Založba: Goga
Leto izdaje: 2014
V
romanu Mihe Mazzinija z naslovom Izbrisana v prvem planu spremljamo
zgodbo petnajstih dni pekla Zale Jovanović – to je prvih petnajst dni meseca maja, leta 1992.
Dejstvo je, da je Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije
26.2.1992 izbrisalo državljanske podatke 25.671 ljudem. Večina jih še
dandanes nima urejenega “statusa”. Na tej točki ni nobenega smisla s
prstom kazati na “one ali druge”. Verjamem, da se vas je večina bralcev
tisti čas še nahajala nekje v očetu ali materi - in tudi recenzent
romana še ni znal hoditi. To pa niti ni tako važno. Naše generacije
nimajo več težav z izbrisanimi, vsaj večjih ne. Če bi podobni primeri v
družbi nastajali še dandanes, bi za njih vedeli (mar ne?). Saj živimo v
času, ko mediji najraje zgrabijo še več od potencialno ekstremne,
izstopajoče zgodbe.
Po zgodbovanju Mazzinija pa temu ni bilo
vedno tako. Na začetku samostojne Slovenije je do javnosti uspelo priti
le tisto, kar je bilo za mlado republiko neškodljivo. In prav to
pristranskost, ki sta jo ustvarila sveži kapitalistični zagon mlade
države s pretirano potlačenim egom majhnega naroda, Zala Jovanović še
kako občuti na svoji lastni… Hja, pa niti ne koži. Recimo duši.
Govora je seveda o klasičnem, šolskem primeru birokratske napake,
ignorance … V glavnem, birokratskega kriminala. Ta pa nas razjeda od
znotraj. Popotovanje po slovenskem birokratskem peklu pa ne bi bilo tako
pristno. zanimivo in šokantno, če ne bi bil notranji (in zunanji,
seveda) glas Zale Jovanović prav Miha Mazzini. Kot že večkrat prej
pisatelj prepriča s tem, da so liki v zgodbi nadvse dotakljivi, prekleto
realni - a vseeno ne preveč vsakdanji. Edina stvar, ki se v romanu samo
približa generičnosti, je lik Zalinega ljubimca, Američana Marka. Po
drugi strani pa moram Mazziniju tudi tu dati prav, saj so taki liki pri
slovenskih dekletih pogosto presenetljivo uspešni.
Tako nam
pisatelj ponudi roman, ki ga sicer zlahka preberemo na dušek, nas pa ne
bo najbolj razveselil. Čeprav morda ob branju zaradi nezapletenega sloga
pisanja in hitrega (skoraj akcijskega) poteka zgodbe večkrat dobimo
občutek, da beremo kakšen lahkoten poletni roman, se ob zgodovinskih
dejstvih takoj streznimo in opazimo, da je Izbrisana v bistvu nekakšen
skrajno dober “šnelkurs" k razumevanju tega temnega delčka naše
zgodovine.
Domen Babič
Ni komentarjev:
Objavite komentar