Galerija Cankarjevega doma
17. 11.–15. 2. 2015
V Galeriji Cankarjevega doma so do 15. februarja na ogled dela 54 slovenskih ilustratorjev, ki so bili izbrani
izmed 146 prijavljenih projektov. Žirija, ki so jo sestavljali dr.
Petja Grafenauer, Jelka Godec Schmidt, Andreja Čeligoj, Jernej Stritar
in Nina Pirnat Spahić je opravila izbor ter podelila nagrade
izstopajočim ilustratorjem.
Nagrado Hinka Smrekarja je žirija
podelila Hani Stupici za ilustracijo ukrajinske pravljice Rokavička, ki
je, kot zapiše žirija, “ustvarjena v maniri, ki ima v slovenski otroški
ilustraciji močno tradicijo.” Gre za avtoričino prvo slikanico, v kateri
pa žirija prepozna “ilustratorsko zrelost in izrazito prizadevanje
upodobiti občutje ukrajinske zime 19. stoletja.”
Podeljeni sta
bili dve plaketi Hinka Smrekarja. Za ilustracije pravljice Zmaj v banji,
objavljene v Tribuni, je plaketo prejel Matija Medved. Ilustracija
časopisnega formata na prepričljiv način in podrobnosti, ki nedvomno
zaposlijo oko, so resnično navdušujoči. Drugo plaketo je prejela Maja
Kastelic za ilustracije pravljice Deček in hiša. Avtorica oživlja
dogajanje z občutljivim obvladovanjem svetlobe in senc, med katerimi se
potika nežna figura dečka.
Priznanji Hinka Smrekarja je žirija
podelila Ani Zavadlav za ilustracije v knjigi Tinček in tri zlate
ribice ter Ani Maraž za ilustracije z naslovom Kosmatuhi – lisica, miš,
krt ali medved. Živalski liki v črni in sivi barvi se v svoji
minimalistični upodobitvi približujejo najmlajšim. Poenostavljena
podoba, ki deluje mehko in prijazno črni barvi navkljub in vzorci, ki
živali še dodatno oživijo, so tisto, kar jih dela atraktivne in
prijetne.
Žirija pa je izrekla tudi posebni pohvali avtorjema
ilustracij na naslovnicah Dnevnikovega Objektiva. Matej Stupica in Luka
Seme ustvarjata ilustracije, ki se učinkovito spajajo s pisnim
komentarjem družbenega dogajanja oziroma so komentar že same po sebi.
Del postavitve je namenjen letošnjemu dobitniku nagrade Hinka Smrekarja
za življenjsko delo Jožetu Ciuhi. Njegov ilustracijski opus navdušuje s
svojo širokostjo, od katere pa se na nobeni točki ne loči
prepoznavnost, umetnik si ostaja zvest, pa naj gre za osnovnošolski
učbenik, slikanico ali roman. Sam je nekoč dejal, da nasprotuje
prisiljeni naivnosti otroške ilustracije in njegova dela to stališče
jasno izražajo. Posebne pozornosti pa so vredne tudi njegove ilustracije
literature za odrasle, natančneje ilustracije pesniških zbirk pomembnih
slovenskih pesnikov, ki jim Ciuha vtisne svoj pečat, obenem pa vseskozi
ostaja zvest vsebini. Kot je zapisala avtorica tega dela postavitve
Marija Skočir, je tak dialog med poezijo in Ciuhovo ilustracijo možen,
ker njegovo delo “v sebi nosi veliko lirike in izpovedi tako v likovni
formi kot izčiščeni potezi.”
Kot umetniški okras knjig je
ilustracija zelo občutljiva zvrst, ki mora biti pazljiva, da se
učinkovito spaja z vsebino knjige in da hkrati pride do izraza njena
lastna vsebina. Smisel dobre ilustrirane knjige (ne glede na to, komu je
namenjena) je gotovo prav v tej simbiozi.
Slovenski bienale
ilustracije nudi kvaliteten pregled in koncentrirano seznanjanje z delom
že uveljavljenih slovenskih ilustratorjev, ki pozdravljajo s svojo
prepoznavno formo, pa tudi spoznavanje dela ilustratorjev mlajših
generacij, kot so to na primer letošnji nagrajenci Matija Medved, Maja
Kastelic in Ana Maraž. Med mlajšimi ilustratorji so taki, ki se
ilustracije lotevajo s temeljev tradicije, ki je na tem področju v našem
prostoru v resnici zelo močna. Tako recimo pristopa nagrajenka Hana
Stupica, katere nežnost in umirjenost v ilustraciji se že zdita domači.
So pa tudi taki, ki se izkazujejo na povsem nov in izviren način, kot na
primer Matej Stupica in Luka Seme, tokrat pohvaljena za ilustracije
Objektivovih naslovnic. Tako se izrisujejo nekatere slogovne značilnosti
posameznih avtorjev, ki postajajo vedno bolj prepoznavne in bodo
zagotovo med tistimi, ki nas bodo pozdravljale tudi na prihodnjih
bienalnih izborih.
Ajda Ana Kocutar
Ni komentarjev:
Objavite komentar