ponedeljek, 26. maj 2014

[LITERATURA: domače] Recenzija romana Irena Svetek: Zaspi, moja mala, zaspi


[GLASBA] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Coldplay – Ghost Stories: -
Ljubljeni, a še pogosteje osovraženi Angleži so tokrat udarili mimo. Medlo obujanje prvenca Parachutes, pompozno sodelovanje z generičnim Avicii, že neštetokrat slišani zvočni vzorci in melodije so tisto, kar definira ta pozabljiv album. Martin je lirsko z vsakim albumom slabši, plitkejši in bolj emocionalno prazen. Očitno mu niti razpad zveze ne Jon Hopkins ne pomagata. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=Qtb11P1FWnc (skladba »Magic«)

Ought – More Than Any Other Day: +
Če zamenjamo vsem pesmim Joy Division mole v dur, jih opomnemo, kako so zveneli kot Warsaw ter jih postavimo v scenski kontekst 21. stoletja, dobimo Ought. Njihov prvenec je ravno primerno derivativen, da mu tega ne moremo pretirano šteti v minus in ravno na meji inovativnosti, da nikakor ne bo ne nišen ne kulten. Vseeno gre za enega (naj)boljših prvencev dandanašnjih mladih bendov. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=ov-XwQjKHkE (celoten album)

Watter – This World: o
Superskupina, v kateri se prvič po Slintih v lastnem bendu pojavi bobnar Britt Walford, s svojim prvencem ne zveni kot superskupina, temveč kot solo bend soustanovitelja Watter Zak Rilesa, vodje vzhodnjaških post-rockerjev Grails. This World je kot njegov solo izdelek (ali ta Grailsov) z nekoliko več ambiance. Je sicer daleč od slabega, a preprosto pretirano ne navduši, predvsem pa ne preseneča. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=L_C7-7iEsuU (skladba »Rustic Fog«)

nedelja, 18. maj 2014

[GLASBA] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

Agalloch – The Serpent and the Sphere: o
Minila so štiri leta od zadnje plate nesojenih post-black metal očetov, ki je s svojo tekmovalnostjo med emotivnostjo in žanrskim miksom naslikala metal v luči sodobnosti in relevantnosti. Posledičnih
velikih pričakovanj nova plata žal ne izpolne – kljub štirim letom nastajanja zveni napram predhodniku prazno, nenavdihujoče in precej povprečno, čeprav na trenutke preseneti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=IlofkJhTV6g (skladba "Plateau of the Ages")

Lykke Li – I Never Learn: o
Švedska umetnica se po albumu Wounded Rhymes in vsepovsod navzočem pop hitu »I Follow Rivers« vrača s ploščkom polnem čustvenega naboja. Album zaznamujeta iskrena izpoved ljubezensko ranjenega srca in izčiščene, povečini akustično grajene skladbe. Brez zvočnega razkošja, a z glasom, ki poslušalca zaobjame in gane. Vrhunec? Vsekakor skladba »Love Me Like I'm Not Made of Stone«. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=UD-tGp556P8 (celoten album)

Owen Pallett – In Conflict: +
Pallett še zdaleč ni neznanka na svetovnem glasbenem zemljevidu, a še nikoli ni bil širše tako izpostavljen kot v letošnjem letu. Januarja je bil skupaj z Arcade Fire nominiran za oskarja (izvirna glasbena podlaga – Her), zdaj pa izdaja vrhunski In Conflict. Klasično treniran violinist nam tokrat ponuja intenzivno, kompleksno in drhtečo glasbeno stvaritev, ki uspešno krmari med avantgardno kompozicijo in smislom za pop melodiko. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=gt8wR8CagQo (skladba "The Riverbed")

Thee Silver Mt. Zion Memorial Orchestra - Hang On to Each Other EP: o
Efrim Menuck je kralj presenečenj. Letos je s svojim »orkestrom« izdal že pankovski post-rock album (leta?), zdaj pa je izdal EP, ki je, no, kratkomalo rečeno, bizaren. Gre namreč za disko plato. Skupaj z vsemi plesnimi beati, riteminbluzovskimi vokali in seveda post-rockovskimi električnimi kitarami in sodobnoklasičnimi violinami. Ne, čakaj, kaj? Zanimivo, a morda kanček nepotrebno. T. K.
https://soundcloud.com/constellation-records/birds-toss-precious-flowers/s-A9NpZ (skladba "Birds Toss Precious Flowers")

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu:

The Sacrament (2013) / režija: Ti West: o

West je sodobni grozljivki s Hudičevo hišo ponudil alternativo prekomerni krvavosti – starošolski suspenz. To ga je gnalo tudi zdaj, ko se je spopadel s še enim klišejem, podžanrom najdenih posnetkov, in želel preveriti, ali tovrsten format zdrži temeljno rabo suspenza namesto šoka. Z Elijem Rothom (Hostel) in Amy Seimetz (Laboratorij Groze) v ekipi je ustvaril visoka pričakovanja. Privlačna premisa, kjer ekipa medija Vice in filmski brat Seimetzove slednjo obiščeta v zaprti komuni pod vodstvom skrivnostnega Očeta, prikaže tipičen kult – navzven vse popolno, pod fasado pa grozljiva resnica. Žal format najdenega posnetka ničesar ne doprinese, in čeprav West (delno) uspe v suspenzu, spodleti pri scenariju. Zanimiv, celo uspel poskus vnosa nečesa drugačnega – suspenz, dramski lok – v poplavljenem podžanru izpade kot dokumentarec o masakru v Jonestownu, brezdomišljijsko in pretirano potopisno. Film o kultu, (potencialno) kulten žal ne. T. K. 

IMDB: http://www.imdb.com/title/tt2383068/

Trostopenjska lestvica: +, o, -

nedelja, 11. maj 2014

[GLASBA] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

BADBADNOTGOOD – III: +
Redkokdaj je hajp ekvivalenten kvaliteti, a tokrat enostavno je. Mlad trio, ki je na hiphop in jazz sceni s svojimi priredbami in ostrimi, surovimi kompozicijami začel kopati luknje za mejnike, je s svojim tretjim albumom začel s postavljanjem le-teh. Bendov najboljši album do zdaj je izredno bujen, širok in domiseln (v njihovo fuzijo se prikrade celo post-rock), četudi morda izgubi nekoliko na občutku spontanosti in surovosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=xT1EKlrFH8c (skladba »Triangle«)

Lantlôs – Melting Sun: +
Blackgaze je odžrl black metalu še en bend. Shoegazersko romantiko je povzel še nemški Lantlôs in jo na podoben način, kot to počne oče žanra Neige z Alcest, vnesel v svoj težak, temačen metal. Ob glasbi se sonca res topijo, glasbena scena pa dobi en žarek (upanja) več. Melting Sun se brez težav lahko postavi za žanrski arhetip nekomu, ki blackgaza ne pozna. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=mFJSM3kvBQ4 (skladba »Melting Sun I: Azure Chimes«)

The Horrors - Luminous: +
The Horrors se z zadnjim albumom dokončno odmikajo od garage in goth začetkov ter nadaljujejo še bolj poglobljeno in v širino tam, kjer so s Skying končali. Njihova sposobnost akumuliranja in zapomnljivega ter všečnega artikuliranja najrazličnejših žanrskih odvodov v sebi lastno zvočno spojino je naravnost izjemna. Tudi za vse tiste, ki jim ni že a priori všeč spogledovanje ambientalne glasbe s sonično psihedeliko in post-punka z dream popom. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=CN0jkdTvl9s (skladba »I see you«)

(
https://www.facebook.com/koridor2014)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: domače] 45. rojstni dan Radia Študent

Letošnji napol jubilejni rojstni dan Radia Študent je minil tako kot vsako leto v vsesplošni metelkovski čagi. Za razliko od prejšnjih let pa je bilo letos potrebno za vstop v klube po Metelkovi plačati deset radijskih ojrov. ŠOU kot aktualni ustanovitelj radia je le-tega že drugo leto zapored prizadel z zmanjšanjem proračunskih sredstev, tako da je RŠ zopet dokazoval (po novembrski ReŠoluciji), da lahko tudi s pomočjo trga preživi. No, resnica je takšna, da RŠ-u seveda že leta ni neznano pridobivanje sredstev na trgu, problematično pa se pri vsej zadevi zdi predvsem dejstvo, da se uradni skrbniki RŠ-a ne zavedajo njegovih kvalitet, razsežnosti in pomena. Na različne načine si ŠOU prizadeva vstopiti v programske in organizacijske strukture RŠ-a, ga skomercializirati, nadzirati in si ga podrediti. Napaka, bratje. To kar dela RŠ, je avtonomija in neuklanjanje različnim pritiskom trga in realpolitike. Kritična misel se lahko godi le v takšnem okolju, svoboda govora le tu zares zaživi. Da o izobraževalnih in programskih konsekvencah ne govorim.

Še pred petkovim praznovanjem dneva zmage in rojstnega dneva na Metelkovi so RŠovci v Tovarni Rog priredili simpozij na temo demokracije med politiko in ekonomijo, v Gledališču Glej pripravili premiero projekta Saharov Experience in proslavili triletnico delovanja platforme Radar. Raznovrsten uvod v še bolj raznovrsten devetomajski program. Obiskovalci smo se počutili zelo festivalsko. Dogodki in koncerti so se prekrivali, vzdušje je bilo bratsko. Sam sem izmed nastopajočih žal zamudil Roger N. Out na terasi Gale hale, a zato le kakšno urco kasneje ujel punkersko nastrojene Američane Barb Wire Dolls. V Channel Zero sta me nenehno eksperimentalno razgrajevala in elektronsko budila Wanda & Nova DeViator, kasneje pa me je v istih prostorih do konca zabetoniral DJ Schrauff. Vmes sem skočil na hitro še v Galo na skupni napad N'toka in BeatMytha, v Menzi bil priča odštekani glasbeni viziji lanskoletnih maratoncev Koromač in za konec obiskal še plesno nastrojen Monokel/Tiflefle. Skratka, brez RŠ-a bi nam težko bilo: vladala bi ubitačna monotonija, brezidejnost in nekritičnost mainstream medijskih kanalov. Na nas je, da podpiramo in poslušamo frekvenco 89,3 MHz, RŠ-u pa želim predvsem ureditev finančnega in ustanoviteljskega zaledja. J. P.

Radio Študent, vse najboljše.

petek, 9. maj 2014

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Nebraska


[SCENSKE UMETNOSTI / GLASBA / ...domače] Ekskluzivni intervju: Feliks S. Murr!

Z nami je – v našem prvem, ekskluzivnem intervjuju – legendarni, vedno-v-središču dogajanja: Feliks S. Murr! Projekt, ki ga je pripravljal v zadnjem času, je izjemno obsežen – zajema pesniško zbirko, album in gledališko-glasbeni performans (DANES, 9. MAJA, OB 17:00 IN 20:00, SLOVENSKO MLADINSKO GLEDALIŠČE, DVORANA STARA POŠTA, VSTOP PROST), vse troje pa je povezano v izvirno, svežo, presenetljivo celoto.

Kako govoriti s Feliksom? Kaj ga vprašati? Kako mimo obžalovanj, da pogovor z njim ne more trajati dlje? Morda več ur ali dni – kakor legendarni Frost vs. Nixon … A vendarle je tu – pogovor z eno osupljivejših oseb slovenske umetniške srenje!

KORIDOR: Feliks – od kod ideja za Rekviem v F-molu, ta nenavadno celovit projekt?

FELIKS: Ideje – to je jasno – vselej migetajo, brbotajo, vrvijo in se pno znotraj nezavednega. Ždijo, čakajo na možnost izraza, izpusta, preboja. A naj bom stvarnejši; Rekviem v F-molu je nastal iz osebne stiske, v kateri pa se je moj značaj le prekalil, se prerasel, se razvil.

KORIDOR: Torej je tvoj učitelj in navdih svet, ki te obdaja?

FELIKS: Natanko tako! Mimo sveta ne morem živeti, mimo sveta me ni. Umetnik se kali v svetu in svet se kali v umetniku. Ko te nekaj zares močno nagovori, tega ne moreš spregledati. Ne moreš mimo tega, da se izpoveš in s tem izpoveduješ tudi svet. To dvoje je vedno prepleteno.

KORIDOR: Gotovo je mnogokomu težko najti lasten umetniški izraz … ti si se ujel znotraj širokega nabora umetnosti; glasbe, literature – in zdaj tudi gledališča.

FELIKS: Da, res je. Vsaka od umetnosti na drugačen način vstopa v človeka, v njegovo telo … Hotel sem zavzeti čim večji delež, hotel sem poseči čim širše in hkrati čim globlje, zato je bilo nujno preseči nabor omejitev in se podati tudi v nekoliko manj znane vode.

KORIDOR: O vsem tem, Feliks, spregovoriš tako naravno, tako neprisiljeno … od kod ti ta preprostost, ta sproščenost in od kod energija za vse, kar počneš?

FELIKS: Brez ustvarjanja me ne bi bilo. Živim skozi zapisane črke, skozi odigrane note … Ustvarjanje samo me napaja z življenjsko energijo, živ sem, ko vidim svoje soustvarjalce, svoje mlade sledilce, kako živijo z menoj, kako dihajo z mano, kako spremljajo vsak moj korak … in rastejo.

KORIDOR: Omenjaš svoje sodelavce –

FELIKS: – brez njih me ne bi bilo!

KORIDOR: Ste se torej našli, ste se dobro ujeli? Morda poveš kakšno besedo o sodelovanju z njimi?

FELIKS: Da, da … seveda. V projektu sodelujem s štirimi kar se da nadarjenimi mladimi ustvarjalci; naj omenim Aljaža Krivca, svojega urednika, dramaturga … prijatelja. Njegova nenehna vprašanja so me vedno znova spodbujala k premišljanju ustvarjalnega procesa, njegove ideje pa so me – četudi sem jih tu in tam zavračal – silile, da sem iskal vedno izvirne, sveže rešitve. Seveda je tu tudi Tine Kolenik,

nadarjen mlad kitarist, s katerim sva skupaj delala na tehniki igranja in prav iz tega odnosa je prihajala energija, ki me je silila v veselje do življenja – Tine je bil resnično spreten, vesten učenec! Rad delim svoje znanje z drugimi, to se mi zdi izjemno pomembno … Podobno je bilo kajpak s Katarino Radaljac, ki v performansu igra violino. Izjemno mi je žal, da nisva violinskih not ujela k vsem komadom – zdaj vidim in se kesam; komadi z violinsko linijo povsem na novo zaživijo! Seveda pa ne smem pozabiti na Brino Steblovnik – vsestransko likovno umetnico, ki je poskrbela za likovno podobo celotnega projekta … bila je neverjetna! Zelo me je očaralo njeno delo, videti, kako dobivajo moji izdelki tudi oprijemljivo, fizično podobo je bilo zares ganljivo! Uh, pa sem se kar precej razgovoril! Očarali so me … se opravičujem.

KORIDOR: Nikar, nikar … skozi te misli si se naposled razkril tudi kot altruističen, empatičen človek … in vsekakor si nas pritegnil k projektu. Prosim – bi nam ob koncu pogovora rad še karkoli zaupal?

FELIKS: Morda le to: Prekiniti je treba ustaljeni tok stvari! To je edini način, na katerega lahko biva umetnost!

nedelja, 4. maj 2014

[GLASBA] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

Cheatahs – Cheatahs: -
Britanski Cheatahs v svojem 45-minutnem prvencu niso izstopajoči. Album je prepojen z že slišano klasično mešanico shoegaze-indie rocka, ki se je zgolj znašel v novem imenu in novi dizajnirani preobleki. Ljubiteljem žanra je to lahko dovolj, a Cheatahs sami po sebi ne naredijo zapomnljivega vtisa. A. P.
https://www.youtube.com/watch?v=nRM4udVh2PM (skladba "The Swan")

Metronomy – Love Letters: o
Metronomy postajajo vse tisto, kar za njih ni nikoli veljalo: normalni, ne preveč vznemirljivi in na trenutke celo medli. Njihova organsko sproducirana analogna revitalizacija popa in psihedelike šestdesetih in sedemdesetih sicer v sebi nosi zametki močnega emocionalnega šusa, a obenem plošča ponuja preveč istega in konvencionalno izpetega. V imenu ljudstva zahtevamo vrnitev k čudaškemu, eksperimentalnemu in diskoidnemu synthpopu! J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=sVHvcZPWiH4 (celoten album)

Nothing – Guilty of Everything: o
GoE je najbrž prva shoegazerska plata, ki je izšla pri metal založbi. Težak, na čase morda celo sludgerski zvok kitar v domiselno nanizanih plasteh da sicer občutek nečesa, ki ni ne shoegaze ne blackgaze, a večinoma gre le za precej prijeten in užiten dream pop, ki bo prepričal marsikoga v trenutku poslušanja, v retrospektivi pa bo ostal pozabljen. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=qhdg_xShe7w&list=PLipXetE7qqBYiyOPNTQgpe7jhrsr6d3tz (celoten album)

SBTRKT – Transitions EP: +
Eklektični DJ s projektom šestih komadov napoveduje svoj drugi dolgometražni projekt, ki bo izšel kasneje tega leta. Hipnotično glasbo, ki ostaja zvesta njegovemu prepoznavnemu zvoku, je opremil z interaktivno spletno stranjo, s katero glasba tudi vizualno zaživi. Če nam že v tranziciji ponuja napredek od odličnega prvenca, se lahko prihajajoče plate upravičeno veselimo. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=hT8tdvSF5LI (celoten EP)
tUnE-yArDs - Nikki Nack: +
Nekonvencionalna Kanadčanka, ki ni tuja slovenskim glasbenim odrom, nam z novim albumom ponovno predstavi energičen pogled na svet, v katerem tokrat predstavi tudi raziskovanje težav lastnega uspeha, ki ga je požela z vsesplošno priznanim albumom Whokill. Umetniško blokado, ki jo je po tej plati doživela, je uspešno razbila na Haitiju, sedaj pa v svojem barvitem slogu naprej širi svojo nepogrešljivo glasbeno estetiko. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=j-KulvW2TUQ (skladba "Water Fountain")

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV] Totedenska kratkica o izbranem filmu

Proxy (2013) / režija: Zack Parker: +
Proxy, triler -
à la De Palma, Hitchcock, Kubrick, McKee in predvsem von Trier – ameriškega režiserja Zacka Parkerja, je novodobna naznačitev smernice, kakršni bi lahko filmi znotraj in v bližini žanra grozljivke (znova) pogosteje sledili. Odlikuje ga namreč obilica nepredvidljivih obratov, samosvojih preigravanj gledalčevih in gledalkinih (ne)pričakovanj, ki jih naznani že uvodni prizor (pripravljajoč »teren temačnih globin psihoseksualnosti«, kot je lakonično pripomnila kritičarka Kier-La Janisse), v katerem nosečo protagonistko Esther (Alexia Rasmussen) nenadoma brutalno napade in izmaliči neznanec. Vse, kar sledi, je pravzaprav le izpeljava začetnega šokantnega zasnutka – cvetober nepredvidljivih, potencialno vseskozi radikalno spremenljivih likov, situacij in naracije. Kljub prerazvlečenosti in – predvsem zaradi nekaterih konfuznih, rahlo za lase privlečenih preskokov – vsesplošno manj prepričljivi drugi polovici filma je Proxy eleganten, psihoanalitično naostren prikaz »razdrobljene« duševnosti, fantazij, celo patologij, skratka, najglobljih in samozadovoljnim kirurškim posegom ratia izmikajočih se plasti realnosti. B. C.

Trailer: https://www.youtube.com/watch?v=arRhnf213E0&feature=youtu.be
IMDB: http://www.imdb.com/title/tt2191888/
 

Trostopenjska lestvica: +, o, -