Vendar ne bi znal, ne bi vedel, kaj povedati, saj je pri dvajsetih še vedno devičnik – čeprav je že spal s punco-planetom, ki jo je objemal, on na hrbtu, ona zleknjena na boku z glavo, prislonjeno v vdolbino njegove rame ... Počakati je treba, se kameleonsko zliti z vsemi okrog sebe, postati pozoren, in Aljoša nazadje počepne, potegne glavo med rame, skrči vrat, pritisne oči na kolena, ni me tukaj, ne obstajam – in je tako podoben otročičkom, ki med skrivanjem zatisnejo oči, namesto da bi se skrili, prepričani, da so nevidni, če sami nič ne vidijo.«
Aljoša, eden tistih moških, ki si jih kar ne moremo predstavljati s puško v roki, ne da bi ta podoba izpadla nekoliko neskladno, se po državni obveznosti in proti svoji volji znajde na transsibircu, najdaljši železniški povezavi na svetu, ki prečka osem časovnih pasov in združuje dva konca Rusije.
Aljošev poskus, s katerim bi prelisičil državo, je namreč propadel: punce, ki bi z njim še pravočasno zanosila, ni našel, zdravniškega opravičila tudi ni iztržil, in tako se obsojen na služenje vojaškega roka poskuša znajti med vrstniki, s katerimi nima prav dosti skupnega. Kmalu spozna, da mu kameleonstvo ne bo prineslo rešitve, saj ostali naborniki še predobro poznajo ta ceneni trik zlitja z okolico, zato mu ne preostane drugega kot pobeg z vlaka. Na eni od vmesnih postaj se namerava preleviti v potnika, ki išče cigarete, in za vedno izginiti daleč stran od narednika Lečova. Igra se pri zadnjem dejanju zaplete in Aljoša mora spet vstopiti na vlak, ki pa je tokrat drugačen, saj je v Krasnojarsku nanj vstopila tudi ženska, ki je že na postaji vzbudila Aljoševo pozornost. Tujka je, Franzozinja in starejša od dvajsetlenega Aljoše, ki nima izkušenj z ženskami, razen s punco-planetom. Ker ne govorita skupnega jezika, se sporazumeta s kretnjami in nekaj bornimi mednarodno znanimi izrazi, ki jih slučajno poznata. Vsak zase si drugega po tihem razlagata s stereotipnimi predstavami in nekaj male splošne razgledanosti o tujem narodu in tamkajšnjih ženskah oz. moških. Zaslutita, da oba bežita – on pred vojsko, ona pred svojim ruskim ljubimcem Antonom – in to ju poveže v brezbesedno zavezništvo.
Vendar pa je ona tista, ki ga mora sprejeti v svoj kupe prvega razreda in s tem tvegati vse, kar ima. Drugače kot on, ki namerava brez prtljage in identitete izginiti sredi niča. Dogajanje se tako splete v pravi mali triler, v katerem bralec ob turistično atraktivnih panoramah napeto navija za prikupni dvojec, ki se mora usklajeno pretvarjati in skrivati pred narednikom Lečovom in provodnico, za katero do konca nihče zares ne ve, s kom v resnici drži.
De Kerangalova avtentično skicira kontrast med dvema kulturama, rusko in francosko, predvsem pa tekoče in domiselno naslika atmosfero transsibirske železnice, ki je zaradi svoje dolžine in neke vrste mitičnosti vsekakor privlačen vir zgodb, kar dokazuje tudi njena v Franciji nagrajena in dobro sprejeta knjiga.
Naslov Bežiščnica na vzhod (ali Tanglente vers l'est v izvirniku) napoveduje boj z »matematično« naravo dogajanja – zdi se, kot da je vse zgolj igra determinizma, da je srečanje, trk, dotik – neizogiben. In vendar je točka T v Bežiščnici na vzhod sestavljena iz več manjših poddelcev, poleg tega pa točka T v knjigi poteka, teče in traja.
Osrednja nastopajoča, Aljoša in Hélène, zbujata vtis, da se borita proti matematični nujnosti in podaljšujeta točkovnost svojega trka. Bodisi ker jo želita, ker je tako pač usojeno, ali nemara zato, ker vsak pri sebi preizkušata meje determiniranosti svojega življenja.
Jasno je, da je edina rešitev v dokončnem aktu bega, vendar se sredi izvedbe tega zadnjega dejanja pojavi še drznejša možnost za rešitev problema, to je kombinacija. Ki pa mora biti prava. Ali je res prava, lahko izvesta na en sam način.
Kaja Dragoljević
Leto izdaje: 2014
Prevod: Suzana Koncut
»Vendar ne bi znal, ne bi vedel, kaj povedati, saj je pri dvajsetih še vedno devičnik – čeprav je že spal s punco-planetom, ki jo je objemal, on na hrbtu, ona zleknjena na boku z glavo, prislonjeno v vdolbino njegove rame ... Počakati je treba, se kameleonsko zliti z vsemi okrog sebe, postati pozoren, in Aljoša nazadje počepne, potegne glavo med rame, skrči vrat, pritisne oči na kolena, ni me tukaj, ne obstajam – in je tako podoben otročičkom, ki med skrivanjem zatisnejo oči, namesto da bi se skrili, prepričani, da so nevidni, če sami nič ne vidijo.«
Aljoša, eden tistih moških, ki si jih kar ne moremo predstavljati s puško v roki, ne da bi ta podoba izpadla nekoliko neskladno, se po državni obveznosti in proti svoji volji znajde na transsibircu, najdaljši železniški povezavi na svetu, ki prečka osem časovnih pasov in združuje dva konca Rusije.
Aljošev poskus, s katerim bi prelisičil državo, je namreč propadel: punce, ki bi z njim še pravočasno zanosila, ni našel, zdravniškega opravičila tudi ni iztržil, in tako se obsojen na služenje vojaškega roka poskuša znajti med vrstniki, s katerimi nima prav dosti skupnega. Kmalu spozna, da mu kameleonstvo ne bo prineslo rešitve, saj ostali naborniki še predobro poznajo ta ceneni trik zlitja z okolico, zato mu ne preostane drugega kot pobeg z vlaka. Na eni od vmesnih postaj se namerava preleviti v potnika, ki išče cigarete, in za vedno izginiti daleč stran od narednika Lečova. Igra se pri zadnjem dejanju zaplete in Aljoša mora spet vstopiti na vlak, ki pa je tokrat drugačen, saj je v Krasnojarsku nanj vstopila tudi ženska, ki je že na postaji vzbudila Aljoševo pozornost. Tujka je, Franzozinja in starejša od dvajsetlenega Aljoše, ki nima izkušenj z ženskami, razen s punco-planetom. Ker ne govorita skupnega jezika, se sporazumeta s kretnjami in nekaj bornimi mednarodno znanimi izrazi, ki jih slučajno poznata. Vsak zase si drugega po tihem razlagata s stereotipnimi predstavami in nekaj male splošne razgledanosti o tujem narodu in tamkajšnjih ženskah oz. moških. Zaslutita, da oba bežita – on pred vojsko, ona pred svojim ruskim ljubimcem Antonom – in to ju poveže v brezbesedno zavezništvo.
Vendar pa je ona tista, ki ga mora sprejeti v svoj kupe prvega razreda in s tem tvegati vse, kar ima. Drugače kot on, ki namerava brez prtljage in identitete izginiti sredi niča. Dogajanje se tako splete v pravi mali triler, v katerem bralec ob turistično atraktivnih panoramah napeto navija za prikupni dvojec, ki se mora usklajeno pretvarjati in skrivati pred narednikom Lečovom in provodnico, za katero do konca nihče zares ne ve, s kom v resnici drži.
De Kerangalova avtentično skicira kontrast med dvema kulturama, rusko in francosko, predvsem pa tekoče in domiselno naslika atmosfero transsibirske železnice, ki je zaradi svoje dolžine in neke vrste mitičnosti vsekakor privlačen vir zgodb, kar dokazuje tudi njena v Franciji nagrajena in dobro sprejeta knjiga.
Naslov Bežiščnica na vzhod (ali Tanglente vers l'est v izvirniku) napoveduje boj z »matematično« naravo dogajanja – zdi se, kot da je vse zgolj igra determinizma, da je srečanje, trk, dotik – neizogiben. In vendar je točka T v Bežiščnici na vzhod sestavljena iz več manjših poddelcev, poleg tega pa točka T v knjigi poteka, teče in traja.
Osrednja nastopajoča, Aljoša in Hélène, zbujata vtis, da se borita proti matematični nujnosti in podaljšujeta točkovnost svojega trka. Bodisi ker jo želita, ker je tako pač usojeno, ali nemara zato, ker vsak pri sebi preizkušata meje determiniranosti svojega življenja.
Jasno je, da je edina rešitev v dokončnem aktu bega, vendar se sredi izvedbe tega zadnjega dejanja pojavi še drznejša možnost za rešitev problema, to je kombinacija. Ki pa mora biti prava. Ali je res prava, lahko izvesta na en sam način.
Kaja Dragoljević
nedelja, 22. marec 2015
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
Noel Gallagher's High Flying Birds – Chasing Yesterday: o
Boljša polovica bratov Gallagher Noel tudi na svoji drugi solo plati razvija zvok britpopovskih devetdesetih. Tokrat nam s pridihom sedemdesetih ponuja izredno poslušljiv nedeljsko sproščujoč album poln empatičnega enostavnega pop rock skladbotvorja. Nič kaj posebej presežnega in inovativnega, a lepo je videti, da se Noel počasi približuje formi iz časov vrhunca Oasisov. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=bzQYtpjMjSo (skladba "Ballad Of The Mighty I")
Boljša polovica bratov Gallagher Noel tudi na svoji drugi solo plati razvija zvok britpopovskih devetdesetih. Tokrat nam s pridihom sedemdesetih ponuja izredno poslušljiv nedeljsko sproščujoč album poln empatičnega enostavnega pop rock skladbotvorja. Nič kaj posebej presežnega in inovativnega, a lepo je videti, da se Noel počasi približuje formi iz časov vrhunca Oasisov. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=bzQYtpjMjSo (skladba "Ballad Of The Mighty I")
petek, 20. marec 2015
[LITERATURA: tuje] Recenzija slikanice: Fabrizio Silei in Maurizio A. C. Quarello - Avtobus Rose Parks
Založba: Sanje
Leto izdaje: 2015
Prevod: Dean Rajčić
1. decembra leta 1955 se je pričela velika zgodba bojevanja za pravice temnopoltih ljudi v Ameriki. Velika zgodba pa se je razvila iz navidez majhne, iz upora posameznice, ki na avtobusu v Alabami ni hotela odstopiti svojega sedeža belcu. Ta rumen avtobus je postal simbol za revolucionarne spremembe, ki so se v petdesetih letih začele dogajati v Ameriki in so pomenile začetek konca rasnemu razlikovanju.
Večkrat nagrajena slikanica Avtobus Rose Parks je napisana v obliki zgodbe v zgodbi. Prvi pripovedni okvir opisuje dedka in njegovega vnuka, ki se odpravita na izlet v Detroit, v Muzej Henryja Forda. Drug okvir pa poteka vzporedno in časovno oddaljeno, saj dedek svojemu vnuku iz subjektivne perspektive pripoveduje o Rosi Parks, ki je za razliko od njega tisti dan obsedela na svojem sedežu, s tem pa hkrati vstala za celotno temnopolto ljudstvo. Poleg očitne zgodovinske vrednosti, ki jo slikanica nosi, je pomembna zlasti ideja o moči glasu in stališč posameznika, ki drastično zarežejo in za vedno spremenijo družbeni tok dogajanja. Je zgodba o pogumu in strahu, o človeški okrutnosti in njegovi vzvišenosti, v kateri se postavi na pozicijo, kjer lahko degradira drugega človeka na raven drugorazrednega bitja samo na podlagi barve kože. Nenazadnje pa je tudi zgodba o potrebi po humanosti, po podpori in človečnosti, ki lahko spremeni svet na bolje.
Dramaturgija slikanice je trdna predvsem zaradi ilustracij, ki spominjajo na dela slikarjev ameriškega realizma, še posebej na slike Edwarda Hopperja. Simpatični so intertekstualni elementi, ki zapolnjujejo tekstualne praznine, orišejo dogajalni čas in slikanico dvignejo na višjo raven. Vzporednost dveh časov, preteklosti in sedanjosti, ter vzporednost dveh generacij je nakazana z uporabo barv, saj je zgodba o dedku in vnuku upodobljena s paleto raznovrstnih barv, zgodba o Rosi Parks pa je predstavljena skozi siv, črn in bel kolorit. Likovne podobe zaradi eksperimentiranja s kompozicijo in perspektivo dajejo vtis filmskega kadriranja - kot bi bralec vstopil v prostor, ki ob njegovi prisotnosti zamrzne in se prosto odvija naprej, ko obrne list.
Zaradi nespregledljive kvalitete likovnega dela slikanice se zdi besedni del pogosto odvečen, na trenutke nedodelan in nepotreben. Pogosto prihaja do zastranitev zaradi nepomembnih informacij. Dober primer je avtorjevo ukvarjanje z dedkovimi težavami s prostato, kar naj bi sicer delovalo humorno in sproščeno, a bralca samo zmede in oddalji od bistva. Slikanica bi pravzaprav z lahkoto lahko delovala tudi kot »tiha« slikanica ali slikanica brez besed. Še posebej zgovorna je zadnja dvostranska ilustracija, ki je direktna aluzija na Hopperjevo sliko Chop Suey. Quarellova ilustracija upodablja dedka in vnuka, ki po vrnitvi iz muzeja sedita v tipični ameriški okrepčevalnici, obrnjena drug proti drugemu kot neke vrste »doppelgängerja« ali dvojnika, zrcalni podobi, podobi dveh generacij, ki lahko zaradi Rose Parks sedita v okrepčevalnici poleg belopoltih ljudi. Na naslovnici časopisa, ki ga dedek drži v rokah, je vidna podoba moškega: »Njegova polt je temna kakor otrokova in tudi oči so enake. Takšna polt in takšne oči kot Rosine.« Moški na prvi strani časopisa je Barack Obama. Njegova virtualna prisotnost tako zaključi krog Rosine zgodbe. Zgodovina se je ponovno premaknila.
Kljub manjšim pomanjkljivostim besednega dela slikanice je Avtobus Rose Parks pomembna knjiga. Gre za zgodovinsko slikanico, ki bralcu predstavi ključne podatke o pomenu Rose Parks skozi vidik personificirane zgodovine, katere glasnik je dedek. Avtorja se ukvarjata tudi z vprašanjem o tem, kdo so pravzaprav tisti posamezniki, ki pišejo in spreminjajo zgodovino, in nenazadnje vzpodbujata bralce, da tudi oni postanejo aktiven del družbe in da so pozorni na prihod simbolnega avtobusa, saj »/…/ je vedno kje kakšen avtobus, ki pelje skozi življenje vsakogar izmed nas. Jaz sem ga pred davnimi leti zamudil. Ti pa imej oči odprte: ne zamudi svojega.«
Larisa Javernik
Leto izdaje: 2015
Prevod: Dean Rajčić
1. decembra leta 1955 se je pričela velika zgodba bojevanja za pravice temnopoltih ljudi v Ameriki. Velika zgodba pa se je razvila iz navidez majhne, iz upora posameznice, ki na avtobusu v Alabami ni hotela odstopiti svojega sedeža belcu. Ta rumen avtobus je postal simbol za revolucionarne spremembe, ki so se v petdesetih letih začele dogajati v Ameriki in so pomenile začetek konca rasnemu razlikovanju.
Večkrat nagrajena slikanica Avtobus Rose Parks je napisana v obliki zgodbe v zgodbi. Prvi pripovedni okvir opisuje dedka in njegovega vnuka, ki se odpravita na izlet v Detroit, v Muzej Henryja Forda. Drug okvir pa poteka vzporedno in časovno oddaljeno, saj dedek svojemu vnuku iz subjektivne perspektive pripoveduje o Rosi Parks, ki je za razliko od njega tisti dan obsedela na svojem sedežu, s tem pa hkrati vstala za celotno temnopolto ljudstvo. Poleg očitne zgodovinske vrednosti, ki jo slikanica nosi, je pomembna zlasti ideja o moči glasu in stališč posameznika, ki drastično zarežejo in za vedno spremenijo družbeni tok dogajanja. Je zgodba o pogumu in strahu, o človeški okrutnosti in njegovi vzvišenosti, v kateri se postavi na pozicijo, kjer lahko degradira drugega človeka na raven drugorazrednega bitja samo na podlagi barve kože. Nenazadnje pa je tudi zgodba o potrebi po humanosti, po podpori in človečnosti, ki lahko spremeni svet na bolje.
Dramaturgija slikanice je trdna predvsem zaradi ilustracij, ki spominjajo na dela slikarjev ameriškega realizma, še posebej na slike Edwarda Hopperja. Simpatični so intertekstualni elementi, ki zapolnjujejo tekstualne praznine, orišejo dogajalni čas in slikanico dvignejo na višjo raven. Vzporednost dveh časov, preteklosti in sedanjosti, ter vzporednost dveh generacij je nakazana z uporabo barv, saj je zgodba o dedku in vnuku upodobljena s paleto raznovrstnih barv, zgodba o Rosi Parks pa je predstavljena skozi siv, črn in bel kolorit. Likovne podobe zaradi eksperimentiranja s kompozicijo in perspektivo dajejo vtis filmskega kadriranja - kot bi bralec vstopil v prostor, ki ob njegovi prisotnosti zamrzne in se prosto odvija naprej, ko obrne list.
Zaradi nespregledljive kvalitete likovnega dela slikanice se zdi besedni del pogosto odvečen, na trenutke nedodelan in nepotreben. Pogosto prihaja do zastranitev zaradi nepomembnih informacij. Dober primer je avtorjevo ukvarjanje z dedkovimi težavami s prostato, kar naj bi sicer delovalo humorno in sproščeno, a bralca samo zmede in oddalji od bistva. Slikanica bi pravzaprav z lahkoto lahko delovala tudi kot »tiha« slikanica ali slikanica brez besed. Še posebej zgovorna je zadnja dvostranska ilustracija, ki je direktna aluzija na Hopperjevo sliko Chop Suey. Quarellova ilustracija upodablja dedka in vnuka, ki po vrnitvi iz muzeja sedita v tipični ameriški okrepčevalnici, obrnjena drug proti drugemu kot neke vrste »doppelgängerja« ali dvojnika, zrcalni podobi, podobi dveh generacij, ki lahko zaradi Rose Parks sedita v okrepčevalnici poleg belopoltih ljudi. Na naslovnici časopisa, ki ga dedek drži v rokah, je vidna podoba moškega: »Njegova polt je temna kakor otrokova in tudi oči so enake. Takšna polt in takšne oči kot Rosine.« Moški na prvi strani časopisa je Barack Obama. Njegova virtualna prisotnost tako zaključi krog Rosine zgodbe. Zgodovina se je ponovno premaknila.
Kljub manjšim pomanjkljivostim besednega dela slikanice je Avtobus Rose Parks pomembna knjiga. Gre za zgodovinsko slikanico, ki bralcu predstavi ključne podatke o pomenu Rose Parks skozi vidik personificirane zgodovine, katere glasnik je dedek. Avtorja se ukvarjata tudi z vprašanjem o tem, kdo so pravzaprav tisti posamezniki, ki pišejo in spreminjajo zgodovino, in nenazadnje vzpodbujata bralce, da tudi oni postanejo aktiven del družbe in da so pozorni na prihod simbolnega avtobusa, saj »/…/ je vedno kje kakšen avtobus, ki pelje skozi življenje vsakogar izmed nas. Jaz sem ga pred davnimi leti zamudil. Ti pa imej oči odprte: ne zamudi svojega.«
Larisa Javernik
sreda, 18. marec 2015
[LITERATURA: domače] Recenzija zbirke kolumn: Miha Mazzini - Samo smeh nas lahko reši
Založba: Založba Goga
Leto izdaje: 2014
Leto izdaje: 2014
Miha Mazzini, slovenski pisatelj in kolumnist, v svoji drugi zbirki kolumn, ki so bile objavljene na portalu Planet Siol.net,
z debelo šibo udari po biti slovenstva in »slovenceljstva«, si privošči
pridnega in ubogega janeza in izpostavlja stvari, ki bi jih po njegovem
morali dojemati kot problematične, a so v naši deželi tako splošno
sprejete, da jih nihče več ne opazi. Nihče razen Mihe Mazzinija. Ravno
zaradi svojstvenega načina razmišljanja njegove kolumne dosegajo širšo
publiko, ki se lahko poistoveti z obravnavano tematiko - ali pa zgolj z
njegovim načinom mišljenja.
V dvainpetdesetih kolumnah, zbranih v knjigi Samo smeh nas lahko reši, lahko najdemo široko paleto tematik, ki se dotikajo duha aktualnega časa ali pa se vrnejo v preteklost, kjer požgečkajo okostnjake v omarah, kot bi hoteli preveriti, če so slučajno še živi. Nit, ki se skozi knjigo neumorno prepleta, pretrga in nato znova zavozla, se barva v odtenkih nikoli dolgočasnega načina razmišljanja Slovencev, mnogih peripetij pisca tako v tujini kot doma in aktualnih dogodkov slovenske politike. Avtorjeva misel, vidna skozi širok nabor obravnavanih tem, bralca s svojo prodorno in izrazito cinično noto spodbudi k razmišljanju, ne glede na to, ali se z Mazzinijem strinja ali ne. Značilni izteki kolumn pa ne razrešujejo predhodno zastavljenega vprašanja, temveč pustijo bralcu prosto pot pri svojstvenem zaključku celotne ideje. Če vzamemo v obzir medij, kjer so te kolumne objavljene, takšna stvar niti ni tako nenavadna. Ravno zaradi te strukture se avtor ne opredeli in ostane varno v nevtralnem območju, bralec pa si z osebnim razmišljanjem ustvari vrhunec, ki je še toliko boljši, saj mu je lasten.
Mazzinijevska cinična kritičnost poseže tudi onkraj aktualnega dogajanja in se v marsikateri kolumni osredotoči na perečo problematiko slovenskega notranjega nesoglasja ali ideoloških konfliktov, vendar se z visokim mojstrstvom prebija skozi vse pasti, po švicarsko nevtralen. Med prebiranjem knjige se zdi, kot da vse preveč preskakuje znotraj enega razmišljanja na mnoge med sabo skoraj nepovezane primere, a ti na koncu ustvarijo konstruktiven pregled nad stališči ter tako prikažejo razsežnost dotikajoče se teme in njeno razpredenost na mnoga področja.
Četudi ima knjiga Samo smeh nas lahko reši dokaj malo opraviti s humorjem, nas prodorne oči Mihe Mazzinija motrijo, roka pa nas biča v upanju, da bo sprožila metamorfozo slovenceljske ovce v slovenskega volka.
Če povzamem Mazzinijeve besede v kolumni, po kateri nosi knjiga naslov, je čas, da se Slovenci pričnemo smejati vsem, ki kvasijo neumnosti, namesto da jih z resnimi obrazi poslušamo, njihove besede pa jemljemo za svete. In res, čas je za smeh, iz katerega koli razloga že.
Klemen Uršnik
V dvainpetdesetih kolumnah, zbranih v knjigi Samo smeh nas lahko reši, lahko najdemo široko paleto tematik, ki se dotikajo duha aktualnega časa ali pa se vrnejo v preteklost, kjer požgečkajo okostnjake v omarah, kot bi hoteli preveriti, če so slučajno še živi. Nit, ki se skozi knjigo neumorno prepleta, pretrga in nato znova zavozla, se barva v odtenkih nikoli dolgočasnega načina razmišljanja Slovencev, mnogih peripetij pisca tako v tujini kot doma in aktualnih dogodkov slovenske politike. Avtorjeva misel, vidna skozi širok nabor obravnavanih tem, bralca s svojo prodorno in izrazito cinično noto spodbudi k razmišljanju, ne glede na to, ali se z Mazzinijem strinja ali ne. Značilni izteki kolumn pa ne razrešujejo predhodno zastavljenega vprašanja, temveč pustijo bralcu prosto pot pri svojstvenem zaključku celotne ideje. Če vzamemo v obzir medij, kjer so te kolumne objavljene, takšna stvar niti ni tako nenavadna. Ravno zaradi te strukture se avtor ne opredeli in ostane varno v nevtralnem območju, bralec pa si z osebnim razmišljanjem ustvari vrhunec, ki je še toliko boljši, saj mu je lasten.
Mazzinijevska cinična kritičnost poseže tudi onkraj aktualnega dogajanja in se v marsikateri kolumni osredotoči na perečo problematiko slovenskega notranjega nesoglasja ali ideoloških konfliktov, vendar se z visokim mojstrstvom prebija skozi vse pasti, po švicarsko nevtralen. Med prebiranjem knjige se zdi, kot da vse preveč preskakuje znotraj enega razmišljanja na mnoge med sabo skoraj nepovezane primere, a ti na koncu ustvarijo konstruktiven pregled nad stališči ter tako prikažejo razsežnost dotikajoče se teme in njeno razpredenost na mnoga področja.
Četudi ima knjiga Samo smeh nas lahko reši dokaj malo opraviti s humorjem, nas prodorne oči Mihe Mazzinija motrijo, roka pa nas biča v upanju, da bo sprožila metamorfozo slovenceljske ovce v slovenskega volka.
Če povzamem Mazzinijeve besede v kolumni, po kateri nosi knjiga naslov, je čas, da se Slovenci pričnemo smejati vsem, ki kvasijo neumnosti, namesto da jih z resnimi obrazi poslušamo, njihove besede pa jemljemo za svete. In res, čas je za smeh, iz katerega koli razloga že.
Klemen Uršnik
torek, 17. marec 2015
[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta zasedb Repetitor & Vlasta Popić
Datum koncerta: 12. 3. 2015
Prizorišče: Gala Hala
Težko pričakovani začetek pestre koncertne pomladi je bil brez pravega presenečenja razprodan že dan pred koncertom. Repetitor je ime, ki je slovenski publiki znano ne le iz glasbenih medijev, kjer jim pojejo hvalnice stila “najboljša stvar, ki jo ozemlje bivše Jugoslavije lahko ponudi”, temveč tudi s koncertnih podijev (Mostovna, Lent, Kino Šiška, Metelkova so le nekateri). V četrtek pa se jim je na odru po dolgem času pridruzil varaždinski trio Vlasta Popić, ki se po naših krajih potika še pogosteje; zadnje leto v namen promocije novega albuma Kvadrat, ki ga, sodeč po minulem koncertu, publika pozitivno sprejema.
Obljuba o točnem začetku je ob pol deseti izzvenela v poskusnih ritmih tonske vaje, vendar se številčna publika ni pustila motiti. Staro je kramljalo z mladim in oboje je pilo pivo. Prišlo je vse od kombinacij oče-sin, ostarelih ex-Yu post-punkerjev in družbic mladih, a se je že pred koncertom in med njim zmešalo v nerazpoznavno gmoto plešočih, ki jih druži nostalgična ljubezen do nečesa, kar je bilo in kar se le peščica bendov trudi ohranjati. Komentarji tipa “EKV? Ma ne vem, men oni nikol niso bli neki …” so nas slej kot prej odgnali na prizorišče, kjer so Vlasta Popić uspešno združevali stare hite s tistimi z nove plate. Pred leti sem se nekega večera med tednom slučajno znašla na njihovem koncertu v Menzi. Bili so luškani. V četrtek je bilo drugače. S samozavestjo so publiko pripravili k nekaj poskusom plesa in nas vodili od energičnih komadov do tistih z več psihedelije, prehodi med njimi pa so bili včasih bolj, vcčsih manj uspešni. Na vsak način pa pozdravljamo igro glasov kitarista Ivana Ščapca in bobnarke Tene Rak, ki je ob punkovski atmosferi delovala ravno prav odštekano in samosvoje. Morda je togost v nastopu nekam okorele pustila tudi gledalce, saj se je zdelo, da si je trojica izbrala vsak svojo točko in se od nje skorajda ni premaknila.
Krajši pavzi je sledil nastop večera. Beograjska trojica, sestavljena iz Borisa Vlastelice na kitari in vokalu, Milene Milutinović na bobnih in Ane-Marije Cupin na basu (in vokalih), se je na odru prikazala skorajda sramežljivo, čim pa je vsak zagrabil za svoj inštrument, so se sledi negotovosti v trenutku razblinile. Pri Repetitorjih noro simpatično to, da na prvi pogled sploh ne delujejo kakor rohneča punkovska skupina. Vsak posebej izgleda, kakor da bi bil lahko tvoj sošolec na laboratorijskih vajah iz biologije. In tudi, če veš, kakšno glasbo igrajo in pričakuješ, kakšen nastop te čaka, si nad njim vseeno presenečen. Toliko življenja na odrskih deskah je prava redkost, hkrati pa jim je uspelo iz vsakega tona izstisniti maksimalno količino zvoka. Vlastelica je norel po odru, se zvijal in nastavljal publiki, jim segal v roke in se na koncu med sredino, ki je cel večer gneči navkljub vztrajala s pogom, tudi vrgel. Njegovo divjanje je bilo proti koncu vredno vprašanj v stilu “A bo on umru?”, pa še zdaleč ni. Odrsko energijo sta mu ves čas pomagali vzpostavljati tudi kolegici. Cupinova je vihtela bas s taksno močjo in samozavestjo, da smo na koncu koncerta že pozabili, da je bil njen instrument skorajda enako velik kot ona sama. Tudi Milena Milutinović na bobnih je držala prezenco kljub temu, da je bila odmaknjena tako stran od začetka odra, kot si v Gali pač lahko od njega oddaljen. Publika je norela. Neprestano plesanje, petje in kriki (popularen je bil “Sviiraaaj!”) so spremljali repertoar, ki je združeval najboljše s plate Sve što vidim je prvi put ("Sve da zaboravim", "Pukotine") in novejše Dobrodošli na okean ("U pravom trenutku", "Devojke idu v Minken", "Šteta"). Predstavili so tudi nekaj novosti, ki jih je publika sprejela, kakor da posluša že ustaljene hite.
Res je, da je Vlastelica na trenutke malce prepozno udaril po kitari, da so se vokali njega ali Cupinove včasih priključili prepozno – ampak, ali je to res pomembno? Estetika, ki jo Repetitorji zagovarjajo, ni nikoli temeljila na glasbeni ali stilski izčiščenosti. Napake se v živo pač dogajajo. Če se pojavijo zato, ker bend nori do te mere, da se malo spozabi, se zdi to pozitivna stvar. Ravno ta energija in navdušenost nad lastno glasbo, dejstvo, da se je članom benda ravno tako plesalo kot nam, ta neobremenjenost in življenja polnost mladega človeka je tisto, kar Repetitorji v svojem zvoku in še bolj v svojih nastopih tako uspešno ohranjajo. Zaradi tega so bolj gledljivi, bolj simpatični in na koncu koncev tudi boljši. O repetitivnosti, na katero njihovo ime namiguje, ni nikakršnega sledu. Vsak komad je svoja zgodba, ki je v skladu z njeno edinstvenostjo odigrana na svoj način. Superlativi, s katerimi se srbski trio neprestano obmetava, so popolnoma na mestu. V kolikor bo repetitivnost tudi nadalje prisotna le kot opis kvalitete glasbe in nastopa, ki nam ga ponujajo, mladi trojec čaka še svetla glasbena prihodnost, ki jih bo – upamo – še pogosto pripeljala v našo bližino.
Nina Žakelj
Prizorišče: Gala Hala
Težko pričakovani začetek pestre koncertne pomladi je bil brez pravega presenečenja razprodan že dan pred koncertom. Repetitor je ime, ki je slovenski publiki znano ne le iz glasbenih medijev, kjer jim pojejo hvalnice stila “najboljša stvar, ki jo ozemlje bivše Jugoslavije lahko ponudi”, temveč tudi s koncertnih podijev (Mostovna, Lent, Kino Šiška, Metelkova so le nekateri). V četrtek pa se jim je na odru po dolgem času pridruzil varaždinski trio Vlasta Popić, ki se po naših krajih potika še pogosteje; zadnje leto v namen promocije novega albuma Kvadrat, ki ga, sodeč po minulem koncertu, publika pozitivno sprejema.
Obljuba o točnem začetku je ob pol deseti izzvenela v poskusnih ritmih tonske vaje, vendar se številčna publika ni pustila motiti. Staro je kramljalo z mladim in oboje je pilo pivo. Prišlo je vse od kombinacij oče-sin, ostarelih ex-Yu post-punkerjev in družbic mladih, a se je že pred koncertom in med njim zmešalo v nerazpoznavno gmoto plešočih, ki jih druži nostalgična ljubezen do nečesa, kar je bilo in kar se le peščica bendov trudi ohranjati. Komentarji tipa “EKV? Ma ne vem, men oni nikol niso bli neki …” so nas slej kot prej odgnali na prizorišče, kjer so Vlasta Popić uspešno združevali stare hite s tistimi z nove plate. Pred leti sem se nekega večera med tednom slučajno znašla na njihovem koncertu v Menzi. Bili so luškani. V četrtek je bilo drugače. S samozavestjo so publiko pripravili k nekaj poskusom plesa in nas vodili od energičnih komadov do tistih z več psihedelije, prehodi med njimi pa so bili včasih bolj, vcčsih manj uspešni. Na vsak način pa pozdravljamo igro glasov kitarista Ivana Ščapca in bobnarke Tene Rak, ki je ob punkovski atmosferi delovala ravno prav odštekano in samosvoje. Morda je togost v nastopu nekam okorele pustila tudi gledalce, saj se je zdelo, da si je trojica izbrala vsak svojo točko in se od nje skorajda ni premaknila.
Krajši pavzi je sledil nastop večera. Beograjska trojica, sestavljena iz Borisa Vlastelice na kitari in vokalu, Milene Milutinović na bobnih in Ane-Marije Cupin na basu (in vokalih), se je na odru prikazala skorajda sramežljivo, čim pa je vsak zagrabil za svoj inštrument, so se sledi negotovosti v trenutku razblinile. Pri Repetitorjih noro simpatično to, da na prvi pogled sploh ne delujejo kakor rohneča punkovska skupina. Vsak posebej izgleda, kakor da bi bil lahko tvoj sošolec na laboratorijskih vajah iz biologije. In tudi, če veš, kakšno glasbo igrajo in pričakuješ, kakšen nastop te čaka, si nad njim vseeno presenečen. Toliko življenja na odrskih deskah je prava redkost, hkrati pa jim je uspelo iz vsakega tona izstisniti maksimalno količino zvoka. Vlastelica je norel po odru, se zvijal in nastavljal publiki, jim segal v roke in se na koncu med sredino, ki je cel večer gneči navkljub vztrajala s pogom, tudi vrgel. Njegovo divjanje je bilo proti koncu vredno vprašanj v stilu “A bo on umru?”, pa še zdaleč ni. Odrsko energijo sta mu ves čas pomagali vzpostavljati tudi kolegici. Cupinova je vihtela bas s taksno močjo in samozavestjo, da smo na koncu koncerta že pozabili, da je bil njen instrument skorajda enako velik kot ona sama. Tudi Milena Milutinović na bobnih je držala prezenco kljub temu, da je bila odmaknjena tako stran od začetka odra, kot si v Gali pač lahko od njega oddaljen. Publika je norela. Neprestano plesanje, petje in kriki (popularen je bil “Sviiraaaj!”) so spremljali repertoar, ki je združeval najboljše s plate Sve što vidim je prvi put ("Sve da zaboravim", "Pukotine") in novejše Dobrodošli na okean ("U pravom trenutku", "Devojke idu v Minken", "Šteta"). Predstavili so tudi nekaj novosti, ki jih je publika sprejela, kakor da posluša že ustaljene hite.
Res je, da je Vlastelica na trenutke malce prepozno udaril po kitari, da so se vokali njega ali Cupinove včasih priključili prepozno – ampak, ali je to res pomembno? Estetika, ki jo Repetitorji zagovarjajo, ni nikoli temeljila na glasbeni ali stilski izčiščenosti. Napake se v živo pač dogajajo. Če se pojavijo zato, ker bend nori do te mere, da se malo spozabi, se zdi to pozitivna stvar. Ravno ta energija in navdušenost nad lastno glasbo, dejstvo, da se je članom benda ravno tako plesalo kot nam, ta neobremenjenost in življenja polnost mladega človeka je tisto, kar Repetitorji v svojem zvoku in še bolj v svojih nastopih tako uspešno ohranjajo. Zaradi tega so bolj gledljivi, bolj simpatični in na koncu koncev tudi boljši. O repetitivnosti, na katero njihovo ime namiguje, ni nikakršnega sledu. Vsak komad je svoja zgodba, ki je v skladu z njeno edinstvenostjo odigrana na svoj način. Superlativi, s katerimi se srbski trio neprestano obmetava, so popolnoma na mestu. V kolikor bo repetitivnost tudi nadalje prisotna le kot opis kvalitete glasbe in nastopa, ki nam ga ponujajo, mladi trojec čaka še svetla glasbena prihodnost, ki jih bo – upamo – še pogosto pripeljala v našo bližino.
Nina Žakelj
[FILM/TV: tuje] Recenzija filma ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE)
Režija: Jean-Luc Godard
Igralska zasedba: Héloïse Godet, Kamel Abdeli, Richard Chevallier
Datum izida: 21. maj 2014 (Francija), 18. september 2014 (Slovenija)
Francoski filozof, jezikoslovec in semiotik Roland Barthes meni, da je »vsak človek ujetnik svojega jezika: ko stopi iz svoje sredine, ga prva izgovorjena beseda označi, določi, njega in njegovo zgodovino. Človeka odkriva, izdaja njegov jezik, izdaja ga resnica forme, ki uhaja njegovim koristoljubnim ali velikodušnim lažem.«
Jean-Luc Godard, dobitnik nagrade ameriškega Nacionalnega združenja filmskih kritikov za najboljši film preteklega leta in nagrajenec žirije lanskega filmskega festivala v Cannesu, se v svojem najnovejšem »brezscenarijskem« umotvoru poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno pa ponuja na samosvoj način univerzalen jezik podob in obenem nemalo referenc ter citatov, ki jih nenehno postavlja v popolnoma drugačen in nepredvidljiv kontekst. Z najrazličnejšimi postmodernističnimi postopki, od fragmentarnosti, diskontinuitete, intertekstualnosti pa vse do samonanašalnosti, in s pomočjo 3D tehnike, ki mu je všeč ravno zato, ker zaenkrat še nima pravil, ustvarja pravo hermetično morje. Po načelu naključnosti marsikaj relativizira, tudi citate, ki jih včasih pripiše drugemu avtorju (primer Proustovega citata) ali pa si jih najverjetneje izmisli (primer Faulknerjevega navedka). Svojo že tako ali tako »preskakujočo« pripoved razburka z vrsto referenc na razna umetniška ali znanstvena dela (citira ali nanaša se na kopico piscev literarnih, filozofskih, znanstvenih in političnih tekstov, kot so Flaubertova Vzgoja srca, Derridajeva Žival, ki torej sem, Clastresova zbirka esejev La société contre l'État, ter na likovne umetnike, denimo Moneta, Nicolasa de Staëla) in na določena zgodovinska obdobja, ki jih vključi v podobi izsekov iz arhivskih posnetkov (npr. Nemčija v času nacizma).
Pomensko je Zbogom jeziku tako zelo razvejan, da nismo nikoli čisto prepričani, ali je to, kar privzemamo, res tisto, kar nam sporoča. Takšen pristop je sicer velika domišljijska odskočnica, a lahko obenem vso to »meglo« jemljemo tudi kot pomanjkljivost, saj je sporočilo filma v splošnem tako široko, da je že zabrisano in da marsikdo, še posebej »tisti brez domišljije, ki se zateka v resničnost«, od njega ne bo odnesel dosti. Navsezadnje gre pri obravnavanem filmu predvsem za neutrudno osvobajanje od stalnosti, za iskanje drugačnega, morda celo pozabljenega jezika, ki pa je tako daleč, da ga bržkone sploh ne moremo več imenovati jezik. Vprašanje, ki se nam slejkoprej postavi, je – kaj jezik sploh je? Zelo hitro začnemo prevpraševati tudi njegove osnovne komponente – besede, ki so v obravnavanem filmu še največkrat prekrite z drugimi, tako da lahko sklepamo, da je njihov pomen izničen in da je sleherna beseda zlahka zamenljiva. Režiserjev umetniški credo bi bil lahko podoben tistemu, ki ga zrcalijo Magrittove slike, kjer je upodobljenemu predmetu pripisano ime nečesa, kar sicer poznamo pod čisto drugim pojmom ali pa je ta celo dobesedno zanikan. Meni namreč, da s tem, ko stvarem nenehno dajemo imena, veliko izgubljamo, zato jih hoče osvoboditi izpod njihovih neizogibno pretesnih pomenskih okov: pripovedovalec tako na primer ob prikazu ženskega spolovila pove, da je za apaške Indijance plemena Chikawa svet gozd, povprečnemu evropskemu človeku, ki je dlje od narave, pa je podobno daleč tudi takšno poimenovanje sveta. Godard nam na ta način v enem kadru sugerira vsaj tri različna dojemanja gozda. In nič čudnega ni, da nam v svojem aktualnem filmu za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«, saj nas poziva k razmišljanju o odnosu, ki ga imamo z jezikom. Ali z njim manipuliramo? Ali nas v svoji strogi določenosti utesnuje? Sugerira nam, da se ga nehamo oklepati in se preprosto prepustimo občutjem, ki jih vzbujata slika in zvok.
Hkrati pa se vseskozi le ne moremo znebiti občutka, da se je od jezika nemogoče posloviti, in da to morda nikoli niti ni bil režiserjev namen, še posebej, če vzamemo v zakup njegovo pojasnilo glede besede »adieu« (»zbogom«), ki v francosko govorečem predelu Švice lahko pomeni tudi »živijo« – odvisno od tona in konteksta. Zato je Zbogom jeziku konec koncev svojevrstno eruptivno izrekanje sveta na sicer kar se da abstrakten način, takšen, ki se trga iz vsakršnih normativov. V svoji mestoma skorajda že célinovski deliričnosti kar kliče po svobodi in takšna je tudi sama fotografija: v spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena »rozasta« barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi, prereka in celo pretepa, ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zavidljivo zgovorni in premišljeni čutni vtisi, ki jih kamera išče prav povsod. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije.
Kljub vtisu, da gre vseskozi za neko naključnost, ni mogoče spregledati kopice sijajno prepletenih drobcev realnosti, ki opozarjajo na sodobni komunikacijski problem – ta kot ogromna tehnološka vrzel zeva med posameznikom in ljubimcem, politiko, družbo – ter zanj ponujajo celostno moderno rešitev pri iskanju izgubljenega skupnega jezika ali, bolje rečeno, govorice, saj le-te ni več, medtem ko je jezikov vendar ogromno. Kinodvorane smo po tej edinstveni izkušnji resda zapuščali malce zmedeni, vendar objeti s skeptično modrostjo, rahlim hudomušnim humorjem ter polnih glav nametanih podob in rdečih besed, ki so se nam tako močno zasidrale v podzavest, da tam še zmerom ždijo in čakajo, da jih naključne vsakodnevne asociacije znova obudijo.
Ocena: 9
Anja Štuhec
Igralska zasedba: Héloïse Godet, Kamel Abdeli, Richard Chevallier
Datum izida: 21. maj 2014 (Francija), 18. september 2014 (Slovenija)
Francoski filozof, jezikoslovec in semiotik Roland Barthes meni, da je »vsak človek ujetnik svojega jezika: ko stopi iz svoje sredine, ga prva izgovorjena beseda označi, določi, njega in njegovo zgodovino. Človeka odkriva, izdaja njegov jezik, izdaja ga resnica forme, ki uhaja njegovim koristoljubnim ali velikodušnim lažem.«
Jean-Luc Godard, dobitnik nagrade ameriškega Nacionalnega združenja filmskih kritikov za najboljši film preteklega leta in nagrajenec žirije lanskega filmskega festivala v Cannesu, se v svojem najnovejšem »brezscenarijskem« umotvoru poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno pa ponuja na samosvoj način univerzalen jezik podob in obenem nemalo referenc ter citatov, ki jih nenehno postavlja v popolnoma drugačen in nepredvidljiv kontekst. Z najrazličnejšimi postmodernističnimi postopki, od fragmentarnosti, diskontinuitete, intertekstualnosti pa vse do samonanašalnosti, in s pomočjo 3D tehnike, ki mu je všeč ravno zato, ker zaenkrat še nima pravil, ustvarja pravo hermetično morje. Po načelu naključnosti marsikaj relativizira, tudi citate, ki jih včasih pripiše drugemu avtorju (primer Proustovega citata) ali pa si jih najverjetneje izmisli (primer Faulknerjevega navedka). Svojo že tako ali tako »preskakujočo« pripoved razburka z vrsto referenc na razna umetniška ali znanstvena dela (citira ali nanaša se na kopico piscev literarnih, filozofskih, znanstvenih in političnih tekstov, kot so Flaubertova Vzgoja srca, Derridajeva Žival, ki torej sem, Clastresova zbirka esejev La société contre l'État, ter na likovne umetnike, denimo Moneta, Nicolasa de Staëla) in na določena zgodovinska obdobja, ki jih vključi v podobi izsekov iz arhivskih posnetkov (npr. Nemčija v času nacizma).
Pomensko je Zbogom jeziku tako zelo razvejan, da nismo nikoli čisto prepričani, ali je to, kar privzemamo, res tisto, kar nam sporoča. Takšen pristop je sicer velika domišljijska odskočnica, a lahko obenem vso to »meglo« jemljemo tudi kot pomanjkljivost, saj je sporočilo filma v splošnem tako široko, da je že zabrisano in da marsikdo, še posebej »tisti brez domišljije, ki se zateka v resničnost«, od njega ne bo odnesel dosti. Navsezadnje gre pri obravnavanem filmu predvsem za neutrudno osvobajanje od stalnosti, za iskanje drugačnega, morda celo pozabljenega jezika, ki pa je tako daleč, da ga bržkone sploh ne moremo več imenovati jezik. Vprašanje, ki se nam slejkoprej postavi, je – kaj jezik sploh je? Zelo hitro začnemo prevpraševati tudi njegove osnovne komponente – besede, ki so v obravnavanem filmu še največkrat prekrite z drugimi, tako da lahko sklepamo, da je njihov pomen izničen in da je sleherna beseda zlahka zamenljiva. Režiserjev umetniški credo bi bil lahko podoben tistemu, ki ga zrcalijo Magrittove slike, kjer je upodobljenemu predmetu pripisano ime nečesa, kar sicer poznamo pod čisto drugim pojmom ali pa je ta celo dobesedno zanikan. Meni namreč, da s tem, ko stvarem nenehno dajemo imena, veliko izgubljamo, zato jih hoče osvoboditi izpod njihovih neizogibno pretesnih pomenskih okov: pripovedovalec tako na primer ob prikazu ženskega spolovila pove, da je za apaške Indijance plemena Chikawa svet gozd, povprečnemu evropskemu človeku, ki je dlje od narave, pa je podobno daleč tudi takšno poimenovanje sveta. Godard nam na ta način v enem kadru sugerira vsaj tri različna dojemanja gozda. In nič čudnega ni, da nam v svojem aktualnem filmu za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«, saj nas poziva k razmišljanju o odnosu, ki ga imamo z jezikom. Ali z njim manipuliramo? Ali nas v svoji strogi določenosti utesnuje? Sugerira nam, da se ga nehamo oklepati in se preprosto prepustimo občutjem, ki jih vzbujata slika in zvok.
Hkrati pa se vseskozi le ne moremo znebiti občutka, da se je od jezika nemogoče posloviti, in da to morda nikoli niti ni bil režiserjev namen, še posebej, če vzamemo v zakup njegovo pojasnilo glede besede »adieu« (»zbogom«), ki v francosko govorečem predelu Švice lahko pomeni tudi »živijo« – odvisno od tona in konteksta. Zato je Zbogom jeziku konec koncev svojevrstno eruptivno izrekanje sveta na sicer kar se da abstrakten način, takšen, ki se trga iz vsakršnih normativov. V svoji mestoma skorajda že célinovski deliričnosti kar kliče po svobodi in takšna je tudi sama fotografija: v spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena »rozasta« barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi, prereka in celo pretepa, ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zavidljivo zgovorni in premišljeni čutni vtisi, ki jih kamera išče prav povsod. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije.
Kljub vtisu, da gre vseskozi za neko naključnost, ni mogoče spregledati kopice sijajno prepletenih drobcev realnosti, ki opozarjajo na sodobni komunikacijski problem – ta kot ogromna tehnološka vrzel zeva med posameznikom in ljubimcem, politiko, družbo – ter zanj ponujajo celostno moderno rešitev pri iskanju izgubljenega skupnega jezika ali, bolje rečeno, govorice, saj le-te ni več, medtem ko je jezikov vendar ogromno. Kinodvorane smo po tej edinstveni izkušnji resda zapuščali malce zmedeni, vendar objeti s skeptično modrostjo, rahlim hudomušnim humorjem ter polnih glav nametanih podob in rdečih besed, ki so se nam tako močno zasidrale v podzavest, da tam še zmerom ždijo in čakajo, da jih naključne vsakodnevne asociacije znova obudijo.
Ocena: 9
Anja Štuhec
[ODER: domače] Recenzija lutkovne predstave LUČKA, GRAH IN PERO
Režija: Katja Povše
Premiera: 11. 3. 2015, Lutkovno gledališče Ljubljana
V ljubljanskem Lutkovnem gledališču je bila 11. 3. 2015 premierno uprizorjena lutkovna zazibanka za najmlajše z naslovom Lučka, grah in pero, ki jo je Katja Povše priredila in režirala po motivih Andersenove pravljice Kraljična na zrnu graha. Zgodba je zelo podobna – princ potuje po svetu, pluje po morjih in sanjskih svetovih, da bi našel svojo bodočo ženo, kraljično, ki je dovolj občutljiva, da jo bo motilo zrnce graha pod žimnico. Lutke princa oziroma kraljeviča, kraljične in kandidatk za kraljično animirajo Maja Kunšič, Miha Arh in kot gostja harfistka Zvezdana Novaković.
Animatorji v predstavi izgovarjajo zloge in pomrmravajo uspavanko. ‘Inc, inc, inc.’ Besedila ni. Pozvanjajo z zvončki, igrajo na harfo in si podajajo grahek. Scena je sestavljena iz majhnega okroglega podesta z jamborom na sredini, med publiko pa visijo na različno dolge nitke obešene krogle. Sodeč po uspavalni vlogi predstave bi naj to otroke asociiralo na igračke, ki jih imajo nad posteljo, čeprav bi prav tako lahko to bili lovilci sanj ali solarni sistem. Oblečeni so v pajace z dodanimi okraski iz različnih barv, ki so neenakomerno razporejene po pajacu. Seveda imajo variacijo tega tudi na glavi v obliki kape (s peresom) ali perjanice. Verjetno kostumi in scena nimajo sporočila in z njimi bolj želijo obdržati koncentracijo otrok, ki jih velike, pisane stvari pritegnejo. Lutke so bile res čudovite; nekaj so jih izdelali celo med samo predstavo, kar se mi je zdela domiselna poteza, saj medtem ko kraljevič okoli sveta išče princeso, naleti tudi na ‘drugačne’ princese, pa tudi lutkovna umetnost je predstavljena manj tradicionalno. S tega vidika se mi je zdela predstava tudi vzgojna. Ciljna publika predstave so otroci starejši od enega (!) leta. Kot je zapisala Katja Povše v gledališko zgibanko: ‘Uspavanke nežno zarišejo črto med budnostjo in spancem. S ponavljajočo se melodijo in preprostim zvenom zlogov in besed, otroke zazibljejo v neznani svet sanj.’ Sklepam, da je namen predstave enak kot namen uspavanke. Torej umiriti otroka in ga pripraviti do spanca. Kje pa je tukaj vloga kulture, gledališča? Zakaj pa delajo predstave za otroke, če se predpostavlja, da so premajhni, da bi dojeli sporočilo predstave in se jih zato zamoti z barvami, glasbo in lučkami, zgodba pa je precej
postavljena na stranski tir? Predstava v LGL ponovno ni imela dramaturga, kar je opazno v predstavi. Res upam, da se bo ta trend kmalu končal.
Predstava sicer predvsem s sceno pritegne pozornost otrok in ima zelo usapavalni učinek, tako da so ustvarjalci dosegli svoj namen. Toda še vedno se mi enoletni otroci ne zdijo primerna publika za kulturni dogodek, že zgolj dejstvo, da je predstava skrčena na 35 minut, priča o predpostavki, da malčki niso sposobni daljše koncentracije. Zelo poenostavljeno zgodbo tako spremlja cel kup elementov od zvočnih preko minimalne lučne podobe predstave do živobarvnih kostumov. Ti elementi se izmenjujejo in vsak izmed njih naj bi za določen čas pridobil pozornost malčka in ga za nekaj časa zamotil.
Predstava vsekakor ima momente, ki so zelo prepričljivi, veliko pa je tudi takih, ki služijo zgolj ‘primernosti za najmlajše’, da se kdo slučajno ne bi dolgočasil. Če bi mogoče bila to predstava za otroke, stare vsaj dve leti, bi lahko bila bistveno boljša, poučna in zanimiva zanje, vsekakor pa bi v njih tudi pustila močnejši vtis.
Nika Švab
Premiera: 11. 3. 2015, Lutkovno gledališče Ljubljana
V ljubljanskem Lutkovnem gledališču je bila 11. 3. 2015 premierno uprizorjena lutkovna zazibanka za najmlajše z naslovom Lučka, grah in pero, ki jo je Katja Povše priredila in režirala po motivih Andersenove pravljice Kraljična na zrnu graha. Zgodba je zelo podobna – princ potuje po svetu, pluje po morjih in sanjskih svetovih, da bi našel svojo bodočo ženo, kraljično, ki je dovolj občutljiva, da jo bo motilo zrnce graha pod žimnico. Lutke princa oziroma kraljeviča, kraljične in kandidatk za kraljično animirajo Maja Kunšič, Miha Arh in kot gostja harfistka Zvezdana Novaković.
Animatorji v predstavi izgovarjajo zloge in pomrmravajo uspavanko. ‘Inc, inc, inc.’ Besedila ni. Pozvanjajo z zvončki, igrajo na harfo in si podajajo grahek. Scena je sestavljena iz majhnega okroglega podesta z jamborom na sredini, med publiko pa visijo na različno dolge nitke obešene krogle. Sodeč po uspavalni vlogi predstave bi naj to otroke asociiralo na igračke, ki jih imajo nad posteljo, čeprav bi prav tako lahko to bili lovilci sanj ali solarni sistem. Oblečeni so v pajace z dodanimi okraski iz različnih barv, ki so neenakomerno razporejene po pajacu. Seveda imajo variacijo tega tudi na glavi v obliki kape (s peresom) ali perjanice. Verjetno kostumi in scena nimajo sporočila in z njimi bolj želijo obdržati koncentracijo otrok, ki jih velike, pisane stvari pritegnejo. Lutke so bile res čudovite; nekaj so jih izdelali celo med samo predstavo, kar se mi je zdela domiselna poteza, saj medtem ko kraljevič okoli sveta išče princeso, naleti tudi na ‘drugačne’ princese, pa tudi lutkovna umetnost je predstavljena manj tradicionalno. S tega vidika se mi je zdela predstava tudi vzgojna. Ciljna publika predstave so otroci starejši od enega (!) leta. Kot je zapisala Katja Povše v gledališko zgibanko: ‘Uspavanke nežno zarišejo črto med budnostjo in spancem. S ponavljajočo se melodijo in preprostim zvenom zlogov in besed, otroke zazibljejo v neznani svet sanj.’ Sklepam, da je namen predstave enak kot namen uspavanke. Torej umiriti otroka in ga pripraviti do spanca. Kje pa je tukaj vloga kulture, gledališča? Zakaj pa delajo predstave za otroke, če se predpostavlja, da so premajhni, da bi dojeli sporočilo predstave in se jih zato zamoti z barvami, glasbo in lučkami, zgodba pa je precej
postavljena na stranski tir? Predstava v LGL ponovno ni imela dramaturga, kar je opazno v predstavi. Res upam, da se bo ta trend kmalu končal.
Predstava sicer predvsem s sceno pritegne pozornost otrok in ima zelo usapavalni učinek, tako da so ustvarjalci dosegli svoj namen. Toda še vedno se mi enoletni otroci ne zdijo primerna publika za kulturni dogodek, že zgolj dejstvo, da je predstava skrčena na 35 minut, priča o predpostavki, da malčki niso sposobni daljše koncentracije. Zelo poenostavljeno zgodbo tako spremlja cel kup elementov od zvočnih preko minimalne lučne podobe predstave do živobarvnih kostumov. Ti elementi se izmenjujejo in vsak izmed njih naj bi za določen čas pridobil pozornost malčka in ga za nekaj časa zamotil.
Predstava vsekakor ima momente, ki so zelo prepričljivi, veliko pa je tudi takih, ki služijo zgolj ‘primernosti za najmlajše’, da se kdo slučajno ne bi dolgočasil. Če bi mogoče bila to predstava za otroke, stare vsaj dve leti, bi lahko bila bistveno boljša, poučna in zanimiva zanje, vsekakor pa bi v njih tudi pustila močnejši vtis.
Nika Švab
ponedeljek, 16. marec 2015
[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Franz Kafka - Grad
Režiser: Janusz Kica
Dramatizacija: Goran Ferčec
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Premiera: 14. februar, SNG Drama
Dramatizacija: Goran Ferčec
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Premiera: 14. februar, SNG Drama
V letošnjem repertoarju ljubljanske Drame smo zagotovo postali
rekorderji v izbiri del, ki so skorajda ustvarjena, da se ne bi nikoli
odigrala na odru. Nekaj takšnega smo, podobno kot pri Mannovi Čarobni
Gori, lahko razmišljali tudi med predstavo Kafkinega Gradu.
Pri vstopu v dvorano nas preseneti mreža, ki se razposteza med in nad gledalci, in daje občutek večdimenzionalnosti. Gre za namig sodobnega scenografije, ki pa žal ni prišel do izraza. Koncept bi lahko mirno opisali kot mešanico filmske Ane Karenine Joa Wrightova (2012) in Pandurjevega Riharda III+II, saj je v določenih elementih asociacija praktično nujna.
Igralska zasedba je bila izmed vseh predstav letošnje sezone najbolj uravnotežena, tako po kakovosti kot vzdušju, delovala je homogeno in uskaljeno. Fenomenalen Branko Šturbej v glavni vlogi je odlično uprizoril “absolutno svobodo” v družbi, ki temelji na birokratski oblasti in je vodena po pravilih (namišljene) hierarhije. Prečudovita Polona Juh in njena Frida, ki nas ne zna razočarati, je znova dokazala, da ni igralka, ki bi ji vloga morala biti pisana na kožo, saj si jo zna " na kožo napisati " sama.
Nujno potrebno je omeniti še dva obrobna igralca: gostujočega študenta Roka Kravanjo, ki se ga v prihodnje močno veselimo, saj je bila njegova sestava in uprizoritev lika pomočnika med najboljšimi ter članico starejše generacije, Katjo Levstik, ki je bila s svojim skorajda nemim likom v vseh prizorih, kjer je nastopala, temelj vzdužja. V vlogi učitelja in sla blesti Saša Tabaković s svojo fenomenalno mimiko, telesno kot obrazno.
Roman je vsekakor aktualen, saj se nenehno srečujemo z vprašanji o smotrnosti hierarhije meščanstva, malomeščanstva, spola, oblastnikov, tujcev, idealistov (...), a ta aktualnost ni bila na noben način izpostavljena niti prikazana.Pri Kafkinih besedilih upravičeno pričakujemo in hvalimo odprtost ali bolje rečeno neomejenost, ki pa je v tej predstavi vseeno ušla izpod nadzora. Ustvarjalci namreč neskončnosti in večnosti tematike niso uspeli zajeti in ujeti na način, da bi pred nami ustvarila smiselen občutek neznosne ujetosti svobode.
Rok Pečečnik
Pri vstopu v dvorano nas preseneti mreža, ki se razposteza med in nad gledalci, in daje občutek večdimenzionalnosti. Gre za namig sodobnega scenografije, ki pa žal ni prišel do izraza. Koncept bi lahko mirno opisali kot mešanico filmske Ane Karenine Joa Wrightova (2012) in Pandurjevega Riharda III+II, saj je v določenih elementih asociacija praktično nujna.
Igralska zasedba je bila izmed vseh predstav letošnje sezone najbolj uravnotežena, tako po kakovosti kot vzdušju, delovala je homogeno in uskaljeno. Fenomenalen Branko Šturbej v glavni vlogi je odlično uprizoril “absolutno svobodo” v družbi, ki temelji na birokratski oblasti in je vodena po pravilih (namišljene) hierarhije. Prečudovita Polona Juh in njena Frida, ki nas ne zna razočarati, je znova dokazala, da ni igralka, ki bi ji vloga morala biti pisana na kožo, saj si jo zna " na kožo napisati " sama.
Nujno potrebno je omeniti še dva obrobna igralca: gostujočega študenta Roka Kravanjo, ki se ga v prihodnje močno veselimo, saj je bila njegova sestava in uprizoritev lika pomočnika med najboljšimi ter članico starejše generacije, Katjo Levstik, ki je bila s svojim skorajda nemim likom v vseh prizorih, kjer je nastopala, temelj vzdužja. V vlogi učitelja in sla blesti Saša Tabaković s svojo fenomenalno mimiko, telesno kot obrazno.
Roman je vsekakor aktualen, saj se nenehno srečujemo z vprašanji o smotrnosti hierarhije meščanstva, malomeščanstva, spola, oblastnikov, tujcev, idealistov (...), a ta aktualnost ni bila na noben način izpostavljena niti prikazana.Pri Kafkinih besedilih upravičeno pričakujemo in hvalimo odprtost ali bolje rečeno neomejenost, ki pa je v tej predstavi vseeno ušla izpod nadzora. Ustvarjalci namreč neskončnosti in večnosti tematike niso uspeli zajeti in ujeti na način, da bi pred nami ustvarila smiselen občutek neznosne ujetosti svobode.
Rok Pečečnik
nedelja, 15. marec 2015
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
BADBADNOTGOOD & Ghostface Killah - Sour Soul: o
Eden izmed bolj pričakovanih letošnjih hip hop kolaborativnih projektov sicer ne premika meja glasbene inovativnosti, a vseeno trdno “stoji” kot unikaten album. Ghostface še enkrat več dokaže svoje agresivne lirikalne spretnosti, kar ni nič novega. Zato pa ima tokrat v podporo edinstveno jazz/hop zasedbo, ki z enim izmed bolj ljubkih zvokov snara ustvarijo uglajeno, a vseeno udarno in predvsem temačno glasbeno okolje primerno Ghostfaceu in super gostoma (Danny Brown, MF DOOM). D. B.
https://www.youtube.com/watch?v=yA-ee9M_jhE (skladba "Six Degrees ft. Danny Brown)
Eden izmed bolj pričakovanih letošnjih hip hop kolaborativnih projektov sicer ne premika meja glasbene inovativnosti, a vseeno trdno “stoji” kot unikaten album. Ghostface še enkrat več dokaže svoje agresivne lirikalne spretnosti, kar ni nič novega. Zato pa ima tokrat v podporo edinstveno jazz/hop zasedbo, ki z enim izmed bolj ljubkih zvokov snara ustvarijo uglajeno, a vseeno udarno in predvsem temačno glasbeno okolje primerno Ghostfaceu in super gostoma (Danny Brown, MF DOOM). D. B.
https://www.youtube.com/watch?v=yA-ee9M_jhE (skladba "Six Degrees ft. Danny Brown)
Father John Misty – I Love You, Honeybear: +
Bivši bobnar zasedbe Fleet Foxes John Tilman se je leta 2012 po štiriletnem igranju za omenjeno skupino odločil povsem posvetiti svoji kantavtorski karieri in si zavoljo travmatičnega odraščanja v baptistični sekti nadel ironični psevdonim Father John Misty. I Love You, Honeybear je dinamičen, rahlo melanholičen indie pop album, ki na zvočni ravni v svojo celoto premišljeno vključuje elemente najrazličnejših žanrov, na besedilni pa ga odlikujejo inteligentna osebnoizpovedna besedila, ki so podana brez leporečenja. Album kot odtis življenja. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=U2dAu6yYOjk (skladba "Ideal Husband")
Lupe Fiasco - Tetsuo & Youth: o
Peti studijski album svojevrstneža hip hopa z imenom Lupe Fiasco produkcijsko in lirikalno ni tako stilsko inovativen kot njegov prvi, Food & Liquor, niti tako lahkotno pop razigran kot Lasers. Lupe v tekstih ponovno premleva o resnih sodobnih družbenih vprašanjih odraščajočega človeka; tokrat z ne tako izstopajočo glasbeno podobo, kot bi od njega pričakovali, a vseeno prepričljivo, s profesorskim slogom in flowom. D. B.
https://www.youtube.com/watch?v=eU0gxS79ls8 (skladba "Madonna")
Bivši bobnar zasedbe Fleet Foxes John Tilman se je leta 2012 po štiriletnem igranju za omenjeno skupino odločil povsem posvetiti svoji kantavtorski karieri in si zavoljo travmatičnega odraščanja v baptistični sekti nadel ironični psevdonim Father John Misty. I Love You, Honeybear je dinamičen, rahlo melanholičen indie pop album, ki na zvočni ravni v svojo celoto premišljeno vključuje elemente najrazličnejših žanrov, na besedilni pa ga odlikujejo inteligentna osebnoizpovedna besedila, ki so podana brez leporečenja. Album kot odtis življenja. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=U2dAu6yYOjk (skladba "Ideal Husband")
Lupe Fiasco - Tetsuo & Youth: o
Peti studijski album svojevrstneža hip hopa z imenom Lupe Fiasco produkcijsko in lirikalno ni tako stilsko inovativen kot njegov prvi, Food & Liquor, niti tako lahkotno pop razigran kot Lasers. Lupe v tekstih ponovno premleva o resnih sodobnih družbenih vprašanjih odraščajočega človeka; tokrat z ne tako izstopajočo glasbeno podobo, kot bi od njega pričakovali, a vseeno prepričljivo, s profesorskim slogom in flowom. D. B.
https://www.youtube.com/watch?v=eU0gxS79ls8 (skladba "Madonna")
[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: KINGSMAN: TAJNA SLUŽBA / KINGSMAN: THE SECRET SERVICE (rež. Matthew Vaughn, 2014): +
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2802144/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kingsman_the_secret_service/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kingsman_the_secret_service/
Meja med imitacijo in parodijo še zdaleč ni jasna, pričujoča (le
navidez kaotična) zmes pa jo kljub vsemu natančno začrta. Kingsman:
Tajna služba, nov film Matthewa Vaughna, je dekonstrukcija, podobna Koči
v gozdu (2012); pretirane vohunske filme smeši, a se jim obenem klanja.
Režiser se opira na lasten opus in združi visokoproračunsko estetiko
Prvega razreda (2011) z razpuščenostjo in komičnim nasiljem filma
Kick-Ass (2010) ter nastalemu ob premišljeno izbrani glasbi, odlični
igralski zasedbi (izstopa pri štiriinpetdesetih presenetljivo poskočen
Colin Firth), revolucionarno posnetih akcijskih prizorih (v času, ko smo
lahko veseli preglednega pretepa med dvema udeležencema, nam Vaughn
postreže s preglednim pretepom množice), pogostih preobratih, številnih
filmskih referencah in značilni angleški uglajenosti primeša ravno
pravšnjo mero ostroumnosti in družbenega komentarja. Rezultat je
neznansko zabaven film, ki je nekakšen protistrup za tiste, ki se jim
zdijo nedavni filmi z Bondom preresni, in obenem zlahka znanilec
franšize.
Aljaž Vogrin
Aljaž Vogrin
sobota, 14. marec 2015
[PODOBE: domače] Komentar razstave Even for DADA time is too abstract
UGM Studio
6. 3. - 21. 3. 2015
Od dade je minilo že 100 let,
vrhunec newyorške je bil leta 1915, v Evropi se je iz Zuricha začela širiti v
letu 1916, njene korenine pa ležijo v predvojni avantgardi. Za veliko članov je
bilo gibanje protest proti tedanji politiki ter konzervativnosti družbe, kar so
krivili za izbruh vojne. Po Hansu Richterju dada ni umetnost, ampak je anti-umetnost,
prikazuje nasprotje vsega, kar si zamislimo, ko pomislimo na umetnost, s čimer
se začne sesuvati sam pojem umetnosti, kot ga poznamo. Dada ignorira estetiko,
prav tako se ne trudi ugajati čutom, narejena je zato, da provocira in kritizira
čas, v katerem živimo, s svojim negativizmom in provokatizmom pa odpre vrata
razvoju in usmeri samo umetnost 20. stoletja
ter posledično umetnost današnjega časa.
Sto let za tem je dada, kot pravijo
avtorji, tukaj in zdaj, dada je vsepovsod, dade še čas ne povozi. Provociranje publike
je njeno bistvo. In ravno takšna
je bila razstava. Provociranje umetnosti, provociranje nas kot gledalcev. Razstavljali
bi naj umetniki iz večih koncev sveta, samo vodstvo po razstavi je bilo zato v
angleščini in nemščini, tudi napisi po stenah so bili v angleščini in so glasno
razglašali – »DADA is everywhere! DADA is nothing!« Skupaj bi naj tako posprejali
stene v zgornjem nadstropju galerije ter jih polepili z listki »The true DADAS
are against DADA. The true DADAS are against nothing. The true DADAS are
against something. The true DADAS are against everything.« V spodnjem delu pa
so nas trakovi, kot tisti pred check-inom na letališču, popeljali do sredine
prostora, kjer so bili na štirih kubusih razstavljeni črna rubikova kocka,
plastičen banana telefon, žepni koledar iz leta 2013 in še par drobnarij. Na
desni steni so bila napisana imena vseh 11 tako imenovanih sodobnih dadaistov,
ki pa so nič drugega kot alter egi umetnice – če ji lahko tako sploh rečemo, ko
pa DADA v bistvu ni umetnost, ko pa je ''ein kunstler kein kunstler'' – Nataše
Berk. Za kubusi je bil postavljen fotelj, poleg njega raztresene kokice, na steni pa je tekla
projekcija oziroma se je nalagala – dadaing, podobna, kot smo jo kasneje
videli še na stavbi na drugi strani trga Leona Štuklja, prav tisti, v kateri si
UGM želi ustvariti svoje nove prostore pa birokratski mlini meljejo odločno prepočasi. Tam je tekla še
ena projekcija. Na stavbi se je vrtel krog, ki se pojavi vsakič, ko Youtube nekaj
nalaga, tisti znak, ki gre vsem na živce. Ta krog je bil najbrž edini del
razstave, ki ga je bilo mogoče
precej jasno in neposredno umestiti v naš prostor in čas. Opozarjal
je na družbeno anti-umetnostno delovanje: “s tem, ko mineva čas, v katerem se nič ne zgodi, se izgublja
energija, z izgubljanjem energije pa se izgublja umetniški potencial.” S tem je avtorica želela opozoriti na
neizkoriščene prostore nekdanje Službe družbenega knjigovodstva (SDK), stvari
se premlevajo, delajo se načrti, stvar pa že kakšno leto stoji na mestu. Frustracija podobna tisti, kadar se,
karkoli že v nekem trenutku zahtevamo od interneta, nalaga v nedogled.
Ker smo želeli bolje razumeti
avtoričin koncept, smo
ostali na vodstvu ter
na pogovoru z avtorico in vse, kar smo izvedeli novega, je, da še sama ne zna dobro razložiti svoje
razstave oziroma kot je odvrnila iz fotelja: “I don't really know, I haven't really thought about that yet.” Ampak hej, saj je ravno to smisel dade, ali ne? Ker dada ni
umetnost, dada je anti-umetnost. Dada provocira. Pa res?
Dadaisti izpred stotih let so se z anti-umetnostjo in provokacijo borili
proti redu in logiki njihovega sveta, ki sta po njihovem mnenju vodila v vojno.
Neurejeno anti-umetnost so vrgli v obraz urejenemu protičloveškemu svetu in
njegovim pričakovanjem v zvezi z umetnostjo. Kaj dada ponuja danes? Nas res še
vedno dovolj zbode, da si začnemo zastavljati odkrita vprašanja o svetu, v
katerem živimo? Namen razstave je bila provokacija,
vendar pa se zdi, da smo v prvi vrsti ostali ravnodušni. Anti-umetnost nas je v
času zabrisanih meja definicij umetnosti pustila hladne. Morda ne gre za to, da
bi bil čas za dado preveč abstrakten, morda je zanjo v resnici preveč absurden.
Zatorej še ena brezsmiselnost gor ali dol.
Mogoče pa je imela prav plišasta opica v spodnjem nadstropju galerije, ki se
je začela valjati po tleh
ter glasno smejati vsakič, ko je šel kdo mimo nje. Mogoče je ona razumela.
Ajda Ana Kocutar in Ana Vogrin
petek, 13. marec 2015
[FILM/TV: tuje] Recenzija filma VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE)
Režija: Ruben Östlund
Igralska zasedba: Johannes Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Vincent Wettergren
Datum izida: 13. november 2014 (LIFFe), 14. januar 2015 (Kinodvor)
Začetni prizori naslovnega filma izmenično prikazujejo idilično, do potankosti urejeno francosko smučarsko središče in nadobudno mlado družinico na dopustu. Toda niti težko prigarani oddih na snegu niti družinska sreča na osmih nogah ne izžareva prave energije. Pa ne zaradi tega, ker je na smučiščih premalo varovalnih blazin. Ne zato, ker je teptalnik pustil majhen prostor nepoteptan in je zato nevaren neizkušenemu smučarju. Vse je tako, kot mora biti, pa vendar nam da režiser skozi prizore hladnih pobočij in še hladnejših medosebnih družinskih odnosov vedeti, da bo izredno težko najti pristno čustvo intimnosti in ljubezni v teh »polikanih« razmerah. Ko se družinica vozi po tekočem traku, je najmlajši sin Harry (Vincent Wettergren) zelo nemiren in po tleh trmoglavo meče rokavice. Oče Tomas (Johannes Bah Kuhnke) ga skuša pomiriti, ampak nič ne pomaga. Zdi se, da je otrok kot najbolj intuitiven član družine prvi začutil, da jih čaka plaz čustev in občutkov, ki bo prekinil in porušil navidezni red in harmonijo. Vse je bilo narobe, še preden se je zgodilo.
In potem se zgodi. Dogodek je posnet s statično kamero, v centru katere je švedska družina. Ni prostora za senzacionalizem, saj gre za čisti natur-alizem. Zasnežena alpska pobočja so le ogledalo, v katerem se zrcali razkrita podoba modernega moškega. Njegov pogum je samo še kulisa, za katero se skriva speči preživetveni nagon. Tomas izraža neustrašnost alfa samca vse do tedaj, dokler misli, da ni v življenjski nevarnosti. Ko spozna, da ga umetno sproženi snežni plaz ogroža, pa za razliko od svoje žene Ebbe (Lisa Loven Kongsli), ki skuša zavarovati otroka, pograbi svoj mobilni telefon in rokavice ter vidno prestrašen odbrzi na varno.
Varnost in udobje. Dva pojma, ki sta človeštvo najbolj zaznamovala predvsem od dvajsetega stoletja naprej. Udobje, ki ga simbolizirata Tomasov iPhone in rokavice, je udobje moškega. Ko s pametnim telefonom brska po internetu in snema plaz, je varen in se počuti doma. Zato je treba tehnološke pridobitve nujno ohraniti pri življenju. Ni torej naključje, da jih v nevarnosti najprej odnese s seboj. Postaja vse bolj očitno, da med Tomasom in njegovo partnerico Ebbo zeva globok prepad. Ženina najvišja vrednota je namreč družina, zato jo je sposobna zavarovati tudi v najbolj nevarnih okoliščinah.
Prepad med spoloma, ki ga režiser zariše že na začetku filma, zdaj postaja realnost. Skoraj vsaka nova scena potrjuje, da se celini moških in ženskih vrednot odmikata kljub poskusom, da bi ostali skupaj. Vsak nov par, s katerim se srečata, na novo opiše moško-ženske odnose. Toda vsem je skupna nenavadna ločenost, ki zavlada v nekem trenutku. Zdi se, kot da Ruben Östlund raziskuje te navidezno majhne kratke stike in jih prikaže v zelo tesnobni luči.
Minimalistična kamera deluje tako, da odreže vse, kar ni v soglasju z režiserjevim sporočilom. Ko se Tomas in njegov kolega sproščata in poležavata na smučarski plaži, zibajoč glavo ob bežnem hitu iz zvočnika, sta v kadru le onadva. Dekleti, ki najprej pohvalita Tomasa kot najbolj čednega moškega na smučišču, kasneje pa to izjavo prekličeta, sta gledalčevim očem vidni le od pasu navzdol. Pomemben je namreč le Tomasov odziv, saj kaže dejstvo, da je njegova (samo)identifikacija s pogumnežem močno ranjena. Režiser skozi zgodbo sugerira neuklonljivo dejstvo, da v modernem moškem še vedno spi globoko zasidrana želja po herojstvu in osvajanju ženskih src. Ker Tomas ni ne eno ne drugo – heroj ne more biti, ker strahopetno reagira ob dogodku s plazom, osvajalec pa tudi ni več, saj živi ustaljeno zakonsko življenje, je vsako naslednje doživetje na dopustu zanj velik poraz. Nemara se kamera tudi zato, ko ne kaže ženinega razočaranja, najbolj fokusira na njegovo zadrego, ki je bila v filmski zgodovina le redko tako očitno izražena in tako uničujoča.
Višja sila je premišljena študija medčloveških odnosov, ki je svoji dokumentarnosti zvesta do konca. To je film, ki razgalja vse nagone, tako preživetvene kot spolne. Razgalja maske in se osredotoča na čustva, ki se skrivajo pod njimi. Vse to omogočajo dolgi kadri, ki so vneto osredotočeni na obraze glavnih igralcev. Zgodba, ki jo pripoveduje, pa postavlja tudi veliko vprašanj in tem za pogovor po filmu. Kakšna je vloga moškega v moderni civilizaciji? V kolikšni meri dopustimo tehnologiji, da zapolni našo čustveno praznino? Ali ima ljubezen med moškim in žensko rok trajanja? Takšna in podobna vprašanja lahko vzniknejo samodejno, in ravno to je najmočnejša odlika tega filma – razkrivanje vsakodnevno prezrtih motivov vzpostavljanja ter ohranjanja odnosov z nasprotnim spolom. V hektičnem času, kjer skušamo ustrezati podobi, ki nam jo je začrtala kultura, v kateri živimo, jih na plano lahko potegne le zelo nenavaden, katastrofalen dogodek. V Višji sili je primer tovrstnega dogodka snežni plaz, ki – podobno kot rdeča tableta iz filma Matrica – družini omogoča, da se sooči z globoko v podzavest potisnjenimi pričakovanji, ki jih imamo drug do drugega in do samega sebe.
Ocena: 9/10
Dejan Burgar
Igralska zasedba: Johannes Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Vincent Wettergren
Datum izida: 13. november 2014 (LIFFe), 14. januar 2015 (Kinodvor)
Začetni prizori naslovnega filma izmenično prikazujejo idilično, do potankosti urejeno francosko smučarsko središče in nadobudno mlado družinico na dopustu. Toda niti težko prigarani oddih na snegu niti družinska sreča na osmih nogah ne izžareva prave energije. Pa ne zaradi tega, ker je na smučiščih premalo varovalnih blazin. Ne zato, ker je teptalnik pustil majhen prostor nepoteptan in je zato nevaren neizkušenemu smučarju. Vse je tako, kot mora biti, pa vendar nam da režiser skozi prizore hladnih pobočij in še hladnejših medosebnih družinskih odnosov vedeti, da bo izredno težko najti pristno čustvo intimnosti in ljubezni v teh »polikanih« razmerah. Ko se družinica vozi po tekočem traku, je najmlajši sin Harry (Vincent Wettergren) zelo nemiren in po tleh trmoglavo meče rokavice. Oče Tomas (Johannes Bah Kuhnke) ga skuša pomiriti, ampak nič ne pomaga. Zdi se, da je otrok kot najbolj intuitiven član družine prvi začutil, da jih čaka plaz čustev in občutkov, ki bo prekinil in porušil navidezni red in harmonijo. Vse je bilo narobe, še preden se je zgodilo.
In potem se zgodi. Dogodek je posnet s statično kamero, v centru katere je švedska družina. Ni prostora za senzacionalizem, saj gre za čisti natur-alizem. Zasnežena alpska pobočja so le ogledalo, v katerem se zrcali razkrita podoba modernega moškega. Njegov pogum je samo še kulisa, za katero se skriva speči preživetveni nagon. Tomas izraža neustrašnost alfa samca vse do tedaj, dokler misli, da ni v življenjski nevarnosti. Ko spozna, da ga umetno sproženi snežni plaz ogroža, pa za razliko od svoje žene Ebbe (Lisa Loven Kongsli), ki skuša zavarovati otroka, pograbi svoj mobilni telefon in rokavice ter vidno prestrašen odbrzi na varno.
Varnost in udobje. Dva pojma, ki sta človeštvo najbolj zaznamovala predvsem od dvajsetega stoletja naprej. Udobje, ki ga simbolizirata Tomasov iPhone in rokavice, je udobje moškega. Ko s pametnim telefonom brska po internetu in snema plaz, je varen in se počuti doma. Zato je treba tehnološke pridobitve nujno ohraniti pri življenju. Ni torej naključje, da jih v nevarnosti najprej odnese s seboj. Postaja vse bolj očitno, da med Tomasom in njegovo partnerico Ebbo zeva globok prepad. Ženina najvišja vrednota je namreč družina, zato jo je sposobna zavarovati tudi v najbolj nevarnih okoliščinah.
Prepad med spoloma, ki ga režiser zariše že na začetku filma, zdaj postaja realnost. Skoraj vsaka nova scena potrjuje, da se celini moških in ženskih vrednot odmikata kljub poskusom, da bi ostali skupaj. Vsak nov par, s katerim se srečata, na novo opiše moško-ženske odnose. Toda vsem je skupna nenavadna ločenost, ki zavlada v nekem trenutku. Zdi se, kot da Ruben Östlund raziskuje te navidezno majhne kratke stike in jih prikaže v zelo tesnobni luči.
Minimalistična kamera deluje tako, da odreže vse, kar ni v soglasju z režiserjevim sporočilom. Ko se Tomas in njegov kolega sproščata in poležavata na smučarski plaži, zibajoč glavo ob bežnem hitu iz zvočnika, sta v kadru le onadva. Dekleti, ki najprej pohvalita Tomasa kot najbolj čednega moškega na smučišču, kasneje pa to izjavo prekličeta, sta gledalčevim očem vidni le od pasu navzdol. Pomemben je namreč le Tomasov odziv, saj kaže dejstvo, da je njegova (samo)identifikacija s pogumnežem močno ranjena. Režiser skozi zgodbo sugerira neuklonljivo dejstvo, da v modernem moškem še vedno spi globoko zasidrana želja po herojstvu in osvajanju ženskih src. Ker Tomas ni ne eno ne drugo – heroj ne more biti, ker strahopetno reagira ob dogodku s plazom, osvajalec pa tudi ni več, saj živi ustaljeno zakonsko življenje, je vsako naslednje doživetje na dopustu zanj velik poraz. Nemara se kamera tudi zato, ko ne kaže ženinega razočaranja, najbolj fokusira na njegovo zadrego, ki je bila v filmski zgodovina le redko tako očitno izražena in tako uničujoča.
Višja sila je premišljena študija medčloveških odnosov, ki je svoji dokumentarnosti zvesta do konca. To je film, ki razgalja vse nagone, tako preživetvene kot spolne. Razgalja maske in se osredotoča na čustva, ki se skrivajo pod njimi. Vse to omogočajo dolgi kadri, ki so vneto osredotočeni na obraze glavnih igralcev. Zgodba, ki jo pripoveduje, pa postavlja tudi veliko vprašanj in tem za pogovor po filmu. Kakšna je vloga moškega v moderni civilizaciji? V kolikšni meri dopustimo tehnologiji, da zapolni našo čustveno praznino? Ali ima ljubezen med moškim in žensko rok trajanja? Takšna in podobna vprašanja lahko vzniknejo samodejno, in ravno to je najmočnejša odlika tega filma – razkrivanje vsakodnevno prezrtih motivov vzpostavljanja ter ohranjanja odnosov z nasprotnim spolom. V hektičnem času, kjer skušamo ustrezati podobi, ki nam jo je začrtala kultura, v kateri živimo, jih na plano lahko potegne le zelo nenavaden, katastrofalen dogodek. V Višji sili je primer tovrstnega dogodka snežni plaz, ki – podobno kot rdeča tableta iz filma Matrica – družini omogoča, da se sooči z globoko v podzavest potisnjenimi pričakovanji, ki jih imamo drug do drugega in do samega sebe.
Ocena: 9/10
Dejan Burgar
[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave - BRITEV: DUET ZA PERFORMERJA IN NJEGOV KARAKTER
Avtorji: Sebastijan Starić, Borut Bučinel, Marko Bratuš
Premiera: 8. marec 2015, Gledališče Glej
Premiera: 8. marec 2015, Gledališče Glej
Kaj se zgodi, če trije moški nekaj mesecev kontemplirajo na temo
moškosti in poskusijo svoj razmislek prevesti v odrski jezik? Predstava,
od znotraj navzven prepojena s testosteronom in povrhu še premierno
uprizorjena na dan žena, je produkt že preizkušenega dvojca Bučinel in
Starič, plesalca in koreografa, ki se jima je tokrat pridružil še
dramaturg Marko Bratuš.
V mnogo pogledih je Britev ena najiskrenejših odrskih stvaritev zadnjega časa. V prizorih odkrivamo prenekatere reference na dosedanje ustvarjanje avtorjev, asociativna sosledja gibov nas na nepričakovano komičen način vodijo skoz vso lepoto in bedo moškega (oziroma univerzalno človeškega) obstoja, monologi pa so dekonstruirani v spet zelo iskreno »meta-jamrarijo«. Bučinel je performer in pol, naravnost akrobatsko preklaplja med pripovednimi, poetičnimi in gibalno nadvse zahtevnimi prizori, slalom, ki ga napoveduje že podnaslov predstave pa brez prevelikega truda izvabi še kak očaran vzdih dekletom v prvi vrsti.
Čeprav je nastopajoči en sam, se na odru čisto zares odvija duet, na kar nas precej dramatično opozarjajo menjave luči, katerih avtor je, v kombinaciji z Martinom Lovšinom, spet Bučinel. Svoj klimaks 'duet' doživi v zadnjem prizoru, ko na odru hkrati ugledamo 'performerja' in 'njegov karakter' v podobi marionete. Ko oba akterja predstave skupaj ležeta k počitku, je njuna gledališka naloga končno izpolnjena. Podobno pretresljiv je morda prizor s plaščem – grenka pripoved o ljubezni skoraj demoničnih razsežnosti. Na drugi strani so enako učinkoviti tisti bolj komični prizori, kot na primer že prav nespodoben saksofonski orgazem, odigran s pomočjo naključnega dekleta iz publike, ali pa kratka karikatura klasične nesrečne ljubezenske zgodbe, kjer smo priča še ščepcu internega zbadanja med avtorji predstave.
Borut Bučinel, Sebastjan Starič in Marko Bratuš so 'tapravi desci'. Ko se po premieri svoje Britve in enem najdaljših aplavzov, kar so jih v zadnjem času imeli priložnost slišati slovenski odri, priklonijo publiki, ni o tem nobenega dvoma.
Ajda Bračič
V mnogo pogledih je Britev ena najiskrenejših odrskih stvaritev zadnjega časa. V prizorih odkrivamo prenekatere reference na dosedanje ustvarjanje avtorjev, asociativna sosledja gibov nas na nepričakovano komičen način vodijo skoz vso lepoto in bedo moškega (oziroma univerzalno človeškega) obstoja, monologi pa so dekonstruirani v spet zelo iskreno »meta-jamrarijo«. Bučinel je performer in pol, naravnost akrobatsko preklaplja med pripovednimi, poetičnimi in gibalno nadvse zahtevnimi prizori, slalom, ki ga napoveduje že podnaslov predstave pa brez prevelikega truda izvabi še kak očaran vzdih dekletom v prvi vrsti.
Čeprav je nastopajoči en sam, se na odru čisto zares odvija duet, na kar nas precej dramatično opozarjajo menjave luči, katerih avtor je, v kombinaciji z Martinom Lovšinom, spet Bučinel. Svoj klimaks 'duet' doživi v zadnjem prizoru, ko na odru hkrati ugledamo 'performerja' in 'njegov karakter' v podobi marionete. Ko oba akterja predstave skupaj ležeta k počitku, je njuna gledališka naloga končno izpolnjena. Podobno pretresljiv je morda prizor s plaščem – grenka pripoved o ljubezni skoraj demoničnih razsežnosti. Na drugi strani so enako učinkoviti tisti bolj komični prizori, kot na primer že prav nespodoben saksofonski orgazem, odigran s pomočjo naključnega dekleta iz publike, ali pa kratka karikatura klasične nesrečne ljubezenske zgodbe, kjer smo priča še ščepcu internega zbadanja med avtorji predstave.
Borut Bučinel, Sebastjan Starič in Marko Bratuš so 'tapravi desci'. Ko se po premieri svoje Britve in enem najdaljših aplavzov, kar so jih v zadnjem času imeli priložnost slišati slovenski odri, priklonijo publiki, ni o tem nobenega dvoma.
Ajda Bračič
četrtek, 12. marec 2015
[LITERATURA: domače] Recenzija pesniške zbirke: TOMAŽ ŠALAMUN - ORGIJE
Založba: Beletrina- Študentska Založba
Leto izdaje: 2015
Leto izdaje: 2015
Tomaž Šalamun se je »utrudil podobe svojega plemena« že leta 1963, zato
je kar na začetku svoje pesniške poti brezkompromisno prelomil vsa
ustaljena pravila in začel znova. Najprej z nenadkriljivo partijo Pokra,
med katero je postregel z nepozabnimi Gobicami, zapel je Balado za
Metko Kraševec, hodil po zemlji naši in »dobil čir na želodcu«, zato je
meni nič tebi nič vpregel Sončni voz in odpotoval kar na vse konce
hkrati – zdel se je nesmrten –, dokler se ni 27. decembra lani za vedno
poslovil in nas pustil same s svojo poezijo.
Orgije so njegova prva pesniška zbirka, katere izida ni doživel in verjetno tudi zadnja, ki jo je uredil sam, začenja pa se prav z verzi o smrti: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so / umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne / šalice. Umrlo je zlato morje …«
A če za trenutek pozabimo na preroškost in tragičnost začetnih verzov, so Orgije še vedno zbirka, ki ostaja zvesta Šalamunovemu pesniškemu jazu – v njej se kar tre pesmi, polnih prekipevajoče energije in močnih podob: »Tune, kot gumbi, se tudi svetlikajo,« niti za sekundo ne zapade v konvencije jezika (»Ti kar uporabljaj / komplicirane / besede. Jaz jih ne / bom«) ali pomenov, ampak z lastno ustvarjalno močjo riše svoj svet, ki ga naseljujeta enigmatičnost in brezmejnost. »Dali so me v travo, / iz mene so zrasle mušnice,« ali pa: »samo enkrat sem dal jezik na / palubo in mi ga je / prešpiknilo,« se priduša lirski subjekt, ki skozi dvovrstične verze drvi v brezčasnost »novega plemena« Tomaža Šalamuna, ki ga je ustvaril s trdim delom, kakor v Orgijah beremo o pesniškem velikanu Mallarméju, ki »je imel v kolenu drobce opeke par let. / Potem jih je razsolzil.« Veličino tega dela Šalamun lepo strne v verz: »Brisali smo si čelo. / Zrušili katedrale.«
Šalamunovo poezijo odlikuje ravno ta zavest o ustvarjanju, ki je bilo tako samosvoje, tako radikalno in neponovljivo, da je uspelo vzpostaviti neustrašno poezijo, ki se preko nepreštevnih zbirk plete in prepleta in pripelje do Orgij, ki so prav to – orgije pomenskih struktur, ki živijo dalje, čeprav njihovega stvaritelja ni več. Eden izmed verzov pravi tole: »Jaz sem si zagotovil / pravico / da lahko / kamorkoli / položim svojo /glavo,« in še kako prav ima.
Veronika Šoster
Orgije so njegova prva pesniška zbirka, katere izida ni doživel in verjetno tudi zadnja, ki jo je uredil sam, začenja pa se prav z verzi o smrti: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so / umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne / šalice. Umrlo je zlato morje …«
A če za trenutek pozabimo na preroškost in tragičnost začetnih verzov, so Orgije še vedno zbirka, ki ostaja zvesta Šalamunovemu pesniškemu jazu – v njej se kar tre pesmi, polnih prekipevajoče energije in močnih podob: »Tune, kot gumbi, se tudi svetlikajo,« niti za sekundo ne zapade v konvencije jezika (»Ti kar uporabljaj / komplicirane / besede. Jaz jih ne / bom«) ali pomenov, ampak z lastno ustvarjalno močjo riše svoj svet, ki ga naseljujeta enigmatičnost in brezmejnost. »Dali so me v travo, / iz mene so zrasle mušnice,« ali pa: »samo enkrat sem dal jezik na / palubo in mi ga je / prešpiknilo,« se priduša lirski subjekt, ki skozi dvovrstične verze drvi v brezčasnost »novega plemena« Tomaža Šalamuna, ki ga je ustvaril s trdim delom, kakor v Orgijah beremo o pesniškem velikanu Mallarméju, ki »je imel v kolenu drobce opeke par let. / Potem jih je razsolzil.« Veličino tega dela Šalamun lepo strne v verz: »Brisali smo si čelo. / Zrušili katedrale.«
Šalamunovo poezijo odlikuje ravno ta zavest o ustvarjanju, ki je bilo tako samosvoje, tako radikalno in neponovljivo, da je uspelo vzpostaviti neustrašno poezijo, ki se preko nepreštevnih zbirk plete in prepleta in pripelje do Orgij, ki so prav to – orgije pomenskih struktur, ki živijo dalje, čeprav njihovega stvaritelja ni več. Eden izmed verzov pravi tole: »Jaz sem si zagotovil / pravico / da lahko / kamorkoli / položim svojo /glavo,« in še kako prav ima.
Veronika Šoster
sreda, 11. marec 2015
[ODER: domače] Recenzija predstave: Esteve Soler - Kontra demokraciji
Režiserka: Nenni Delmestre
Premiera: 7. 3. 2015
Gledališče Koper
Premiera: 7. 3. 2015
Gledališče Koper
Nadvse pohvalno in nikakor samo po sebi umevno je, da so se v koprskem
gledališču odločili za uprizarjanje zadnjega dela tako imenovane
»kontratrilogije« Esteva Solerja, s katero je ta sodobni katalonski
dramatik zasluženo dosegel mednarodni odziv. Režiserka Nenni Delmestre
se s Solerjem sicer ni srečala prvič, saj je lani v Splitu režirala prvi
del trilogije »Kontra progresa« oziroma Kontra napredku, za katero
avtor tudi sam priznava, da je ena njegovih najljubših postavitev
pričujočega dramskega teksta.
Vse dele omenjene trilogije, torej tudi Kontra demokraciji, sestavlja sedem na videz nepovezanih skečev, ki izvrstno stojijo tako vsak zase kot znotraj ene celote s povezujočo naslovno tematiko. Režiserka je sedem ločenih prizorov domiselno povezala z likom šaljive, a molčeče čistilke, ki po vsakem prizoru počisti sceno in se pri tem čudi raznim rekvizitom, ki so jih dramski liki pustili za seboj. Na tak način pomenljive rekvizite, kot so kamen, pištola, frača, dvakrat podčrta in hkrati prikaže v nekem povsem drugem kontekstu. Igralci se iz prizora v prizor levijo v različne dramske like, pogosto opredeljene zgolj z eno samo biološko ali socialno funkcijo ali pa še to ne (Žena, Mož, Pajek, X, Y, Z, Fant, Mati, Oče, Natakarica …). Igralsko ekipo sestavljajo Lara Jankovič, Igor Štamulak, Tjaša Hrovat, Rok Matek, Vanja Korenč, posebej moram izpostaviti tudi nadvse prepričljive igralske interpretacije v koprskem gledališču gostujočega Borisa Ostana.
Premišljena scenografija in kostumografija Line Vengoechea dopolnjuje futuristično dramsko atmosfero; najbolj v oči bije ogromen mobilni zaslon v ozadju, ki v vsak prizor vnaša dopolnjujoče video gradivo (avtor Mario Leko). Igro je sicer težko časovno opredeliti − na prvi pogled (digitalni zaslon, uničena mesta, plešasti liki) se dogaja v prihodnosti, vendar se nam zdijo dialogi vse preveč poznani, da bi lahko trdili, da gre za neko daljno fantastiko. Prihodnost, v kateri je človečnost izgubila pomen in se vse vrti le še okrog donosnosti, je s finančno krizo veliko bližje, kot si upamo priznati. Pod znamko demokracije lahko prodamo vse od nujnosti vojne, ukinitve izobraževanja (»Se spominjata, ko smo ukinili šole, da bi bili mi svobodnejši?«), do uboja lastnega otroka …
Medtem ko je večina dramskih postavitev danes prikrito družbeno kritičnih, je Kontra demokraciji zelo direktna. Reference na svetovno politično situacijo so številne, vendar si drznem trditi, da se Solerjev groteskni humor gledalca dotakne tudi na nekem globljem človeškem nivoju ….
Irina Lešnik
Vse dele omenjene trilogije, torej tudi Kontra demokraciji, sestavlja sedem na videz nepovezanih skečev, ki izvrstno stojijo tako vsak zase kot znotraj ene celote s povezujočo naslovno tematiko. Režiserka je sedem ločenih prizorov domiselno povezala z likom šaljive, a molčeče čistilke, ki po vsakem prizoru počisti sceno in se pri tem čudi raznim rekvizitom, ki so jih dramski liki pustili za seboj. Na tak način pomenljive rekvizite, kot so kamen, pištola, frača, dvakrat podčrta in hkrati prikaže v nekem povsem drugem kontekstu. Igralci se iz prizora v prizor levijo v različne dramske like, pogosto opredeljene zgolj z eno samo biološko ali socialno funkcijo ali pa še to ne (Žena, Mož, Pajek, X, Y, Z, Fant, Mati, Oče, Natakarica …). Igralsko ekipo sestavljajo Lara Jankovič, Igor Štamulak, Tjaša Hrovat, Rok Matek, Vanja Korenč, posebej moram izpostaviti tudi nadvse prepričljive igralske interpretacije v koprskem gledališču gostujočega Borisa Ostana.
Premišljena scenografija in kostumografija Line Vengoechea dopolnjuje futuristično dramsko atmosfero; najbolj v oči bije ogromen mobilni zaslon v ozadju, ki v vsak prizor vnaša dopolnjujoče video gradivo (avtor Mario Leko). Igro je sicer težko časovno opredeliti − na prvi pogled (digitalni zaslon, uničena mesta, plešasti liki) se dogaja v prihodnosti, vendar se nam zdijo dialogi vse preveč poznani, da bi lahko trdili, da gre za neko daljno fantastiko. Prihodnost, v kateri je človečnost izgubila pomen in se vse vrti le še okrog donosnosti, je s finančno krizo veliko bližje, kot si upamo priznati. Pod znamko demokracije lahko prodamo vse od nujnosti vojne, ukinitve izobraževanja (»Se spominjata, ko smo ukinili šole, da bi bili mi svobodnejši?«), do uboja lastnega otroka …
Medtem ko je večina dramskih postavitev danes prikrito družbeno kritičnih, je Kontra demokraciji zelo direktna. Reference na svetovno politično situacijo so številne, vendar si drznem trditi, da se Solerjev groteskni humor gledalca dotakne tudi na nekem globljem človeškem nivoju ….
Irina Lešnik
[ODER: domače] Recenzija baleta: Peter Iljič Čajkovski - Labodje jezero
Koreografiija: Valerij Kovtun po Mariusu Petipaju in Levu Ivanovu
Asistentki koreografa: Alenka Ribič in Irena Pasarić
Premiera: 6. 3. 2015
Opera in balet SNG Maribor
Baletna klasika se po desetih letih vrača na mariborski oder. Brez sodobnih predelav, s klasičnimi kostumi, oziroma nekako tako, kot sta si jo pred mnogimi leti zamislila Marius Petipa in Lev Ivanov. Ob vedno več sodobnih predelavah, pa ne da imam kaj proti njim! – je pač lepo tu in tam na odru gledati klasični balet, v “špicah“, tutujih in s klasičnimi variacijami.
Zgodba je ljubezenska, kot je za klasični balet v navadi; princeso Odette zlobni čarovnik Rothbart spremeni v laboda, urok pa je lahko uničen samo s prisego večne ljubezni. Zgodba izvira iz ruskih pripovedk in nemških pravljic ter je delo Petra Iljiča Čajkovskega, ki je balet tudi uglasbil. Menda ga je za zgodbo navdihnil tudi bavarski kralj Ludvik II, po katerem je narejen lik sanjaškega princa Siegfrieda, ki se zaljubi v princeso Odette oziroma kraljico labodov.
Balet, pri katerem so sodelovali tudi člani Mladega slovenskega baleta ter Konservatorija za glasbo in balet Maribor, je razdeljen v štiri dejanja. Prvo in tretje se dogajata na dvoru: oder je poln pisanih kostumov dvorjanov, izkaže se izredno poskočen Yuya Omaki kot dvorni norček, v tretjem se predstavijo še karakterni plesi, španski, madžarski, poljski in napolitanski, ki oder še dodatno poživijo. Drugo in četrto pa sta popolno nasprotje: blišč dvora zamenja temačnost jezera, barvitost in živahnost dvorjanov pa nadomestijo beli labodi, ki na odru ustvarjajo simetrične postavitve ter nas zapeljejo s svojim sinhronim gibanjem. Usklajenost ženskega ansambla je tako v tem delu ključna. Vloga princa Siegfrieda je bila že tretjič zapored zaupana večnemu princu Antonu Bogovu, pogled pa nam ukrade Tetiana Svetlična, ki dvojno vlogo Odette in Odile pleše prvič. V drugem dejanju nas prepriča kot nežna in otožna Odette, ki s prepričljivo obrazno mimiko ter doživeto igro še bolj poudari svoj skorajda brezupen položaj ujetosti v telo laboda, v tretjem dejanju pa se prelevi v izzivalno in zapeljivo Odile oziroma črnega laboda. Vlogo Odette in Odile praviloma odpleše ista plesalka, saj morata obe osebi izgledati isto, kar predstavlja toliko večji izziv, ker sta vlogi karakterno čisto različni. Poleg bolj udarnega črnega tutuja so bolj odločni tudi njeni gibi, njen pogled pa zapelje tako Siegfrieda kot tudi publiko. Poudarjena je razdvojenost obeh labodk, od barve oblačil do samih gibov ter obrazne mimike.
Kljub vsemu pa ne morem mimo dejstva, da se predstava v tako kratkem času spet vrača na mariborski oder – ne kot repriza, ampak kot premiera, čeprav se od tiste pred desetimi leti komaj razlikuje. Če po mestu ne bi bilo razobešenih plakatov (in če ne bi bil spremenjen konec, ki je bil pred desetimi leti tragičen), bi si mislila, da gre za reprizo. Vodja mariborskega baleta na to pojasni, da so se plesalci od zadnje predstave, kjer so se občinstvu predstavili v stranskih vlogah, razvili in jih lahko zdaj gledamo kot soliste (pa kljub temu Bogov že tretjič pleše princa), ter da je nova izvedba nadgradnja prejšnje verzije. Pa me spremembe prinesejo h koncu: Labodje jezero ima lahko tri, tokrat pa so v Mariboru izbrali srečnega. Rothbart je premagan, Odette in ostale labodke so rešene uroka, Siegrfied in Odette pa tako živita srečno (“do konca svojih dni”). Morda je tak konec tokrat izbran zato, da popestri in razsvetli naš vsakdan, da lahko za trenutek pozabimo na korupcije poln svet, ter si predstavljamo, da nas srečen konec čaka pri najbližjem jezeru. Pa vendar, najbrž trije različni konci niso nastali zaradi tega razloga (v stilu ''vstavi primernega glede na stanje v državi''), zato se mi zdi brez smisla iskanje globljih pomenov v klasičnih uprizoritvah in prevajanje te uprizoritve v sodoben čas. Klasični balet ostaja, pa naj se sliši še tako konzervativno, ujet v preteklost — tehnika plesalcev se sicer boljša, zgodbe in kostumi pa ostajajo takšni kot so bili, in prav v tem je njegov čar.
Sicer pa slabe tri ure trajajoča predstava mine kot hip. Oči ne morejo zapustiti odra, spevna glasba sledi zgodbi in nemalokrat povzroči kurjo polt, že samo ob pogledu na plesalce pa si ne moreš kaj, da se ne bi smehljal – tako med samo predstavo kot tudi po njej, ko zadovoljno zapustiš gledališče.
Ana Vogrin
Asistentki koreografa: Alenka Ribič in Irena Pasarić
Premiera: 6. 3. 2015
Opera in balet SNG Maribor
Baletna klasika se po desetih letih vrača na mariborski oder. Brez sodobnih predelav, s klasičnimi kostumi, oziroma nekako tako, kot sta si jo pred mnogimi leti zamislila Marius Petipa in Lev Ivanov. Ob vedno več sodobnih predelavah, pa ne da imam kaj proti njim! – je pač lepo tu in tam na odru gledati klasični balet, v “špicah“, tutujih in s klasičnimi variacijami.
Zgodba je ljubezenska, kot je za klasični balet v navadi; princeso Odette zlobni čarovnik Rothbart spremeni v laboda, urok pa je lahko uničen samo s prisego večne ljubezni. Zgodba izvira iz ruskih pripovedk in nemških pravljic ter je delo Petra Iljiča Čajkovskega, ki je balet tudi uglasbil. Menda ga je za zgodbo navdihnil tudi bavarski kralj Ludvik II, po katerem je narejen lik sanjaškega princa Siegfrieda, ki se zaljubi v princeso Odette oziroma kraljico labodov.
Balet, pri katerem so sodelovali tudi člani Mladega slovenskega baleta ter Konservatorija za glasbo in balet Maribor, je razdeljen v štiri dejanja. Prvo in tretje se dogajata na dvoru: oder je poln pisanih kostumov dvorjanov, izkaže se izredno poskočen Yuya Omaki kot dvorni norček, v tretjem se predstavijo še karakterni plesi, španski, madžarski, poljski in napolitanski, ki oder še dodatno poživijo. Drugo in četrto pa sta popolno nasprotje: blišč dvora zamenja temačnost jezera, barvitost in živahnost dvorjanov pa nadomestijo beli labodi, ki na odru ustvarjajo simetrične postavitve ter nas zapeljejo s svojim sinhronim gibanjem. Usklajenost ženskega ansambla je tako v tem delu ključna. Vloga princa Siegfrieda je bila že tretjič zapored zaupana večnemu princu Antonu Bogovu, pogled pa nam ukrade Tetiana Svetlična, ki dvojno vlogo Odette in Odile pleše prvič. V drugem dejanju nas prepriča kot nežna in otožna Odette, ki s prepričljivo obrazno mimiko ter doživeto igro še bolj poudari svoj skorajda brezupen položaj ujetosti v telo laboda, v tretjem dejanju pa se prelevi v izzivalno in zapeljivo Odile oziroma črnega laboda. Vlogo Odette in Odile praviloma odpleše ista plesalka, saj morata obe osebi izgledati isto, kar predstavlja toliko večji izziv, ker sta vlogi karakterno čisto različni. Poleg bolj udarnega črnega tutuja so bolj odločni tudi njeni gibi, njen pogled pa zapelje tako Siegfrieda kot tudi publiko. Poudarjena je razdvojenost obeh labodk, od barve oblačil do samih gibov ter obrazne mimike.
Kljub vsemu pa ne morem mimo dejstva, da se predstava v tako kratkem času spet vrača na mariborski oder – ne kot repriza, ampak kot premiera, čeprav se od tiste pred desetimi leti komaj razlikuje. Če po mestu ne bi bilo razobešenih plakatov (in če ne bi bil spremenjen konec, ki je bil pred desetimi leti tragičen), bi si mislila, da gre za reprizo. Vodja mariborskega baleta na to pojasni, da so se plesalci od zadnje predstave, kjer so se občinstvu predstavili v stranskih vlogah, razvili in jih lahko zdaj gledamo kot soliste (pa kljub temu Bogov že tretjič pleše princa), ter da je nova izvedba nadgradnja prejšnje verzije. Pa me spremembe prinesejo h koncu: Labodje jezero ima lahko tri, tokrat pa so v Mariboru izbrali srečnega. Rothbart je premagan, Odette in ostale labodke so rešene uroka, Siegrfied in Odette pa tako živita srečno (“do konca svojih dni”). Morda je tak konec tokrat izbran zato, da popestri in razsvetli naš vsakdan, da lahko za trenutek pozabimo na korupcije poln svet, ter si predstavljamo, da nas srečen konec čaka pri najbližjem jezeru. Pa vendar, najbrž trije različni konci niso nastali zaradi tega razloga (v stilu ''vstavi primernega glede na stanje v državi''), zato se mi zdi brez smisla iskanje globljih pomenov v klasičnih uprizoritvah in prevajanje te uprizoritve v sodoben čas. Klasični balet ostaja, pa naj se sliši še tako konzervativno, ujet v preteklost — tehnika plesalcev se sicer boljša, zgodbe in kostumi pa ostajajo takšni kot so bili, in prav v tem je njegov čar.
Sicer pa slabe tri ure trajajoča predstava mine kot hip. Oči ne morejo zapustiti odra, spevna glasba sledi zgodbi in nemalokrat povzroči kurjo polt, že samo ob pogledu na plesalce pa si ne moreš kaj, da se ne bi smehljal – tako med samo predstavo kot tudi po njej, ko zadovoljno zapustiš gledališče.
Ana Vogrin
ponedeljek, 9. marec 2015
[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka RESNICA ALI IZZIV? KNJIŽEVNOST MED LAŽJO, RESNICO IN ŽIVLJENJEM: Vesna Milek, Zdravko Duša, Manca G. Renko (Fabula 2015)
Trubarjeva hiša literature, 6. 3. 2015
V skladu s fokusom letošnje Fabule, »Moč lažnega«, je v Trubarjevi hiši literature v petek popoldne potekal pogovor z Zdravkom Dušo in Vesno Milek, ki ga je vodila Manca G. Renko. Temo pogovora je predstavljala laž oziroma resnica v literaturi, pri čemer je beseda tekla tako o procesu prelivanja resničnosti v književnost kot o vplivu (ne)resnic iz knjig na življenje.
V skladu s fokusom letošnje Fabule, »Moč lažnega«, je v Trubarjevi hiši literature v petek popoldne potekal pogovor z Zdravkom Dušo in Vesno Milek, ki ga je vodila Manca G. Renko. Temo pogovora je predstavljala laž oziroma resnica v literaturi, pri čemer je beseda tekla tako o procesu prelivanja resničnosti v književnost kot o vplivu (ne)resnic iz knjig na življenje.
Najprej sta gosta spregovorila o resničnosti v delih, ki se jih smatra
za (avto)biografska, pri čemer sta izhajala iz izjave Janice Galloway,
prav tako gostje Fabule 2015, ki je dejala, da je v literaturi vsak
stavek lažen. Zdravko Duša je ta paradoks preprosto obrazložil z
dejstvom, da to, kar je v literaturi, ni ne resnično ne lažno, pač pa je
fikcija. V zvezi s tem je spomnil na primer, ko je sporni lik Petarde
iz romana Modri E Matjaža Pikala povzročil, da je moral avtor plačati
denarno kazen, ki pa je bila kasneje prav zaradi kršitve svobode
umetniškega izražanja spoznana za neutemeljeno.
Vesna Milek je vprašanje resničnosti avtobiografskih elementov zatem osvetlila iz osebne izkušnje pisanja romana Kalipso. Pri tem je izpostavila, da gre pri pisanju vendarle vedno za proces, ki izhodiščnemu avtoportretu dodaja nove dimenzije. Dodala je še to, da sama razume fikcijo kot eno od oblik laži, s katerimi se lahko dokopljemo globlje do resnice. Tudi pisanje biografije Borisa Cavazze je opisala kot proces iskanja resnice, pri čemer je svojo vlogo omejila na vlogo spovednice in pa cenzorke.
Nato je pogovor prešel na bolj osebne teme, saj sta gosta spregovorila o tem, katere knjige so tiste, ki so jima s svojo resnico spremenile pogled na stvari. Zdravko Duša je posebej izpostavil Vonnegutovo Mačjo zibko, v kateri je po njegovih besedah končno nekdo uspel povedati stvari tako, kot so. Vesna Milek pa je naštela več avtorjev, ki so imeli nanjo podoben učinek, a je ta pri večini kasneje minil. Oba pa sta izpostavila Dostojevskega kot tistega pisatelja, ki se ga bere tako zares, da človek od tega lahko dobi vročino.
Proti koncu večera so se udeleženci razgovorili tudi o reklamnih sloganih. Na vprašanje o tem, kaj naredi slogan dober ali celo zgodovinski – resnica ali laž – , je Zdravko Duša zatrdil, da šteje samo to, kako dobro se zadeva sliši. Slednjega ne bi mogli trditi za novinarski poklic, o nezavidljivi situaciji katerega je potožila Vesna Milek. Nekoliko pesimističnemu zasuku teme pogovora je sledilo vprašanje iz publike o tem, kaj dandanes sploh še povezuje generacije. Poleg odgovorov, da so to dolgovi, obvezne laži in boj proti vsem, je voditeljica pogovor zaključila z neizogibno klišejsko mislijo, da generacije vendarle povezuje tudi – umetnost.
Katarina Kogej
Vesna Milek je vprašanje resničnosti avtobiografskih elementov zatem osvetlila iz osebne izkušnje pisanja romana Kalipso. Pri tem je izpostavila, da gre pri pisanju vendarle vedno za proces, ki izhodiščnemu avtoportretu dodaja nove dimenzije. Dodala je še to, da sama razume fikcijo kot eno od oblik laži, s katerimi se lahko dokopljemo globlje do resnice. Tudi pisanje biografije Borisa Cavazze je opisala kot proces iskanja resnice, pri čemer je svojo vlogo omejila na vlogo spovednice in pa cenzorke.
Nato je pogovor prešel na bolj osebne teme, saj sta gosta spregovorila o tem, katere knjige so tiste, ki so jima s svojo resnico spremenile pogled na stvari. Zdravko Duša je posebej izpostavil Vonnegutovo Mačjo zibko, v kateri je po njegovih besedah končno nekdo uspel povedati stvari tako, kot so. Vesna Milek pa je naštela več avtorjev, ki so imeli nanjo podoben učinek, a je ta pri večini kasneje minil. Oba pa sta izpostavila Dostojevskega kot tistega pisatelja, ki se ga bere tako zares, da človek od tega lahko dobi vročino.
Proti koncu večera so se udeleženci razgovorili tudi o reklamnih sloganih. Na vprašanje o tem, kaj naredi slogan dober ali celo zgodovinski – resnica ali laž – , je Zdravko Duša zatrdil, da šteje samo to, kako dobro se zadeva sliši. Slednjega ne bi mogli trditi za novinarski poklic, o nezavidljivi situaciji katerega je potožila Vesna Milek. Nekoliko pesimističnemu zasuku teme pogovora je sledilo vprašanje iz publike o tem, kaj dandanes sploh še povezuje generacije. Poleg odgovorov, da so to dolgovi, obvezne laži in boj proti vsem, je voditeljica pogovor zaključila z neizogibno klišejsko mislijo, da generacije vendarle povezuje tudi – umetnost.
Katarina Kogej
[PODOBE: tuje] Recenzija serije The Sandman: Overture (ZDA)
Leto izdaje: 1989-1996, 2013 - 2014
Avtor: Neil Gaiman
Mitološka metafikcija
Za nesporna vrhunca stripovske umetnosti se navadno smatrata dve deli ameriškega stripa, ki sta ju, dokaj ironično, napisala Angleža. Govora je stripu Watchmen Alana Moora ter The Sandman Neila Gaimana. Slednje delo je sploh eno od najpomembnejših, saj gre za enega prvih grafičnih romanov, ki jih lahko smatramo za visoko književnost. Med letoma 1989 ter 1996 je izšlo 75 številk stripa, ki ga v grobem lahko razdelimo na deset pripovednih niti, poglavij, pri katerih gre za vse od ene nenehne sage, kratkih stranskih zgodb ter zaključenih pripovedi.
Večinoma stripi govorijo o Sanjah, enemu izmed Neskončnih, sedmih poosebitev konceptov, kakršni so smrt, delirij ter poželenje. Gre za bitja, starejša in mogočnejša od poganskih bogov, angelov ter vseh, ki obstajajo v »redu stvarjenih reči«. S tem, da je Gaiman za glavnega junaka postavil Sanje, Princa Zgodb, mu je uspelo stkati čudovit metafikcijski ep. Že sam Sanje je utelešenje metafikcije, saj je zanj rečeno, da je zbiratelj imen. Sanje, Morpheus, Onerios, Princ zgodb in tako je Gaiman za svoje medbesedilne predloge vzel od svetih spisov, kakršna so starejša Edda nordijske mitologije ter povesti o egipčanskih bogovih, kitajska filozofska besedila, Sveto pismo (dvoje angelov in Lucifer so eni najpomembnejših junakov te sage), pa vse do folklornega izročila irske in ameriške popkulture, med katere spada tudi plastična lepotica Barbie ter seveda stripovska tradicija DC Comics. Sandmanove zgodbe se tako dogajajo v različnih časih ter krajih in Gaiman se spretno igra s tokom pripovedne umetnosti. Tako na svoj prav poseben način na novo pove mit o pevcu Orfeju, zgodbo o izmišljenem pisatelju, ki je ugrabil starogrško muzo, da je lahko s posilstvom iz nje izsiljeval navdih in prikaže, kako je William Shakespeare na vižo stave s hudičem sklenil dogovor s Sanjami ter zanj spisal Sen kresne noči in Nevihto.
Zgodbe v Sandmanu so bogate in kompleksne. Gre za meditacije o umetnosti, smrti in nesmrtnosti, času ter posledicah naših dejanj. Gre za stripe, v katerih se akcija, eksplozije ter metanje skozi zidove umaknejo spretno spisani prozi metabesedila ter dialoga, pri katerih gre za nežna ljubezenska pisma zgodbam, bralcem ter pisateljem.
Celo ko govorimo o vizualnem vidiku Sandmana, vidimo, da gre za širši umetniški projekt, saj je vsak zgodbeni lok zrisala druga skupina umetnikov. Tako so temačno zgodbo Season of Mist v izredno ostrem slogu narisali Malcolm Jones III, Steve Oliff ter Kelley Jones, intenzivno tragični konec serije pa je v mehki kombinaciji svinčnika ter akvarela nastala pod rokami Michaela Zullija, Jona J. Mutha ter Charlesa Vessa. Najbolj znan likovni element serije Sandman, njegova edina stalnica, so osupljivo lepe nadrealistične naslovnice Gaimanovega prijatelja, Dava Mckeana. Vsaka številka serije se tako začne z enim njegovih prečudovitih, grotesknih, nenavadnih kolažev, ki odsevajo nesnovno naravo sanj.
V sedmih letih, ko je strip izhajal, je Gaiman v njem ustvaril prečudovito mitologijo. Od zloglasnih sojenic, Korinčana – temnega odseva človeštva z zobmi namesto oči – ter Lastovice, sovraga, ki uničuje svetove preprosto zato, ker je to v njegovi naravi. Mnogo vprašanj je zastavljenih in odgovorjenih tekom tkanja sveta Sanj, njegovih sorojencev Neskončnih ter ljudi, ki se znajdejo v njihovih svetovih, ampak izmed tistih ugank, ki so ostale nerazrešene, je mogoče največja ta: kdo je sovražnik, ki je bil izmozgal Princa sanj, preden ga je bil ujel tisti kult?
The Sandman: Overture, miniserija, ki bo na koncu sestala iz šestih številk in izhaja od leta 2013, petindvajsetletnice serije, bo odgovorila prav na to in še na par drugih vprašanj. Na drobne skrivnosti, ki so se porodile iz tega ogromnega ter zapletenega stripovskega epa. Kronološko je
zgodba prolog v serijo, ampak če jo hočemo resnično ceniti, če hočemo uživati v vseh drobnih aluzijah ter niansah, moramo najprej prebrati izvirno serijo. Kako bomo drugače vedeli, zakaj se v drugem poglavju pojavi drugačen Sanje, ves oblečen v belo, ki govori na drugačen, nežnejši način in je prijaznejši ter milejši do svojih služabnikov?
Prva tri poglavja serije so spisana na vižo klasičnega Sandmana in huda nostalgija preplavi človeka, ko spet lahko prebira tiste čudovite besede, ki pred tabo ustvarjajo ter pojasnjujejo skrivnostni svet Neskončnih, svet, kjer se vse zdi kot nekakšna nežna meditacija o smrti, minljivosti ter zakonitostih sveta. Ne gre za cenen ponaredek originala, ki je namenjen le temu, da se ga na hitro proda, ampak je resnično del tistega čarobnega kanona, ki ga je Gaiman ustvaril pred dobro četrtino stoletja. O zgodbi sami je težko govoriti, saj bi vsaka drobna malenkost znala pokvariti užitek ob branju, ampak lahko povem, da se vsaj v prvi polovici miniserije, ko se pripravlja šahovnica za skrivnostni spopad, zgodba zdi vredna Princa Sanj.
Za razliko od izvirne serije bo vso miniserijo zrisal le J. H. Williams III, torej ne bo tistega čarobnega mešanja umetnikov, in pomembneje, ne bo nikakršnih surrealističnih naslovnic Dava McKeana, ampak vseeno je to prava vizualna poslastica. Barve so intenzivne, liki zrisani z neverjetno pozornostjo do detajlov in sem ter tja, ko se za potrebe stranskih zgodb slog spremeni, se ta obenem primerno trga ter sovpada z ustaljenim stilom. Vizualno je to brez dvoma eden izmed najlepših stripov o Sandmanu in s svojo tipično skrivnostno domišljijo je prva polovica te stripovske serije popolna uvertura v mogočno opero Sandmana. Kako se bodo odrezali njeni zadnji trije deli, pa bomo izvedeli prav kmalu.
Za vse tiste, ki dvomijo o stripih in ki trdijo, da je to medij nezmožen resne ter pretanjene zgodbe, je The Sandman prava serija, da pomočijo stopalo v vodo. Njegove subtilne, bogate zgodbe so pravi užitek ne le za ljubitelje stripov, ampak za vse, ki se jih je kdajkoli dotaknilo katerakoli književno delo, pravljica ali mitološka zgodba. Skupaj z vrhunskimi slikarijami gre res za eno od mojstrovin zahodnega stripa. Mogoče ni ravno nesporni kralj grafičnih romanov, ampak Sandman je vsekakor princ, ne le sanj, ampak tudi stripov.
Aleš Oblak
Avtor: Neil Gaiman
Mitološka metafikcija
Za nesporna vrhunca stripovske umetnosti se navadno smatrata dve deli ameriškega stripa, ki sta ju, dokaj ironično, napisala Angleža. Govora je stripu Watchmen Alana Moora ter The Sandman Neila Gaimana. Slednje delo je sploh eno od najpomembnejših, saj gre za enega prvih grafičnih romanov, ki jih lahko smatramo za visoko književnost. Med letoma 1989 ter 1996 je izšlo 75 številk stripa, ki ga v grobem lahko razdelimo na deset pripovednih niti, poglavij, pri katerih gre za vse od ene nenehne sage, kratkih stranskih zgodb ter zaključenih pripovedi.
Večinoma stripi govorijo o Sanjah, enemu izmed Neskončnih, sedmih poosebitev konceptov, kakršni so smrt, delirij ter poželenje. Gre za bitja, starejša in mogočnejša od poganskih bogov, angelov ter vseh, ki obstajajo v »redu stvarjenih reči«. S tem, da je Gaiman za glavnega junaka postavil Sanje, Princa Zgodb, mu je uspelo stkati čudovit metafikcijski ep. Že sam Sanje je utelešenje metafikcije, saj je zanj rečeno, da je zbiratelj imen. Sanje, Morpheus, Onerios, Princ zgodb in tako je Gaiman za svoje medbesedilne predloge vzel od svetih spisov, kakršna so starejša Edda nordijske mitologije ter povesti o egipčanskih bogovih, kitajska filozofska besedila, Sveto pismo (dvoje angelov in Lucifer so eni najpomembnejših junakov te sage), pa vse do folklornega izročila irske in ameriške popkulture, med katere spada tudi plastična lepotica Barbie ter seveda stripovska tradicija DC Comics. Sandmanove zgodbe se tako dogajajo v različnih časih ter krajih in Gaiman se spretno igra s tokom pripovedne umetnosti. Tako na svoj prav poseben način na novo pove mit o pevcu Orfeju, zgodbo o izmišljenem pisatelju, ki je ugrabil starogrško muzo, da je lahko s posilstvom iz nje izsiljeval navdih in prikaže, kako je William Shakespeare na vižo stave s hudičem sklenil dogovor s Sanjami ter zanj spisal Sen kresne noči in Nevihto.
Zgodbe v Sandmanu so bogate in kompleksne. Gre za meditacije o umetnosti, smrti in nesmrtnosti, času ter posledicah naših dejanj. Gre za stripe, v katerih se akcija, eksplozije ter metanje skozi zidove umaknejo spretno spisani prozi metabesedila ter dialoga, pri katerih gre za nežna ljubezenska pisma zgodbam, bralcem ter pisateljem.
Celo ko govorimo o vizualnem vidiku Sandmana, vidimo, da gre za širši umetniški projekt, saj je vsak zgodbeni lok zrisala druga skupina umetnikov. Tako so temačno zgodbo Season of Mist v izredno ostrem slogu narisali Malcolm Jones III, Steve Oliff ter Kelley Jones, intenzivno tragični konec serije pa je v mehki kombinaciji svinčnika ter akvarela nastala pod rokami Michaela Zullija, Jona J. Mutha ter Charlesa Vessa. Najbolj znan likovni element serije Sandman, njegova edina stalnica, so osupljivo lepe nadrealistične naslovnice Gaimanovega prijatelja, Dava Mckeana. Vsaka številka serije se tako začne z enim njegovih prečudovitih, grotesknih, nenavadnih kolažev, ki odsevajo nesnovno naravo sanj.
V sedmih letih, ko je strip izhajal, je Gaiman v njem ustvaril prečudovito mitologijo. Od zloglasnih sojenic, Korinčana – temnega odseva človeštva z zobmi namesto oči – ter Lastovice, sovraga, ki uničuje svetove preprosto zato, ker je to v njegovi naravi. Mnogo vprašanj je zastavljenih in odgovorjenih tekom tkanja sveta Sanj, njegovih sorojencev Neskončnih ter ljudi, ki se znajdejo v njihovih svetovih, ampak izmed tistih ugank, ki so ostale nerazrešene, je mogoče največja ta: kdo je sovražnik, ki je bil izmozgal Princa sanj, preden ga je bil ujel tisti kult?
The Sandman: Overture, miniserija, ki bo na koncu sestala iz šestih številk in izhaja od leta 2013, petindvajsetletnice serije, bo odgovorila prav na to in še na par drugih vprašanj. Na drobne skrivnosti, ki so se porodile iz tega ogromnega ter zapletenega stripovskega epa. Kronološko je
zgodba prolog v serijo, ampak če jo hočemo resnično ceniti, če hočemo uživati v vseh drobnih aluzijah ter niansah, moramo najprej prebrati izvirno serijo. Kako bomo drugače vedeli, zakaj se v drugem poglavju pojavi drugačen Sanje, ves oblečen v belo, ki govori na drugačen, nežnejši način in je prijaznejši ter milejši do svojih služabnikov?
Prva tri poglavja serije so spisana na vižo klasičnega Sandmana in huda nostalgija preplavi človeka, ko spet lahko prebira tiste čudovite besede, ki pred tabo ustvarjajo ter pojasnjujejo skrivnostni svet Neskončnih, svet, kjer se vse zdi kot nekakšna nežna meditacija o smrti, minljivosti ter zakonitostih sveta. Ne gre za cenen ponaredek originala, ki je namenjen le temu, da se ga na hitro proda, ampak je resnično del tistega čarobnega kanona, ki ga je Gaiman ustvaril pred dobro četrtino stoletja. O zgodbi sami je težko govoriti, saj bi vsaka drobna malenkost znala pokvariti užitek ob branju, ampak lahko povem, da se vsaj v prvi polovici miniserije, ko se pripravlja šahovnica za skrivnostni spopad, zgodba zdi vredna Princa Sanj.
Za razliko od izvirne serije bo vso miniserijo zrisal le J. H. Williams III, torej ne bo tistega čarobnega mešanja umetnikov, in pomembneje, ne bo nikakršnih surrealističnih naslovnic Dava McKeana, ampak vseeno je to prava vizualna poslastica. Barve so intenzivne, liki zrisani z neverjetno pozornostjo do detajlov in sem ter tja, ko se za potrebe stranskih zgodb slog spremeni, se ta obenem primerno trga ter sovpada z ustaljenim stilom. Vizualno je to brez dvoma eden izmed najlepših stripov o Sandmanu in s svojo tipično skrivnostno domišljijo je prva polovica te stripovske serije popolna uvertura v mogočno opero Sandmana. Kako se bodo odrezali njeni zadnji trije deli, pa bomo izvedeli prav kmalu.
Za vse tiste, ki dvomijo o stripih in ki trdijo, da je to medij nezmožen resne ter pretanjene zgodbe, je The Sandman prava serija, da pomočijo stopalo v vodo. Njegove subtilne, bogate zgodbe so pravi užitek ne le za ljubitelje stripov, ampak za vse, ki se jih je kdajkoli dotaknilo katerakoli književno delo, pravljica ali mitološka zgodba. Skupaj z vrhunskimi slikarijami gre res za eno od mojstrovin zahodnega stripa. Mogoče ni ravno nesporni kralj grafičnih romanov, ampak Sandman je vsekakor princ, ne le sanj, ampak tudi stripov.
Aleš Oblak
nedelja, 8. marec 2015
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
The Black Ryder – The Door Behind The Door: o
Dolgih šest let po prvencu so TBR ulovili trendovski val shoegaza in se vanj tudi zlahka utopili. TDBTD je prežet s pričakovanimi nabitimi atmosferami, kitarske linije pa se občasno spogledujejo še z neo-psihedelijo, ki je, če ne drugega, spretno vtkana v nagrmadene zavese zvočnih širin. Prijetno pozabljivo, kot sanje, po katerih ostane sladek okus, a jih vseeno takoj izpustimo iz miselnega in spominskega toka. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=POJk4WnZkPc (skladba »Seventh Moon«)
Sir Richard Bishop – Tangier Sessions: o
Po tem, ko je bivši član mnogo-žanrske skupine Sun City Girls v Ženevi kupil staro kitaro skrivnostnega porekla, se je odpeljal v Tangier v Maroko, kjer je teden dni sam preživel v duhu igranja v apartmaju. Plata sama ne predstavlja presežek avtorjevega dela, je predvsem še ena kulturno-vertikalna razširitev Bishopove diskografije, v kateri pa se tokrat poglablja predvsem v akustične balade. Njegov stil igranja ostaja prepoznaven tudi v arabski tonski lestvici, preigravanje zapletenih ritmov pa mu gre še vedno spretno od rok. A.P.
https://www.youtube.com/watch?v=_PsochqORVw (skladba »Safe House«)
Dolgih šest let po prvencu so TBR ulovili trendovski val shoegaza in se vanj tudi zlahka utopili. TDBTD je prežet s pričakovanimi nabitimi atmosferami, kitarske linije pa se občasno spogledujejo še z neo-psihedelijo, ki je, če ne drugega, spretno vtkana v nagrmadene zavese zvočnih širin. Prijetno pozabljivo, kot sanje, po katerih ostane sladek okus, a jih vseeno takoj izpustimo iz miselnega in spominskega toka. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=POJk4WnZkPc (skladba »Seventh Moon«)
Sir Richard Bishop – Tangier Sessions: o
Po tem, ko je bivši član mnogo-žanrske skupine Sun City Girls v Ženevi kupil staro kitaro skrivnostnega porekla, se je odpeljal v Tangier v Maroko, kjer je teden dni sam preživel v duhu igranja v apartmaju. Plata sama ne predstavlja presežek avtorjevega dela, je predvsem še ena kulturno-vertikalna razširitev Bishopove diskografije, v kateri pa se tokrat poglablja predvsem v akustične balade. Njegov stil igranja ostaja prepoznaven tudi v arabski tonski lestvici, preigravanje zapletenih ritmov pa mu gre še vedno spretno od rok. A.P.
https://www.youtube.com/watch?v=_PsochqORVw (skladba »Safe House«)
sobota, 7. marec 2015
[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Pond - Man It Feels Like Space Again
Eklekticizem avstralskega benda Pond je globoko zakoreninjen v
njihovo bit že od samega nastanka v Perthu leta 2008. Koncept benda je
bil preprosto to, da nima zares izdelanega koncepta. Nick Allbrook, Jay
Watson, Joe Ryan (vsi člani benda Tame Impala) ter “odpadnik” Jamie
Terry so oblikovali prvo bojno linijo v borbi pri dokazovanju, da Kevin
Parker ni edini, ki se lahko za teden dni zaklene v stanovanje in izda
plato, ki se uvrsti med glavne bende neo-psihedelije. Glavna ideja je
bila ohlapno zasnovana na tem, da se jim lahko pridruži kdorkoli in igra
karkoli hoče, rezultat tega pa so nešteti gostujoči izvajalci,
nedefinirana bendova struktura in šest albumov, zadnji izmed katerih
(Man It Feels Like Space Again) je izšel 23. januarja letos.
Večina komadov je bila spisana že pred izzidom plate Hobo Rocket (2013), a je Watson v intervjuju za video kanal Canal 180 razložil, da jim v tistem trenutku takšen zvok pač ni dogajal in so se odločili stopiti po drugi umetniški poti. Skorajda v opravičilo bendovi eklektičnosti je dodal, da delajo in poslušajo ogromno različne glasbe in se glede na trenutno inspiracijo odločijo, kakšen zvok bodo prikazali na izbranem projektu, kjer ga brezkompromisno izpeljejo do konca.
Man It Feels Like Space Again ni najboljši predstavnik te trditve. Zdi se, da so imeli fantje pri snemanju eno idejo preveč, pa so jo kljub svoji želji po koherentnem zvoku na vsak način skušali stlačiti med devet komadov. V smislu razgibanosti in raznolikosti ponujenega je to pozitivno in vsak komad posebej deluje kot zaključena celota, vse skupaj pa zveni. kot da bi komadi spremljali člane benda pri halucinogenem tripu in njegovem pojenjanju, a ne v tem vrstnem redu. Zasanjanemu uvodnemu “Waiting Around for Grace” sledi plesno naravnani vodilni singl “Elvis’ Flaming Star”, komadi pa se v nadaljevanju spet umirijo in ponovno razburkajo pri nepričakovanem štiklcu “Zond”, ki preseneča s prominentno elektronsko podlago. In ravno, ko se vse umiri in postane povezava z zvokom Tame Impale, ki jo neprestano delajo mediji, malce bolj jasna (taksen je npr. “Sitting Up On Our Crane”), se od nekod vzame “Outside is The Right Side”, ki je sama po sebi najbolj razgibana in funkovsko obarvana pesem albuma. Zaradi zvrsti glasbe prehodi sicer niso tako moteči, kot bi lahko bili, a nalepka ‘neo-psihedelije’ ob bendovem imenu še ne bi smela pomeniti, da lahko na plato vržeš karkoli in pričakuješ, da poslušalci tvojim “high-low” tripom brezkompromisno sledijo.
Moteči razporeditvi navkljub vsak komad zase deluje in, kar je najpomembneje, dokazuje, da lahko delaš s psihedelijo inspirirano glasbo, tudi če ne nastopaš pod imenom Tame Impala. Spletni portali in intervjuverji nenehno vlečejo vzporednice med tema dvema bendoma, kakor da je to nujno pokazatelj kvalitete v zvrsti glasbe, v katero so se mladeniči podali. češ, dobri so, skoraj tako zvenijo kot Tame Impala. V resnici pa ni čisto tako. Medtem ko Parker v svoji glasbi stremi k bolj izčiščeni estetiki, se člani Ponda spogledujejo z DIY-jem in ga redno vnašajo ne le v svojo glasbeno, temveč tudi vizualno podobo. Videospot za singl “Elvis’ Flaming Star” so posneli s tremi iPhoni in se obmetavali s plastičnimi balončki, kar za njih ni nič neobičajnega. Enega izmed videospotov je Allbrook posnel tako, da je s kamero snemal Youtube videe, ki jih je predvajal na računalniku. In ravno to, takšen odnos do dela in “inovacije” jih ločuje od ostalih bendov, ki skušajo Parkerja zgolj posnemati, in ravno zaradi tega bi se lahko Pondom v članku normalno reklo Pond, ne pa “podmladek Tame Impala”.
Če danes delaš psihedeliko in vanjo ne vključiš lastnega glasu, si muha enodnevnica. In Pond to niso, saj je njihov glas glašnejsi od tega, da pomagajo tudi Parkerju in da je nenazadnje pri miksanju plate tudi on pomagal njim. S svežim pristopom k dokaj plastični zvrsti so ujeli ravno tisti odtenek retro nostalgije, ki ne zveni staro, temveč s takšnim zgolj inspirirano. Pred plavanjem na medli gladini neštetega števila sodobnih rock bendov jih rešuje kopica idej, zvokov, vzornikov in talenta. Ironično pa je ravno to tudi tisto, kar letošnji album kot celoto dela težje poslušljivo.
Nina Žakelj
Večina komadov je bila spisana že pred izzidom plate Hobo Rocket (2013), a je Watson v intervjuju za video kanal Canal 180 razložil, da jim v tistem trenutku takšen zvok pač ni dogajal in so se odločili stopiti po drugi umetniški poti. Skorajda v opravičilo bendovi eklektičnosti je dodal, da delajo in poslušajo ogromno različne glasbe in se glede na trenutno inspiracijo odločijo, kakšen zvok bodo prikazali na izbranem projektu, kjer ga brezkompromisno izpeljejo do konca.
Man It Feels Like Space Again ni najboljši predstavnik te trditve. Zdi se, da so imeli fantje pri snemanju eno idejo preveč, pa so jo kljub svoji želji po koherentnem zvoku na vsak način skušali stlačiti med devet komadov. V smislu razgibanosti in raznolikosti ponujenega je to pozitivno in vsak komad posebej deluje kot zaključena celota, vse skupaj pa zveni. kot da bi komadi spremljali člane benda pri halucinogenem tripu in njegovem pojenjanju, a ne v tem vrstnem redu. Zasanjanemu uvodnemu “Waiting Around for Grace” sledi plesno naravnani vodilni singl “Elvis’ Flaming Star”, komadi pa se v nadaljevanju spet umirijo in ponovno razburkajo pri nepričakovanem štiklcu “Zond”, ki preseneča s prominentno elektronsko podlago. In ravno, ko se vse umiri in postane povezava z zvokom Tame Impale, ki jo neprestano delajo mediji, malce bolj jasna (taksen je npr. “Sitting Up On Our Crane”), se od nekod vzame “Outside is The Right Side”, ki je sama po sebi najbolj razgibana in funkovsko obarvana pesem albuma. Zaradi zvrsti glasbe prehodi sicer niso tako moteči, kot bi lahko bili, a nalepka ‘neo-psihedelije’ ob bendovem imenu še ne bi smela pomeniti, da lahko na plato vržeš karkoli in pričakuješ, da poslušalci tvojim “high-low” tripom brezkompromisno sledijo.
Moteči razporeditvi navkljub vsak komad zase deluje in, kar je najpomembneje, dokazuje, da lahko delaš s psihedelijo inspirirano glasbo, tudi če ne nastopaš pod imenom Tame Impala. Spletni portali in intervjuverji nenehno vlečejo vzporednice med tema dvema bendoma, kakor da je to nujno pokazatelj kvalitete v zvrsti glasbe, v katero so se mladeniči podali. češ, dobri so, skoraj tako zvenijo kot Tame Impala. V resnici pa ni čisto tako. Medtem ko Parker v svoji glasbi stremi k bolj izčiščeni estetiki, se člani Ponda spogledujejo z DIY-jem in ga redno vnašajo ne le v svojo glasbeno, temveč tudi vizualno podobo. Videospot za singl “Elvis’ Flaming Star” so posneli s tremi iPhoni in se obmetavali s plastičnimi balončki, kar za njih ni nič neobičajnega. Enega izmed videospotov je Allbrook posnel tako, da je s kamero snemal Youtube videe, ki jih je predvajal na računalniku. In ravno to, takšen odnos do dela in “inovacije” jih ločuje od ostalih bendov, ki skušajo Parkerja zgolj posnemati, in ravno zaradi tega bi se lahko Pondom v članku normalno reklo Pond, ne pa “podmladek Tame Impala”.
Če danes delaš psihedeliko in vanjo ne vključiš lastnega glasu, si muha enodnevnica. In Pond to niso, saj je njihov glas glašnejsi od tega, da pomagajo tudi Parkerju in da je nenazadnje pri miksanju plate tudi on pomagal njim. S svežim pristopom k dokaj plastični zvrsti so ujeli ravno tisti odtenek retro nostalgije, ki ne zveni staro, temveč s takšnim zgolj inspirirano. Pred plavanjem na medli gladini neštetega števila sodobnih rock bendov jih rešuje kopica idej, zvokov, vzornikov in talenta. Ironično pa je ravno to tudi tisto, kar letošnji album kot celoto dela težje poslušljivo.
Nina Žakelj
[LITERATURA: domače] Poročilo z dogodka SLOVENCI IN LAŽ: Vesna Vuk Godina in Marcel Štefančič jr. (Fabula 2015)
Knjigarna Konzorcij, 4. 3. 2015
OD LAŽI K IDEOLOGIJI, FEMINIZMU, SEKSU IN DENARJU
Čeprav je festival Fabula, katerega fokus je bil letos moč lažnega, namenjen predvsem literaturi in knjigam, se v sredo, 4. marca 2015, v knjigarni Konzorcij ni govorilo o knjigah. Oziroma ne, lažem. Omenjalo se je eno »literarno delo«, in sicer svetovno uspešnico 50 odtenkov sive.
Marcel Štefančič jr., filmski kritik in novinar, ter antropologinja Vesna Vuk Godina sta pogovor spletala v maniri vsakdanjega klepeta ob kavi, poslušala pa ju je komaj preštevna množica ljudi. Marcel Štefančič je že na samem začetku izrazil hvalnico láži in poslušalce izzval, naj si zamislimo, kako bi bilo, če bi vsi ves čas govorili resnico. Svet bi bil katastrofalen, vzorec te katastrofe pa lahko dandanes pravzaprav vidimo v virtualnem svetu, kjer se anonimni ljudje obkladajo s tem, kar si zares mislijo, kar kmalu preide v žaljenje. K hvalnici je dodal tudi dejstvo, da je laganje kreativno, saj ljudje skozi laž ustvarjamo nekaj izmišljenega.
Debaterja sta prav kmalu presedlala na govor o laži na področju ideologije, feminizma, seksa in denarja - torej na teme, ki so si nevarno blizu.
Oba sta se strinjala, da je ena največjih laži postsocialističnega časa ta, da tranzicija ne pomeni poti v kapitalizem, in da kapitalizem ni ideologija. Po mnenju Godine je polje ideologije vedno laž. Poleg tega je čas, v katerem živimo, do resnice prijaznejši kot čas socializma, saj lahko vsi govorimo, kar želimo - vendar prav zaradi tega lažemo. V socializmu nismo mogli govoriti resnice in ker jo zdaj lahko, ker nam je dovoljena, celo zaželena, se je ogibamo in lažemo. Poleg tega je značilnost našega sveta neka očitna pluralnost resnic in tudi v pojmovanju resnice postajamo izredno individualni, kar se očitno kaže skozi svet digitalizacije – že skoraj vsakdo ima svojo spletno stran, blog ali kolumno in vsak človek verjame le samemu sebi.
Seks in denar sta področji, kjer lažemo vsi, je povedal Štefančič. Prav tu je izpostavil trenutno največjo laž, ki nam jo ponuja medijski svet – dejstvo, da je roman 50 odtenkov sive ženski roman (in zdaj ženski film). 50 odtenkov sive po njegovih besedah ni ženski roman/film, temveč izključno moški. V rdeči mučilni sobi med glavnima akterjema poteka sicer konsenzualni seks, v katerem pa je ženska očitno podrejena moškemu. Problem nastopi, ko stopita iz te sobe, ona pa mu je še vedno podrejena (na tem mestu izključno citiram Marcela, sama nisem prebrala romana in si nisem ogledala filma).
Ob tem je Godina izrazila domnevo, da današnji feminizem dela veliko napako, ko ponavlja sto let stare ideje Simone de Beauvoir, ki so žensko sicer rešile marsičesa in v družbo prinesle izjemno pomembne spremembe, današnji ženski pa ne ustrezajo več. Ugotovila je, da so sodobne ženske spoznale, da so že osvobojene do te mere, da so lahko spet malo podrejene, torej zavračajo vse, kar je zanje storil feminizem (da ne govorim o tem, da je feminizem postal modna muha) Po njenih besedah moramo torej feminizem premisliti na novo. K temu je dodala tudi, da so feministke storile napako, ko so ženske možgane usmerile v moško mednožje.
Godina je ob vprašanju feminizma povedala tudi, da je v parlamentu lepo število njenih bivših študentk, ki so dobile šestico iz usmiljenja, zdaj pa ji pišejo zakone, tam pa so izključno samo zaradi zahtevanega odstotka ženske populacije v parlamentu. Izrazila je mnenje, da bi sama v parlamentu dosti raje videla več pametnih moških, pa čeprav zato manj žensk.
Od feminizma smo se nato premaknili na vprašanje pravic homoseksualcev oziroma levice (navsezadnje so te stvari med seboj izjemno povezane), in ob tem je Godina glasno poudarila dejstvo, da se levica že nekaj desetletij ukvarja z nepomembnimi vprašanji, kot so: kdo lahko seksa, kdo se lahko poroči, kdo ima pravico do otroka; ignorira pa, da je v naši državi postalo povsem normalno, da mora neka družina preživeti s petimi evri na dan (v vednost: to je 1825 evrov na leto). Čeprav se Štefančič ni povsem strinjal z njo (težave, povezane z istospolno usmerjenimi, naj bi po njegovem mnenju v parlamentu rešili v dveh tednih), je tudi sam priznal, da pri boju za pravice homoseksualcev pravzaprav ne gre zares za to. In če dobro premislimo, se o tem večinoma prepirajo samo heteroseksualci, glas marginalne manjšine pa je dostikrat utišan.
Pogovor o laži se je nadaljeval v smeri Islamske države in Severne Koreje. Govorca sta ugotavljala, da je namen stanja, ki ga prikazujejo mediji, uspešno strašiti zahodnjake in nas prepričati, da je življenje v naši državi dosti boljše kot drugod. S Severno Korejo nas na primer kar uspešno branijo pred komunizmom v smislu: »A komunizem bi radi? Pojdite v Severno Korejo!« In tudi s tem nam lažejo, kajti prikrivajo dejansko stanje slovenske države, ki bi bila po besedah Štefančiča brez socialnih transferjev Bangladeš.
Po skoraj uri in pol dolgem pogovoru (množica v Konzorciju se je medtem nekoliko razkropila) je Godina zaključila, da sta tako slovenska laž kot morala situacijski. Laž, če koristi preživetju, ni laž, temveč polresnica. Če tvoj brat naredi nekaj, kar ni prav, naj mu bo, če to stori nekdo iz sosednje vasi, pa je to povsem druga zgodba.
Katarina Gomboc
OD LAŽI K IDEOLOGIJI, FEMINIZMU, SEKSU IN DENARJU
Čeprav je festival Fabula, katerega fokus je bil letos moč lažnega, namenjen predvsem literaturi in knjigam, se v sredo, 4. marca 2015, v knjigarni Konzorcij ni govorilo o knjigah. Oziroma ne, lažem. Omenjalo se je eno »literarno delo«, in sicer svetovno uspešnico 50 odtenkov sive.
Marcel Štefančič jr., filmski kritik in novinar, ter antropologinja Vesna Vuk Godina sta pogovor spletala v maniri vsakdanjega klepeta ob kavi, poslušala pa ju je komaj preštevna množica ljudi. Marcel Štefančič je že na samem začetku izrazil hvalnico láži in poslušalce izzval, naj si zamislimo, kako bi bilo, če bi vsi ves čas govorili resnico. Svet bi bil katastrofalen, vzorec te katastrofe pa lahko dandanes pravzaprav vidimo v virtualnem svetu, kjer se anonimni ljudje obkladajo s tem, kar si zares mislijo, kar kmalu preide v žaljenje. K hvalnici je dodal tudi dejstvo, da je laganje kreativno, saj ljudje skozi laž ustvarjamo nekaj izmišljenega.
Debaterja sta prav kmalu presedlala na govor o laži na področju ideologije, feminizma, seksa in denarja - torej na teme, ki so si nevarno blizu.
Oba sta se strinjala, da je ena največjih laži postsocialističnega časa ta, da tranzicija ne pomeni poti v kapitalizem, in da kapitalizem ni ideologija. Po mnenju Godine je polje ideologije vedno laž. Poleg tega je čas, v katerem živimo, do resnice prijaznejši kot čas socializma, saj lahko vsi govorimo, kar želimo - vendar prav zaradi tega lažemo. V socializmu nismo mogli govoriti resnice in ker jo zdaj lahko, ker nam je dovoljena, celo zaželena, se je ogibamo in lažemo. Poleg tega je značilnost našega sveta neka očitna pluralnost resnic in tudi v pojmovanju resnice postajamo izredno individualni, kar se očitno kaže skozi svet digitalizacije – že skoraj vsakdo ima svojo spletno stran, blog ali kolumno in vsak človek verjame le samemu sebi.
Seks in denar sta področji, kjer lažemo vsi, je povedal Štefančič. Prav tu je izpostavil trenutno največjo laž, ki nam jo ponuja medijski svet – dejstvo, da je roman 50 odtenkov sive ženski roman (in zdaj ženski film). 50 odtenkov sive po njegovih besedah ni ženski roman/film, temveč izključno moški. V rdeči mučilni sobi med glavnima akterjema poteka sicer konsenzualni seks, v katerem pa je ženska očitno podrejena moškemu. Problem nastopi, ko stopita iz te sobe, ona pa mu je še vedno podrejena (na tem mestu izključno citiram Marcela, sama nisem prebrala romana in si nisem ogledala filma).
Ob tem je Godina izrazila domnevo, da današnji feminizem dela veliko napako, ko ponavlja sto let stare ideje Simone de Beauvoir, ki so žensko sicer rešile marsičesa in v družbo prinesle izjemno pomembne spremembe, današnji ženski pa ne ustrezajo več. Ugotovila je, da so sodobne ženske spoznale, da so že osvobojene do te mere, da so lahko spet malo podrejene, torej zavračajo vse, kar je zanje storil feminizem (da ne govorim o tem, da je feminizem postal modna muha) Po njenih besedah moramo torej feminizem premisliti na novo. K temu je dodala tudi, da so feministke storile napako, ko so ženske možgane usmerile v moško mednožje.
Godina je ob vprašanju feminizma povedala tudi, da je v parlamentu lepo število njenih bivših študentk, ki so dobile šestico iz usmiljenja, zdaj pa ji pišejo zakone, tam pa so izključno samo zaradi zahtevanega odstotka ženske populacije v parlamentu. Izrazila je mnenje, da bi sama v parlamentu dosti raje videla več pametnih moških, pa čeprav zato manj žensk.
Od feminizma smo se nato premaknili na vprašanje pravic homoseksualcev oziroma levice (navsezadnje so te stvari med seboj izjemno povezane), in ob tem je Godina glasno poudarila dejstvo, da se levica že nekaj desetletij ukvarja z nepomembnimi vprašanji, kot so: kdo lahko seksa, kdo se lahko poroči, kdo ima pravico do otroka; ignorira pa, da je v naši državi postalo povsem normalno, da mora neka družina preživeti s petimi evri na dan (v vednost: to je 1825 evrov na leto). Čeprav se Štefančič ni povsem strinjal z njo (težave, povezane z istospolno usmerjenimi, naj bi po njegovem mnenju v parlamentu rešili v dveh tednih), je tudi sam priznal, da pri boju za pravice homoseksualcev pravzaprav ne gre zares za to. In če dobro premislimo, se o tem večinoma prepirajo samo heteroseksualci, glas marginalne manjšine pa je dostikrat utišan.
Pogovor o laži se je nadaljeval v smeri Islamske države in Severne Koreje. Govorca sta ugotavljala, da je namen stanja, ki ga prikazujejo mediji, uspešno strašiti zahodnjake in nas prepričati, da je življenje v naši državi dosti boljše kot drugod. S Severno Korejo nas na primer kar uspešno branijo pred komunizmom v smislu: »A komunizem bi radi? Pojdite v Severno Korejo!« In tudi s tem nam lažejo, kajti prikrivajo dejansko stanje slovenske države, ki bi bila po besedah Štefančiča brez socialnih transferjev Bangladeš.
Po skoraj uri in pol dolgem pogovoru (množica v Konzorciju se je medtem nekoliko razkropila) je Godina zaključila, da sta tako slovenska laž kot morala situacijski. Laž, če koristi preživetju, ni laž, temveč polresnica. Če tvoj brat naredi nekaj, kar ni prav, naj mu bo, če to stori nekdo iz sosednje vasi, pa je to povsem druga zgodba.
Katarina Gomboc
Naročite se na:
Objave (Atom)