Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Prevod: Staša Pavlović
Proza poljskega pisatelja Pawła Huelleja je slovenskemu bralstvu že
poznana preko romanov David Weiser, Zadnja večerja in Castorp. Tokrat je
za prevod pri Beletrini poskrbela Staša Pavlović, mlada prevajalka, ki
je svoje delo očitno izvrstno opravila, saj je na nedavnem slovenskem
knjižnem sejmu zanj prejela nagrado Radojke Vrančič.
Huellejev
roman je v prvi vrsti in skladno s podnaslovom (iz pisem Hrabalu)
hommage občudovanemu prijatelju in pisateljskemu kolegu, Bohumilu
Hrabalu. Prav čustvena navezanost na pred kratkim umrlega prijatelja je
glavni poganjalec pripovedi, saj Huelle Bohumila skozi celoten roman
nagovarja in mu pojasnjuje detajle z inštrukcij vožnje. Ta logična
potreba po obračunu z izgubo prijatelja je verjetno razlog, da je slog
zgoščen in neprekinjen – kot da bi pisatelj doživel napad govora ali
pisanja, predvsem pa pripovedovanja – trenutek neustavljivega izbruha,
ki se razleze v kače odvisnikov, priredij in podredij, v cel roman.
Nenazadnje gre seveda tudi za slogovno imitacijo Hrabala kot
Huellejevega literarnega vzornika. Prvoosebni pripovedovalec, s katerim
smo se pri Huelleju že srečali, je kot v večini Huellejeve proze
zasnovan dialoško, celoto tega dialoga pa s svojo neulovljivostjo
prežema in poganja čas kot osnovna ločnica med trenutkom pripovedi in
dogajanjem samim.
Prostor je klasično huellejevsko umeščen v
njegov rodni Gdansk v devetdesetih, ko Huelle končno sede za volan, da
bi obračunal s svojim strahom pred vožnjo. Z malim fiatom gospodične
Ciwle, edine inštruktorice med moško šofersko srenjo, že po prvih nekaj
ovinkih obstane sredi nabitega križišča, kjer vanju z ene smeri sili
tramvaj, z druge pa agresivni kamionist. Neudobnost začetnika, ki zgolj
sluti, kaj sledi vsakdanjim gdanskim prometnim zamaškom, stresnost
situacije in splošni strah pred cestnim kaosom Huelleja prisilijo, da se
iz kaše izmaže, kakor najbolje zna – s pripovedovanjem. Gospodični
Ciwle začne z nepopustljivim tempom pripovedovati anekdoto svoje babice
Marie, ki je na neki uri vožnje skupaj s svojim inštruktorjem skočila iz
citroena, da ju ne bi zmečkal približujoči se hitri vlak.
Naslednjič in vsakič znova Huelle spet pripoveduje – o zaletavanju v
kartonasti zid, pa o odločitvi dedka Karola za nakup novega avtomobila,
legendarnega Mercedez-Benza 170 V, ki potem postane integralni del
družinske zgodovine. Zgodbe iz preteklosti Huellejevih prednikov dvojec
še bolj povežejo in jima predstavljajo terapevtsko možnost pobega iz
golega vsakdana in včasih krute sedanjosti. Ta se Huelleju iznenada
pokaže nekega popoldneva, ko spozna Jereka, brata gdč. Ciwle, ki je
zaradi bolezni priklenjen na dom, nase pa nehote priklepa tudi njo.
Kljub Jerekovemu slabemu zdravstvenemu stanju in teži skrbi, s katero je
obremenjena gdč. Ciwle, je Huelle v svoj roman vnesel radožive vložke.
Dogajanje začini inštruktorski kolega gdč. Ciwle, ki je koncentrat vseh
klišejsev, ki pritičejo napihnjenim šoferskim starinam, pa tudi
vrtičkarska soseda gdč. Ciwle, ki pripovedujeta o svoji stari slavi, ki
sta si jo ustvarila z razvojem svoje umetniške smeri, mobile building
arta.
Vendar ritual ur vožnje ne more trajati v nedogled in
tiho zavezništvo med mladima se mora na novo upravičiti. Vsekakor pa
ostane zgodba, ki jo bo Huelle lahko pripovedoval, ko bo (in ko je) za
to dozorela.
Kakor je bila verjetno tudi zgodba o
prijateljevanju s pisateljem Hrabalom zgolj še ena zgodba iz življenja
posameznika, ki pa je imela svoj kraj, čas in osebe, ki so ga določale,
zaradi česar je neponovljiva, vredna spomina in pripovedovanja. Danes
služi užitku pripovedovalca in bralca - in prav je tako.
Užitek in spomin ali pa spomin in užitek, odvisno od gledišča.
Kaja Dragoljević
Ni komentarjev:
Objavite komentar