petek, 27. februar 2015

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma TEORIJA VSEGA (THE THEORY OF EVERYTHING)

Režija: James Marsh
Igralska zasedba: Eddie Redmayne, Felicity Jones, Tom Prior
Datum izida: 29. januar 2015 (Slovenija)
Teorija vsega je navdihujoč prikaz življenja enega največjih umov našega časa, svetovno priznanega astrofizika Stephena Hawkinga, ki se že pet desetletij bojuje zoper bolezen gibalnih nevronov (ALS) in kljubuje smrti. Njegova življenjska zgodba, polna uspehov, upanja in presenečenj, kar kliče po ekranizaciji. A film kljub izjemno bogatemu materialu, s katerim razpolaga, ne preseže konvencionalnih nastavkov biografske in ljubezenske drame.

Pripoved je osredotočena na njegovo ljubezensko življenje s prvo ženo Jane Hawking, po spominih katere (Travelling to Infinity: My Life With Stephen) je Anthony McCarten napisal scenarij. Zgodba se prične leta 1963 v Cambridgu, ko se Stephen (Eddie Redmayne), takrat še doktorski študent fizike, na zabavi zagleda v mlado študentko književnosti (Felicity Jones). Začetki njune ljubezni so na trenutke idealizirani in romantizirani do skrajnosti; flirtajoči pogledi, prijetni humorni pogovori in seveda počasen ples v dvoje pod zvezdnatim nebom s prelepo jazzovsko glasbo v ozadju. Vse skupaj je še dodatno podčrtano s cambriško idilo, posneto izmenično v toplih barvah in modrih odtenkih, ter nasičeno s ponavljajočo se rabo zamegljenega fokusa, ki je direktorju fotografije Benoîtu Delhommu očitno zelo ljub.

Pretirano stereotipno je včasih podana tudi genialnost mladega Stephena, ki nerešljive naloge v zadnjem trenutku odda rešene na zmečkanem voznem redu in ki svojo prvo veliko idejo dobi kar v kozarcu kave (in kasneje v kaminskem ognju). Njegovi znanstveni dosežki so pri tem zreducirani na nekaj pretirano poenostavljenih scen, odkritje bolezni, po padcu sredi univerzitetnega dvorišča, pa na dramatično razodetje. Posledice zahrbtne bolezni so v filmu sicer vidne že pred postavitvijo diagnoze. Prikazane so skozi majhne detajle Hawkingove pojave (način pisanja, držanje pisal, spotikanje, nerodnost itn.), ki je tako osupljivo prepričljiva, da mlademu britanskemu igralcu Eddieju Redmaynu vsekakor ne gre oporekati oskarja za moško glavno vlogo. Slednji namreč ni izjemen le v upodobitvi telesne hibe in postopne fizične degradacije lika (konec koncev je to nekaj, kar se da z veliko vaje in volje naučiti), ampak mu uspe celo najbolj bistveno – svojemu liku, na koncu že prikovanemu na invalidski voziček in oropanemu glasu, vdahne značaj in ustvari celovito osebnost. Njegove navihane oči in iskriv pogled izdajajo še vedno prisotno zavest velikega človeka, ki se zaveda svojega intelekta in se je še zmeraj sposoben s humorjem in optimizmom obračati k življenju.

Svoji nalogi ni nič manj kos niti Felicity Jones, ki s svojo igro opozori na izjemno močan značaj Jane Hawking, ki je dolga leta sama skrbela za svojega moža, ob tem pa še vzgojila tri otroke in doktorirala. Njeno herojstvo je mogoče zaslutiti, a je hitro očrnjeno s slutnjo njenega skoka čez plot s cerkvenim zborovodjo Jonathanom (Charlie Cox). S tem ne bi bilo nič narobe, če bi film poskušal razumeti in razložiti kompleksnost življenja zakoncev Hawking. Navsezadnje govorimo o nekom, ki ga je telo popolnoma pustilo na cedilu in ki žanje svetovno slavo, ter o mladenki, ki se je pri rosnih enaindvajsetih letih odločila poročiti z nekom, ki ji prav zares ni mogel nuditi ne fizične pomoči ne čutne ljubezni. Toda film se vsega le površno dotika, podaja nam kronološko zaporedje Stephenovega življenja, ki je s svojimi dramatičnimi zapleti vsekakor zanimivo, a ne preseže okvirov biografskega žanra. Z oskarjem nagrajeni režiser James Marsh (Človek na žici) je, kot da bi ga bilo strah, da ne bi koga užalil, preveč previden; ne preizprašuje kompleksnosti nastalih situacij, ne vrta in ne dreza v globino, vse ostaja lepo zavito v pretirano in zatorej neprepričljivo dostojanstvenost in plemenitost obeh likov.

Ocena: 7/10

Špela Elizabeta Gala

[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta Yanna Tiersena + Tiny Feet

Datum: 21. 2. 2015
Prizorišče: Kino Šiška, Ljubljana

Tiersenova privlačnost je bila usodna za razpožljivost vstopnic za njegov koncert v Kinu Šiška. Verjetno predvsem zaradi kultnosti njegove glasbe za film Amélie, ki je gnal lep del poslušalcev k nakupu karte. Kultnosti, ki je Bretonec še do danes ni čisto presegel, saj se v širših krogih še vedno ni popolnoma rešil statusa kot izključno skladatelja omenjenega filma. A če kaj, je prav to stigmo tokrat popolnoma raztrgal.

Kot predizvajalka je zavzela mesto Emilie Quinquis, ki nastopa pod imenom Tiny Feet. Njena čudaško meditativna sonika, ki meša dronanje, občasne industrialne beate in njen mehak, melodičen glas, je posedla dvorano na stopnice in jo od tam spravila šele z močnim pozivanjem. Nepretresljiv uvod, vreden posluha.

A jasno je bilo, da publika čaka izključno na Tiersena. Gromko navdušenje je bilo kar nekoliko presenetljivo, a zato nič manj zasluženo. Bend je v prvi polovici dela drsel skozi Yannov najnovejši album, lanskoletni Infinity. Odrska reinterpretacija je bila karseda podobna studijskemu, je pa zasedba utrdila močno pripovedno noto Tiersenove glasbe, s čimer je koncert deloval kot zgodba, fabula, ki tekoče, prijetno, brez prevelikih zapletov pripoveduje o domačem, minulem, ljubečem. Redki trenutki, ki so sličili na stopnjevanje post-rocka, so dejansko izstopili iz ustvarjenega udobja. Glasba je poslušalstvo posrkala vase, slednji pa so to močno cenili. Aplavzom je sicer parkrat sledil neroden Tiersenov »spasiba« (hvala po rusko), ki je bil kljub vsemu skromen in iskren. Druga polovica rednega dela koncerta je bila nekoliko bolj tematsko razgibana, od obveznih delcev Amélie do improvizacijskih, že skorajda progovskih dolgometrašev. A morda je najbolj osupljiv del prinesel zaključni, dodatni del koncerta.

Bend je kot presenečenje namreč odigral nekaj kompozicij kultnega Kosmischer Läuferja, projekta Nemca Martina Zeichneta, ki je ustvarjal krautrockovsko glasbo v 70. prejšnjega stoletja v vzhodni Nemčiji za olimpijske igre. Glasba naj bi služila kot mentalna spodbuda tekačem, a žal nikoli ni ugledala luči sveta. Šele v zadnjih letih smo dobili dve izdaji, zdaj pa je kozmični tekač zasedel še odre. Tiersenov bend je z gromozansko entuziastičnostjo, vzhičenostjo, voljo in samozavestjo poustvarjal nore progresivnoelektronske zvoke, motorične beate, valovite pulze in ostalo vesoljno frekvenčnost, ki je hkrati poživljala in zamikala nekam drugam. Z vsem pa je Tiersen predvsem dokazal, koliko več je kot »le« Amélie.

Tine Kolenik

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: JEAN GENET – ZALJUBLJENI JETNIK

Založba: Center za slovensko književnost (Aleph)
Leto izdaje: 2014
Prevod: Suzana Koncut

Romana Zaljubljeni jetnik francoskega pisatelja in dramatika Jeana Geneta nedvomno ne moremo uvrstiti v kategorijo lahkotnih potopisno-biografskih romanov. Loteva se namreč tematike, ki je nemalokrat obravnavana kot ena težjih polemik modernih mednarodnih odnosov. Izraelsko-palestinski konflikt, ki območje Bližnjega vzhoda pesti od približno začetka druge polovice dvajsetega stoletja, je v svojem času na različne načine zaznamoval življenja premnogih ljudi. Med takšne posameznike nedvomno lahko štejemo tudi avtorja pričujočega dela, saj je na območju Palestine povsem nenačrtovano preživel nekaj več kot dve leti. Deset let po obdobju, preživetem med gverilskimi fedajini, pa je septembra leta 1982 ponovno obiskal begunski tabor Šatila - in to le dva dni za tem, ko so izraelske oblasti libanonskim zaveznikom zaukazale sistematičen poboj palestinskih prebivalcev. Ta nadvse tragičen dogodek, ki ga pisatelj pronicljivo in neverjetno stvarno opiše v pričujočem romanu, tako nastopi kot nekakšen katalizator, ki v piscu prebudi že ugašajočo iskrico navdiha.

Roman Zaljubljeni jetnik je Genetovo poslednje delo in je bilo po njegovi smrti leta 1986 urejeno iz rokopisov poročil od dogodkih, ki so se zvrstili skoraj petnajst let pred tem. Večji del zgodbe se tako odvija v obdobju med leti 1970 in 1972, ko je Genet prvič prispel na konfliktno območje. Vendar pa pri tem ne gre za strogo urejeno strukturo z neprekinjenim časovnim okvirjem, ampak, nasprotno, za precej fragmentirano pripoved, ki nam hkrati postreže tudi z avtorjevimi spomini na čas, preživet med pripadniki gibanja za črnske pravice na območju Severne Amerike, imenovanim Črni panterji. Ravno takšna prepletenost zgodb in avtorjevega razmišljanja v bralcu prebudi dodatno zanimanje, ki ga spodbuja k raziskovanju avtorjevega nadvse razburljivega in pestrega preteklega življenja.

Med branjem omenjenega romana se bralcu glede na težo obravnavane tematike lahko kaj hitro zgodi, da čtivo za nekaj časa odloži in se nato k zgodbi znova vrne spočit in neobremenjen. Vendar pa ravno v tem tiči veličina omenjenega romana. Loteva se namreč problema, ki do tega dne ostaja eden izmed največjih zagat zahodnega sveta, a to počne na način, ki je presenetljivo nevtralen in stvaren ter nam pri tem predstavi vprašljive in moralno sporne prijeme tako ene kot druge strani. Avtor se pri tem izogiba obtoževanju in pristranskosti, ki je tako značilna za opisovanje razgretih in močno polemičnih sporov. Tankočutno in nadvse skrbno da glas narodu, ki je v luči pol stoletja trajajočih oboroženih konfliktov v očeh zahoda razvrednoten in povsem votel. Pokaže nam, da je palestinsko ljudstvo mnogo več kot le skupek razdrobljenih in razseljenih begunskih taborišč, ki se s pomočjo gverilskih fedajinov borijo za obstanek. Tako v pričujočem delu, ki opisuje dogodke na območju spopadov med fedajini in pro-izraelskimi zavezniki, skoraj ni mogoče najti opisov bitk in strateških akcij, ki bi jih bralec nemara pričakoval. Svojo besedo dobijo posamezniki, ki ostajajo ujeti med silami oboroženih spopadov. Gverilci, kmetje na razrvanih območjih, opustošeni in obubožani; idejni vodje palestinskega upora in veljaki, ki poganjajo mašinerijo konflikta, preko Geneta dobijo svoj glas in pozornost javnosti, ki si jo nedvomno zaslužijo. Namen pisca pa pri tem ni poučevanje bralca o naravi revolucije. Genet se namreč zaveda dejstva, da je podan vidik palestinsko-izraelskega konflikta le urejen odsek skorajda sanjskih podob, ki jih je avtor z zadnjimi močmi urejal v mescih pred svojo smrtjo. Poleg njegove pa se je tekom let zvrstilo še premnogo drugih prav takšnih individualnih in zasebnih revolucij.

V ozadju zgodbe, posejane z bogatimi karakternimi opisi izmenjujoče vrste fedajinskih bojevnikov in poveljnikov, se vedno znova odvijajo dogodki ene same noči, ki v očeh avtorja pooseblja naravo palestinsko-izraelskega vprašanja. Skoraj pričakovano se tako vse poti človeškega delovanja in odnosov končajo v zavetju družine. V noči, preživeti na domu upornika Hamze, ki se med tem sam odpravi na območje prve bojne linije, je Genet priča odnosu, ki na svojih plečih drži težo sveta. Moč družinske celice, ki je enaka tako na vojnih območji Palestine kot na idiličnem francoskem podeželju, je tista, ki neomajno kljubuje sovraštvu in uničenju. Skozi prepleteno pripoved nam tako avtor mojstrsko in subtilno predstavi pravo naravo palestinskega ljudstva, s katero se brez večjih naporov poistoveti prav vsak bralec. Ubesedi boj ljudstva, katerega namen ni toliko izbojevanje večjega državnega ozemlja ali širjenje lastnega ideološkega prepričanja kot le neusahljiva želja po varni vrnitvi domov. V ozadju več kot pol stoletja trajajočega konflikta tako tiči revolucija, ki jo poganja želja po domu, varnosti in družini. Boj, ki naj bi Palestincem vrnil »hišico, vrtiček, lončke z rožami, malo pokopališče, ki so jih izraelski bagri in buldožerji zmleli v prah.«

Jerica Šemerl-Hamerl

četrtek, 26. februar 2015

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: CHIMAMANDA NGOZI ADICHIE - AMERIKANKA

Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014
Prevod: Gabriela Babnik

Roman nigerijsko-ameriške pisateljice Chimamande Ngozi Adichie se ukvarja z zelo ameriškimi problematikami, kakršne so imigracija, podoba ženske lepote v medijih ter konflikti med rasami. Zato je prav prijetno presenečenje, da je v politični klimi, ki dandanes vlada v Evropi, založba Sanje izdala njegov prevod. Zgodba sledi življenju nigerijskega dekleta in fanta, ki se odpravita iskat izobrazbo ter boljše življenje na drugo stran morja. Ifimelu se odpravi v Združene države Amerike, njen ljubimec Obinze pa se po nekaj neuspelih poskusih izseli v Veliko Britanijo. Ifimelu, ki je glavna junakinja, v ZDA pridobi izobrazbo ter si poišče delo, se znajde v različnih razmerjih, ob tem pa se sooča z rasnimi ter spolnimi predsodki. O vsem omenjenem piše na svojem blogu, ki z vidika neameriške črnke raziskuje problematiko črnske rase v Ameriki.

Njena zgodba, ki je nekakšna kronika vzpona iz revščine do statusa premožne spletne novinarke, je izpisana z dobršno mero čustvenega naboja, z jezikom, ki je zelo eleganten in čist, čeravno malce neizrazen. Njeno pisanje je namreč ujeto v sodobni ameriški predpisani slog, ki teži k preprostosti in berljivosti, a temu žrtvuje avtorjevo prisotnost v besedilu.

Ifimelu svoja doživetja v Ameriki obdela v svojem blogu, kjer so predstavljena z njene starejše, bolj objektivne ter skorajda akademske perspektive. Gre za zelo zanimivo slogovno odločitev, ki doda nov glas pripovedi. Z elementi bloganja se roman zelo jasno in očitno osredotoči na problematiki rasizma in spolne diskriminacije, spričo česar je velik del subtilnosti tradicionalnega dela besedila izničen in roman izpade skorajda didaktičen.

Dogajalni tok se velikokrat upočasni in čeprav je Amerikanka polna notranjega dogajanja, se na precej mestih v romanu ne zgodi prav nič. To bi morda lažje prenesli, če Ifimelu na trenutke ne bi bila nevzdržno antipatičen lik, ki se z mnogimi odločitvami odtujuje od bralca. Zmoti denimo njen izrazito vzvišen odnos do svojih rojakov, ko se proti koncu romana vrne v Nigerijo.

Vseeno pa Amerikanka pove veliko o vsakdanjem življenju priseljencev v Združenih državah Amerike, o njihovem boju za službo, o delih, ki so jih prisiljene sprejeti predvsem ženske (npr. prostitucija); pa tudi o realnosti življenja v Nigeriji. Opisi rasizma, s katerim se soočajo afriški emigranti, so izjemno bridki in žal potrjujejo, da boj temnopoltih za enakost v ameriški družbi še ni zaključen. Obravnava pa tudi poenostavljene predstave o tako državah razvitega sveta, kakršna je Amerika, kakor tudi razvijajočih se deželah, med katere spada Nigerija, ki pestijo svet, zasičen z informacijami. Njene opazke o vsakdanjem življenju v ZDA – od hipnih pogovorov z znanci na cesti do optimizma Američanov, nenavadne hierarhije rasizma ter odnosa med družbenimi razredi – so mestoma zabavne, mestoma resne, vselej pa popolnoma točne.

Najmočnejša točka dela je izogibanje klišejem ter stereotipom. Tako ni noben lik dober ali slab, noben Američan le neumen debeluh in noben Nigerijec le sestradan revež. Med najbolj spretno prikazanimi liki je na primer eden od Ifimelinih ljubimcev, belec iz višjega srednjega razreda, razreda, ki je znan po svoji neobčutljivosti za težave drugih ter obsedenost z denarjem. A prav on se izkaže za edinega moškega v njenem življenju, ki jo razume ter podpira. Kljub temu da sem ter tja izpade kakor razvajen žigolo, je vseeno zanimiv ter večplasten lik.

Z romanom se resda lažje poistovetijo ameriški bralci, a je vseeno pomemben tudi za evropski prostor. Sploh danes, ko se tudi na stari celini srečujemo s priseljevanjem, a se za razliko od ZDA, države, ki je tako temeljno osnovana na imigraciji, s tem ne znamo soočati. Amerikanka je eden tistih romanov, ki z izredno čustveno močjo govorijo o vseh ovirah, ki jih morajo priseljenci premagati, od pridobivanja vize do iskanja dela. Res pa je, da se velik del tega čustvenega naboja izgubi v blogih, ki delujejo malce preveč akademsko.
Roman pripoveduje eno najpomembnejših zgodb našega časa, zgodbo o rasi, o nepoštenostih, s katerimi se soočajo priseljenci in o tem, da je naše kolektivno verovanje v "družbo brez barve kože" vsaj zaenkrat še laž.

Aleš Oblak

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Otroci Adama in Eve

Režija: Jan Cvitkovič
Igrajo: Ivo Barišič, Irena Kovačević, Miha Nemec, Marjuta Slamič
Premiera: 18. 2. 2015, SNG Nova Gorica

Če bi bile vse predstave takšne, bi tudi čez čas postalo dolgočasno. Ker niso, pa ta predstava predstavlja vsaj prijetno osvežitev, če že ne smernice, ki jim velja slediti. To še posebej velja v kontekstu SNG Nova Gorica. Zato pa imajo toliko več dela gledalci, ki takšnih predstav niso vajeni. Storiti morajo nekaj preprostega in zahtevnega; zreti v to, kar se dogaja na odru, čustvovati in se spraševati čim bolj neobremenjeno.
Jan Cvitkovič je svoj odrski prvenec izdelal celostno. Tako, da je funkcijo režiserja razumel odprto, kot spodbujevalnika ustvarjalnosti v ekipi in ne kot nadčloveškega »vednika«, ki le operira z ekipo. In sodelavci so bili najprej soustvarjalci. Prikaz osnovnih vsebin in form človeškega življenja tako deluje celostno in iskreno. Režiser v intervjuju predstavo povzame: »Kratko potovanje skozi življenje v smrt in nazaj v življenje. Brez pretiranega strahu.«*
Besedilo, ki so ga skozi proces sooblikovali režiser in štirje igralci je izčiščeno, v njem ni nepotrebnega. Prava molitev. Ampak ne molitev kot prošnja, temveč molitev kot oda tistemu, kar je človeško. Zaveda se osnovne pozicije človeka in sega po božanskem.
Glasba Primoža Oberžana dogajanje nemoteče spremlja in ga nadgrajuje. Luč ni bila uporabljena po načelu, da moramo vedno videti prelepe obraze in rahlo dvignjena krila, ampak po učinku. Svetloba in senca tako skupaj tvorita nove pomene in atmosfere.
Predstava lahko funkcionira le, če se spomnimo in si priznamo, da smo bili otroci in da smo ljudje, če izbruhamo jabolko, v katerem sta logika in intelektualizem.

*Gledališki list SNG Nova Gorica, letnik 60, številka 5, stran 13

Jure Mavrič

ponedeljek, 23. februar 2015

[LITERATURA: tuje] Recenzija zbirke esejev: Jonathan Franzen – Kako biti sam

Založba: LUD Literatura
Prevod: Urban Vovk in Jernej Županič
Leto izdaje: 2014

Jonathan Franzen, znan ameriški pisatelj in esejist, ni tuj niti slovenski bralski javnosti. Poleg dveh romanov (Popravki in Svoboda) je v slovenščino prevedena tudi njegova avtobiografija z naslovom Območje nelagodja. Najnovejše prevedeno delo, Kako biti sam, pa je zbirka esejev, ki je sicer v izvirniku izšla že leta 2002. Sestavlja jo štirinajst besedil, ki jih je Franzen napisal med leti 1995 in 2002 in so pred knjižno objavo izhajala v revijah The New Yorker, Details in Harper's.

Prav po zadnji omenjeni reviji je vzdevek dobil odmevni "esej za Harper's", ki pa ga je zaradi nerazumevanja javnosti Franzen za izdajo v zbirki preoblikoval in na novo naslovil z vprašanjem Zakaj bi se trudil? S pozicije avtorja uspešnic, ki jo je kasneje še utrdil z romanom Popravki, v njem v nekoliko resigniranem tonu opisuje, kako je imel kot mlad avtor težave z razumevanjem medijskega pompa, ki je nadomestil pričakovan in želen odziv družbe iz časov, ko je roman še imel vzgojno moč. Zaton ameriškega družbenega romana, kot ga je razumel, ga je spravljal v depresijo, molk in nato osamo. Kot romanopisec se je v kulturi, kjer je branje očitno nezdružljivo s sodobnim življenjem, počutil povsem odveč. Zakaj bi se torej trudil? Kakšno dolžnost ima pisatelj, če jo sploh še ima; koga mora njegovo pisanje nagovarjati, ga lahko sploh še kdo sliši? Da bi našel odgovore na ta vprašanja, se Franzen obrne vase in izpostavi rdečo nit esejev v zbirki, pomen samote: »Bralce in pisce združujeta potreba po samoti in iskanje bistvenosti v času vse večje efemernosti: združuje ju njuno seganje navznoter – prek tiskane besede – in iskanje poti iz osame.«

Nakazana tesna povezava teh dveh entitet kajpak pomeni, da se v dobi tehnološkega potrošništva v neugodnem položaju poleg pisca nahaja tudi bralec, ki mu Franzen namenja esej Bralec v izgnanstvu. Samoto, ki jo zahteva branje, se zdi vse težje doseči, za kar Franzen večkrat odkrito obtoži televizijo (in se hkrati še pohvali s tem, da je svojo podaril prijatelju). Naravi veze med bralcem in pisateljem pa je posvečen esej Gospod Zahtevni, ki ga začenja v iskanju odgovora na vprašanje svojih bralcev, komu so pravzaprav namenjeni njegovi romani. Kot izhodiščno točko predstavi dva modela dogovora med pisateljem in bralcem: Statusni in Pogodbeni, pri čemer je v prvem primeru vrednost dela neodvisna od sprejema bralcev, v drugem pa je avtor dolžan upravičiti bralčevo zaupanje. Kompleksno problematiko teh dveh modelov nadalje izpostavlja prek svojega branja in dojemanja del ameriškega pisatelja Williama Gaddisa, čigar prvenec Prepoznavanja izpostavi kot najzahtevnejšo knjigo, ki jo je kadarkoli prostovoljno bral – in bil ob njej zmožen uživati.

Sicer pa eseji tematsko niso omejeni. V prvem eseju, naslovljenem Očetovi možgani, prek problema Alzheimerjeve bolezni, ki je zaznamovala njegovega očeta in navdihnila lik Alfreda Lamberta iz Popravkov, izpostavlja krhkost lastne individualnosti. Pri tem se spretno izogne melodramatičnosti, ne da bi ob tem izgubil čustveni naboj. Spet drugi eseji so manj osebni in obravnavajo splošnejše tematike, praviloma vezane na Združene države Amerike. Franzen v Nadzornih enotah piše o ekonomiji v ozadju gradnje zaporov v Koloradu, v eseju Izgubljen med pošto išče razloge za katastrofalno stanje poštnega sistema v Chicagu, Sejanje pepela pa je esej, namenjen vprašanju moralne odgovornosti tobačnih družb. Tudi te eseje z mnenji, komentarji in opazkami zaznamuje Franznova persona, kar je predvsem zaradi vztrajnega kritiziranja tehnološkega napredka včasih že nekoliko utrujajoče, a ga rešuje čut za samoironijo. Poleg tega vseskozi obsoja tudi izginjanje javnega prostora, ki ga nadomešča nasilno vdiranje tuje zasebnosti v njegovo, pri čemer ga moti tako cigaretni dim soseda kot članek o aferi Lewinsky iz eseja Cesarska spalnica, ki je tej temi posvečen v celoti. Toda bržkone so njegovi pomisleki spričo družbenih omrežij, ki bolj kot kadarkoli brišejo mejo med zasebnim in javnim, dandanes le še bolj na mestu.

Kako biti sam je zbirka, ki s svojo vsebinsko pestrostjo odpira veliko vprašanj, od katerih vsako zahteva poglobljeno obravnavo. Toda tisto bistveno, kar želi povedati Franzen in kar ostaja aktualno, je zavedanje, da sta tako branje kot pisanje po svojem smislu samotni početji. In da je znati biti sam pravzaprav že umetnost.

Katarina Kogej

nedelja, 22. februar 2015

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Zs – Xe: +
Xe je nov album brooklynške zasedbe, ki je bil posnet v enodelnem in nepredelanem 43-minutnem kosu. Zs izstopajo pri svojem specifičnem pristopu h glasbi, ki njihove kompozicije ravna bolj po vzdušju kot pa po točno določenih notnih zaporedjih. Sledeče pomeni, da je album delno improviziran – glasbenikovi stili igranja so s tem dovolj razvidni in hkrati dovolj omejeni, da krepijo iznajdljivost pri njihovem izražanju. Dolgo trajajoče igranje z ritmizacijo in nenasilno izmenjevanje pozornosti saksofonu, kitari in bobnom naredijo celoten album lažje sledljiv in povezano-zapomnljiv slušni konzum. A. P.
https://www.youtube.com/watch?v=owVrT1h-iIY (skladbi ""Corp" & "Xe")

petek, 20. februar 2015

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Joey Badass - B4.Da.$$

Produkcija: Kirk Knight, Dj Statik Selektah, DJ Premier
Založba: Cinematic Music Group/Relentless Records
Datum izdaje: 20. 1. 2015

Ocena: 8/10

Po dveh zelo uspešnih zastonjskih mixtejpih je bil izid prvega LP projekta Joeya Bada$$a, naslovljen B4.Da.$$ (Before Da Money), med ljubitelji žanra dokaj pričakovana stvar. “Wonderkid” iz Brooklyna je navdušil pri sedemnajstih z 1999 (2012), zgodbo nadaljeval leto kasneje v Summer Knights, ponovno pa se je s svojimi inovativnimi besednimi igrarijami ter prepričljivo agresivno barvo vokala več kot uspešno izrazil v B4.Da.$$. In kot nam že naslov pove, se Joey (član umetniškega kolektiva Pro.Era) sploh ne odmika od svojega ustaljenega načina izražanja.

Čeprav ostaja več kot predan raziskovanju občutkov in tematik iz preteklosti (odraščanje v Brooklynu, izguba bližnjih, finančni problemi, širši množici dotakljiva vprašanja o osebnih lastnostih), vseeno ne morem zapisati, da svojega stila ni vsaj malce dopolnil oziroma nadgradil. Album se tako nekako približa “soundtracku” dneva v New Yorku. Kot tamkajšnji potek življenja je tudi Joeyjev flow izjemno dinamičen, povečini podkrepljen s tršimi in malce temačnejšimi beati, v katerih se predvsem bobni slišijo kot izraziti udarci v obraz.

Za zvočno podobo albuma je povečini poskrbela Pro Era, pri ustvarjanju pa se jim je pridružilo več tipičnih žanrsko ustaljenih producentov (DJ Premier, The Roots …). Skupaj poskrbijo za Joeyju najbližje glasbeno okolje, povečini zvok t. i. golden ere hip hopa, ki pa je bilo seveda sproducirano v letu 2014 – in tako tudi zveni. Obogateno in malce nežneje kot npr. na Nasevi plošči Illmatic ali pa Redmanovi Dare Iz A Darkside, ki sta bili izdani približno dvajset let nazaj.

Nekaj singlov z albuma je bilo že več kot uspešno izdanih (“Big Dusty”, “Chist Conscious” …), osebno najbolj zanimivo pa bo spremljati poslušanost komada “Paper Trail$”, kjer se Joey cinično in enostavno poigra z znano frazo iz ust Wu-Tang Clana: “Cash RUINED everything around me …”

Bada$$ nam tako ponovno ponudi več kot samo kvaliteten izdelek, za katerega pa moramo tokrat plačati. Edino, kar lahko pogrešamo, je nekaj komadov, ki bi albumu prinesli glasbeno diverziteto in s tem mogoče tudi dodano vrednost. Dosedanji ljubitelji žanra pa boste imeli svoj okus zadovoljen.

Domen Babič

četrtek, 19. februar 2015

[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta Jozef van Wissema

Prizorišče: Mota-Museum Transitory-Art, Ljubljana
Datum: 12.2.2015

Četrtkov večer je v ljubljanskem MoTA Pointu postregel z dvojno koncertno dozo nizozemskega skladatelja in glasbenika Jozefa van Wissema. Zanimanje širšega občestva se je odvilo na račun van Wissemove prepoznavnosti sodelovanja z režiserjem Jim Jarmuschom, ki je igral kitaro na štirih van Wissmovih albumih, med katere se uvršča tudi nagrajena glasba za film Večna ljubimca (Only Lovers Left Alive).

Koncertno prizoriče je v soju rdečih luči obarvalo van Wissemov prihod, ki je na majhnem odru nastopil zgolj s svojo unikatno izdelano lutnjo. Tekom ene ure je predstavil široko paleto svojih skladb, ki so pokazale njegovo zanimanje za zrcalno skladanje, igrivost resonanc, predvsem pa za glasbeno preprostost, kjer vidi večji čar kot pa v razkazovanju svojih spretnosti. Njegov minimalističen pristop do le-te pa se na trenutke sliši že preveč enostaven za tudi daljše in kontinuirano poslušanje.

Zatorej, kolikor minimalističen je koncert bil – statična osvetlitev, sedeč položaj udeleženih, zgolj en igrani instrument – je bil tudi zavoljo svoje kratkosti pozitivno sprejet. Publika se je previdno, a navdušeno odzivala na trenutke avtorjevega priklona, še posebej pa je van Wissem popestril koncert z igranim sprehodom, v času katerega je obhodil publiko.

Na koncert je bilo smiselno pogledati z vidika njegovega konteksta, kot ga je istega dne Nizozemec predstavil v intervjuju za Radio Študent 89,3 MHz. Van Wissem skuša svojim poslušalcem preko ponavljanja razpoznavnih lutnjaških vzorcev vzpostavljati nov občutek za čas in prostor. Ključno vlogo njegovega nastopa igra že prisotnost same lutnje kot »izrinjenega« instrumenta, s katero želi tudi sam opozoriti na njeno vlogo.

MoTa Point je s tem koncertom odprl novo serijo koncertnih večerov, v kateri se po Sonici Series sedaj odpira serija Sonica Classics, kjer se bodo v bližnji prihodnosti predstavljali klasični umetniki, ki svoja dela prepletajo z aktualno elektronsko glasbo.

Andrej Pervanje

sreda, 18. februar 2015

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma IGRA IMITACIJE (THE IMITATION GAME)

Režija: Morten Tyldum
Igralska zasedba: Keira Knightley, Benedict Cumberbatch, Matthew Goode
Datum izida: 21. januar 2015 (Slovenija)

Igra imitacije je sicer film o grozovitem času druge svetovne vojne, a s pripovedjo začenja malo kasneje, v zdruzasto deževnem in zadrtem Manchestru leta 1951 – z »zanimivejšo« retrospektivo protagonista v neki drugi kritični situaciji, saj sta izid in potek vojne (razen v redkih filmskih primerih à la Tarantinove Neslavne barabe) splošno znana. Tako se pred nami odpirata dve perspektivi, »tedanja« in »sedanja«, ki med seboj reagirata, vmes pa vzdušje dodatno razburkajo vloženi dokumentarni posnetki (recimo bombardiranja), ki opominjajo, da gre konec koncev še vedno za film, posnet po resnični zgodbi – pa čeprav je ta za narativne potrebe malo prikrojena. Tako dobimo vpogled v življenje človeka, ki je razvozlal Enigmo in prevesil tehtnico v prid zavezniških sil, a se dokončno zlomil kasneje, pod pritiskom družbe, ki ga je prisilila v to, da je zatrl svojo homoseksualnost in s tem povzročila, da je izgubil še samega sebe.

Vlogo tega izjemnega, ekscentričnega junaka Alana Turinga nase prevzame Benedict Cumberbatch, prav tisti, ki je upodobil nikogar drugega kot prav izjemnega, ekscentričnega Sherlocka Holmesa – in kdo drug bi lahko bolje pokazal nerazumljeno in nedosegljivo inteligenco človeka, ki je zasnoval revolucionarno napravo za dešifriranje, kot ravno tisti, ki se je tako popolno pretopil v največjega detektiva vseh časov. Močni, vase zagledani in prepričani liki niso le Cumberbatchova močna točka, ampak kar nekakšno poslanstvo, ki ga izpopolnjuje in dograjuje iz vloge v vlogo – in to počne s tako samozavestjo, da vzbuja pravo strahospoštovanje. Njegov »Watson« je tokrat iznajdljiva in vihrava Joan Clarke, ki jo precej solidno odigra Keira Knightley. Ta zastopa pozicijo močne in (vsaj za tiste čase) emancipirane ženske v potencialno »moškem« filmu, ob tem pa odpira možnost za razmislek o položaju ženske v takratni družbi.

Žensko vprašanje pa ni edina družbena tematika, ki jo film upodablja; s pomočjo postopnega razkrivanja Turingovega težavnega odraščanja, polnega nerazumevanja in bolečine, se dotakne drugačnosti. Drugačnosti, ki v nestrpnih vzbuja nasilje, to nizkotno človeško početje, ki ga pričujoči (vojni!) film tako ostro obsodi. Drugačnosti, ki v neukih in slepih poraja strah, gnus, zgražanje, obsojanje. Drugačnosti, ki Turinga dela takšnega, kot je. In ravno on je stroj za strojem, z vso svojo večplastnostjo in nedojemljivim spektrom občutij, ki se raztezajo od samozavesti, nadutosti preko sramu in negotovosti do popolne obupanosti in propada. In ne glede na trud, da bi se končno znašel znotraj družbe, ga le-ta ne glede na neverjeten pomen za vojno in za svet zmečka s tlačenjem v okvir, ki je zanj mnogo, mnogo preozek. Zato je Alan Turing ob grenkem koncu le človek, ki mu je sočlovek največja enigma od vseh.

Ocena: 9/10

Veronika Šoster

torek, 17. februar 2015

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Lionel Shriver – Pogovoriti se morava o Kevinu

Založba: Učila International
Leto izdaje: 2014
Prevod: Alenka Perger

Tistim, ki so gledali istoimenski film, naslov knjige Pogovoriti se morava o Kevinu najbrž sproža asociacije na prizore z odlično Tildo Swinton, predvsem pa se gledalci filma verjetno spominjajo srhljivih Kevinovih pogledov in njegovega zaključnega (raz)dejanja.

Poboj Kevinovih vrstnikov, ki je fiktiven, a zelo realističen literarni odziv na popularnost srednješolskih masakrov v ZDA, je seveda ključen dogodek tudi v romanu, napisanim pred dobrim desetletjem. Ameriška pisateljica Lionel Shriver ga je premišljeno zasnovala v obliki pisem, ki jih Eva Khatchadourian piše svojemu možu Franklinu Plaskettu. Eva skozi pisma polagoma in zelo iskreno razkriva svojo življenjsko zgodbo – od srečanja s Franklinom do odločitve za otroka, ki je od rojstva problematičen in z njima manipulira, pa do usodnega četrtka, 11. aprila 1983. Ali »preprosto« četrtka, kot sama v romanu imenuje dejanje svojega sina, saj se ji ostali izrazi zdijo zlagani ali prenapihnjeni. Pisma, ki naj bi možu razkrivala detajle iz preteklosti, so pravzaprav obračun s preteklostjo, predvsem pa z Evo samo, z njenimi občutki, krivdami in strahovi vseh vrst in intenzitet ter s prelaganjem vseprisotnega zakaj. Roman je izpoved matere, ki hoče razumeti vzročno-posledično logiko dogodkov, in nerekreativna hoja (pišoče in bralca) po tankem ledu, pri čemer o trdnosti ledu odloča najneprizanesljivejši sodnik – vest.

Eva prevprašuje materinstvo, brezpogojno ljubezen matere in žene, hudobijo kot možen izraz ljubezni in sploh najintimnejše, kar posameznik lahko čuti – hote in nehote. Zaradi radikalne iskrenosti lahko v romanu še tako nezainteresiran bralec naleti nase, čeprav se v njem morda raje ne bi videl.
V ZDA živeča Eva armenskih korenin mestoma kritizira razvajeno ameriško družbo in ji za protipol postavlja dežele s svojih številnih potovanj. A Evin odnos do potovanj, ki se zdijo dobrostoječ temelj njene identitete, se skozi različna obdobja ustrezno spreminja – kar je, roko na srce, hvalevredno, saj literatura pogosto podaja preštevilne argumente zgolj za ali pa (redkeje) proti potovanjem. Evina stališča do sveta se seveda spreminjajo predvsem zaradi Kevina ali vsaj zaradi posledic njegovega pokola. Vendar se Eva v pismih kaže kot dokaj zanimiva oseba tudi brez Kevina in njegovega vpliva na njeno (zasebno in nenazadnje tudi poslovno) življenje, kar romanu zagotovo prinaša dodano vrednost. Zaradi tematike bi namreč zlahka zapadel v samopilovalno konstituiranje lastne osebnosti na podlagi nesrečnega dogodka, ki ga je zagrešil nekdo drug.

Slog je mojstrsko izpiljen in tekoč, bralec pa je med požiranjem skoraj petstotih strani pestrega dogajanja nagrajen z domiselnimi opazkami na račun družbe, družinskih in partnerskih odnosov. Pri nekaterih anekdotah se za trenutek zdi, da je mogoče uganiti konec, toda konci imajo v Pogovoriti se morava o Kevinu bolj kot ne efekt jutranje budilke in vedrost ima povečini priokus zla. Sentimentalnejšega bralca utegne to dejstvo na trenutke motiti, vendar je srž romana prav v tem, da včasih motečih stvari ne moremo, ne znamo in ne smemo zlahka odpraviti. Kar nam je tuje, za razumevanje ponavadi terja napor, vendar so očitno tudi množičnim morilcem lahko všeč enake stvari kot povsem navadnim ljudem. Ali, kot ugotovi Eva med enim od obiskov svojega sina v zaporu za mladoletne: »[...] sem se za hip zamislila nad tem, da so najstniki, ki zagrešijo odrasle zločine, še zmerom po otroško sladkosnedi.«

Adut knjige proti filmu je vsekakor v nezagrenjenem iskanju možnih odgovorov oz. v iskanju možnih teorij, ki jih film zaradi narave svoje naracije ne zmore servirati tako poglobljeno, kot to lahko ponudi forma pisemskega romana. Eva želi na vsak način razumeti svojega sina in poiskati verodostojen odgovor na »zakaj« . Roman je torej katarzičen v neklasičnem pomenu besede, saj je tu očiščujoče predvsem razumevanje. Kolikor je to sploh mogoče v borbi s svetom, ki je proti tebi, in v borbi proti lastnemu sinu, ki je s tabo, čeprav včasih nočeš, da bi bil, pa naj se to sliši še tako benigno.

Nomen est omen - we need to talk ...

Kaja Dragoljević

ponedeljek, 16. februar 2015

[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] Komentar razstave: Prečudoviti vrtovi gospe R. (Matej Čepin)

30. 1. - 21. 2. 2015
KiBela, KIBLA

Do 21. februarja je v mariborski KiBeli na ogled razstava celjskega umetnika Mateja Čepina. Slikar, sicer samouk, se je že večkrat predstavljal na samostojnih in skupinskih rastavah. Njegovo dela niso ostala neopažena, med drugim je za samosvoje podobe prejel drugo nagrado na 4. bienalu slik malega formata v Ljutomeru leta 2006 in leta 2009 veliko nagrado na slikarski prireditvi Ex-tempore v Piranu.

Čeprav so na tokratni razstavi razstavljene slike iz različnih serij, tvorijo tako oblikovno kot vsebinsko dokaj usklajeno celoto. Večina del je postavljenih v temačno okolje, ki ga napolnjuje skoraj grozeče rastlinje, ob katerem se sprašujemo, kaj le skriva. Tak vtis umetnik ustvarja tudi z uporabo akrilov, ki jim dodaja materiale, kot so smola, tkanine in vosek. V to pokrajino vnaša realistične figure, ki se zdijo, kot da so zašle iz olepšanega filmskega sveta v surov morbiden svet notranjih strahov in nočnih mor.

Čepin je velik ljubitelj Hitchcockovih in Lynchevih filmov ter literarnega sveta Franza Kafke. Te afinitete gledalec v njegovih delih ne more prezreti. Tesnoba, prisotna na njegovih platnih, vzbuja občutek, da figura ne bi smela biti tam, kjer je, saj s svojo prisotnostjo dreza v nekaj umirjeno temnega in v tem svetu res ni dobrodošla. Še motiv poljuba se v tem kontekstu zdi grozeč, kakor da napoveduje neizogibno žalost. Poljub, ki je sicer pogost znanilec srečnega konca, tukaj vzbuja slutnjo, da zgodbe še zdaleč ni konec, še manj pa, da je srečna. Zanimivo je platno, ki ga obvladuje deklica na gugalnici med grozečimi drevesi. Spomnimo se na Fragonardovo rokokojsko gugalnico, prav tako okroženo s temnimi drevesi, vendar kljub temu lahkotno osvetljeno, poudarjajoč radost in brezskrbnost. Nasprotno Čepinova gugajoča se deklica v rdečem, umeščena v temno morbidno okolje, igrivemu početju navkljub, nosi svojevrstno težo in turobnost.

Čeprav dojemamo upodobljene figure kot očitne tujce v krajini, v katero so postavljene, je njihova samost (čeprav na sliki niso nujno same) taka, da bi bila najverjetneje prisotna tudi v prijaznem, svetlem, domačnem okolju. Kakor da morbidno prizorišče potencira tesnobnost oseb samih, nikakor pa ga ne ustvarja. Takšno okolje tako ni nekaj zunanjega, ampak človeku lastnega in na ta način ponazarja ter vizualno dramatizira tesnobo človekove intime. Na nekaterih slikah pa se samost, čeprav vzbuja tesnobna občutja, zdi skoraj udobna in nujna. Na teh platnih figure vzbujajo vtis, da si želijo biti same, ne glede na melanholijo, ki vlada takemu prizoru.

Ena plat izrazite filmskosti upodobljenih motivov je ta, da se umetnik mestoma prenagli in takrat ta ni več prefinjena ali le slutena, temveč je očitna. Taka dela ponujajo bolj in bolj konkretne asociacije, kar sicer subtilnim delom, ki jim avtor nedvomno vtisne svoj osebni pečat, odvzame nekaj fantazijske, notranje občutene avtentičnosti. S tem merim na nekatera od velikih platen, ki jih povezuje tesnobo vzbujajoča krajina in vanjo umeščene figure. Samosvoj primer, kjer pa gre za povsem načrten in neposreden prenos motiva iz filmske v slikarsko formo, je vsekakor slika z naslovom Snowman, kjer gre dejansko za realistično sliko kadra iz Hitchcockovega filma Strangers on a Train, motivu pa je z naslovom in barvami dodana zahteva po novi interpretaciji. Gre za prepričljivo delo, ki pa je s svojim manjšim formatom ena od izjem med velikimi platni. Morda bi z boljšo izpostavljenostjo del manjšega formata ta prišla bolj do izraza, s tem pa tudi njihova izrazna forma, ki se od večjih del precej razlikuje.

Po drugi strani pa gre v glavnem za platna, v katerih je filmskost subtilna. V surov morbiden svet je vnešena z realističnimi figurami, vendar ne vsiljuje konkretnih asociacij. Tako pride do srečanja dveh svetov: abstraktnega fantazijskega, v katerem se smola in pesek mešata z akrili ter filmskega, ki je izčiščen in tuj tistemu prvemu, ki obvladuje krajino. Gledalec v tem vidi nekaj poznanega v tujem svetu, ki pa je enako tuj upodobljenim figuram. Pomemben element je sanjska umeščenost oseb v krajino, ki vzbuja melanholijo in nelagodje. V njihovem početju morda ni nič nenavadnega, ničesar nepričakovanega, vendar iz konteksta izhaja nezmotljiv občutek nečesa, kar ni na ravni zavednega. Upodobljencem se tako pridružimo v kukanju čez ograjo Prečudovitih vrtov gospe R., ki predstavlja skrajno mejo sveta, ki nam je lasten. Gledamo, čeprav ne vemo, kaj je na drugi strani in čeprav slutimo, da karkoli bomo našli, ne bo ne svetlo ne prijazno. Prav v tej zlovešči slutnji, ki je v obliki strahu pred neznanim lastna naši notranjosti, se skriva prepoznavnost motivov. Občutenje tesnobe, ki jo na tak ali drugačen način nosimo s seboj, lahko prepoznamo v banalnih in mestoma že absurdnih motivih.

Ajda Ana Kocutar

nedelja, 15. februar 2015

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Björk – Vulnicura: +
Ob prebolevanju ljubezenske izkušnje je nastalo marsikatero veliko delo v zgodovini umetnosti. Tokrat se je s to nesrečna življenjsko okoliščino spopadla islandska zvočna alkimistka Björk in ustvarila prečudovit album, poln magičnega počasnega, mestoma mračnjaškega čudaškega popa. Kot vsak njen dozdajšnji album je tudi v tem polno eteričnih zvočnih plasti, a se na Vulnicuri močno pozna producentsko delo mojstrov sodobnega »sound dizajna« Venezuelca Arce in Angleža The Haxan Cloak. J. P.
http://mexicoindie.net/2015/01/stream-bjork-vulnicura/ (celoten album Vulnicura)

Pinkshinyultrablast – Everything Else Matters: o
Poplava shoegaze revivala je dosegla neprijetno stopnjo cunamija. Cenene imitacije kompleksno premišljenega nasičenega zvoka My Bloody Valentine ali na prvo žogo kopirane luštne melodicije, zabeljene z delayem in reverbom v stilu Slowdive so razvrednotili kompletno unikaten zvok začetka 90. Pinkshinyultrablast sicer spadajo v drugo skupino, tisto, kjer dejansko obvladajo sonično revolucijo iz preteklosti, a Rusi širše gledano žal ne doprinesejo dovoljšne svežine in svojevrstnosti.
https://www.youtube.com/watch?v=z-cISmtXk1M (skladba »Umi«)

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: Ubijalski intervju / The Interview (rež. Evan Goldberg & Seth Rogen, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2788710/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_interview_2014

Eden izmed najbolj razvpitih filmov preteklega leta, ki ga zaradi hekerskega vdora skoraj ne bi videli, v opus tandema Rogen-Franco ne prinaša nič novega. Kot že pri prejšnjem filmu Konec je tu (This Is the End), se tudi tokrat vse začne z apokalipso. V uvodnem prizoru, ki je obenem tudi daleč najduhovitejši, je prikazana proslava Severne Koreje, na kateri izstrelijo raketo proti zahodni obali Združenih držav. To je eden izmed povodov za sicer ne pretirano pametnega televizijskega voditelja Skylarka (J. Franco) in njegovega producenta Rapaporta (S. Rogen), da opravita intervju s Kim Džong Unom. Seveda se vplete še CIA, ki bi ji bilo zelo všeč, če bi slednjega – na Skylarkovo žalost – ubila na nadvse nespektakularen način. Potem pa je tukaj še cel kup pričakovanih aluzij na seks, geje in popularno kulturo ter nerealnih prizorov bojevanja z odgriženimi prsti. Konec koncev sta Franco in Rogen, tako kot severnokorejski voditelj, le navadna smrtnika.

Nika Švab

sobota, 14. februar 2015

[GLASBA: domače] Splošen komentar festivala MENT Ljubljana

Prvi slovenski showcase festival MENT je bil v svoji nameri in večinski izvedbi nedvomen uspeh. V določenem obsegu že pred samim začetkom. Podpora z vseh strani je izgledala izredno močna – od oglaševanja (jumbo plakati, MENT-ovi avtobusi itd., ki so dajali vtis vsesplošne prisotnosti) do dejanskih sodelujočih, predvsem delegatov, ki so jih, pohvalno, povabili z vseh evropskih (in malce izvenevropskih) vetrov, s čimer so si zagotovili izjemno raznolikost. Prav to pa je seval tudi sam festival v poteku. Festival je namreč številnim slovenskim bendom in izvajalcem omogočil na domačih tleh predstavitev tujim glasbenim profesionalcem, hkrati pa je pripeljal v Slovenijo številne mlade glasbene talente in tudi nekaj že uveljavljenih ter zvenečih imen, ki so po možnosti uspeli prav s pomočjo tujih showcase festivalov. Izbrani izvajalci so bili razgibani skozi celoten žanrski spekter, edino vodilo pa je bila seveda vsebinska kvaliteta (in do določene mere potencialno zanimiv tržni paket) – prav to so pri mnogih artistih spoznali tudi delegati, ki so hkrati več kot očitno izkoristili možnost mreženja z ljudmi izven anglosaksonske regije.

Vsi deli Evrope so nam vsaj delno razkrili domače delovanje glasbene scene in industrije, ki so bili, čeprav morda prevečkrat nekoristni za (direktno) aplikacijo na našo regijo, vir uvida in informacij. A večkratno preveliko nezavedanje gostov o ciljni publiki in posledična gradnja govora, argumentov, predlogov z nepravih predpostavk je preveč odtujilo navzoče konferenci. Ko se ni specifično govorilo o vzhodnoevropskem svetu – na koncu so se okroglice, ki so to storili, izkazale za najmočnejše, predvsem so odpirale kopico svežih možnosti za razvoj brez večnega in slepega sledenja ter strežbi zahodu, uresničljiv romantičen pridih pa je zagotovo imela misel ustvarjanja lokalne skupnosti vzhoda – so nasveti strokovnjakov in njihove rešitve na vprašanja izhajali s podstati zdravega in razvitega regionalnega glasbenega sveta, gospodarstva, industrije. Ti odgovori so bili vedno stopnjo nad tem, kar bi morali biti. Pripeljati bi nas morali do tega, kako zgraditi ustrezno infrastrukturo, kako vzpostaviti profesionalne odnose med mozaikom navzočih v glasbeni industriji (bend, menedžer, agent itd.), torej kako iz glasbenega polprofesionalca postati profesionalec. Kajti, jasno mora biti, da to je bilo večina prisotnih, če sploh – glasbeni polprofesionalci, ki seveda več zaradi neobstoječe infrastrukture pri nas ne morejo biti. Veliko informacij je torej prezrlo to dejstvo in bilo podano profesionalcem, ki živijo nekje, kjer je temelj že stoji, kjer so osnove jasne – a teh, vsaj povečini, ni bilo prisotnih.

Fokusacija MENT-a na izključno poslovni kontekst glasbene scene, sicer temu inherentna, kadar govorimo o sodobnem modelu mreženja, je vnesla dobro mero ambivalentnosti. Festivalov najmočnejši sporočilni namig je bilo pogojevanje prepoznavnosti glasbenega talenta z njegovo podjetniško žilico, ki posledično glasbo enoznačno prepozna za blago. Vsekakor je smotrno vse mlade nadebudneže, ki so, če želijo razširiti svoj krog poslušalstva, obsojeni na to igro, poučevati o pasteh, slasteh, priložnostih, izzivih, praksah, pravilih in poslovnih kontekstih, ki so značilni za globalno glasbeno okolje in industrijo. Vendar bi zaradi same vsebine in antisistemskega ozadja večine tokratnih glasbenikov potemtakem kot kontrapunkt pričakovali družbeno odgovorno umeščanje omenjene industrije v nek duhovnozgodovinski kontekst, jo kritično motriti in obenem razširiti konferenčni del na več pogovora o glasbi sami, današnjem profiliranju glasbenika ter sistemskih alternativah na glasbenem področju.

Čeprav naj bi festival sam bil že od vsega začetka jasno zastavljen na »biznis« model, o čemer v Sloveniji res ne govorimo dovolj, tega ni bilo povsem mogoče razbrati iz oglaševanja (slogan »music + art + discussion«, opisi okroglih miz, na kar smo že opozorili (recimo poslušalnice) ipd.). Očitek zavajanja je sicer brezpredmeten in nesmiseln, a zagotovo bi koristilo, če bi bile naslednje leto stvari bolj jasne.

Ne smemo pozabiti, da je to festival, ki se je zgodil prvič! in že tokrat na enem mestu združil samo smetano slovenske (alter) scene, zbral na kupu več kot 200 priznanih tujih in domačih glasbenih profesionalcev, ustvaril tridnevno vzdušje, kjer se je veliko diskutiralo o glasbi in njenih kontekstih ter pripravil kar nekaj odličnih panelnih razprav in koncertov.

Tine Kolenik, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: petkov koncertni del

Koala Voice, Carnival Youth, Garbanotas Bosistas (Kino Šiška)

Če na koncu petkovega koncertnega večera v Kinu Šiška ne bi nastopili litvanci Garbanotas Bosistas, bi lahko uvodni del večera podnaslovili s »teenage sklop«. Kot otvoritveni akt so nastopili domači KOALA VOICE. Lanskoletni zmagovalci vseh mogočih naborov, izborov, natečajev in udeleženci klubskega maratona Radia Študent so zavoljo zmagoslavja na ŠPIL ligi ravno na dan nastopa izdali svoj prvenec z naslovom Kangaroo's a Neighbour. Zasedbo je bilo lansko leto ravno zaradi omenjenega števila nastopov in pojavljanj nemogoče zgrešiti na domačih odrih. Čeprav še danes zvenijo najstniško simpatično, so najverjetneje tudi s pomočjo njihovega producenta Petra Dekleve precej razvili svoj glasbeni izraz. Njihov dosedanji luštkan melodičen kitarski indie počasi dobiva zrelejše poteze. Glasba postaja intenzivnejša in manj boleha za klišejskimi, predvidljivimi zvočnimi vzorci. Zaključna skladba nastopa »Wild Dancer« ponuja odlično izhodišče za nadaljnji razvoj.

Latvijci CARNIVAL YOUTH kot naslednji nastopajoči so bili predmet pogovora že dan prej v rock poslušalnici. Njihovo glasbo, predvsem skladbo »Octopus«, sta kritika Marko Godrnjavec – Jizah in John Robb umestila med stvaritvami »boy bendov s kitarami« in »fantkov, ki mislijo da igrajo alter glasbo«. In imela sta prav. Fantki v smokingih so nam postregli s šablonastim indie popom, ki je bil kvaliteten v izvedbi, a zaradi derivativnosti pomankljiv v ideji.

Kot zadnji so v Komuni nastopili že na začetku omenjeni GARBANOTAS BOSISTAS. Čeprav so za razliko od prvih dveh bendov zveneli zrelo, pa tudi oni trpijo za posebno stanje popularne godbe – biti v trendu. Bolje se sliši biti v koraku s časom, kajne? No, samo po sebi to še ne pomeni slabe glasbe. A v glasbi litvancev je bilo vse preveč slišati vpliva in glasbenih vzorcev avstralskih Tame Impala, legendarnih Led Zepov, dua Beach House in še koga. Retropsihedelika, igranje z zvočnimi valovi kitarskih fuzij, efekti in vodnati organski zvoki ne prinesejo nujno osupljive (inovativne) glasbe. Prijetno za poslušanje in sanjarjenje, a daleč od samostojnega avtorskega izraza. Včasih tudi zanimiv možicelj/kitarist v pajkicah ne pomaga.

------------------
Rx:tx night at MENT: Borja Borka, Jimmy Pé, Žiga Murko, Dorian Concept, Pavemental, Boomhauer & Donkeyhorse (Gala Hala)

Domača založba rx:tx že vrsto let dosledno sprejema izbrane domače in tuje glasbenike pod svoje okrilje ter jih nato skladno s svojim formatom oddaja v svet. Vizualno in glasbeno selektivno močna si je ustvarila prepoznavnost, kateri vsaj na domačih tleh težko kdo konkurira, kljub temu da je veliko izvodov precej »underground« narave.

Ni presenečenje, da je bil domači založbi dodeljen večer s headlinerjem zadnjega dne festivala v Gali Hali. Obisk Dorian Concepta je povzročil razvedrilno osvežitev, tako na programu festivala Ment kot nasplošno na glasbenem dogajanju pri nas v zadnjih časih. Prvi njegov nastop pri nas pa je prinesel tudi novost, kar se tiče njegovega nastopanja v živo. Nastopil je v triu, skupaj s Cid Rim na bobnih ter The Cloniusom na basu. Power trio dunajskih dečkov je v nabito polni hali že s prvo minuto igranja naznanil, da to ne bo običajen koncert elektronskih artistov. Sicer so, z izjemo baterije bobnov, uporabljali izključno inštrumente, ki jih pogosto vidimo v sobah bedroom producentov, nekaj kar vsak od njih tudi je. Tekom nastopa pa se je celotna izkušnja bolj približala jazz koncertu kot še eni predstavitvi nekih elektrončkarjev. K temu so pripomogli tudi izvajalci pred njimi. BORKA je poskrbel za otvoritvene ritme večera, ki so se nato zlili s produkcijo slovaškega gosta JIMMYja PÉ. Slednji je poskrbel za mešanico temačne in evforične elektronike, ki je na momente sličila na vzdušje dubstepa v svojih zgodnjih oblikah. Še vedno pa je bilo zadosti trenutkov, ko je njegova k sodobnejšim ritmom usmerjena glasba našla svoj prostor v tem tematskem večeru in poskrbela za primeren most med DJ setom Borke ter nastopom za njim. Na vrsti je bil ŽIGA MURKO, ki je na festivalu končno prišel do klubskega ozvočenja in tako resneje pokazal, čemu vsa stara oprema, ki jo sam uporablja. V primerjavi s prejšnimi akti je bil Žigatov nastop prestava v nižje. Tempo se je spustil in občasno surovost računalniške produkcije je zamenjal zvok, obarvan z magnetnimi trakovi. Bobni niso več suvali, temveč so publiko začeli zibati. Gre za glasbo, na katero se težko pleše intenzivno, kot smo tega po klubih navajeni, a vseeno te premika. In po takšnih zvočnih ekskurzijah, kot jih pripravi Murko, je bolje iti počasneje, drugače postane trud spregledljiv. Počasnejši ritmi so tudi nekako značilnost rx:tx založbe in ni presenečenje, da se bo v prihodnosti založbi pridružil tudi Žiga.

Padec v počasnejši tempo in zavoj stran od vztrajnosti klubske plesne glasbe je bil tudi odličen uvod v koncert tria DORIAN CONCEPT. Vodja tria, ki je prej pod tem imenom nastopal sam, je pred leti dvignil prah s svojim Youtube posnetkom preigravanja majhnega Microkorga. S tem je nekako ujel val hajpa bedroom producentske scene, ki se je takrat še oblikovala. Koncept je bil enostaven. S poceni naborom opreme delati glasbo v svojem domačem studiu v dnevni sobi ali kar v spalnici, za poslušanje doma, v dnevni sobi ali spalnici. Sledile so izdaje EP-jev, Redbull nastop in različne kolaboracije, ki so mu prinesle svetovno prepoznavnost na elektronski sceni. V petek v Gali Hali je šlo korak dlje. Znan po svojih live nastopih in virtuoznemu igranju vseh vrst tipkal je s pomočjo svojih soigralcev na koncertu prinesel nekaj, kar so se številni glasbeniki trudili že desetletja pred njim. Elektronski sodoben jazz, ki jemlje iz preteklosti znanje o harmonijah in improvizaciji, a jih vseeno naredi dovolj dostopne, da se da na njih plesati in poslušati brez prenaporne pozornosti. Dorian Concept trio ima verjetno pri tem to prednost, da so vsi člani benda relativno mladi. Za razliko od starih mojstrov tipa Miles Davis, Chick Corea, Herbie Hancock itd., ki so morali narediti preskok iz akustičnih inštrumentov, so se Dorian Concept razvijali skupaj z elektroniko. Njihov odnos do elektronike tako nikoli ne sliči na znanstveno fantastiko ali na nekaj, kar bi bilo potrebno ljudem približati, da bi lažje sprejeli. Poigravanje po inštrumentih je bilo lahkotno in uigrano. Vsak element slišanega je dal slutiti glasbeno podkovanost in veselje do svojega dela, kar je publiko pričakovano navdušilo. Tako se je tudi po končanem nastopu, kot se za pravi jazz koncert spodobi, zgodila uslišana zahteva za bis.

Sledil je domači PAVEMENTAL, ki pa je z odsotnostjo melodičnosti prejšnih nastopov publiko rahlo odtujil. Resnost večera sta na sproščeno raven spustila šele BOOMHAUER & DONKEYHORSE, duo, znan po svojih dinamičnih setih, prepletenih z napol izdelanimi lastnimi komadi, ki z vsakim live nastopom dobijo novo podobo.

------------------
Dojo., Sea Change, New Wave Syria, Kišobran (Channel Zero)

Channel Zero tokrat ni bil rezerviran zgolj za klubsko sceno. V petkovem večeru se je ta otvoril z dvema samostojnima nastopoma, ki so bili kot oblika glasbene prakse v zanimivem porastu prisotni tudi na MENT-u v večjem številu. Prva je nastopila srbska glasbenica DOJO, ki je z umirjenim nastopom ustvarila prijeten uvodni ambient. Mešanico umirjene melanholije in romantične uspavanosti je kreirala v glavnini s svojih meglenim glasom, ob katerem je večinoma s kitaro uspela ohranjati mirno vzdušje skozi celoten nastop. Sledila ji je Norvežanka SEA CHANGE, ki se je za razliko od svoje predhodnice zanašala na elektroniko. Njen stil je dodobra spominjal na tipičen skandinavski pristop do elektro-popa z mešanjem synth-popa in barvito ambientalnih zvočnih ozadij, ob čemer je bil njen vokal zasanjen, eteričen in docela razumljiv.

Sledil je domači dvojec NEW WAVE SYRIA, ki je tudi tokrat postregel s predvidljivim setom. Vseeno je bil njun koncert vrhunec dogajanja, kajti kot bend sta se publiki, prostoru in vzdušju dobro prilegala. Večinoma sta igrala komade z zadnjega albuma Summer, ki so z mešanico plesne in ambientalne analogne elektronike navdušili občinstvo do prihoda zadnjega, DJ kolektiva Kišobran, ki sta spodbujanje modernih glasbenih valov tokrat iz Beograda prenesla na Metelkovo. S komadi malce bolj medijsko prepoznavne plesne elektronike (recimo tipa Caribou) sta stregla do poznih nočnih ur.

------------------
Without Letters, Ti, Foolish Green Music (Klub Gromka)

WITHOUT LETTERS iz Litve na odru izgledajo kot tipičen indie rock kolektiv. Dve kitari, bas in bobni, dodatno popestritev na prvi pogled nudi le pevec s svojim računalnikom. Zvočna slika, ki jo servirajo, pa naposled vseeno ni tako predvidljiva, Without Letters se namreč brezsramno ali bolje rečeno brez strahu lotijo širokega nabora žanrov in v svojo glasbo vpletajo psihedelične kitare, sanjave sinte ter tribal ritme. Temu navkljub pa se v povprečju vedno znajdejo na strani lahkotnih indie gruvov in tako zanimivost vzdržujejo predvsem nori brejki, v katerih ne umanjka ghettotech bas linij, laserskih stabov in za Neangleže izjemno prepričljiv »Cockney badboy« naglas.

Druga v večeru sta oder zavzela srbska TI. Dvojec iz Beograda se poslužuje precej minimalne odrske postavitve. Ena kitara, dva mikrofona in stari električni bobni skupaj ustvarjajo jugonostalgično zmes psihedelije in indieja, vse skupaj pa ima ob tem pridih morske romance. Tako se je v Gromki zgodil kratek izlet na jadransko obalo, z obveznim priokusom synthpop estetike, ki je tako pričaral večer za vse, ki se jim toži za zlatimi časi yu-rock balad.

Makedonci FOOLISH GREEN so začeli udarno. Gromko je preplavil masten surf rock, ki je na noge pognal tudi nestrpni in opiti del publike. Prvi komad pa je na žalost bil edini, ki je res zažgal. Po njem so Foolish Green namreč iz minute v minuto bolj izgledali in zveneli kot spinoff britanskih Oasis. Vokalistu lahko to sicer štejemo v plus, celokupno pa je navkljub nekaterim floydovsko obarvanim intermezzom koncert izpadel kot demo Oasis in bil s tem časovno povsem dislociran.

------------------
LUDOVIK MATERIAL (Menza pri koritu)

Nastop tria LUDOVIK MATERIAL lahko postavimo ob bok nastopom Moveknowledgementov, Nikki Louder in Blaža, domačih vrhuncev na MENT-u. Ludoviki so uprizorili še en nepozabni ritualni rock'n'roll nastop. Frontwoman Tina Perić je s svojo madrfakin punk prezenco in zajebantskimi šalami na račun cocksuckerskih povprečnih muzičarjev držala pokonci celotno Menzo vse od začetka koncerta in tudi ko je počila struna na kitari. Koncert je bil en sam garažno naelektren direndaj in direkten obenem. Ludoviki so nastopili brez dlake na jeziku, strunah in bobnih. Njihova specifična mešanica najrazličnejših odvodov alter godbe je pripravila pristno »untergrund« magijo. Še. Še tega.

Jaka Golob, Tine Kolenik, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar

petek, 13. februar 2015

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: petkov konferenčni del

REŠEVANJE SVETA S FESTIVALI?

Petkov dan se je otvoril s konferenco, ki se je spraševala, ali lahko s festivali rešimo svet. Velikopotezno, kot se sliši, se je festivalno organiziranje obravnavalo v širšem pogledu: kako lahko festival kot dogodek spodbudi lokalno gospodarstvo, kakšen je njegov družbeno-kulturni pomen za regijo ter kako si zagotoviti vnovično vračanje udeležencev. Glavno, kar je bilo izpostavljeno, je bilo dejstvo, da se z organizacijo festivala zelo težko služi (čeprav so si za glavne idejne »nasprotnike« vzeli ravno festivale, ki se organizirajo zavoljo služenja denarja, npr. festivale ob hrvaški obali, na katerih se znajde več Britancev kot pa lokalcev). Večino denarja naj bi se namreč povrnilo v količini vstopnic in v obliki sponzorstva, ki pa vsaj v sedanjem času nista zanesljiva finančna dohodka. Festival mora zato privabljati ljudi s tem, da se bolj predstavlja z nekim vzdušjem in unikatno lokacijo kot pa s promocijo velikih imen festivala, ki za festival predstavlja tudi največji finančni zalogaj.

Na tem mestu bi lahko še opozoril na dejstvo, da se je večina teh dejstev pojavila v kasnejši debati o klubih in lokalni sceni, kjer so se točno festivali pokazali kot glavni krivec za poletno koncertno zatišje in splošno krizo klubskega dogajanja. Festivali ne morejo rešiti celotnega sveta.

UJČKANJE BENDOV

Druga dopoldanska konferenca je bila namenjena spoznavanju vlogi glasbenega menedžerja, kjer smo od govorcev izvedeli predvsem njihove osebne zgodbe o uspehu in spoznavanju njihovih vlog. Tekom ene ure poslušalci nismo bili deležni konkretnih informacij o tem, kaj počne glasbeni menedžer in kdaj ga njegova vloga ločuje od delovanja glasbene skupine. Poleg mreženja je bilo njegovo poslanstvo izpostavljeno zgolj kot bendov skrbnik. Na sami konferenci je bil prisoten tudi Ivan Novak, član (in menedžer) skupine Laibach, ki se je vlogi menedžerja enostavno odpovedala in so vzeli stvari v svoje roke. Premalo časa se je namenilo tovrstnim dosedanjim uspelim praksam, sploh pa se je premalo izkoristilo najbolj bistveno polemiko – kdaj je primeren trenutek, da si skupina zagotovi glasbenega menedžerja. Preveč je bilo na tem mestu govora o čustvih in doživljanju poklica kot pa njegovem ustreznem profiliranju in doprinosu h glasbeni skupini.

S tem pa je zopet konferenca izpadla iz vidika glasbenih menedžerjev in premalo iz perspektive bendov in njihovih dosedanjih konkretnih izkušenj. Prisluhnili smo samo izkušnjam samih menedžerjev iz različnih geografskih in gospodarskih okolij, ki pa jih težko apliciramo na lokalno raven.

KLUBI: FUNDAMENT

Zapiranje klubov je najnovejši trend udarcev alternativni glasbeni sceni. Primat prevzemajo festivali, ki v zadnjih letih nastajajo kot gobe po dežju. Okrogla miza je zato združila programske vodje klubov in odprla to izredno bolečo debato. Kako je klubom, sploh v naši regiji, ki že tako dobivajo turnejske drobtinice, preživeti? Festivali so morda očiten razlog, ampak poudarjali so se tudi iz leta v leto višji stroški višjim inštancam, hkrati pa neizogibno spreminjanje interesov novih generacij. Rešitve, kljub odločnosti gostov, niso zvenele pretirano optimistične – hoja po poti, ki so si jo zastavili, brez nekih (verjetno potrebnih) inovativnih sprememb. Nekoliko naivno prepričanje, da bo vztrajnost zmagala. Tudi ob vprašanju, kaj se storiti, če se trend hišnih koncertov iz Amerike, kjer klubske kulture skorajda ni več, preseli v Evropo, ni bilo drugačnega odgovora. Okroglica je žal zaključila tako, kot je otvorila – z nekoliko mučnim in žalostnim vzdušjem.

KAKO ZAPRAVITI 1000 EVROV ZA SPLETNO OGLAŠEVANJE

Še ena konferenčna miza s pomenljivim naslovom je ponudila predvsem anekdotno in neaplikabilno zgodbo oglaševanja. Morda je na mestu ponovno opozoriti na manjek osnovnega znanja in infrastrukture naše regije, ki so jo večinoma zanemarili. Čeprav bi lahko vlekli vzporednice in iskali inspiracijo v primerih, ki so jih gostje navajali – recimo uspeli viralni video nekega benda, ki je bil v svojem energičnem jazu ujet med igranjem v podhodu ali pa promocija albuma že močno vzpostavljenega glasbenika, ki mu je bilo svetovano, naj odpre klub z imenom albuma izključno za eno noč in eno žurko. Sicer zanimive ideje so bile povečini preveč fragmentirane za neko smiselno in koherentno ponotranjenje ter identifikacijo.

POSLUŠALNICA – ELEKTRONIKA

Druga poslušalnica MENT-a je bila namenjena elektronski glasbi, v svojem oziru in izvedbi pa je bila precej slična mlačni rock poslušalnici z dneva poprej, kljub ideji, ki ostaja sveža in privlačna. Samo osredotočenje je bilo ponovno več ali manj na tržnosti, ponovno tudi nismo doživeli obljubljene analize, odprte kritike in iskrenih komentarjev. Vse je delovalo nekoliko apatično, vse je bilo tudi več ali manj podobno ocenjeno. Za razliko od četrtkovega nekompromisnega Johna Robba je tokrat poslušalnico prevevala diplomatskost in kar nekolikšna sramežljiva komunikacija, k čemur je brez dvoma doprinesel tudi jezikovni zid.

ARTIST TALK:
COUNT PREDSTAVLJA UNSOUND

Mikael Eldridge oz. Count je glasbeni producent iz San Francisca. Tekom svoje dolgoletne kariere je kot producent in inženir sodeloval z glasbeniki, kot so DJ Shadow, Frank Sinatra, Radiohead, No Doubt, New Order, Run DMC, Tycho ter Thievery Corporation, na MENT pa je prišel predstaviti svoj najnovejši projekt Unsound; dokumentarec o vplivu brezplačne internetne kulture na ustvarjalce in glasbeno industrijo.

Začel je udarno. Prvih petnajst minut pogovora je namreč namenil sistematičnemu demantiranju nekaterih izjav, ki so bile izrečene prejšnji dan na konferenci »Kako zaslužiti z brezplačno glasbo?«. Tako je ostro nastopil proti izjavi, da je kriza že mimo, po njegovih besedah je to zgolj mnenje, ki ga propagirajo tehnološka podjetja, katerim ne gre slabo, v sferi glasbene industrije pa je kriza še kako prisotna. Prav tako se je obregnil ob mit o turnejah in majicah. Poslovni model, kjer bendi svojo glasbo ponudijo zastonj, služijo pa s turnejami in prodajanjem majic, po njegovih besedah ne deluje, dokler niste sposobni redno privabljati 1000+ ljudi na svoje koncerte.

V nadaljevanju pogovora se je Count lotil osrednje teme, torej sistematskega pregleda vpliva zastonjske kulture na glasbeno industrijo in njene akterje. V sledeči uri in pol je s publiko delil mnogo anekdot iz svojega dolgega producentskega staža, skupni imenovalec vsem pa je, da je piratstvo ekonomsko popolnoma devalviralo glasbo, velike korporacije pa so vskočile in začele služiti, tako na piratskih straneh kot tudi s streaming servisi, ki svojim naročnikom mnogokrat ponujajo glasbo avtorjev, ki niso prodali ali oddali svojih avtorskih pravic (npr. Spotifyju). V tem grmu pa tiči največji grabežljivi zajec, saj postane očitno, da glasba, ki jo zastonj snamemo s spleta, ni res zastonj. Veliki denarji se namreč plačujejo, da na mp3skull.com in podobnih straneh gledamo reklamna sporočila, ta denar pa seveda ne najde poti do dejanskega avtorja.

Zanimivo je Count izpostavil, da je trenutna situacija mnogo slabša od nekdanjih velikih »zlobnih« založb. Le-te so vsemu navkljub vlagale denar v svoje umetnike, Google in ostali pa tega ne počnejo in tako nam ostane le »prosti trg«, kjer je naša glasba ali zastonj ali pa z njo služijo drugi. Ostalim, ki si takšnega sistema ne želimo, pa na žalost ostaja le Bandcamp in podobni.

BITBANGER LABS: PIXELSTICK

Pixelstick je orodje za t.i. lightpainting. Omogoča slikanje poljubnih digitaliziranih podob na fotografijo z dolgo ekspozicijo. Duncan Frazier in Stephen McGuigan iz Brooklyna sta na MENT prišla predstaviti svojo Kickstarter uspešnico, izvedla pa sta tudi večdnevno delavnico v Poligonu na Tobačni. Zadnji artist talk je bil v primerjavi s prejšnjimi precej bolj sproščene narave, bolj kot ne je šlo le za enourno predstavitev ustvarjalcev Pixelsticka, njune življenjske zgodbe in življenjske zgodbe njunih izdelkov. Precej luštno, vendar zastavljeno povsem neproblemsko. Zgodba o uspehu za pomiritev živcev. Tipičen showcase.

Tine Kolenik, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Vitomil Zupan: Zastave – Mož – Slepota

Po igrah Antentator in kralj, Črvi in Bele rakete lete na Amsterdam priredil Mare Bulc
Režiser: Mare Bulc
Dramaturginja: Darja Dominikuš

Igra v igri v igri. Oder Male drame zaživi v ambientu sedemdesetih let dvajsetega stoletja na Slovenskem – z dvema dogodkoma: v gledališki igri buržuazne družine Dolinar in v ozadju, v stanovanju popevkarja, alkoholika Brumna. Znajdemo se v prepletu zgodb: sprva igri Atentator in kralj, ki jo družina Dolinar postavlja v režiji Bosove matere (Saša Pavček), sledijo Črvi kot represija nad Bosom (Klemen Janežič) in Joem (Rok Vihar) pa vse do besednega dvoboja med Zasliševalcem (Uroš Fürst) in Šefom policije (Boris Mihalj). Bele rakete “lete” v Amsterdam v besedni igri Toniča (Alojz Svete) kot predstavnika proletariata, bivšega partizana in varnostnika, Brumna (Jurij Zrnec), in mične, brhke, samostojne Lene (Maša Derganc). S skladanjem istoimenske popevke na črni pianino v kotu, na videz nepovezana dramska dela uspešno tvorijo komično in atmosfersko dobro opremljeno celoto. Skoznjo Brumen in Lena postaneta Atentator in Simona, Joe je Toničev sin, Šef policije pa igra, zelo prikladno, rablja, kar kaže na več kot odlično opravljeno dramatuško združitev žanrsko tako raznolikih iger – delo Darje Dominikuš in Urške Sajko. Dela Vitomila Zupana so biografska in atmosferska, so uporniška, so nasprotna družbenemu redu, uprizarjajo človeka proti sistemu in črva, ki postane ličinka ter kasneje hrošč. Ali pač, kot Bos pristavi, za vse življenje ostane črv. Bojan Emeršič, Kralj oče, Tina Vrbnjak, lahkoživa uporniška Beti in Uroš Fürst odlično uprizorijo karakterje, ki jih ponujajo Zupanova dela. Uporniški značaj Bosa v Janežičevi interpretaciji pa mestoma postane preveč naiven in vznesen, da bi ga lahko začutili kot “zupanovskega”. Morda mu manjka mirnosti, ki bi jo lahko imel kot upornik z jasnimi načeli in vizijo, ter ponosa, ki ni deško naiven.
Kostumi Urške in Tomaža Draža na začetku korektno sovpadajo v situacije, zamenjava le-teh v potiske Zupanovega porteta in športne čevlje znamke Alpina pa sicer ponudijo občutek slovenskosti in patriotizma, estetsko pa so neprimerni in nepotrebi. Scenografija Damirja Levantiča s principom razstavljanja in sestavljanja, enobarvnosti in igre z materijali vedno bolj zapira prostor in združuje Zupanove kolaže. Glasbena podlaga, kot zelo pomemben del produkcije, je koketna, zapeljiva, raznovrstna, enostavno okusna. Izvrstno opravljena naloga Boštjana Narata – skladateljev glasbeni karakter odlično sovpada z Zupanovim.
Velikopotezna produkcija, ki bi lahko trajala kakšno minuto manj, ponuja vpogled v Zupanov svet skozi Bulčeve oči. Gledalcu omogoča, da simpatizira z uporništvom ali s sistemom in izbere svojo stran. Presenetljivo pa dovoljuje tudi, da opazovalec ostane nevtralen in ne problematizira niti uporniške niti sistemske strani, četudi se kot sodobni človek zaveda, kako aktualna je še vedno razdelitev preteklosti.
Povzroča napetost in zabavo. Iz smeha, v strah … tja do ponosa. Vredno ogleda!

Nika Korenjak

četrtek, 12. februar 2015

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: četrtkov koncertni del

Lovely Quinces, All Strings Detached, Manu Delago Handmade (Kino Šiška Centre for Urban Culture)

V mali dvorani Kina Šiške je drugi dan koncertnega dela MENT-a otvorila mlada hrvaška kantavtorica LOVELY QUINCES. Pri nas je nastopila že pred letom in pol kot predvozačica takrat in še danes alter vročih Tame Impala. Na zadnjem konferenčnem omizju tega dne je njen promotor deklino izpostavil kot primer izrazito drugačne kantavtorice. Kot edinstvene v regiji. No, pokazala se je v drugačni luči. Ima čudovit, močan ženstven vokal, je simpatično dekle, je sposobna izpovedati svoj življenjski emocionalni tobogan, a nikakor se ni izkazala za izrazito specifično glasbenico. Skladbe so se vse preveč zvočno ponavljale, celo ustvarjale vtis monotonije, prav tako to velja za vokalne linije. Bolj kot neko karizmatično punk rock rešiteljico je preprosto del prizme sodobne indie melanholične avtorske ameriško zveneče godbe.

Domači ALL STRINGS DETACHED sta po ne ravno razveseljujočih komentarjih na rock poslušalnici vseeno pripravili odlično, senzibilno in intimno koncertno dogodje. Njuna počasna zvočna bombastičnost, polna zgoščene sivine in zrele melanholije, je s pomočjo bogatih vokalov zadela v polno. Glasbenici sta pustili zapomnljiv nastop, ki ga minimalno kvari le delno klišejski pristop avtoric k delanju/poustvarjanju muzik, ki so za anglosaksonski svet naravne, pri nas pa (lahko) zvenijo pretenciozno.

Kot zadnji nastopajoči so se pojavili avstrijski MANU DELAGO HANDMANDE. Zasedba se je izkazala za inštrumentalno izredno raznoliko. Poleg tega so se člani zasedbe tekom nastopa nenehno menjavali na različnih inštrumentih, najbolj pa je navdušil že otvoritveni Manu Delagov “ples”na hanga bobnu. Prav tako kot širok nabor inštrumentalnih veščin je za skupino značilna tudi široka paleta zvočnih sfer. Plavali smo vse tja od post-rocka, krautrocka, fusiona do ambienta, od elektronskih ritmov do nežnih intimističnih elegij. Eksplozija-implozija-mir.

Anton Maskeliade, moveknowledgement (Gala Hala)

Pri mladem ruskem producentu ANTONU MASKELIADU je celoten nastop bila bitka med izvajalčevo vzhičeno odrsko energijo in domiselno, izvirno ter vsakokrat všečno fuzijo najrazličnejših elektronskih odvodov s skupkom v indietronici. Že sam koncept slednjega je bil presežen, ko je Anton manipuliral svoje kompozicije, ki so drsele v isti temi skozi svetle in temne občutke, dur in mol, veseljem in žalostjo. Občasna odfukanost beatov je vedno dobila kontrapunkt v dronerski grozljivosti priložnostnih horror sintičev, tovrstna svojevrstna razdvojenost pa je v publiko nemudoma vtisnila Rusov trademark. To naj bi opazili tudi delegati, saj je Anton dobil kar nekaj koncertnih ponudb.

MOVEKNOWLEDGEMENTov ni zmotil niti razposajeni fantastični ruski predhodnik na odru. Lestvico, ki jo je že on postavil zelo visoko, so še dvignili. Skratka, ko že misliš, da so dosegli vrh svojega glasbenega in odrskega udejstvovanja, se vedno znova še presežejo. Tudi tokrat, podobno kot na septembrskem špilu v Kinu Šiška, je bila zasedba v odlični formi. N’tokovi kriki in evforično poplesavanje po minimalnem odru Gale hale so se ponovno čudovito dopolnjevali z ritmično razgibano psihedelično spacey soniko, ki so jo proizvajali njegovi timski soigralci. Njihova mozaična godba je uspešna prav zaradi nore povezanosti in čutenja akterjev v bendu. Kolektivno, če je zares iskreno in partnersko, vedno znova preseže individualno. Moveknowledgement so najboljši dokaz tega.

JoyCut, Blaž, elektro guzzi, Felis Catus & Softskinson (Channel Zero)

Uvodni JOYCUT so večina špila prehodili po meji nečesa, kar bi morda lahko celo zvenelo zanimivo, drugačno in svojevrstno, a so kljub vsemu izključno nakazanemu potencialu ostali na nivoju več ali manj nedomiselnega, klišejskega, pretirano melanholičnega post-rocka, ki ga je reševala odrska prezenca in dejstvo, da sta bila za bobni kar dva.

BLAŽa bi lahko preimenovali tudi kar v Fantastičen Blaž. Njegov nastop je bil absolutni vrhunec letošnjega MENT-a. Blaževe retro psihedelične pulzirajoče elektronske podlage, prepletajoči se umazani, mesnati in melanholični beati ter seveda fascinanten in brutalen mož za bobni Simon Intihar, bolj znan kot bobnarski stampedo zasedbe Canyon Observer, so proizvedli izredno zvočno inštalacijo. Posebej je navduševalo ujemanje med akterjema na odru. Jazz, hip hop, metal ... vsi najrazličnejši zvočni izrazi in odvodi so se zlivali v eno briljantno vsenavzočo zvočno gmoto, ki je povzročala vse od plesnih korakov do kurje polti. Prihodnost!

Avstrijski znanci iz uvodnega dneva MENTaa in bend, ki je uspel ravno zaradi (dunajskega) showcase festivala, ELEKTRO GUZZI, je na prehodu v petkovo jutro tokrat v klubskem ambientu še enkrat nastopil na festivalu. Njihov nastop najbolje povzame pokoncertni naključni dovtip: "še polne piksne so se tresle". V živo zaigrani techno je povzročil pravo vročico. Le še užitek ob glasbi je bil bolj nepopisljiv od gneče, ki smo ji bili priča. Treslo je, grmelo je, ščemelo je. Progresivna in futuristična glasbena poslastica za 22. stoletje.

Po koncu je sledil še DJ-outro. Jutro sta s klasičnimi klubskimi pokalicami priklicala FELIS CATUS & SOFTSKINSKON.

Nikki Louder, Vlasta Popić, Get Your Gun (Klub Gromka)

Hrup domačih NIKKI LOUDER ne potrebuje daljše predstavitve – gre za brezkompromisen, direkten, pa vseeno izredno domiseln in občasno intrigantno kompleksen noiserockerski šus, obdan s kriki kitarista Blaža Sever. Tudi tokratni nastop je bil pričakovano nadglasen, poln živalske energije in verjetno še potencirano bolj inteziven kot ponavadi. Vsega trušča ni preslišal niti famozni John Robb, ki je o njih nemudoma zapisal kopico pohvalnih besed na svojem Louder Than War.

Do roba napolnjena Gromka je nestrpno pričakovala hrvaške garažne matadorje VLASTO POPIĆ. Pričakovanja so le ti kasneje upravičili. Trio dveh mladcev in odštekane dekline za bobni je zaružil, kot se za dober garažni rock’n’roll bend spodobi. Divje, žgoče in nerezervirano, a še vedno je Vlasta Popić po kvaliteti in intenziviteti izraza lestvico nižje od srbskih tovarišev, skupine Repetitor.

Danska mešanica Grindermana, Wovenhand in sorojakov Iceage pod imenom GET YOUR GUN je bila bržkone najlepše odkritje večera. Kostumografsko usklajen odrski imidž črno odetih pojav (z blond lasmi in modrimi očmi) je začel špil z navdihujočim spojem melanholične violine, morbidnih kitarskih struktur in croonskega vokala, ki je dramatično in pompozno odmeval s svojim baritonskim stasom. Ščepec nekoncionalnosti v aranžmajih, občasni neprvi beat in odsekan ritem ter vzpostavljanje zvočno nabite atmosfere Skandinavce loči od podobnih apokaliptičnih rock zasedb, ki se spogledujejo z izročilom folka in countryja v temačni preobleki, sam nastop pa jih meče na sam scenski vrh.

Tine Kolenik, Jan Podbevšek

[GLASBA: domače] Reportaža s festivala MENT Ljubljana: četrtkov konferenčni del

GLASBENIKOV VODIČ DO GLASBENIH MEDIJEV

Prvo četrtkovo predavanje je bilo namenjeno seznanjanju operativnosti glasbenih medijev kot glasbenih posrednikov. Glavna ugotovitev konference je bil predstavitev današnjega »paketa«, ki ga mora glasbena skupina kot taka danes vsebovati, da čim bolj zadovolji zanimanje. Zgrajeno mora imeti spletno stran ali pa biti prisotna vsaj na Facebooku, nujen je profil na Youtubu, Soundcloudu … S tem postajajo glasbeni mediji in njihovi pisci svojevrstni selektorji, ki delujejo po svojih promocijskih principih – govorilo se bo o tovrstnih skupinah, ki ustrezajo novinarskemu modelu. Poudarek je tu na oddaljenosti muzikološko-sociološkega pristopa do glasbe in pogled na glasbo kot tok sprememb (glasbenega) izražanja. Na konferenci se je kazalo zgolj spodbujanje podjetnosti glasbenih akterjev. In seveda, če se glasbenik ne trži po pravilih trga, je za svoj neuspeh kriv sam.

Klemen Košak je 21. aprila 2014 zapisal v Mladini: »Podjetnost ni isto kot podjetništvo. Podjetništvo je poklic nekaterih, podjetnost pa je osebnostna lastnost, ki naj bi jo imeli vsi.« Podjetnost se pri glasbenikih in založnikih interpretira kot odprtost za pogovor, samoiniciativna komunikativnost, sposobnost ustvarjanja kontaktov in aktivno mreženje. Na tem mestu se nam odpira vprašanje motiva – je »biti slišan« res bolj pogojeno od tega, kakšna zgodba te obkroža in manj od pomena tvoje ustvarjene glasbe? Mora glasbenik res priti na dan z vsemi zanimivimi podatki o samem sebi (če tovrstne zanimive podatke njegova zgodba sploh premore), da je lahko slišan sploh kot glasbenik? Na konferenci se je tako izkazalo, kot da glasba pri mnogih akterjih ostaja v drugem planu ter da se medijski prostor namenja zgolj določenemu tipu glasbenih skupin, ki delajo glasbo, ki ustreza njihovim predstavam. Šele ob vprašanjih iz publike se je ugotovilo, da sta »mainstream« glasba in »underground« glasba danes že tako prepletena pojma, da vsak zase hitro izgubljata svoj prvotni pomen. Na konferenci smo torej lahko poslušali eno uro stalne rabe tovrstnih pojmov, a prostora za debato o njihovih spremenjenih pomenih enostavno ni bilo.

POVEZOVANJE SCEN (OD BALKANA DO BALTIKA)

Okrogla miza že v imenu polaga moč v vzhodnoevropsko glasbeno sfero, jo pooblašča za prevzem iniciative in enači s prevladujočim zahodom. Izredno informativna debata strokovnjakov iz pripadajočih scen je od samega začetka ne le pozivala, temveč tudi podajala razloge za podiranje zahodnega mita in prepraševala željo po uspehu tam. Poudarjalo se je, da je treba preseči klišejske ambicije po uvozu in izvozu izključno z zahoda, ko je v vzhodnem delu Evrope takšen potencial in toliko profesionalnih ljudi, pripravljenih delati in delovati. Primat anglosaksonskih glasbenih osi temelji izključno na slepem sledenju vedno istim praksam, zato je bila močno argumentirana usmeritev pozornosti na možnosti vzhoda zelo, zelo dobrodošla.

AGENTI ALI ANGELI

Zadnja dopoldanska konferenca pa se je glasila »Agenti ali angeli?«. Na njej smo uspeli izvedeti marsikaj o delu agentov in agent ter kako se le-ti z načrtovanjem koncertov povezujejo z glasbeno industrijo. Agent naj bi s pomočjo strategij, promocij, sodelovanja s preostalimi akterji pripravljal »dober gig«, kar naj bi predstavljal cilj vseh, tako organizatorjev kot nastopajočih. A glavni problem, s katerim se je ta konferenca soočala, je bilo dejstvo, da je vsaj obseg držav, ki jih je festival pokrival, operiral v večji meri brez njihove eksplicitno definirane vloge. Smiselnost te konference je zato vprašljiva. Težnja po »vzetju stvari v svoje roke« in »izgradnji novega neodvisnega glasbenega trga«, zaradi katerih naj bi tudi nastajali showcase festivali, s tovrstnimi debatami spodbuja zgolj kopiranje dosedanjega zahodnjaškega tipa trga glasbene industrije. Vloga agenta je iz tega vidika zgolj prikazovala njegovo uveljavljeno funkcijo v anglo-saksonskih državah.

Na debati je kot mnogo drugod umanjkala perspektiva bandov – govorci so lahko govorili o borbi za višje dobro, nujnem sodelovanju, promociji singlov, a na koncu poslušalci nismo bili deležni nobene konstruktivne debate, kako njihovo funkcijo umestiti v lokalni prostor.

KAKO ZASLUŽITI Z BREZPLAČNO GLASBO

Kljub globoko finančni konotaciji v naslovu je bilo osredotočenje služenja z brezplačno glasbo prej duhovno kot materialno. Zaslužek je se je štel v socialnem uspehu, v širjenju fanbasa, v kreiranju identitete, ki kasneje potencialno prinese zaslužek. Debata je sicer (pre)večkrat skrenila s poti v anekdotična pripovedovanja recimo Scotta Cohena (ustanovitelja distribucijske in marketinške firme The Orchard), ki je poskušal hkrati doumeti in razložiti, kako današnja mlada generacija uporablja glasbo kot sredstvo za ustvarjanje lastnega imidža za razliko od prejšnjih. Hkrati je velik del nasvetov izhajal iz premise zgrajene infrastrukture (tako državne kot čisto bendovske (manager, agent itd.)), ne iz popolnega začetka, kar je povzročilo, za razliko od anekdot, precejšnjo odtujenost poslušalstva.

KAKO DELUJE GLASBENI POSEL

Okrogla miza, ki bi morda morala biti na vrsti prva, je predstavila osnovne relacijske strukture v ekosistemu glasbenega sveta. Predvsem so bile predstavljene strukture, ki obstajajo v zdravih, zrelih in razvitih glasbenih scenah po svetu, ki uživajo podporo obstoječe infrastrukture in gospodarsko-političnega sveta. A vseeno je šele zdaj začela vreti konferenčna koristnost, saj je šele tokratna okroglica izhajala iz dejstva, da so v publiki povečini (slovenski) glasbeni polprofesionalci, ki do sedaj še niso bili v situaciji, ko bi lahko srkali neko osnovno znanje o zaodrju glasbene industrije. Na tem/tovrstnem pogovoru, ki vseeno ni bil dovolj regijsko kompleten in koheziven za bolj celostno razumevanje (kar je logično glede na enourno dolžino), bi morda moralo biti več poudarka, saj je bila potreba po osnovah med poslušalstvom precejšnja.

POSLUŠALNICA – ROCK

Koncept poslušalnice je bil sila preprost: novinarji, organizatorji festivalov in preostalih nekaj izbranih glasbenih profesionalcev nepripravljeno komentira na skupinskih poslušanjih njim povečini neznane skladbe zasedb in izvajalcev s festivala, katerih imen se ne razkrije do konca instantnih sodb. V sobi so seveda prisotni tudi glasbeniki, katerih delo je komentirano. Vsekakor zanimivo, a v realnosti, z nekaj rockerskimi izjemami, vse preveč mlečno in brezjajčno. MENT-ov opis je obljubljal “iskreno seciranje” in “analizo brez zadržkov”, “odkrite kritike in komentarje”, dobili pa smo “good”, “bad” in pa “has marketing potential”, k čemur je morda botrovala tudi slabša podkovanost v angleščini samih komentatorjev.

Komad danskih Get Your Gun je takoj predstavil komentatorjem nekonvencionalno plat rockerskih odvodov, kot sta gotski country in doom rock, nepoznavanje scene pa je bilo očitno že takoj, ko je bil opis skladbe npr. “a little bit of metal kind of music”. Vseeno je bil po večini dobro sprejet, še posebej v objemu legendarnega Johna Robba.

Naši All Strings Detached sta se predstavili z melanholično skladbo, ki vso svojo vsebinskost stavi na vokal. A ta je bil, kljub določeni plodovitosti predvsem pri ženskem delu gostov, označen za precej klišejskega, preveč tipičnega, za “še enega”, kljub odobravanju same odličnosti vokala.

Najstniški Carnival Youth je niso dobro odnesli. John Robb jih je spljuval do obisti. Nadel jim je oznake "boy bend s kitarami", "glasba za najstnike, ki so še predkratkim poslušali boy bende, zdaj pa mislijo, da poslušajo alter glasbo". Posebno navdušen ni bil nad njimi niti domači Jizah, medtem ko je bil ženski del komentatorjev do zasedbe prizanesljivejši in poudarjal njihovo mladost in tržno sila zanimivo glasbeno (k)ost.

Za ŠKM banda in njihov inštrumentalen štiklc "Tri lejta" se je večina komentatorjev strinjala, da je skladba sicer prijetna, a da jim za vrednotenje pri inštrumentalnih zasedbah ena skladba ne zadostuje in da je potrebno slišati celoten album.

Sledili so še eni domačini – LUDOVIK MATERIAL. Po poslušanju skladbe "Model Generation" je sledila eksplozija navdušenja. John Robb jih je oklical celo za svoj najljubši najnovejši bend.

Garažna skladba "Ako Nisam dobra" Vlasta Popić je bila sprejeta povečini z odobravanjem. Komentatorji so se strinjali, da je takšno zvrst glasbe potrebno slišati še v živo.

ARTIST TALK:
JONO BRANDEL & LULLATONE STUDIOS: PATATAP

Oder Katedrale v Kinu Šiška sta v četrtek opoldne zavzela Jono Brandel in Shawn James Seymour, avtorja spletnega audio-video inštrumenta Patatap. Inštrument, ki je dosegljiv na patatap.com, omogoča instanten dostop do 156 različnih kratkih zvokov, razdeljenih v šest sklopov, vsak zvok pa ima tudi njemu pripadajočo animacijo. Ob odprtju patatapa vaša tipkovnica postane orodje za ustvarjanje glasbe, saj so zvoki in animacije vezani na posamezne tipke. Govor avtorjev, ki je sicer trajal slabo uro, je postregel z osebnimi podrobnostmi iz njunih življenj in dal uvid v proces nastajanja patatapa, (navidezna) sproščenost, s katero sta svoj prvi javni govor vodila, pa se je izkazala za dvorezen meč. Po eni strani sta se s tem približala občinstvu in tako ostala pod »umetniškim piedestalom«, po drugi strani pa se je zaradi tega porajal dvom, zakaj to sploh gledamo. Ali je njuna celotna življenjska zgodba res tako pomembna za nastanek patatapa, da sta ji namenila izdaten del svojega govora? In ali je pomembnejša od tehničnih aspektov, katerim sta sicer se površno posvetila, vendar pa sta ostala v neki čudni vmesni fazi, kjer sta bolj tehnične podrobnosti vpeljala na način, ki je nepoznavalce instantno odvrnil, ljudem s tehničnim in fizikalnim predznanjem pa vseeno ni ponudil nikakršne dodane vrednosti? Na koncu smo tako dobili prikupno predstavitev dveh ustvarjalcev, katere vsebina bi morda veliko bolje delovala, če bi se (po)govor odvijal nestrukturirano v hali Kina Šiška, ob dveh patatapih, ki sta bila na voljo za prosto eksperimentiranje obiskovalcev festivala.

ROBERT HENKE (AKA MONOLAKE)

Robert Henke, bolje znan pod umetniškim imenom Monolake, je predstavil svoj najnovejši umetniški projekt Lumière. Audio-vizualni performans smo imeli možnost videti večer prej v Katedrali Kina Šiška, v svojem govoru pa je predstavil tehnični aspekt ter filozofijo za projektom in svojim ustvarjanjem nasploh. Lumière je projekt, ki pri ustvarjanju vizualne podobe uporablja štiri laserje. Ti na platno izrisujejo različne podobe in oblike, enolično povezane z zvokom, ki ga hkrati ustvarja Henke. Tako po lastnih besedah doseže poenotenje izraza, saj nič več ne ustvarja glasbe za podlago vizualizaciji ali vizualizacije za dopolnitev glasbe, pač pa vsaka nota dobi pripadajoč zvok in podobo, ki tako postanejo ena entiteta.
Poseben poudarek je namenil laserju samemu kot orodju za risanje. V nasprotju s sodobnimi programi za produciranje glasbe, kot je Ableton Live, katerega soustvarjalec je sicer Henke, ki ponujajo praktično neomejene možnosti zvočnega ustvarjanja, je laser kot medij mnogo bolj omejen. Prikazuje namreč le eno piko na zaslonu oz. eno daljico, če je med izvorom žarka in zaslonom megla, če pa želimo z njim risati podobe, je potrebno laserski žarek preusmerjati tako hitro, da preslepimo svoje oči, ki potem namesto premikajoče se pike vidijo obris neke oblike. V tej omejenosti je Henke našel navdih za raziskovanje svojega umetniškega izraza. Tako je, zaradi omejene količine podob, ki jih lahko z laserjem narišemo, iz polja neomejenih možnosti prišel do vprašanja kompozicije, kjer je nadalje iskal svoj izraz. Omembe vreden je nivo osebne vpletenosti, ki jo je pokazal tekom govora. Ne samo, da je praktično vso programsko kodo, ki jo uporablja pri Lumière, spisal sam ali bil eden od razvijalcev (pri nastopanju seveda uporablja Ableton Live), s poslušalci je delil tudi svoje poglede na ustvarjanje in kreativni proces. Nadobudnim ustvarjalcem je tako dal upanje z izjavo, da mnogokrat dvomi v svojo umetnost, da se mu je v času pisanja programske kode za Lumière pojavilo mnogo dvomov. Znašel se je v položaju, kjer je že nekaj mesecev pisal izključno programsko opremo, medtem ko bi lahko v tem času ustvaril za celotno ploščo glasbe, vendar pa je uspešen nastop v retrospektivi poplačal ves trud in vse dvome.
Henke se je tako pokazal kot izjemno prizemljen avtor, ki je DIY logiko pripeljal do profesionalnega nivoja, obenem pa ravno s tem uspel spodbuditi razmišljanja o unikatnosti kreativnega procesa ter o dvomih, ki se tekom le-tega pojavljajo.

MEGAFORCE COLLECTIVE

Megaforce je kolektiv ustvarjalcev iz Pariza, ki se specializirajo v snemanju videospotov. Z delovanjem so pričeli leta 2007 in že kmalu eksplodirali na širši glasbeni sceni, do danes pa so posneli videospote za mnogo poznanih glasbenikov, sodelovali so namreč s Kidom Cudijem, Madonno, Tame Impalo in drugimi, njihovi spoti pa so jim prinesli precej kritiškega odobravanja. Če vam do sedaj ta tekst izgleda kot reklamna puhlica, je to zato, ker zgolj povzema občutek, ki je preveval Katedralo Kina Šiška med pogovorom s polovico kolektiva Megaforce.

Potrebno je poudariti, da je občutek reklamnega sporočila še najmanj krivda samih ustvarjalcev, katerim je mogoče očitati le občasne splošne odgovore, glavni problem pa gre iskati v samem formatu pogovora. Vse skupaj je bil dobesedno le showcase izbora njihovih spotov, katere so post festum podkrepili s komentarji, ki pa niso uspeli dodati dovolj vpogleda niti v njihov kreativni proce, niti v bolj ekonomski del njihovega posla, da bi se pogovor zazdel smiseln v kontekstu glasbenega festivala. Tako je srečanje ostalo v mlačnih vodah psevdofilozofiranja o tabu tematikah, ki se pojavljajo v njihovih spotih, za kar pa gre krivdo iskati v voditeljici pogovora, ki ni znala pogovora preusmeriti drugam, ko je dobila zelo jasen odgovor, da se Megaforce ne obremenjujejo s sporočilnostjo svojih del, pač pa interpretacijo puščajo povsem v rokah publike. Na koncu se tako ni bilo mogoče znebiti občutka, da pogovor že sprva ni ciljal na odpiranje debate okoli zanimivih tematik, pač pa zgolj kot prikaz zgleda, kateremu naj bi sledili, češ »poglejte njih, ki jim je s trudom uspelo in se trudite tudi sami!« Sama po sebi sicer ne nujno slaba in problematična izjava, vendar pa je v kontekstu naše lokalne scene izpadla povsem odmaknjena, saj Megaforce očitno živijo v drugačem artističnem svetu, kjer je 100000-evrska investicija za videospot popolnoma normalna ali še celo drobiž.

Tine Kolenik, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar