Založba: Beletrina
Leto izdaje: 2014
Zgodbo romana Polone Glavan Kakorkoli vzporedno ustvarjata dve
prvoosebni pripovedovalki. Najprej spoznamo Lili, sedemnajstletno dekle,
ki ji grozi popolna sprememba
življenjskega stila, saj izve, da je noseča z le nekaj let starejšim
fantom Marsom. Nasprotno pa nas Alja popelje v študentsko življenje, s
katerim je zopet soočena po kratkem, a zanjo še kako pomembnem oddihu na
Irskem. Tam je namreč spoznala Irca Davida, s katerim sta doživela že
skorajda hollywoodsko poletno romanco, ki ju je zbližala do te mere, da
sta odločena, da se ponovno srečata.
Zgodba je v prvem delu
pri obeh omejena zgolj na osebno tematiko, saj ne ene ne druge
pripovedovalke ne zanima ničesar, kar ni povezano z njo ali njenim
moškim. Lili, ki se najprej skupaj z Marsom odloči za splav, kasneje
podleže Marsovi odločitvi, da morata otroka obdržati, ki jo je sprejel
po pogovoru s svojim prijateljem, Aljin svet pa postane popolnoma
odvisen od stika z Davidom preko Skypa. Prehod iz pasivnosti v aktivo
pri Lili nastopi šele v drugi polovici knjige, ko Mars izgubi službo
zaradi žaljenja priseljenca. Lili da, tako kot vedno, Marsu prav pri
tem, da je bil odpuščen po krivici, saj meni, da si priseljenci iz bivše
Juge v naši državi lahko dovolijo karkoli, medtem ko lahko povprečen
slovenski delavec zaradi ene same opazke "dobi brco v rit". Alja se
začne za zunanji svet zanimati nekoliko prej, ko prične inštruirati
mladega Senada, otroka priseljencev, ki se z mamo in očetom drenja v
skromnem stanovanju. Polna zanosa in vere, da ji lahko uspe popraviti
krivice, ki se dogajajo Senadovi družini in vsem njim podobnim, se
pridruži aktivistični skupini svoje prijateljice, ki organizira protest
zoper kakršnokoli nasilje nad drugačnimi, v tem primeru priseljenci.
Mars pa s skupaj s somišljeniki pripravlja odgovor na shod, pri katerem
se mu pridruži takrat že visoko noseča Lili. Protagonistki se na dan
protesta srečata za kratek čas, ko se, sicer na nasprotnih straneh,
obema poruši svet. Jasno je le to, da gre življenje s polno paro dalje
in da ga bosta po neprijetni izkušnji morali nadaljevati, kakorkoli že.
Lili in Alja si po eni strani ne bi mogli biti bolj različni. Glavanova
nam že s samim slogom, ki ga uporablja pri Lili, nakazuje, da gre za
tipično sedemnajstletnico, ki nima do trenutka, ko izve, da je noseča,
nikakršnega fokusa. Od svojega fanta je odvisna bolj, kot si je to
pripravljena priznati. Mars je dobro izdelan lik, saj Lili tako, da ji
nenehno izkazuje ljubezen, vedno znova pripravi do tega, da privzame
njegovo razmišljanje. Podtalno pa izkorišča njeno labilnost, tako da jo
vleče nase in jo ustvarja po svoji podobi, pri čemer ne gre za kakšno
slabonamerno dejanje, pač pa (med drugim) za odgovor na splet okoliščin,
v katerih oba odraščata; izhajata namreč iz neurejenih družin. Alji, na
drugi strani, altruistični duh veleva, da se sanjarjenju odpove do te
mere, da se zaposli s konkretno situacijo, v kateri se znajde in ki jo
na koncu pripelje do točke, ko se njeno delo sprevrže v Sizifovo in ko
mora stežka pogoltniti besede Senadove mame, da se mora pač še veliko
naučiti. Alja je v dejanjih in odločitvah vsekakor bolj samostojna in
zrela kot Lili, poleg tega se tudi v sam aktivizem vključi na podlagi
lastnega razmišljanja in zaradi pasivnosti ljudi, s katerimi je
obkrožena in ki so vajeni udobnega življenja v balončku, za katerega so
prepričani, da ne more počiti. Med pripovedovalkama pa je vendarle nekaj
stičnih točk, ki se medlo zrcalijo skozi pripoved, na koncu pa pokažejo
v vsej svoji moči. Najbolj opazno je, da obe jemljeta svet preveč
črno-belo in pri tem pozabljata, da je sestavljen iz neštetih barvnih
plasti, ki mu dajejo smisel in ga razlagajo tako, da je včasih nemogoče
najti točko, ki bi prinesla stično nianso.
Glavanova se v
zgodbo ne vpleta z moraliziranjem o prav in narobe, zato tudi bralec vse
do zadnje besede nima občutka, da je prisiljen zgodbo dojemati tako
ali drugače. To pa ne pomeni, da nas avtorica pusti hladne, nasprotno,
od nas vedno znova zahteva, da o tematikah v knjigi razmišljamo
večplastno in skupaj s protagonistkama zrastemo. Pisanje o problematiki
priseljencev na domači sceni seveda ni noviteta, a je očitno še vedno
dovolj aktualno in polemično, da je vredno in potrebno konstantne
obravnave.
Nekoliko šibkejša plat romana je morebiti preveč
očitna enoplastnost stranskih likov (npr. Aljina sošolka ali pa Lilijina
babica), ki jo avtorica sicer kompenzira s karakterno dinamiko pri
glavnih protagonistih. Nekateri odzivi stranskih oseb so preveč
predvidljivi in od bralca ne zahtevajo posebnega miselnega napora, je pa
potrebno vzeti v obzir, da so takšni po vsej verjetnosti zato, ker jih
spoznavamo izključno preko Alje ali Lili, kar najbrž še poantira njun
način dojemanja.
Četudi imamo o tematikah romana že izdelano
mnenje, lahko knjigo vzamemo v roke brez strahu, da bi bili ideološko
"posiljeni". Glavanova skuša ravno to preprečiti, kar ji v veliki meri
tudi uspe, zaradi česar je roman primeren za širše občinstvo, ki se ne
boji razmišljati in ki ne išče potuhe za takšno ali drugačno
prepričanje.
Polona Konjedic
sreda, 28. januar 2015
torek, 27. januar 2015
[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Bes (Fury)
Režija: David Ayer
Igralska zasedba: Brad Pitt, Shia LaBeouf, Logan Lerman
Datum izida: 30. oktober 2014 (Slovenija)
April leta 1945. Adolf Hitler celotnemu rajhu izda ukaz za t. i. totalno vojno, torej tudi za vojno mobilizacijo žensk in otrok. Zavezniška vojska se približuje osrčju Berlina. Kot zadnji svoje enote se med njimi znajde tudi vojni tank M4 Sherman, kateremu poveljuje Don »Wardaddy« Collier (Brad Pitt). V taistem tanku je enota petih mož skupaj že vse od osvobojevanja afriških ozemelj, sedaj pa jih čaka zaključek v samem epicentru nacistične zlobe. Poleg tega pa fantje ob izgubi enega od članov posadke tanka seveda dobijo novega. To je mladi stenograf Norman (Logan Lerman), ki še sploh nima izkušenj z bojevanjem.
David Ayer je že dokazan mojster zgodb ameriških fantov, ki se znajdejo pred težavno situacijo skorajda epskih razsežnosti (Dan za trening, Zadnji obhod). Glavni igralci spretno izrazijo široko paleto karakternih značilnosti svojih likov, k pristnosti pa pripomore tudi očitna uporaba različnih narečij. Vsak izmed njih ima svoj izdelan, edinstven pogled na svet. Velika večina čustev in spominov teh moških je totalno pohabljena, popačena in praktično že izrojena. In kako naj bi bilo drugače ob izkustvu največjih grozot, ki jih je človek zmožen prizadejati sočloveku?
Scenografska in kostumografska avtentičnost je zagotovljena s strani angleškega muzeja Bovington Tank. Za vizualno plat je poskrbljeno z epskimi posnetki razdejanih vasi, mest, gozdov in podeželjskih površin. Sami vojno-akcijski posnetki (z eksplozijami na čelu) delujejo prekleto realno. Film seveda ni sneman v 3D-tehniki, a vseeno lahko skorajda čutimo marširanje vojakov in preletanje izstrelkov v naši bližini. Filmu gre v zadnjih nekaj minutah očitati le pretirano čustveno karikiranje karakterjev.
Ob poznavanju zgodovine nam je razplet 2. svetovne vojne seveda znan, vendar za konstanten suspenz poskrbijo izjemna avtentičnost celotne podobe, temeljita priprava igralcev na vlogo ter psihološka teža pripovedi, ki na prvi pogled mačistično zgodbo postavi naravnost ob bok vrhuncem vojnega filma, kot sta npr. Reševanje vojaka Ryana ali Tanka rdeča črta.
Ocena: 8
Doomen Babič
Igralska zasedba: Brad Pitt, Shia LaBeouf, Logan Lerman
Datum izida: 30. oktober 2014 (Slovenija)
April leta 1945. Adolf Hitler celotnemu rajhu izda ukaz za t. i. totalno vojno, torej tudi za vojno mobilizacijo žensk in otrok. Zavezniška vojska se približuje osrčju Berlina. Kot zadnji svoje enote se med njimi znajde tudi vojni tank M4 Sherman, kateremu poveljuje Don »Wardaddy« Collier (Brad Pitt). V taistem tanku je enota petih mož skupaj že vse od osvobojevanja afriških ozemelj, sedaj pa jih čaka zaključek v samem epicentru nacistične zlobe. Poleg tega pa fantje ob izgubi enega od članov posadke tanka seveda dobijo novega. To je mladi stenograf Norman (Logan Lerman), ki še sploh nima izkušenj z bojevanjem.
David Ayer je že dokazan mojster zgodb ameriških fantov, ki se znajdejo pred težavno situacijo skorajda epskih razsežnosti (Dan za trening, Zadnji obhod). Glavni igralci spretno izrazijo široko paleto karakternih značilnosti svojih likov, k pristnosti pa pripomore tudi očitna uporaba različnih narečij. Vsak izmed njih ima svoj izdelan, edinstven pogled na svet. Velika večina čustev in spominov teh moških je totalno pohabljena, popačena in praktično že izrojena. In kako naj bi bilo drugače ob izkustvu največjih grozot, ki jih je človek zmožen prizadejati sočloveku?
Scenografska in kostumografska avtentičnost je zagotovljena s strani angleškega muzeja Bovington Tank. Za vizualno plat je poskrbljeno z epskimi posnetki razdejanih vasi, mest, gozdov in podeželjskih površin. Sami vojno-akcijski posnetki (z eksplozijami na čelu) delujejo prekleto realno. Film seveda ni sneman v 3D-tehniki, a vseeno lahko skorajda čutimo marširanje vojakov in preletanje izstrelkov v naši bližini. Filmu gre v zadnjih nekaj minutah očitati le pretirano čustveno karikiranje karakterjev.
Ob poznavanju zgodovine nam je razplet 2. svetovne vojne seveda znan, vendar za konstanten suspenz poskrbijo izjemna avtentičnost celotne podobe, temeljita priprava igralcev na vlogo ter psihološka teža pripovedi, ki na prvi pogled mačistično zgodbo postavi naravnost ob bok vrhuncem vojnega filma, kot sta npr. Reševanje vojaka Ryana ali Tanka rdeča črta.
Ocena: 8
Doomen Babič
ponedeljek, 26. januar 2015
SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave - Homer: Iliada
Premiera: 26. 1. 2015
Režiser: Jernej Lorenci
Dramaturgija: Eva Mahkovic, Matic Starina
Obstajajo dela, ki služijo politiki, ideologiji, ljubezni, sovraštvu, in tista, ki služijo večnosti. Iliada, začetek zahodne kulturne civilizacije, spremljevalka vseh velikih imen in izziv zadnjih treh tisočletij, ostaja večna.
Jernej Lorenci nas s svojim spektaklom opozarja na njen pomen, predvsem pa na njeno vrednost. Odkriva nam nove odtenke in potrjuje, da ne gre za primitivno delo temne davnine, temveč univerzalno shemo, ki se v nas samih in okoli nas odvija odtlej in se tudi bo, dokler se svet vrti.
Ekipi je uspelo dodelano priklicati antičnega duha skozi glasbo, ki sloni na disonančnih akordih in na srhljivem heksameterskemu ritmu. Hkrati pa se je v antični duh vpletla tudi nesnaga in darovi drugih, sodobnih časov.
V osnovi so bili epi peti in ne igrani. Tega načela se drži tudi Lorenci v svojem konceptu, ki celotno dogajanje preoblikuje v antično-moderni kabaret, kjer vodilno vlogo prevzame aiod (Janez Škof), ki zgodbo podaja ostalim igralcem.
Igralska zasedba, kljub temu, da je sestavljena iz dveh gledališč in gostujočih, precej ubrano funkcionira, pri čemer je treba izpostaviti, da se je v tej predstavi (zopet) močno pokazalo, da "stari mački" (Jernej Šugman, Janez Škof in Jette Ostan Vejrup) premorejo tisto nekaj, česar nekateri mlajši kolegi še niso našli, izvzemši Nino Ivanšin, ki je v svoji vlogi Tetide naravnost blestela. Odlično je zasedbo "rešil" tudi Jure Henigman, ki je v sicer skopem besedilu Ahila znal pričarati nekaj izvrstnih trenutkov.
Lorenci, kralj podrobnosti, nas v tem pogledu niti tokrat ni razočaral. Fantastična glasbena spremljava Zvezdane Novaković, ki je s svojo harfo in vokalom povzročila veliko mravljincev v dvorani. V morju efektov in podrobnosti gre izpostaviti predvsem prečudovito postavitev Ahila, ki sedi pred svojim garderobnim ogledalom in čaka na svoj nastop, ki mu ga je zrežirala usoda. Zagotovo pa je najbolj presunljivo sklepno dejanje, epilog, ko Zevs in Hera prineseta pravo živalsko truplo in ga iz nadzemeljskega sveta odvržeta v center dogajanja, med ljudi, kar vsekakor potrujeje misel, ki se je vsi (vsaj na tiho) zavedamo: vsi smo le kos umrljivega in umazanega mesa, ki je del božje igre.
Tovrstnih spektaklov do sedaj nismo bili pogosto deležni, upamo lahko, da bo Iliada, kot vrhunec gledališke sezone, uspela uveljaviti kakšne nove standarde tudi pri drugih režiserjih.
Rok Olaf Pečečnik
Režiser: Jernej Lorenci
Dramaturgija: Eva Mahkovic, Matic Starina
Obstajajo dela, ki služijo politiki, ideologiji, ljubezni, sovraštvu, in tista, ki služijo večnosti. Iliada, začetek zahodne kulturne civilizacije, spremljevalka vseh velikih imen in izziv zadnjih treh tisočletij, ostaja večna.
Jernej Lorenci nas s svojim spektaklom opozarja na njen pomen, predvsem pa na njeno vrednost. Odkriva nam nove odtenke in potrjuje, da ne gre za primitivno delo temne davnine, temveč univerzalno shemo, ki se v nas samih in okoli nas odvija odtlej in se tudi bo, dokler se svet vrti.
Ekipi je uspelo dodelano priklicati antičnega duha skozi glasbo, ki sloni na disonančnih akordih in na srhljivem heksameterskemu ritmu. Hkrati pa se je v antični duh vpletla tudi nesnaga in darovi drugih, sodobnih časov.
V osnovi so bili epi peti in ne igrani. Tega načela se drži tudi Lorenci v svojem konceptu, ki celotno dogajanje preoblikuje v antično-moderni kabaret, kjer vodilno vlogo prevzame aiod (Janez Škof), ki zgodbo podaja ostalim igralcem.
Igralska zasedba, kljub temu, da je sestavljena iz dveh gledališč in gostujočih, precej ubrano funkcionira, pri čemer je treba izpostaviti, da se je v tej predstavi (zopet) močno pokazalo, da "stari mački" (Jernej Šugman, Janez Škof in Jette Ostan Vejrup) premorejo tisto nekaj, česar nekateri mlajši kolegi še niso našli, izvzemši Nino Ivanšin, ki je v svoji vlogi Tetide naravnost blestela. Odlično je zasedbo "rešil" tudi Jure Henigman, ki je v sicer skopem besedilu Ahila znal pričarati nekaj izvrstnih trenutkov.
Lorenci, kralj podrobnosti, nas v tem pogledu niti tokrat ni razočaral. Fantastična glasbena spremljava Zvezdane Novaković, ki je s svojo harfo in vokalom povzročila veliko mravljincev v dvorani. V morju efektov in podrobnosti gre izpostaviti predvsem prečudovito postavitev Ahila, ki sedi pred svojim garderobnim ogledalom in čaka na svoj nastop, ki mu ga je zrežirala usoda. Zagotovo pa je najbolj presunljivo sklepno dejanje, epilog, ko Zevs in Hera prineseta pravo živalsko truplo in ga iz nadzemeljskega sveta odvržeta v center dogajanja, med ljudi, kar vsekakor potrujeje misel, ki se je vsi (vsaj na tiho) zavedamo: vsi smo le kos umrljivega in umazanega mesa, ki je del božje igre.
Tovrstnih spektaklov do sedaj nismo bili pogosto deležni, upamo lahko, da bo Iliada, kot vrhunec gledališke sezone, uspela uveljaviti kakšne nove standarde tudi pri drugih režiserjih.
Rok Olaf Pečečnik
[LITERATURA: domače] Poročilo z maratonskega branja epa Vrata nepovrata
Društvo slovenskih pisateljev, Tomšičeva 12, Ljubljana
23. 1. 2015
Boris A. Novak, slovenska pesniška legenda, je zaslužen za to, da smo marsikatero pesniško obliko prvič dobili v slovenščini. Njegov zavidljiv opus navdihuje nove generacije ustvarjalcev, svoje znanje pa prenaša tudi na študente primerjalne književnosti, ki jih poučuje verzologijo. Nov mejnik v njegovem pesnjenju predstavlja delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep, ki ga je pesnik označil za svoj opus magnum. Sestavljajo ga tri knjige, Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš. Zemljevidi domotožja so nedavno izšli pri založbi Goga, ki je v Društvu slovenskih pisateljev ob tej priliki organizirala maratonsko branje epa, pri čemer so se avtorju pridružili Svetlana Makarovič, Veno Taufer, Milan Dekleva, Draga Potočnjak, Marjan Strojan, Miklavž Komelj in Ivo Svetina. Zadnji je imel v imenu DSP uvodni govor, v katerem je zavrnil splošno mnenje, da je doba epov minila – Boris A. Novak je navsezadnje dokazal nasprotno, ponovno pa je dokazal tudi to, da slovenska poezija zmore vse, kar zmore lirika drugih svetovnih jezikov. Svetina je poudaril, da ga veseli, da je založba Goga izdala prvo knjigo epa, in izrazil željo, da bi vsi skupaj dočakali tudi izid drugih dveh. Pesnik sam pa se je zahvalil urednici Jelki Ciglenečki, lektorici Nini Štampohar in avtorici naslovne ilustracije Metki Krašovec, ki so vsaka po svoje pripomogle h končnemu izdelku. Branje sta nato otvorila on in njegova pesniška sestra, kot jo je poimenoval sam, Svetlana Makarovič.
NEKAJ ODLOMKOV IZ EPA
Vrata nepovrata so veličasten ep, »knjiga spomina«, v kateri se nizajo podobe iz avtorjeve, pa tudi kolektivne preteklosti. Tako v prvem spevu, Postava, avtor sreča Danteja - ponovi se dogodek iz Božanske komedije, Dantejevo srečanje z Vergilom.
***
Stal sem pred njim. Največjim, poln sramu.
Mojster; sem se zbal, le nate se lahko obrnem.
Ne ker bi ti bil enak, ampak ker sem na dnu,
kot si bil ti sredi temnega gozda. /.../
/.../
Smehljal se mi je – On, Največji, Dante! –
kot starejši brat. Nato se je preobrazil
v moškega z uniformo: bil je Ante.
Moj mrtvi oče me je objel: Veš, kam greva?
Vedel sem. /.../
***
Subjekt torej prehaja od zgodovinskega, kolektivnega, takega, kar je znano vsem nam, k najbolj intimnemu, vendar oboje prepleta na mojstrski način. Sicer pa to najbolje pove kar pesnik sam: »... Potujem skozi Zgodovino in Zgodovina potuje skozme.«
***
Nesrečni kralj Egej se je pognal globoko vanj,
Ker je namesto belega zagledal črno jadro,
Znak smrti sina Tezeja ...
Milenije pozneje sem – vernik sam
O Grčiji kot zibki – peljal v žareče jedro sredozemlja svojo deklico. V Mikenah
Sva proslavila njeno polnoletnost.
***
Smrt pesnikove deklice se nas tako dotakne v tolikšni meri kot Tezejeva smrt, pred hišo, v kateri je preživel otroštvo, pa se počutimo enako domače kot na ljubljanskih ulicah, ki so opisane s presunljivo nežnostjo.
***
Ljubljana, mesto, ki je toplo, kot je topla luč
Za okni hiš samotnim sprehajalcem, ključ
Do vekomaj zaprtih, daljnih, srečnih duš ...
***
Kot zadnji za pokušino še odlomek, v katerem avtor spregovori o profesorski vlogi:
***
Vsak torek jim predavam o oblikah,
ritmu in rimah, o pozabljenih zakladih
pesništva. Niti najmanj jih ne mika
ta dolgočasna snov. Ti mladci bi radi
Umetnost brez spomina in vizij. Ah, tlaka
razsvetljevanja glav, utvara univerze!
Ti mladci hočejo Vse Zdaj, ker čas ne čaka ...
Pravzaprav mi ne gre za metre, zloge, verze,
Rad bi jih okužil s klicami vesele vede ...
***
23. 1. 2015
Boris A. Novak, slovenska pesniška legenda, je zaslužen za to, da smo marsikatero pesniško obliko prvič dobili v slovenščini. Njegov zavidljiv opus navdihuje nove generacije ustvarjalcev, svoje znanje pa prenaša tudi na študente primerjalne književnosti, ki jih poučuje verzologijo. Nov mejnik v njegovem pesnjenju predstavlja delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep, ki ga je pesnik označil za svoj opus magnum. Sestavljajo ga tri knjige, Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš. Zemljevidi domotožja so nedavno izšli pri založbi Goga, ki je v Društvu slovenskih pisateljev ob tej priliki organizirala maratonsko branje epa, pri čemer so se avtorju pridružili Svetlana Makarovič, Veno Taufer, Milan Dekleva, Draga Potočnjak, Marjan Strojan, Miklavž Komelj in Ivo Svetina. Zadnji je imel v imenu DSP uvodni govor, v katerem je zavrnil splošno mnenje, da je doba epov minila – Boris A. Novak je navsezadnje dokazal nasprotno, ponovno pa je dokazal tudi to, da slovenska poezija zmore vse, kar zmore lirika drugih svetovnih jezikov. Svetina je poudaril, da ga veseli, da je založba Goga izdala prvo knjigo epa, in izrazil željo, da bi vsi skupaj dočakali tudi izid drugih dveh. Pesnik sam pa se je zahvalil urednici Jelki Ciglenečki, lektorici Nini Štampohar in avtorici naslovne ilustracije Metki Krašovec, ki so vsaka po svoje pripomogle h končnemu izdelku. Branje sta nato otvorila on in njegova pesniška sestra, kot jo je poimenoval sam, Svetlana Makarovič.
NEKAJ ODLOMKOV IZ EPA
Vrata nepovrata so veličasten ep, »knjiga spomina«, v kateri se nizajo podobe iz avtorjeve, pa tudi kolektivne preteklosti. Tako v prvem spevu, Postava, avtor sreča Danteja - ponovi se dogodek iz Božanske komedije, Dantejevo srečanje z Vergilom.
***
Stal sem pred njim. Največjim, poln sramu.
Mojster; sem se zbal, le nate se lahko obrnem.
Ne ker bi ti bil enak, ampak ker sem na dnu,
kot si bil ti sredi temnega gozda. /.../
/.../
Smehljal se mi je – On, Največji, Dante! –
kot starejši brat. Nato se je preobrazil
v moškega z uniformo: bil je Ante.
Moj mrtvi oče me je objel: Veš, kam greva?
Vedel sem. /.../
***
Subjekt torej prehaja od zgodovinskega, kolektivnega, takega, kar je znano vsem nam, k najbolj intimnemu, vendar oboje prepleta na mojstrski način. Sicer pa to najbolje pove kar pesnik sam: »... Potujem skozi Zgodovino in Zgodovina potuje skozme.«
***
Nesrečni kralj Egej se je pognal globoko vanj,
Ker je namesto belega zagledal črno jadro,
Znak smrti sina Tezeja ...
Milenije pozneje sem – vernik sam
O Grčiji kot zibki – peljal v žareče jedro sredozemlja svojo deklico. V Mikenah
Sva proslavila njeno polnoletnost.
***
Smrt pesnikove deklice se nas tako dotakne v tolikšni meri kot Tezejeva smrt, pred hišo, v kateri je preživel otroštvo, pa se počutimo enako domače kot na ljubljanskih ulicah, ki so opisane s presunljivo nežnostjo.
***
Ljubljana, mesto, ki je toplo, kot je topla luč
Za okni hiš samotnim sprehajalcem, ključ
Do vekomaj zaprtih, daljnih, srečnih duš ...
***
Kot zadnji za pokušino še odlomek, v katerem avtor spregovori o profesorski vlogi:
***
Vsak torek jim predavam o oblikah,
ritmu in rimah, o pozabljenih zakladih
pesništva. Niti najmanj jih ne mika
ta dolgočasna snov. Ti mladci bi radi
Umetnost brez spomina in vizij. Ah, tlaka
razsvetljevanja glav, utvara univerze!
Ti mladci hočejo Vse Zdaj, ker čas ne čaka ...
Pravzaprav mi ne gre za metre, zloge, verze,
Rad bi jih okužil s klicami vesele vede ...
***
nedelja, 25. januar 2015
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
John Carpenter – Lost Themes: o
Legendarni režiser grozljivk z lastno (impresivno) glasbo končno izdaja debitantski album nefilmskih muzik. Ta sicer skorajda po ničemer ne odstopa od siceršnjega dela Carpenterja. Značilne ambientalne pokrajine krasi temačnost noči in grozljivost nenehnih diabolusov ter občasen izlet v progresivnoelektronske sfere. Intezivno poslušanje več ali manj pričakovanega. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=3YZ60mQA4Q8 (skladba »Vortex«)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Legendarni režiser grozljivk z lastno (impresivno) glasbo končno izdaja debitantski album nefilmskih muzik. Ta sicer skorajda po ničemer ne odstopa od siceršnjega dela Carpenterja. Značilne ambientalne pokrajine krasi temačnost noči in grozljivost nenehnih diabolusov ter občasen izlet v progresivnoelektronske sfere. Intezivno poslušanje več ali manj pričakovanega. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=3YZ60mQA4Q8 (skladba »Vortex«)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Do zadnjega diha: Zdaj (Jaša Koceli, Eva Mahkovic - Po motivih filma Jean-Luca Godarda Do zadnjega diha)
Režija: Jaša Koceli
Dramaturgija in prevod citatov iz francoščine: Eva Mahkovic
Igrajo: Domen Valič, Ajda Smrekar, Boris Kerč, Gregor Gruden in Anja Drnovšek
Jean-Luc Godard in ljubezenski triler, ki to ni. Domen Valič in Ajda Smrekar v glavnih vlogah, Boris Kerč, Anja Drnovšek in Gregor Gruden v več vlogah. Dramatizacija Eve Mahkovic in Jaše Koceli. Režija, Jaša Koceli. Gledališka produkcija ali “film na odru”, kot nam ustvaralci z izbiro luči, scene in rekvizitov sporočajo, je spretna adaptacija filma Do zadnjega diha, transformirana in postavljena v današnji kraj in čas. Gledalci smo bili, kot del filmskega seta, priča scenski transformaciji lesenih stojal, na katerih so se vrstili raznovstni (na trenutke nepotrebni) rekviziti, kraji avtomobilov, ki so se v obliki znakov avtomobilskih znamk skrivali kar pod stoli publike ter koketnemu odnosu Michela Poiccarda (Domen Valič) in Patricie Franchini (Ajda Smrekar). Z odlično atmosfersko glasbo in priložnostnem nagovoru publiki so dokazali, da je Godardova estetika večna in zmožna preživeti adaptacijo prostora in časa. Manjkali niso niti Faucault, Maupassant in priložnostne šale ter slengovske figure na račun socialnih omrežij, ki bi se jim ustvarjalci, zaradi sicer precizno izdelanih likov, lahko izognili. Valič je ponovno dokazal, da mu vloga koketnega barabina predvsem gibalno in telesno vsekakor pristaja, četudi na trenutke s prezenco preseže in vstopa v prostor svojih soigralcev. Vsekakor je vredno izpostaviti Borisa Kerča, ki odigra vlogo avtorja, Godarda samega in vlogo igralca na odru, ki uprizarja Shakespeara. Njegov nastop, ki ga zmotita narednica Kleinfrankenheim in višji inšpektor Vital, je uspešen trenutek satire in daje občutek pristnega kaosa, v katerega je gledalec neposredno vpleten. Kostumografka Branka Pavlič je odlično združila pariško estetiko prevladujočega Chanela šestdesetih let dvajsetega stoletja s sodobnim mladostniškim stilom.
Koceli in Mahkovic sta ponovno dokazala, da njuno sodelovanje in tendenca po posodabljanju “klasik” v stilu sestavljanja in razstavljanja vsekakor deluje, naslednjič se nadejamo le še nekoliko manj komike in malo več minimalizma.
Nika Korenjak
Dramaturgija in prevod citatov iz francoščine: Eva Mahkovic
Igrajo: Domen Valič, Ajda Smrekar, Boris Kerč, Gregor Gruden in Anja Drnovšek
Jean-Luc Godard in ljubezenski triler, ki to ni. Domen Valič in Ajda Smrekar v glavnih vlogah, Boris Kerč, Anja Drnovšek in Gregor Gruden v več vlogah. Dramatizacija Eve Mahkovic in Jaše Koceli. Režija, Jaša Koceli. Gledališka produkcija ali “film na odru”, kot nam ustvaralci z izbiro luči, scene in rekvizitov sporočajo, je spretna adaptacija filma Do zadnjega diha, transformirana in postavljena v današnji kraj in čas. Gledalci smo bili, kot del filmskega seta, priča scenski transformaciji lesenih stojal, na katerih so se vrstili raznovstni (na trenutke nepotrebni) rekviziti, kraji avtomobilov, ki so se v obliki znakov avtomobilskih znamk skrivali kar pod stoli publike ter koketnemu odnosu Michela Poiccarda (Domen Valič) in Patricie Franchini (Ajda Smrekar). Z odlično atmosfersko glasbo in priložnostnem nagovoru publiki so dokazali, da je Godardova estetika večna in zmožna preživeti adaptacijo prostora in časa. Manjkali niso niti Faucault, Maupassant in priložnostne šale ter slengovske figure na račun socialnih omrežij, ki bi se jim ustvarjalci, zaradi sicer precizno izdelanih likov, lahko izognili. Valič je ponovno dokazal, da mu vloga koketnega barabina predvsem gibalno in telesno vsekakor pristaja, četudi na trenutke s prezenco preseže in vstopa v prostor svojih soigralcev. Vsekakor je vredno izpostaviti Borisa Kerča, ki odigra vlogo avtorja, Godarda samega in vlogo igralca na odru, ki uprizarja Shakespeara. Njegov nastop, ki ga zmotita narednica Kleinfrankenheim in višji inšpektor Vital, je uspešen trenutek satire in daje občutek pristnega kaosa, v katerega je gledalec neposredno vpleten. Kostumografka Branka Pavlič je odlično združila pariško estetiko prevladujočega Chanela šestdesetih let dvajsetega stoletja s sodobnim mladostniškim stilom.
Koceli in Mahkovic sta ponovno dokazala, da njuno sodelovanje in tendenca po posodabljanju “klasik” v stilu sestavljanja in razstavljanja vsekakor deluje, naslednjič se nadejamo le še nekoliko manj komike in malo več minimalizma.
Nika Korenjak
petek, 23. januar 2015
[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Viet Cong – Viet Cong
Produkcija: Graham Walsh
Založba: Jagjaguwar/Flemish Eye
Datum izdaje: 20. 1. 2015
Ocena: 9/10
Feniksovski preporod konceptualizacije glasbenega dekonstruktivizma sodobnih (pod)žanrov alternativnega in indie rocka pred petimi leti razpadlih Women (Band), katerega polovica sestavlja Viet Cong. Uosebljanje (vsaj navidezno) neobremenjene estetike nehotnega eksperimentiranja med- in transgeneracijskih kultnih This Heat. Predvsem pa vsesplošni entuziazem, ustvarjalnost in nenazadnje zvočni kako-in-kaj. Prvenec kanadske skupine prinaša kup vehementnih konotacij in to popolnoma upravičeno.
Že uvodna »Newspaper Spoons« razkrije ogromno. Ritualizirani marš bobni, enkrat razprostrti levo, drugič desno, enkrat v ospredju, drugič v ozadju in enkrat distorzirani, drugič sterilni vodijo ta nenavaden preplet organskega in umetnega, toplega in hladnega, polnega in minimalističnega, varnega in tujega. Pereče kitare z najčudnejšimi harmonijami repetitivno odzvanjajo v odmev lebdečih, pomirjajočih sintesajzerjev. Fleglov naefektiran ukazujoč vokal nas vleče v njegovo surrealno pripoved. Totalen trip v plato je vseeno nenavadno speven ali vsaj napovedujoč nekaj spevnega. V svojo spevnost nas plata prepričuje od začetka do konca, a vendar je v ozadju toliko zblaznelega, disociativnega dogajanja, da smo vedno ali na robu klanjanja tej šizofreni genialnosti ali žvižganja melodijic skladb, kakršni sta recimo »Continental Shelf« in »Silhouettes«. In bend se kljub svoji sproščenosti v izrazu tega vsaj delno zaveda, na kar besedilno referira v najbolj odtujeni skladbi albuma »March of Progress«. Bendova postmodernost se podobno kaže tudi v tem, kako, spontano ali namerno, referira na preteklo glasbo (This Heat), pretekle bende (Women, tudi z zaključnim komadom »Death«, ki je hkratno posvetilo preminulemu kitaristu Women Christopherju Reimerju), pretekle glasbene ere (osemdeseta in post-punk).
A četudi glasba spominja, gre daleč od derivativnosti ali celo hommaga. Viet Cong z naslovom Viet Cong pusti vedeti, da je album le in izključno Viet Cong. Če je bendov prvi izid izpred slabega leta dni »Cassette« še deloval iščoče, preveč enoznačno in simbolično za neznanski potencial razvijajočega se akta, je album Viet Cong zadnji korak evolucije. To ne pomeni, da za bend razvojnega nadgrajevanja več ni, ampak preprosto, da imajo vse elemente za svoje ustvarjanje že v sebi. In ti elementi niso (pre)števni.
Tine Kolenik
Založba: Jagjaguwar/Flemish Eye
Datum izdaje: 20. 1. 2015
Ocena: 9/10
Feniksovski preporod konceptualizacije glasbenega dekonstruktivizma sodobnih (pod)žanrov alternativnega in indie rocka pred petimi leti razpadlih Women (Band), katerega polovica sestavlja Viet Cong. Uosebljanje (vsaj navidezno) neobremenjene estetike nehotnega eksperimentiranja med- in transgeneracijskih kultnih This Heat. Predvsem pa vsesplošni entuziazem, ustvarjalnost in nenazadnje zvočni kako-in-kaj. Prvenec kanadske skupine prinaša kup vehementnih konotacij in to popolnoma upravičeno.
Že uvodna »Newspaper Spoons« razkrije ogromno. Ritualizirani marš bobni, enkrat razprostrti levo, drugič desno, enkrat v ospredju, drugič v ozadju in enkrat distorzirani, drugič sterilni vodijo ta nenavaden preplet organskega in umetnega, toplega in hladnega, polnega in minimalističnega, varnega in tujega. Pereče kitare z najčudnejšimi harmonijami repetitivno odzvanjajo v odmev lebdečih, pomirjajočih sintesajzerjev. Fleglov naefektiran ukazujoč vokal nas vleče v njegovo surrealno pripoved. Totalen trip v plato je vseeno nenavadno speven ali vsaj napovedujoč nekaj spevnega. V svojo spevnost nas plata prepričuje od začetka do konca, a vendar je v ozadju toliko zblaznelega, disociativnega dogajanja, da smo vedno ali na robu klanjanja tej šizofreni genialnosti ali žvižganja melodijic skladb, kakršni sta recimo »Continental Shelf« in »Silhouettes«. In bend se kljub svoji sproščenosti v izrazu tega vsaj delno zaveda, na kar besedilno referira v najbolj odtujeni skladbi albuma »March of Progress«. Bendova postmodernost se podobno kaže tudi v tem, kako, spontano ali namerno, referira na preteklo glasbo (This Heat), pretekle bende (Women, tudi z zaključnim komadom »Death«, ki je hkratno posvetilo preminulemu kitaristu Women Christopherju Reimerju), pretekle glasbene ere (osemdeseta in post-punk).
A četudi glasba spominja, gre daleč od derivativnosti ali celo hommaga. Viet Cong z naslovom Viet Cong pusti vedeti, da je album le in izključno Viet Cong. Če je bendov prvi izid izpred slabega leta dni »Cassette« še deloval iščoče, preveč enoznačno in simbolično za neznanski potencial razvijajočega se akta, je album Viet Cong zadnji korak evolucije. To ne pomeni, da za bend razvojnega nadgrajevanja več ni, ampak preprosto, da imajo vse elemente za svoje ustvarjanje že v sebi. In ti elementi niso (pre)števni.
Tine Kolenik
[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Aminatta Forna – Najemnik
Založba: Zala
Leto izdaje: 2014
Prevod: Jaka Andrej Vojevec
V središče romana Aminatte Forne je postavljen vaški samotar in posebnež Djuro Kolak, ki živi na obrobju manjšega hrvaškega mesta Gost. Svoj čas preživlja v družbi dveh lovskih psov, vpet v niz začasnih, neobvezujočih služb, ki mu dopuščajo željeno svobodo in neodvisnost. Ko se mu zahoče, se odpravi v vaški bar Zodiak in tam ob kavi ali pivu z ostalimi obiskovalci izmenja nekaj vljudnostnih fraz, njegovi dnevi pa večinoma minevajo v znamenju pomirjujoče rutine. Lov v gozdovih, ki obdajajo mestece, in povsem površinski medsebojni odnosi, ki prekrivajo nakopičene zamere in skrivnosti, opisujejo življenje v tipično podeželski atmosferi. Zatišje pred viharjem pa traja, vse dokler se v modro hišo, ki stoji na robu vasi in v Djurovi neposredni bližini, ne vseli angleška družinica in s tem povsem nehote vnese nemir v umirjeno življenje na videz idiličnega podeželskega mesta.
Roman je napisan v prvoosebni obliki, kot nekakšnen dnevniški zapis, prepreden s prebliski minulih dogodkov, ki jih v spomin protagonista Djura prikliče aktualno dogajanje. S prenovo zapuščene modre hiše se namreč začne tudi odkrivanje preteklosti, ki jo želi večina prebivalcev Gosta čim hitreje pozabiti. Kot je običajno v vaških skupnostih, izoliranih od mestnega vrveža in utrjenih turističnih poti, vsaka sprememba razburka mirno gladino vsakdana, pod katero zadnjih šestnajst let počivajo mračne in boleče skrivnosti. Fiktivno hrvaško mestece Gost je namreč umeščeno na področje, ki ga je močno zaznamovala vojna v nekdanji Jugoslaviji.
Vpliv oboroženih spopadov na posameznika in njegovo življenjsko okolje tako predstavlja eno izmed glavnih tematik omenjenega romana. Kaj hitro spoznamo, kako lahko divjanje vojne vihre v navadnem človeku prebudi tisto najhujše. Čeprav si prebivalci Gosta prizadevajo čim hitreje pozabiti dogodke polpretekle zgodovine, Djuro, nasprotno, vidi sebe kot njenega skrbnika in nekakšnega tihega glasnika, ki ne dopusti, da bi neljubi dogodki preprosto utonili v pozabo. Naslov romana se tako nanaša na Djurovo vlogo v odkrivanju teh dolgo pozabljenih skrivnosti. Sam namreč služi kot nekakšen katalizator, ki kot najemni delavec vodi obnovo modre hiše in s tem v spomin sovaščanov prikliče boleče spomine.
Vendar pa odnosi v vaški skupnosti niso edini postavljeni pod drobnogled. Pisateljica se pozorno posveti tudi razvoju in razkroju prijateljskih odnosov in družinske dinamike, ki močno zaznamujejo življenje posameznika. Djuro nam namreč kot zunanji opazovalec nudi vpogled v medosebne odnose prišlekov. Pri tem je najbolj izpostavljen lik Laure, tipične omikane Angležinje, ki lepote hrvaških naravnih danosti opazuje skozi rožnata očala navdušenega turista in si pri tem na vse pretege zatiska oči pred realnostjo posledic dolgotrajnih oboroženih spopadov. Ona in njena otroka Matthew in Grace Djura ob odsotnosti očetovskega lika kaj hitro sprejmejo v svoj krog in z njim hote ali nehote delijo svoje misli in občutja. Pri tem pa se tudi sam začne spominjati svoje družine in prijateljskih odnosov, ki jih je tekom življenja v Gostu stkal s redkimi izbranci. Roman je tako bogat s pronicljivimi opisi zapletenih medsebojnih odnosov in nadvse slikovitimi prikazi nedotaknjene pokrajine, s katero se zdi glavni junak povezan precej bolj kot s svojimi sokrajani.
Morda bi se kakšnemu bralcu ob začetku prebiranja omenjenega romana zdelo nekako neprimerno, da pisateljica škotsko-afriških korenin na intimen način obravnava tematiko, ki si jo tako radi lastimo. Večina prebivalcev nekdanje Jugoslavije ima namreč takšne ali drugačne osebne izkušnje, ki se dotikajo tega nadvse travmatičnega odseka zgodovine. Vendar pa je bojazen, da je Aminatta Forna s svojim delom pretirano in škodljivo posegla v občutljivo zgodovinsko obdobje, povsem odveč. Tudi sama je namreč osebno občutila grozote državljanske vojne v Sierri Leone. Tako nam mojstrsko pokaže, da vojna predstavlja tragedijo skupnih imenovalcev, ki so enaki ne glede na geografsko lego prizadetih.
Jerica Šemerl - Hamerl
Leto izdaje: 2014
Prevod: Jaka Andrej Vojevec
V središče romana Aminatte Forne je postavljen vaški samotar in posebnež Djuro Kolak, ki živi na obrobju manjšega hrvaškega mesta Gost. Svoj čas preživlja v družbi dveh lovskih psov, vpet v niz začasnih, neobvezujočih služb, ki mu dopuščajo željeno svobodo in neodvisnost. Ko se mu zahoče, se odpravi v vaški bar Zodiak in tam ob kavi ali pivu z ostalimi obiskovalci izmenja nekaj vljudnostnih fraz, njegovi dnevi pa večinoma minevajo v znamenju pomirjujoče rutine. Lov v gozdovih, ki obdajajo mestece, in povsem površinski medsebojni odnosi, ki prekrivajo nakopičene zamere in skrivnosti, opisujejo življenje v tipično podeželski atmosferi. Zatišje pred viharjem pa traja, vse dokler se v modro hišo, ki stoji na robu vasi in v Djurovi neposredni bližini, ne vseli angleška družinica in s tem povsem nehote vnese nemir v umirjeno življenje na videz idiličnega podeželskega mesta.
Roman je napisan v prvoosebni obliki, kot nekakšnen dnevniški zapis, prepreden s prebliski minulih dogodkov, ki jih v spomin protagonista Djura prikliče aktualno dogajanje. S prenovo zapuščene modre hiše se namreč začne tudi odkrivanje preteklosti, ki jo želi večina prebivalcev Gosta čim hitreje pozabiti. Kot je običajno v vaških skupnostih, izoliranih od mestnega vrveža in utrjenih turističnih poti, vsaka sprememba razburka mirno gladino vsakdana, pod katero zadnjih šestnajst let počivajo mračne in boleče skrivnosti. Fiktivno hrvaško mestece Gost je namreč umeščeno na področje, ki ga je močno zaznamovala vojna v nekdanji Jugoslaviji.
Vpliv oboroženih spopadov na posameznika in njegovo življenjsko okolje tako predstavlja eno izmed glavnih tematik omenjenega romana. Kaj hitro spoznamo, kako lahko divjanje vojne vihre v navadnem človeku prebudi tisto najhujše. Čeprav si prebivalci Gosta prizadevajo čim hitreje pozabiti dogodke polpretekle zgodovine, Djuro, nasprotno, vidi sebe kot njenega skrbnika in nekakšnega tihega glasnika, ki ne dopusti, da bi neljubi dogodki preprosto utonili v pozabo. Naslov romana se tako nanaša na Djurovo vlogo v odkrivanju teh dolgo pozabljenih skrivnosti. Sam namreč služi kot nekakšen katalizator, ki kot najemni delavec vodi obnovo modre hiše in s tem v spomin sovaščanov prikliče boleče spomine.
Vendar pa odnosi v vaški skupnosti niso edini postavljeni pod drobnogled. Pisateljica se pozorno posveti tudi razvoju in razkroju prijateljskih odnosov in družinske dinamike, ki močno zaznamujejo življenje posameznika. Djuro nam namreč kot zunanji opazovalec nudi vpogled v medosebne odnose prišlekov. Pri tem je najbolj izpostavljen lik Laure, tipične omikane Angležinje, ki lepote hrvaških naravnih danosti opazuje skozi rožnata očala navdušenega turista in si pri tem na vse pretege zatiska oči pred realnostjo posledic dolgotrajnih oboroženih spopadov. Ona in njena otroka Matthew in Grace Djura ob odsotnosti očetovskega lika kaj hitro sprejmejo v svoj krog in z njim hote ali nehote delijo svoje misli in občutja. Pri tem pa se tudi sam začne spominjati svoje družine in prijateljskih odnosov, ki jih je tekom življenja v Gostu stkal s redkimi izbranci. Roman je tako bogat s pronicljivimi opisi zapletenih medsebojnih odnosov in nadvse slikovitimi prikazi nedotaknjene pokrajine, s katero se zdi glavni junak povezan precej bolj kot s svojimi sokrajani.
Morda bi se kakšnemu bralcu ob začetku prebiranja omenjenega romana zdelo nekako neprimerno, da pisateljica škotsko-afriških korenin na intimen način obravnava tematiko, ki si jo tako radi lastimo. Večina prebivalcev nekdanje Jugoslavije ima namreč takšne ali drugačne osebne izkušnje, ki se dotikajo tega nadvse travmatičnega odseka zgodovine. Vendar pa je bojazen, da je Aminatta Forna s svojim delom pretirano in škodljivo posegla v občutljivo zgodovinsko obdobje, povsem odveč. Tudi sama je namreč osebno občutila grozote državljanske vojne v Sierri Leone. Tako nam mojstrsko pokaže, da vojna predstavlja tragedijo skupnih imenovalcev, ki so enaki ne glede na geografsko lego prizadetih.
Jerica Šemerl - Hamerl
sreda, 21. januar 2015
[GLASBA: tuje] Reportaža koncerta: SONICA SERIES XIII: My Daily Noise
17. Januar 2015 ob 20:00
MoTa Point, Gosposvetska 12, Ljubljana
MoTa Point se je od začetka delovanja, katerega prvo obletnico praznujejo te dni, vzpostavil kot prostor izrazito nekomercialnih umetniških praks. Tako smo imeli tekom leta priložnost obiskati različne glasbeno-vizualne inštalacije, katere bi v Ljubljani sicer težko umestili v primeren prostor, v MoTa Točki pa so našle odlično sidrišče v obliki neinvazivnega galerijskega prostora. V podobni maniri se je zgodil tudi »rojstnodnevni« koncert dvojca My Daily Noise.
Daniel Buess in Kasper T. Toeplitz sta s seboj pripeljala nebroj različnih zvočil. Buess je zasedel osrednje mesto galerije z dvema velikima bobnoma, snarom v ozadju ter veliko, posebej zanj izdelano vzmetjo, ki mu služi kot naravni reverberator. Toeplitz pa se je poslužil precej manj obsežne postavitve basa, ki ga je efektiral s PC-jem, vendar velikost inštrumentov tokrat nikakor ni sovpadala z glasbenim doprinosom. V eni besedni zvezi bi se lahko koncert opisalo kot noisefest po noisefestu. Soočeni smo bili z dobrimi 40 minutami drone in noise estetike, ki je segala od industrialnih zvokov, podkrepljenih z dozdevno neskončnim reverbom Buessove vzmeti, kar je dajalo občutek ujetosti v post-apokaliptični tovarni, do mirnih delov, ki so spomnili na sobotno jutro z oddaljenim zvokom sosedove kosilnice in žvenketa pribora iz spodnjega nadstropja. Zanimiv glasbeni ekskurz pa sta si privoščila tudi z odmikom od siceršnje atonalnosti zvočne slike, ko so prostor napolnile aluzije na znane tonalitete doom in stonerskih viž, ki pa so v tokratni inkarnaciji premogle toliko »masti«, sploh iz Toeplitzevega basa, da so izpadle kot izsek iz Dopesmokerja (albuma benda Sleep) na steroidih.
My Daily Noise sta v MoTa točki postregla s premišljeno, suvereno izvedeno kompozicijo, daleč stran od mainstreamovskih glasbenih praks. Znova se je pokazalo, da drone in noise estetika še zdaleč nista za vsakogar, čemur bi pritrdilo tudi nekaj odhodov med koncertom ter nekaj poslušalcev, ki so očitno šli malo na zrak in, sodeč po izrazu, kratek oddih. Tistim, ki s(m)o vztrajali, pa sta Toeplitz in Buess postregla z dozo »našega dnevnega šuma« in s tem omogočila izlet v svet, kjer je omejitev le naša lastna domišljija.
Luka Seliškar
MoTa Point, Gosposvetska 12, Ljubljana
MoTa Point se je od začetka delovanja, katerega prvo obletnico praznujejo te dni, vzpostavil kot prostor izrazito nekomercialnih umetniških praks. Tako smo imeli tekom leta priložnost obiskati različne glasbeno-vizualne inštalacije, katere bi v Ljubljani sicer težko umestili v primeren prostor, v MoTa Točki pa so našle odlično sidrišče v obliki neinvazivnega galerijskega prostora. V podobni maniri se je zgodil tudi »rojstnodnevni« koncert dvojca My Daily Noise.
Daniel Buess in Kasper T. Toeplitz sta s seboj pripeljala nebroj različnih zvočil. Buess je zasedel osrednje mesto galerije z dvema velikima bobnoma, snarom v ozadju ter veliko, posebej zanj izdelano vzmetjo, ki mu služi kot naravni reverberator. Toeplitz pa se je poslužil precej manj obsežne postavitve basa, ki ga je efektiral s PC-jem, vendar velikost inštrumentov tokrat nikakor ni sovpadala z glasbenim doprinosom. V eni besedni zvezi bi se lahko koncert opisalo kot noisefest po noisefestu. Soočeni smo bili z dobrimi 40 minutami drone in noise estetike, ki je segala od industrialnih zvokov, podkrepljenih z dozdevno neskončnim reverbom Buessove vzmeti, kar je dajalo občutek ujetosti v post-apokaliptični tovarni, do mirnih delov, ki so spomnili na sobotno jutro z oddaljenim zvokom sosedove kosilnice in žvenketa pribora iz spodnjega nadstropja. Zanimiv glasbeni ekskurz pa sta si privoščila tudi z odmikom od siceršnje atonalnosti zvočne slike, ko so prostor napolnile aluzije na znane tonalitete doom in stonerskih viž, ki pa so v tokratni inkarnaciji premogle toliko »masti«, sploh iz Toeplitzevega basa, da so izpadle kot izsek iz Dopesmokerja (albuma benda Sleep) na steroidih.
My Daily Noise sta v MoTa točki postregla s premišljeno, suvereno izvedeno kompozicijo, daleč stran od mainstreamovskih glasbenih praks. Znova se je pokazalo, da drone in noise estetika še zdaleč nista za vsakogar, čemur bi pritrdilo tudi nekaj odhodov med koncertom ter nekaj poslušalcev, ki so očitno šli malo na zrak in, sodeč po izrazu, kratek oddih. Tistim, ki s(m)o vztrajali, pa sta Toeplitz in Buess postregla z dozo »našega dnevnega šuma« in s tem omogočila izlet v svet, kjer je omejitev le naša lastna domišljija.
Luka Seliškar
ponedeljek, 19. januar 2015
[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Danilo Kiš - Peščena ura
Založba: Goga
Leto izdaje: 2014
Prevod: Seta Knop
Danilo Kiš je bil rojen 22.2.1935 v Subotici. Očeta, madžarskega Juda, so leta 1944 odpeljali v Auschwitz, od koder se ni vrnil, mamo, Črnogorko po rodu, pa je izgubil leta 1951. Po končanem študiju književnosti v Beogradu je pisal za mnoge revije in deloval kot lektor na različnih ustanovah, tudi v tujini. Umrl je 15.10.1989 v Parizu.
Prevladuje mnenje, da je ravno Peščena ura (Peščenik) njegovo največje delo, medtem ko je najbolj kontroverzno delo gotovo Grobnica za Borisa Davidovića, ki je izšla 1976 in sprožila burne odzive na tedaj še vedno konservativni jugoslovanski sceni - tako literarni kot družbeno politični. Kišev cilj pa je bil preprost: prekiniti s konservativnostjo in oviranjem pri razmišljanju. Vseeno so odzivi in verjetno tudi drugi vplivi spodbudili Kiša, da se je preselil v Francijo, iz katere se ni pogosto vračal. Pokopali so ga v Beogradu s pravoslavnim obredom, kar je bila njegova poslednja želja.
Peščena ura je tretja knjiga iz tako imenovanega "družinskega cikla". Začenši z Bašta, pepeo in Ranim jadom je Kiš našel nov izvir čustev za svoje ustvarjanje, to pa so spomini na očeta in mladost. Zgodba se odvija v družini Kiš med vojno, kjer narator (sin) poizkuša rekonstruirati karakter in usodo svojega očeta.
Celotna zgodba temelji na očetovem pismu, roman pa doživljamo kot fragmentarno spominjanje dogodkov, ki kot tok misli prodira na površje skozi pisanje omenjenega pisma. Fabula sama prikazuje potovanje Eduarda po različnih krajih, kjer se srečuje z različnimi ljudmi, ureja stvari in skuša sebi ter predvsem svoji družini, ki se v zgodovinskem trenutku sooča z vojno, na vsak način zagotoviti preživetje. Ker je sam judovske veroizpovedi, išče načine, na katere bi to zakril. Išče pa tudi druge možnosti, svoje otroke je dal denimo pravoslavno krstiti, da bi bili varni pred antisemitističnim cunamijem.
Glavne teme romana so vsekakor oče in njegova usoda, druga svetovna vojna in genocid.
Najbolj zanimiva pa je romaneskna struktura. Na koncu romana se bralcu prikaže originalno pismo, ki ga je Eduard 5. aprila 1942 napisal svoji sestri Olgi. To pismo pa je temelj, s pomočjo katerega zaključek romana povežemo z vsem dogajanjem prej, dobimo povzetek, odgovor in hkrati epilog.
Zgodba je tako kombinacija iluzije, zgodovinskih in osebnih dejstev ter spomina, ki je sam po sebi včasih iluzoren in nas zna tudi zavesti.
Poleg očetove zgodbe se v besedilu v fantomski obliki pojavljajo konkretna razmišljanja o svetu na primeru Newtonove teorije gravitacije in verskih zakonov in njihovih izvorov ter smislov.
"Enako je s prepovedjo alkohola. Svetnik se ga je napil in bruhal. Ker je začel klatiti neumnosti in se mu je zapletal jezik, ko je izgovarjal sporočila, ki jih je prejemal z neba, se je po ukazu sveta modrecev odpovedal alkoholu."
V tem romanu nas Kiš na svoj inovativen, a visoko estetski način popelje v ritmično nihanje morja med poezijo in surovostjo življenja, preprostega, krutega in resničnega. Tako plujemo med spomini, domišljijo, sanjami in smrtjo. Posameznika pa predstavi kot subjekt, ki so mu lastne prav vse te stvari. To je po njegovem mnenju cilj umetnika: da življenje in vso njegovo simboliko opazi in poetično ujame.
Kiš se v svojih delih sprašuje o smislu življenja, in tako je tudi v Peščeni uri, kjer zastopa bolj pesimistično stališče. Ne vemo, od kod smo, niti kam gremo, dejstvo pa je, kot je v romanu tudi zapisano, da je smrt konec. S tem nastavi ogledalo religijam in raznim filozofskim razmišljanjem, od katerih pričakuje, da bodo v njem zagledali svojo smešno podobo.
Kakšen pa je pomen Peščene ure kot simbola? Pretakanje peska lahko razumemo tudi v smislu prehoda generacij, kjer pesek teče enosmerno, hkrati pa se koščki različnih kamnov mešajo med seboj. Dejstvo je, da je teža peska brezpomenska, to pa simbolizira življenje samo. Pesek »mineva« skozi luknjo, ne glede na to, kaj delamo, kaj razmišljamo, želimo, hrepenimo ali verjamemo in ne glede na to, kako doživljamo sebe, svojo usodo ali usodo drugih. Pesek teče in je zgolj pepel kamna.
Gre za prvovrstno umetnino, ki sodi v sam vrh tudi na svetovni ravni. Kljub temu, da je branje romana (pa tudi Kiša nasploh) precej kompleksna stvar, nas v trenutkih zmedenosti in nekoherntnosti "tolaži" in spodbuja njegov slog, ki je izrazito subtilen, ukročen in hkrati razpuščen. Vsaka beseda ima svojo obliko in svoje mesto, nobena ni preveč in nobena nikjer ne manjka, gre za preprosto popolnost.
Rok Pečečnik
Leto izdaje: 2014
Prevod: Seta Knop
Danilo Kiš je bil rojen 22.2.1935 v Subotici. Očeta, madžarskega Juda, so leta 1944 odpeljali v Auschwitz, od koder se ni vrnil, mamo, Črnogorko po rodu, pa je izgubil leta 1951. Po končanem študiju književnosti v Beogradu je pisal za mnoge revije in deloval kot lektor na različnih ustanovah, tudi v tujini. Umrl je 15.10.1989 v Parizu.
Prevladuje mnenje, da je ravno Peščena ura (Peščenik) njegovo največje delo, medtem ko je najbolj kontroverzno delo gotovo Grobnica za Borisa Davidovića, ki je izšla 1976 in sprožila burne odzive na tedaj še vedno konservativni jugoslovanski sceni - tako literarni kot družbeno politični. Kišev cilj pa je bil preprost: prekiniti s konservativnostjo in oviranjem pri razmišljanju. Vseeno so odzivi in verjetno tudi drugi vplivi spodbudili Kiša, da se je preselil v Francijo, iz katere se ni pogosto vračal. Pokopali so ga v Beogradu s pravoslavnim obredom, kar je bila njegova poslednja želja.
Peščena ura je tretja knjiga iz tako imenovanega "družinskega cikla". Začenši z Bašta, pepeo in Ranim jadom je Kiš našel nov izvir čustev za svoje ustvarjanje, to pa so spomini na očeta in mladost. Zgodba se odvija v družini Kiš med vojno, kjer narator (sin) poizkuša rekonstruirati karakter in usodo svojega očeta.
Celotna zgodba temelji na očetovem pismu, roman pa doživljamo kot fragmentarno spominjanje dogodkov, ki kot tok misli prodira na površje skozi pisanje omenjenega pisma. Fabula sama prikazuje potovanje Eduarda po različnih krajih, kjer se srečuje z različnimi ljudmi, ureja stvari in skuša sebi ter predvsem svoji družini, ki se v zgodovinskem trenutku sooča z vojno, na vsak način zagotoviti preživetje. Ker je sam judovske veroizpovedi, išče načine, na katere bi to zakril. Išče pa tudi druge možnosti, svoje otroke je dal denimo pravoslavno krstiti, da bi bili varni pred antisemitističnim cunamijem.
Glavne teme romana so vsekakor oče in njegova usoda, druga svetovna vojna in genocid.
Najbolj zanimiva pa je romaneskna struktura. Na koncu romana se bralcu prikaže originalno pismo, ki ga je Eduard 5. aprila 1942 napisal svoji sestri Olgi. To pismo pa je temelj, s pomočjo katerega zaključek romana povežemo z vsem dogajanjem prej, dobimo povzetek, odgovor in hkrati epilog.
Zgodba je tako kombinacija iluzije, zgodovinskih in osebnih dejstev ter spomina, ki je sam po sebi včasih iluzoren in nas zna tudi zavesti.
Poleg očetove zgodbe se v besedilu v fantomski obliki pojavljajo konkretna razmišljanja o svetu na primeru Newtonove teorije gravitacije in verskih zakonov in njihovih izvorov ter smislov.
"Enako je s prepovedjo alkohola. Svetnik se ga je napil in bruhal. Ker je začel klatiti neumnosti in se mu je zapletal jezik, ko je izgovarjal sporočila, ki jih je prejemal z neba, se je po ukazu sveta modrecev odpovedal alkoholu."
V tem romanu nas Kiš na svoj inovativen, a visoko estetski način popelje v ritmično nihanje morja med poezijo in surovostjo življenja, preprostega, krutega in resničnega. Tako plujemo med spomini, domišljijo, sanjami in smrtjo. Posameznika pa predstavi kot subjekt, ki so mu lastne prav vse te stvari. To je po njegovem mnenju cilj umetnika: da življenje in vso njegovo simboliko opazi in poetično ujame.
Kiš se v svojih delih sprašuje o smislu življenja, in tako je tudi v Peščeni uri, kjer zastopa bolj pesimistično stališče. Ne vemo, od kod smo, niti kam gremo, dejstvo pa je, kot je v romanu tudi zapisano, da je smrt konec. S tem nastavi ogledalo religijam in raznim filozofskim razmišljanjem, od katerih pričakuje, da bodo v njem zagledali svojo smešno podobo.
Kakšen pa je pomen Peščene ure kot simbola? Pretakanje peska lahko razumemo tudi v smislu prehoda generacij, kjer pesek teče enosmerno, hkrati pa se koščki različnih kamnov mešajo med seboj. Dejstvo je, da je teža peska brezpomenska, to pa simbolizira življenje samo. Pesek »mineva« skozi luknjo, ne glede na to, kaj delamo, kaj razmišljamo, želimo, hrepenimo ali verjamemo in ne glede na to, kako doživljamo sebe, svojo usodo ali usodo drugih. Pesek teče in je zgolj pepel kamna.
Gre za prvovrstno umetnino, ki sodi v sam vrh tudi na svetovni ravni. Kljub temu, da je branje romana (pa tudi Kiša nasploh) precej kompleksna stvar, nas v trenutkih zmedenosti in nekoherntnosti "tolaži" in spodbuja njegov slog, ki je izrazito subtilen, ukročen in hkrati razpuščen. Vsaka beseda ima svojo obliko in svoje mesto, nobena ni preveč in nobena nikjer ne manjka, gre za preprosto popolnost.
Rok Pečečnik
nedelja, 18. januar 2015
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
Belle and Sebastian – Girls in Peacetime Want to Dance: o
Vedno znova Belle and Sebastian dokazujejo, da lahko tudi v sredinskih glasbenih strujah pustiš pečat. Škotski indie poperji na čelu z žametnim Murdochom tako na novi plošči ne le ohranjajo, temveč tudi razvijajo smisel za sladke, spevne in unikatne simpatične melodije, ki navkljub svoji lahkotnosti ne zvenijo ceneno ali umetelno, temveč karseda organsko in polno. Novi album je še dodatno zabeljen z zanimivimi elektronskimi ritmi, ki skupininemu kitarskemu akustičnemu retro zvoku dodajo razsežje plesnega. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=Rgb8am3NQU0 (skladba »Nobody's Empire«)
Sleater-Kinney – No Cities to Love: +
Dekada premora vrača portlandski trio v navdahnjeni formi. No Cities to Love predstavlja bend v njegovi najbolj skeletalni, temeljni zasnovi, kar deluje v prid konstatni izpovedni moči Corin Tucker. Nabita spevnost organsko integrira tudi tistih nekaj kompleksnejših delov, ki pestrijo siceršnjo zvočno direktnost. Končna (in edina) poslušalčeva težava, ki se sprašuje po tem, ali je močnejša lirska ali inštrumentalna plat NCTL, priča dovolj o albumu kot takem. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=tRNDB9VqI3Q (skladba »Bury Our Friends (feat. Miranda July)«)
Toundra – IV: o
Četrta inštalacija mraza, brezzelenja in turobe španskih post-rockerjev ponovno relativno uspešno prenaša občutke, ki bi jih doživljali v tundri. IV je kljub temu kvalitativno zelo nestabilen album, ki plava med klišejsko, naivno ter neinspirirano kitarsko nametanko in še vedno klišejskimi, a vsaj nekoliko bolj kreativnimi in domiselnimi aranžerskimi prijemi, ki skrivajo enega ali dva muzikalna dragulja. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=2fxn4NtxxHg (skladba »Viesca«)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Vedno znova Belle and Sebastian dokazujejo, da lahko tudi v sredinskih glasbenih strujah pustiš pečat. Škotski indie poperji na čelu z žametnim Murdochom tako na novi plošči ne le ohranjajo, temveč tudi razvijajo smisel za sladke, spevne in unikatne simpatične melodije, ki navkljub svoji lahkotnosti ne zvenijo ceneno ali umetelno, temveč karseda organsko in polno. Novi album je še dodatno zabeljen z zanimivimi elektronskimi ritmi, ki skupininemu kitarskemu akustičnemu retro zvoku dodajo razsežje plesnega. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=Rgb8am3NQU0 (skladba »Nobody's Empire«)
Sleater-Kinney – No Cities to Love: +
Dekada premora vrača portlandski trio v navdahnjeni formi. No Cities to Love predstavlja bend v njegovi najbolj skeletalni, temeljni zasnovi, kar deluje v prid konstatni izpovedni moči Corin Tucker. Nabita spevnost organsko integrira tudi tistih nekaj kompleksnejših delov, ki pestrijo siceršnjo zvočno direktnost. Končna (in edina) poslušalčeva težava, ki se sprašuje po tem, ali je močnejša lirska ali inštrumentalna plat NCTL, priča dovolj o albumu kot takem. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=tRNDB9VqI3Q (skladba »Bury Our Friends (feat. Miranda July)«)
Toundra – IV: o
Četrta inštalacija mraza, brezzelenja in turobe španskih post-rockerjev ponovno relativno uspešno prenaša občutke, ki bi jih doživljali v tundri. IV je kljub temu kvalitativno zelo nestabilen album, ki plava med klišejsko, naivno ter neinspirirano kitarsko nametanko in še vedno klišejskimi, a vsaj nekoliko bolj kreativnimi in domiselnimi aranžerskimi prijemi, ki skrivajo enega ali dva muzikalna dragulja. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=2fxn4NtxxHg (skladba »Viesca«)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Čiščenje idiota (Milan Markovič), produkcija IV. letnika AGRFT, tretjič:
Režiser: Juš A. Zidar
Dramaturgija: Thekla Neuß, Mateja Fajt
Igrajo: Miranda Trnjanin, Matic Lukšič, Klara Kastelec, Filip Samobor, Vojko Zidar, Marko Okorn
Blokovsko naselje. Disfunkcionalna (vsakdanja) družina. Obkroža jo družba, ki se spreminja, požira vse okrog sebe in se ne meni več za posameznika. Tudi za tistega ne, ki namerava skočiti. Svet je izgubil človečnost, ko je nehal poslušati in skrbeti, kar je grenko spoznanje, do katerega nas pripelje eno izmed novejših besedil srbskega dramatika Milana Markovića, ki v izvrstnem prevodu Dijane Matković ohrani svojo živost in neposrednost.
Režiser Juš A. Zidar se ob pomoči dramaturginj Thekle Neuß in Mateje Fajt odlično spopade z močno dramsko predlogo ter kljub težki temi samomora upošteva humorne vpade, tako da je v kontrastu z njimi še bolj poudarjena krutost realnosti. Mladi igralci, študentje AGRFT-ja, se v upodobitvah zelo izkažejo; najbolj pretresljivo odigra Matic Lukšič v vlogi odraščajočega ter negotovega fanta, ki z vrha stavbe meče različne predmete (med drugim ogromno plazma televizijo) in se navdušuje nad tem, na kakšen način se le-ti na betonu razletijo. Uspešno mu »parira« Filip Samobor kot izgubljeni in vdani Stevan, odlični sta tudi Klara Kastelec kot naveličana in prevarana soproga Gordana ter Miranda Trnjanin, v začaran krog drog in blodenj ujeta Tijana. Igralsko zasedbo sestavljata še igralca ansambla ljubljanske SNG Drame: Vojko Zidar v vlogi brezposelnega očeta Milana dopolnjuje sliko razpadajoče in propadajoče družine, najbolj humoren pa je zagotovo Marko Okorn v vlogi samega sebe, ki s prikupno lutko vzbudi (srhljivo) nostalgijo po Radovednem Tačku.
Scena, četudi postavljena na oder Male drame, učinkuje neverjetno odprto – čisto sprednji del odra predstavlja rob strehe, osrednji del odra notranjost stanovanja, ozadje pa se ob presevanju skozi ogledala-okna izkaže za ulico pod isto stavbo, s čimer je ustvarjen pristen občutek prostorskosti. Vzdušju primeren je tudi presunljiv zaključek, ko poplava glasov v prazno strmečih družinskih članov uduši klic v stiski, ki se sprevrže v nepričakovan pop komad, kar sklene izjemno prvo slovensko uprizoritev drame, ki opozarja na problem izgubljenosti posameznika v nepopustljivem, hladnem in neizprosnem svetu, ki je na žalost postal naša realnost.
Veronika Šoster
Dramaturgija: Thekla Neuß, Mateja Fajt
Igrajo: Miranda Trnjanin, Matic Lukšič, Klara Kastelec, Filip Samobor, Vojko Zidar, Marko Okorn
Blokovsko naselje. Disfunkcionalna (vsakdanja) družina. Obkroža jo družba, ki se spreminja, požira vse okrog sebe in se ne meni več za posameznika. Tudi za tistega ne, ki namerava skočiti. Svet je izgubil človečnost, ko je nehal poslušati in skrbeti, kar je grenko spoznanje, do katerega nas pripelje eno izmed novejših besedil srbskega dramatika Milana Markovića, ki v izvrstnem prevodu Dijane Matković ohrani svojo živost in neposrednost.
Režiser Juš A. Zidar se ob pomoči dramaturginj Thekle Neuß in Mateje Fajt odlično spopade z močno dramsko predlogo ter kljub težki temi samomora upošteva humorne vpade, tako da je v kontrastu z njimi še bolj poudarjena krutost realnosti. Mladi igralci, študentje AGRFT-ja, se v upodobitvah zelo izkažejo; najbolj pretresljivo odigra Matic Lukšič v vlogi odraščajočega ter negotovega fanta, ki z vrha stavbe meče različne predmete (med drugim ogromno plazma televizijo) in se navdušuje nad tem, na kakšen način se le-ti na betonu razletijo. Uspešno mu »parira« Filip Samobor kot izgubljeni in vdani Stevan, odlični sta tudi Klara Kastelec kot naveličana in prevarana soproga Gordana ter Miranda Trnjanin, v začaran krog drog in blodenj ujeta Tijana. Igralsko zasedbo sestavljata še igralca ansambla ljubljanske SNG Drame: Vojko Zidar v vlogi brezposelnega očeta Milana dopolnjuje sliko razpadajoče in propadajoče družine, najbolj humoren pa je zagotovo Marko Okorn v vlogi samega sebe, ki s prikupno lutko vzbudi (srhljivo) nostalgijo po Radovednem Tačku.
Scena, četudi postavljena na oder Male drame, učinkuje neverjetno odprto – čisto sprednji del odra predstavlja rob strehe, osrednji del odra notranjost stanovanja, ozadje pa se ob presevanju skozi ogledala-okna izkaže za ulico pod isto stavbo, s čimer je ustvarjen pristen občutek prostorskosti. Vzdušju primeren je tudi presunljiv zaključek, ko poplava glasov v prazno strmečih družinskih članov uduši klic v stiski, ki se sprevrže v nepričakovan pop komad, kar sklene izjemno prvo slovensko uprizoritev drame, ki opozarja na problem izgubljenosti posameznika v nepopustljivem, hladnem in neizprosnem svetu, ki je na žalost postal naša realnost.
Veronika Šoster
[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Gozd se svetlika (Milena Markovič), produkcija IV. letnika AGRFT, drugič:
Režija: Žiga Divjak
Dramaturginji: Katarina Morano, Iza Strehar
Igrajo: Eva Jesenovec, Tines Špik, Iztok Drabik, Žan Perko
Prva slovenska uprizoritev
Si v lokalu. Sediš za mizo, nasproti tebe znanec, prijatelj, partner. Pogovarjata se. O čem gre beseda? Se menita o velikih zagatah človeštva, včerajšnji črni kroniki, sobotni nogometni tekmi ali zgolj nerodno izdavljata enovrstičnice in v resnici ne povesta ničesar? Se sploh še znamo pogovarjati? Kako na pogovor vpliva skupna preteklost? Drama Gozd se svetlika nas postavi v beznico, geografsko in časovno nedefinirano, vendar zato nič manj zgovorno.
Če si ob omembi beznice predstavljate zaprašen šank, razglašen klavir in pevko, ki izgleda mnogo starejša, kot je, potem jo v drami zlahka prepoznate. Če dodate temu še polivinilaste stene in stole, ki hkrati asociirajo na trenutno prenovo, ob enem pa nakazujejo stalno razdejanje ter bolečo praznino preveč praznega lokala, je oder pripravljen za turoben ekskurz v boleče predele neizrečenega, nepredelanega in neizpolnjenega.
Barska pevka Maca in neimenovani točaj sta sprva edini živi duši v beznici. Njun pogovor je prepočasen, da bi se lahko pretvarjali, da v zraku ni napetosti. Eva Jesenovec in Tines Špik si vzameta med replikami ravno toliko časa, da nas prisilita v takojšnje in prekomerno analiziranje situacije, kar ima neverjetno močan učinek. Drama sicer vseskozi hodi po poti neizrečenega in sili v lastno interpretacijo dogodkov, saj najprej vidimo čustvene brazgotine preteklosti, šele nato pa izvemo, kaj se je dejansko zgodilo, medtem, ko veliko ostane preprosto nepojasnjenega. Skozi cmoke v grlu, steklenice žganja in solzne oči počasi odkrivamo zgodbo o trgovini z belim blagom, prevelikih moških egih, maščevanju iz ponosa in posilstvu. Vse skupaj dopolni suverena interpretacija vseh igralcev, katerih dialogi razkrivajo osebe z žalostnim, bednim življenjem, ki pa uteho najdejo le v njih samih, ker je njihova skupna preteklost edino, kar sploh imajo.
Gozd se svetlika je drama o ljudeh s socialnega dna. Je drama, ki nas prisili v razmislek o naših lastnih privilegijih in o morebitni izgubi le-teh. Ko pa se zavemo še tragičnega hrepenenja v ljubezenskem trikotniku, prične drama boleti. In na koncu boli bolj kot razbita steklenica na glavi Žana Perka.
Luka Seliškar
Dramaturginji: Katarina Morano, Iza Strehar
Igrajo: Eva Jesenovec, Tines Špik, Iztok Drabik, Žan Perko
Prva slovenska uprizoritev
Si v lokalu. Sediš za mizo, nasproti tebe znanec, prijatelj, partner. Pogovarjata se. O čem gre beseda? Se menita o velikih zagatah človeštva, včerajšnji črni kroniki, sobotni nogometni tekmi ali zgolj nerodno izdavljata enovrstičnice in v resnici ne povesta ničesar? Se sploh še znamo pogovarjati? Kako na pogovor vpliva skupna preteklost? Drama Gozd se svetlika nas postavi v beznico, geografsko in časovno nedefinirano, vendar zato nič manj zgovorno.
Če si ob omembi beznice predstavljate zaprašen šank, razglašen klavir in pevko, ki izgleda mnogo starejša, kot je, potem jo v drami zlahka prepoznate. Če dodate temu še polivinilaste stene in stole, ki hkrati asociirajo na trenutno prenovo, ob enem pa nakazujejo stalno razdejanje ter bolečo praznino preveč praznega lokala, je oder pripravljen za turoben ekskurz v boleče predele neizrečenega, nepredelanega in neizpolnjenega.
Barska pevka Maca in neimenovani točaj sta sprva edini živi duši v beznici. Njun pogovor je prepočasen, da bi se lahko pretvarjali, da v zraku ni napetosti. Eva Jesenovec in Tines Špik si vzameta med replikami ravno toliko časa, da nas prisilita v takojšnje in prekomerno analiziranje situacije, kar ima neverjetno močan učinek. Drama sicer vseskozi hodi po poti neizrečenega in sili v lastno interpretacijo dogodkov, saj najprej vidimo čustvene brazgotine preteklosti, šele nato pa izvemo, kaj se je dejansko zgodilo, medtem, ko veliko ostane preprosto nepojasnjenega. Skozi cmoke v grlu, steklenice žganja in solzne oči počasi odkrivamo zgodbo o trgovini z belim blagom, prevelikih moških egih, maščevanju iz ponosa in posilstvu. Vse skupaj dopolni suverena interpretacija vseh igralcev, katerih dialogi razkrivajo osebe z žalostnim, bednim življenjem, ki pa uteho najdejo le v njih samih, ker je njihova skupna preteklost edino, kar sploh imajo.
Gozd se svetlika je drama o ljudeh s socialnega dna. Je drama, ki nas prisili v razmislek o naših lastnih privilegijih in o morebitni izgubi le-teh. Ko pa se zavemo še tragičnega hrepenenja v ljubezenskem trikotniku, prične drama boleti. In na koncu boli bolj kot razbita steklenica na glavi Žana Perka.
Luka Seliškar
[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Jaz ali kdo drug (Maja Pelević), produkcija IV. letnika AGRFT, prvič:
Režiser: Tin Grabnar
Dramaturginja: Nina Šorak
Igrajo: Sara Gorše, Gregor Prah, Maja Sever, Jože Drabik
Prva slovenska uprizoritev
»Kaj čutimo, če sveta ne moremo izkusiti?« Osrednje vprašanje drame Jaz ali kdo drug je posredovano skozi zgodbo osemletne deklice, ki jo izpred domače hiše odpelje neznanec. Tako se prične njeno novo odraščanje v sobi brez oken, vsakdana brez prijateljev in hiši brez staršev. Spremljamo izseke dolgih desetih let ujetništva, v njih pa se zlagoma odkriva izrazito večplastna zgodba. Jaz ali kdo drug namreč ne hodi po poti brezpogojnega obsojanja ugrabitve otroka, temveč dejanje zrelativizira do te mere, da se stockholmski sindrom pojavi ne le pri deklici sami, ampak se subtilno prikrade tudi v misli gledalca.
V odnosu, ki se vzpostavi med Njo in Njim ni nič samoumevnega. Gregor Prah sicer v moški vlogi dvojice izgleda kot polizan, socialno zadržan posiljevalec s pretankimi brki, vendar je na njegovem obrazu vseskozi mogoče opaziti kompleksnost čustev, ki jih goji do deklice, ki ji po lastnih besedah poskuša prihraniti svet in jo obvarovati pred nesmiselnostjo življenja. Slednje se sicer sliši kot kliše, vendar drama konsistentno izpostavlja dekličina starša kot stranska lika, preko katerih tematizira privilegij starševstva. Mati, ki jo sicer suvereno utelesi Maja Sever, je tipična prepoznanja željna pripadnica višjega sloja, ki jo razbita vaza okupira bolj kot hčerino izginotje, oče (Jože Drabik), ki je sicer večinoma v službi, pa se doma v izogib prepiru podreja ženi. Njun odnos, ki je karikatura nečimrnega meščanskega življa, povzroča nelagodje in močno spodbode razmišljanje o morebitni legitimnosti ugrabitve. Takšno razmišljanje pa nam omogoča suverena igra vseh, s Saro Gorše kot deklico na čelu, katere izrazi v odnosu do Njega dajejo prepričljiv vpogled v intimo deklice, ki ji je bilo vsiljeno novo življenje.
Na koncu smo tako priča odlično izvedeni ekskurziji v temne kotičke človeka. Izkušnjo osebne stiske in senzorne preobremenitve, ki jo doživlja Ona, pa na povsem nov nivo ponese zvočna kulisa. Tomaž Grom je namreč vrhunsko pomešal drone in noise estetiko s terenskimi posnetki ter ustvaril zvočno sliko, ki subtilno, a močno nagovarja ravno tista občutja nestanovitnosti in nelagodja, ki jih sugerira že zgodba sama. Celokupno vsekakor vredno ogleda in dokaz, da študentski produkciji še zdaleč ne manjka kvalitete.
Luka Seliškar
Dramaturginja: Nina Šorak
Igrajo: Sara Gorše, Gregor Prah, Maja Sever, Jože Drabik
Prva slovenska uprizoritev
»Kaj čutimo, če sveta ne moremo izkusiti?« Osrednje vprašanje drame Jaz ali kdo drug je posredovano skozi zgodbo osemletne deklice, ki jo izpred domače hiše odpelje neznanec. Tako se prične njeno novo odraščanje v sobi brez oken, vsakdana brez prijateljev in hiši brez staršev. Spremljamo izseke dolgih desetih let ujetništva, v njih pa se zlagoma odkriva izrazito večplastna zgodba. Jaz ali kdo drug namreč ne hodi po poti brezpogojnega obsojanja ugrabitve otroka, temveč dejanje zrelativizira do te mere, da se stockholmski sindrom pojavi ne le pri deklici sami, ampak se subtilno prikrade tudi v misli gledalca.
V odnosu, ki se vzpostavi med Njo in Njim ni nič samoumevnega. Gregor Prah sicer v moški vlogi dvojice izgleda kot polizan, socialno zadržan posiljevalec s pretankimi brki, vendar je na njegovem obrazu vseskozi mogoče opaziti kompleksnost čustev, ki jih goji do deklice, ki ji po lastnih besedah poskuša prihraniti svet in jo obvarovati pred nesmiselnostjo življenja. Slednje se sicer sliši kot kliše, vendar drama konsistentno izpostavlja dekličina starša kot stranska lika, preko katerih tematizira privilegij starševstva. Mati, ki jo sicer suvereno utelesi Maja Sever, je tipična prepoznanja željna pripadnica višjega sloja, ki jo razbita vaza okupira bolj kot hčerino izginotje, oče (Jože Drabik), ki je sicer večinoma v službi, pa se doma v izogib prepiru podreja ženi. Njun odnos, ki je karikatura nečimrnega meščanskega življa, povzroča nelagodje in močno spodbode razmišljanje o morebitni legitimnosti ugrabitve. Takšno razmišljanje pa nam omogoča suverena igra vseh, s Saro Gorše kot deklico na čelu, katere izrazi v odnosu do Njega dajejo prepričljiv vpogled v intimo deklice, ki ji je bilo vsiljeno novo življenje.
Na koncu smo tako priča odlično izvedeni ekskurziji v temne kotičke človeka. Izkušnjo osebne stiske in senzorne preobremenitve, ki jo doživlja Ona, pa na povsem nov nivo ponese zvočna kulisa. Tomaž Grom je namreč vrhunsko pomešal drone in noise estetiko s terenskimi posnetki ter ustvaril zvočno sliko, ki subtilno, a močno nagovarja ravno tista občutja nestanovitnosti in nelagodja, ki jih sugerira že zgodba sama. Celokupno vsekakor vredno ogleda in dokaz, da študentski produkciji še zdaleč ne manjka kvalitete.
Luka Seliškar
sreda, 14. januar 2015
[VIZUALNE UMETNOSTI: tuje] PREGLED TUJE UMETNIŠKE SCENE V LETU 2014
5 NAJ RAZSTAV
Ai Weiwei: Evidence, Martin-Gropius-Bau museum, Berlin
http://news.artnet.com/art-world/ai-weiwei-darling-dissident-presents-largest-ever-show-in-berlin-spanning-32300-square-feet-8577
Henri Matisse: The Cut-Outs, Tate Modern, London
http://www.theguardian.com/artanddesign/2014/apr/20/henri-matisse-the-cut-outs-tate-modern-review-laura-cumming
Nouvelles Histoires de Fantômes, Palais de Tokyo, Pariz
http://hyperallergic.com/146426/lamenting-images-new-ghost-stories-at-palais-de-tokyo/
Jeff Koons: Retrospektiva, Whitney museum, New York
http://www.theguardian.com/artanddesign/2014/jun/25/jeff-koons-retrospective-review-whitney-museum-good-bad-art
Singapur bienal, Singapur
http://sea.blouinartinfo.com/news/story/977841/singapore-biennale-review-flawed-but-fresh
5 NAJ DOGODKOV
Na retrospektivni razstavi kitajskega umetnika AI WEIWEI-ja v Miamiju je lokalni umetnik v znak protesta proti muzejski politiki razbil eno od Weiwei-jevih “Barvnih vaz”, navdih naj bi dobil pri Weiwei-jevem delu “Spuščanje žare iz dinastije Han”. Weiwei ni bil navdušen.
http://www.nytimes.com/2014/02/18/arts/design/ai-weiwei-vase-destroyed-by-protester-at-miami-museum.html?_r=0
Zaradi antičnih elginskih kipov iz Partenona je nastal DIPLOMATSKI SPOR med Grčijo in Veliko Britanijo, ko jih je slednja posodila ruskemu Ermitažu. S posojilom je bil ovržen eden glavnih razlogov proti vrnitvi partenonskih kipov v Grčijo - nevarnost prevoza.
http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/grcija-na-nogah-posoditi-kip-rusiji-je-zalitev-za-grke/352891
V muzeju Guggenheim New York so izbruhnili PROTESTI v podporo izkoriščanih delavcev, ki gradijo Guggenheimovo novo izpostavo v Abu Dhabiju.
http://hyperallergic.com/110856/protest-action-erupts-inside-guggenheim-museum/
Digitalni arheologi so uspeli obuditi dela ANDYJA WARHOLA, ki jih je ustvarjal na Amiga računalniku v letih 1985-86. Do sedaj je bil ta arhiv še nikoli viden in je veljal za nedostopnega zaradi zastarele računalniške opreme.
http://motherboard.vice.com/read/andy-warhols-forgotten-floppy-disk-art-has-been-found
Hitro po javni predstavitvi novega najtemnejšega materiala na svetu, VANTABLACK, je umetnik Anish Kapoor napovedal, da ga namerava uporabiti v svojem naslednjem delu. Se že veselimo!
http://news.artnet.com/in-brief/anish-kapoor-adds-new-super-black-to-his-palette-111382
NAGRADE:
Turner prize: Duncan Campbell
ArtPrize: Anila Quayyum Agha
Bucksbaum award: Zoe Leonard
Abraaj Group art prize: Yto Barrada
The Hugo Boss prize: Paul Chan
Prix Pictet: Michael Schmidt
Igor Zabel award: Ekaterina Degot
ZAPUSTILI SO NAS:
Nancy Holt (5. 4. 1938 – 8. 2. 2014)
Dick Ayers (28. 4. 1924 – 4. 5. 2014)
Maria Lassnig (8. 9. 1919 – 6. 5. 2014)
HR Giger (5.2. 1940 – 12. 5. 2014)
King Robo (23. 10. 1969 – 31. 7. 2014)
Rebecca Lepkoff (4. 8. 1916 – 17. 8. 2014)
Arthur Leipzig (25. 10. 1918 – 5. 12. 2014)
Lewis Baltz (12. 9. 1945 – 22. 12. 2014)
5 NAJ ESEJEV
Holland Cotter, “Lost in the Gallery-Industrial Complex," New York Times
http://www.nytimes.com/2014/01/19/arts/design/holland-cotter-looks-at-money-in-art.html?_r=0
Molly Crabapple, “Slaves of Happiness Island," Vice
http://www.vice.com/read/slaves-of-happiness-island-0000412-v21n8
Brian Droitcour, “The Perils of Post-Internet Art," Art in America
http://www.artinamericamagazine.com/news-features/magazine/the-perils-of-post-internet-art/
Walter Robinson, “Flippers and the Rise of Zombie Formalism," Artspace Magazine
http://www.artspace.com/magazine/contributors/the_rise_of_zombie_formalism
John Yau, "Andy Warhol and Jeff Koons and the Culture of Hyperbole," Hyperallergic
http://hyperallergic.com/143458/andy-warhol-and-jeff-koons-and-the-culture-of-hyperbole/
SVEŽE
“TOUCHING THE ART", Casey Jane Ellison, Ovation TV
Komedijantka in umetnica Casey Jane Ellison v kratkih epizodah gosti ženske predstavnice umetnostnega sveta in z njimi poskuša najti odgovore na aktualna in večna vprašanja o umetnosti, pri čemer hoče odpreti širšo diskusijo in demistificirati temeljne probleme, ki se tičejo umetnosti ter njene umestitve v širšem družbenem kontekstu. Navdušeni smo nad Caseyjinim črnim humorjem, sarkazmom, jedrnatostjo in drznostjo.
http://www.ovationtv.com/program/touching-the-art
A.B.
Ai Weiwei: Evidence, Martin-Gropius-Bau museum, Berlin
http://news.artnet.com/art-world/ai-weiwei-darling-dissident-presents-largest-ever-show-in-berlin-spanning-32300-square-feet-8577
Henri Matisse: The Cut-Outs, Tate Modern, London
http://www.theguardian.com/artanddesign/2014/apr/20/henri-matisse-the-cut-outs-tate-modern-review-laura-cumming
Nouvelles Histoires de Fantômes, Palais de Tokyo, Pariz
http://hyperallergic.com/146426/lamenting-images-new-ghost-stories-at-palais-de-tokyo/
Jeff Koons: Retrospektiva, Whitney museum, New York
http://www.theguardian.com/artanddesign/2014/jun/25/jeff-koons-retrospective-review-whitney-museum-good-bad-art
Singapur bienal, Singapur
http://sea.blouinartinfo.com/news/story/977841/singapore-biennale-review-flawed-but-fresh
5 NAJ DOGODKOV
Na retrospektivni razstavi kitajskega umetnika AI WEIWEI-ja v Miamiju je lokalni umetnik v znak protesta proti muzejski politiki razbil eno od Weiwei-jevih “Barvnih vaz”, navdih naj bi dobil pri Weiwei-jevem delu “Spuščanje žare iz dinastije Han”. Weiwei ni bil navdušen.
http://www.nytimes.com/2014/02/18/arts/design/ai-weiwei-vase-destroyed-by-protester-at-miami-museum.html?_r=0
Zaradi antičnih elginskih kipov iz Partenona je nastal DIPLOMATSKI SPOR med Grčijo in Veliko Britanijo, ko jih je slednja posodila ruskemu Ermitažu. S posojilom je bil ovržen eden glavnih razlogov proti vrnitvi partenonskih kipov v Grčijo - nevarnost prevoza.
http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/grcija-na-nogah-posoditi-kip-rusiji-je-zalitev-za-grke/352891
V muzeju Guggenheim New York so izbruhnili PROTESTI v podporo izkoriščanih delavcev, ki gradijo Guggenheimovo novo izpostavo v Abu Dhabiju.
http://hyperallergic.com/110856/protest-action-erupts-inside-guggenheim-museum/
Digitalni arheologi so uspeli obuditi dela ANDYJA WARHOLA, ki jih je ustvarjal na Amiga računalniku v letih 1985-86. Do sedaj je bil ta arhiv še nikoli viden in je veljal za nedostopnega zaradi zastarele računalniške opreme.
http://motherboard.vice.com/read/andy-warhols-forgotten-floppy-disk-art-has-been-found
Hitro po javni predstavitvi novega najtemnejšega materiala na svetu, VANTABLACK, je umetnik Anish Kapoor napovedal, da ga namerava uporabiti v svojem naslednjem delu. Se že veselimo!
http://news.artnet.com/in-brief/anish-kapoor-adds-new-super-black-to-his-palette-111382
NAGRADE:
Turner prize: Duncan Campbell
ArtPrize: Anila Quayyum Agha
Bucksbaum award: Zoe Leonard
Abraaj Group art prize: Yto Barrada
The Hugo Boss prize: Paul Chan
Prix Pictet: Michael Schmidt
Igor Zabel award: Ekaterina Degot
ZAPUSTILI SO NAS:
Nancy Holt (5. 4. 1938 – 8. 2. 2014)
Dick Ayers (28. 4. 1924 – 4. 5. 2014)
Maria Lassnig (8. 9. 1919 – 6. 5. 2014)
HR Giger (5.2. 1940 – 12. 5. 2014)
King Robo (23. 10. 1969 – 31. 7. 2014)
Rebecca Lepkoff (4. 8. 1916 – 17. 8. 2014)
Arthur Leipzig (25. 10. 1918 – 5. 12. 2014)
Lewis Baltz (12. 9. 1945 – 22. 12. 2014)
5 NAJ ESEJEV
Holland Cotter, “Lost in the Gallery-Industrial Complex," New York Times
http://www.nytimes.com/2014/01/19/arts/design/holland-cotter-looks-at-money-in-art.html?_r=0
Molly Crabapple, “Slaves of Happiness Island," Vice
http://www.vice.com/read/slaves-of-happiness-island-0000412-v21n8
Brian Droitcour, “The Perils of Post-Internet Art," Art in America
http://www.artinamericamagazine.com/news-features/magazine/the-perils-of-post-internet-art/
Walter Robinson, “Flippers and the Rise of Zombie Formalism," Artspace Magazine
http://www.artspace.com/magazine/contributors/the_rise_of_zombie_formalism
John Yau, "Andy Warhol and Jeff Koons and the Culture of Hyperbole," Hyperallergic
http://hyperallergic.com/143458/andy-warhol-and-jeff-koons-and-the-culture-of-hyperbole/
SVEŽE
“TOUCHING THE ART", Casey Jane Ellison, Ovation TV
Komedijantka in umetnica Casey Jane Ellison v kratkih epizodah gosti ženske predstavnice umetnostnega sveta in z njimi poskuša najti odgovore na aktualna in večna vprašanja o umetnosti, pri čemer hoče odpreti širšo diskusijo in demistificirati temeljne probleme, ki se tičejo umetnosti ter njene umestitve v širšem družbenem kontekstu. Navdušeni smo nad Caseyjinim črnim humorjem, sarkazmom, jedrnatostjo in drznostjo.
http://www.ovationtv.com/program/touching-the-art
A.B.
[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] PREGLED DOMAČE UMETNIŠKE SCENE V LETU 2014
5 NAJ RAZSTAV
BIO 50 (18.9.-7.12.2014), MAO+MG+Galerija Jakopič
Ob svoji 50-letnici je letošnji bienale na ogled postavil delo (šestmesečni delovni proces) več kot 100 sodelujočih iz 20 držav, poleg tega pa tudi zgodovinsko razstavo Bienale (industrijskega) oblikovanja skozi petdeset let ter bogat spremljevali program BIO 50: ZDAJ. Plus za: poudarek na oblikovalskem procesu, na procesu dela in podelitev nagrade za najboljše sodelovanje (prejela jo je skupina Nanoturizem). http://bio.si/sl/
RETROSPEKTIVA GABRIJEL STUPICA (18.12.2013-18.5.2014), MG
Obsežna retrospektiva je bila prirejena ob 100-letnici umetnikovega rojstva. Razstava, ki je vzbudila veliko zanimanja javnosti, je bila zasnovana zelo sistematično in pregledno, in je tako nudila celovit vpogled v umetnikovo ustvarjanje. http://www.mg-lj.si/node/1157
JANEZ JANŠA: ŽIVLJENJE II [V NASTAJANJU] (25.2.-4.5.2014), MGLC
Razstava je nadaljevanje Janšine razstave izpred šestih let. Namesto poziva k aktivni udeležbi, je bil gledalec tokrat priča fotografijam performansov. Umetnika je tu zanimala tako zgodovina performansa kot tudi življenje samo, predvsem njegovo nastajanje. http://www.maska.si/index.php?id=154&tx_ttnews%5Btt_news%5D=1183&cHash=0f442a6affb2f536e7982ecf369c7bb9
RENE RUSJAN: O ČEM GOVORIM, KO GOVORIM O…(4.3.2014-13.4.2014), Mestna galerija Ljubljana
Razstava, ki je na ogled postavila 25 let delovanja akademske kiparke Rene Rusjan, je bila najobsežnejša in najkompleksnejša predstavitev te umetnice. http://www.mgml.si/mestna-galerija-ljubljana/arhiv-razstav/rene-rusjan-o-cem-govorim-ko-govorim-o/
JOŽE CIUHA: LABIRINT ČASA (17. 12. 2013-13.4.2014), Galerija Jakopič.
Velika retrospektivna razstava se je poklonila umetniku ob njegovi 90-letnici. Razstavljenih nekaj manj kot 150 del, je zajelo skoraj 70 let njegovega umetniškega ustvarjanja. Ob razstavi je bil izdan tudi obsežen katalog, potekal pa je tudi bogat spremljevali program. http://www.mgml.si/galerija-jakopic/arhiv-razstav-429/joze-ciuha-labirint-casa/
5 NAJ DOGODKOV
ROTOVNIKOV ODHOD iz Cankarjevega doma. Po več kot 30ih letih se je z mesta generalnega direktorja Cankarjevega doma poslovil Mitja Rotovnik. Funkcijo generalne direktorice je prevzela Uršula Cetinski.
NOVA MINISTRICA ZA KULTURO. Na mesto dosedanjega ministra za kulturo, dr. Uroša Grilca, je stopila mag. Julijana Bizjak Mlakar.
BENEŠKI ARHITEKTURNI BIENALE- Slovenija v Arsenalih. Slovenija se je tokrat prvič predstavila na osrednjem prizorišču bienala, v Arsenalih, s projektom “Problem vožnje po vesolju- Supre: arhitektura”. Avtorja projekta sta Miha Turšič in Dragan Živadinov.
200-LETNICA ROJSTVA JANEZA PUHARJA. 26. 8. 2014 je minilo 200 let od rojstva Janeza Puharja, slovenskega duhovnika in fotografa ter izumitelja fotografije na steklo.
NOMINACIJA ZA NAJPERSPEKTIVNEJŠEGA KUSTOSA na svetu. Mednarodna organizacija neodvisnih kustosov (Independent Curators International (ICI)) je nekdanjega umetniškega vodjo galerije Škuc nominirala za nagrado Vision, ki nagrajuje izredno ustvarjalnost pri izvedbi razstav, raziskavah in besedilih kustosov s celega sveta.
NAGRADE
Nagrada Prešernovega sklada: Alenka Sottler
Nagrade in priznanja Riharda Jakopiča: Jože Barši (nagrada), Nika Autor (priznanje), Azad Karim (priznanje)
Plečnikova nagrada: Poslovni kompleks Situla v Ljubljani (Matija Bevk, Vasa Perović, Andrej Ukmar)
Nagrada za življenjsko delo DOS-a: Bronislav Fajon
Nagrada skupine OHO: Staš Kleindienst
ZAPUSTILI SO NAS
dr. ŠPELCA ČOPIČ (1922-2014), umetnostna zgodovinarka
Umetnostna zgodovinarka, poznavalka predvsem kiparske umetnosti, likovna kritičarka ter dolgoletna profesorica umetnostne zgodovine na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
JOŽE SLAK ĐOKA (1951-2014), slikar
Eden ključnih slovenskih umetnikov zadnjih desetletji. Razvil je značilen lastnem slogu, dostikrat je posegal po različnih oblikah in inovativni rabi materialov. V njegovih delih je bil viden vpliv vzhodnjaških kultur.
LOJZE LOGAR (1944-2014), slikar
Slikar, grafik ter izredni profesor za grafiko, risanje in slikanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Pomembno sled je med drugim pustil tudi na področju pop arta pri nas.
MAKSIM SEDEJ ML. (1935-2014), slikar
Slikar, pesnik in esejist. Ustanovil je revijo Likovne besede (1985) in bil tudi njen prvi urednik.
BOGDAN BORČIĆ, grafik
Uspešen tako doma kot v tujini. Leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2005 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
5 NAJ KNJIG
Rosa Pfäffinger, PARIŠKI BOHEMI (1889-1895): avtobiografsko poročilo slikarke Rose Pfäffinger, Narodna galerija, Ljubljana 2014 http://www.ng-slo.si/si/razstave/razstava/pariski-boh-mi-1889-1895?id=3180
Andrej Medved, SODOBNO SLOVENSKO SLIKARSTVO. PRVE GENERACIJE PO LETU NIČ: OD JONI ZAKONJŠEK DO SUZANE BRBOROVIĆ, Obalne galerije Piran, Cankarjev dom 2014 http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22133
ARHITEKTURNA ZGODOVINA 2 (ur. Renata Novak Klemenčič, Martina Malešič), Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2014 https://knjigarna.ff.uni-lj.si/si/izdelek/1534/arhitekturna-zgodovina-2/
Jure Mikuž, POTI K RAZUMEVANJU PODOBE, Studia humanitatis, Ljubljana 2014 http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22893
Metoda Kemperl, Luka Vidmar, BAROK NA SLOVENSKEM. SAKRALNI PROSTORI, Cankarjeva založba, Ljubljana 2014 http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22736
SVEŽE
Maja Smrekar, K-9_topologija: Ecce Canis, Galerija Kapelica, 16. 9. 2014- 3. 10. 2014
Umetnica se je pri tokratnem projektu osredotočila na raziskovanje odnosa volk- človek- pes. Gre za raziskavo pararelne evolucije, kjer je avtorici »na pomoč priskočil« njen borderski ovčar Bayron. Razstava je obiskovalcu med drugim omogočila tudi izkusiti vonj iz trombocitov izoliranega serotonina tako avtorice, kot njenega psa- esenco njunega odnosa. Z resnim predhodnimi pripravami in znanstvenimi raziskavami, ki so temelj njenega nadaljnjega umetniškega ustvarjanja, je umetnica še enkrat pokazala veliko mero inovativnosti in dovršenosti svojega umetniškega izraza.
http://majasmrekar.org/k-9_topology
K.H.
BIO 50 (18.9.-7.12.2014), MAO+MG+Galerija Jakopič
Ob svoji 50-letnici je letošnji bienale na ogled postavil delo (šestmesečni delovni proces) več kot 100 sodelujočih iz 20 držav, poleg tega pa tudi zgodovinsko razstavo Bienale (industrijskega) oblikovanja skozi petdeset let ter bogat spremljevali program BIO 50: ZDAJ. Plus za: poudarek na oblikovalskem procesu, na procesu dela in podelitev nagrade za najboljše sodelovanje (prejela jo je skupina Nanoturizem). http://bio.si/sl/
RETROSPEKTIVA GABRIJEL STUPICA (18.12.2013-18.5.2014), MG
Obsežna retrospektiva je bila prirejena ob 100-letnici umetnikovega rojstva. Razstava, ki je vzbudila veliko zanimanja javnosti, je bila zasnovana zelo sistematično in pregledno, in je tako nudila celovit vpogled v umetnikovo ustvarjanje. http://www.mg-lj.si/node/1157
JANEZ JANŠA: ŽIVLJENJE II [V NASTAJANJU] (25.2.-4.5.2014), MGLC
Razstava je nadaljevanje Janšine razstave izpred šestih let. Namesto poziva k aktivni udeležbi, je bil gledalec tokrat priča fotografijam performansov. Umetnika je tu zanimala tako zgodovina performansa kot tudi življenje samo, predvsem njegovo nastajanje. http://www.maska.si/index.php?id=154&tx_ttnews%5Btt_news%5D=1183&cHash=0f442a6affb2f536e7982ecf369c7bb9
RENE RUSJAN: O ČEM GOVORIM, KO GOVORIM O…(4.3.2014-13.4.2014), Mestna galerija Ljubljana
Razstava, ki je na ogled postavila 25 let delovanja akademske kiparke Rene Rusjan, je bila najobsežnejša in najkompleksnejša predstavitev te umetnice. http://www.mgml.si/mestna-galerija-ljubljana/arhiv-razstav/rene-rusjan-o-cem-govorim-ko-govorim-o/
JOŽE CIUHA: LABIRINT ČASA (17. 12. 2013-13.4.2014), Galerija Jakopič.
Velika retrospektivna razstava se je poklonila umetniku ob njegovi 90-letnici. Razstavljenih nekaj manj kot 150 del, je zajelo skoraj 70 let njegovega umetniškega ustvarjanja. Ob razstavi je bil izdan tudi obsežen katalog, potekal pa je tudi bogat spremljevali program. http://www.mgml.si/galerija-jakopic/arhiv-razstav-429/joze-ciuha-labirint-casa/
5 NAJ DOGODKOV
ROTOVNIKOV ODHOD iz Cankarjevega doma. Po več kot 30ih letih se je z mesta generalnega direktorja Cankarjevega doma poslovil Mitja Rotovnik. Funkcijo generalne direktorice je prevzela Uršula Cetinski.
NOVA MINISTRICA ZA KULTURO. Na mesto dosedanjega ministra za kulturo, dr. Uroša Grilca, je stopila mag. Julijana Bizjak Mlakar.
BENEŠKI ARHITEKTURNI BIENALE- Slovenija v Arsenalih. Slovenija se je tokrat prvič predstavila na osrednjem prizorišču bienala, v Arsenalih, s projektom “Problem vožnje po vesolju- Supre: arhitektura”. Avtorja projekta sta Miha Turšič in Dragan Živadinov.
200-LETNICA ROJSTVA JANEZA PUHARJA. 26. 8. 2014 je minilo 200 let od rojstva Janeza Puharja, slovenskega duhovnika in fotografa ter izumitelja fotografije na steklo.
NOMINACIJA ZA NAJPERSPEKTIVNEJŠEGA KUSTOSA na svetu. Mednarodna organizacija neodvisnih kustosov (Independent Curators International (ICI)) je nekdanjega umetniškega vodjo galerije Škuc nominirala za nagrado Vision, ki nagrajuje izredno ustvarjalnost pri izvedbi razstav, raziskavah in besedilih kustosov s celega sveta.
NAGRADE
Nagrada Prešernovega sklada: Alenka Sottler
Nagrade in priznanja Riharda Jakopiča: Jože Barši (nagrada), Nika Autor (priznanje), Azad Karim (priznanje)
Plečnikova nagrada: Poslovni kompleks Situla v Ljubljani (Matija Bevk, Vasa Perović, Andrej Ukmar)
Nagrada za življenjsko delo DOS-a: Bronislav Fajon
Nagrada skupine OHO: Staš Kleindienst
ZAPUSTILI SO NAS
dr. ŠPELCA ČOPIČ (1922-2014), umetnostna zgodovinarka
Umetnostna zgodovinarka, poznavalka predvsem kiparske umetnosti, likovna kritičarka ter dolgoletna profesorica umetnostne zgodovine na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.
JOŽE SLAK ĐOKA (1951-2014), slikar
Eden ključnih slovenskih umetnikov zadnjih desetletji. Razvil je značilen lastnem slogu, dostikrat je posegal po različnih oblikah in inovativni rabi materialov. V njegovih delih je bil viden vpliv vzhodnjaških kultur.
LOJZE LOGAR (1944-2014), slikar
Slikar, grafik ter izredni profesor za grafiko, risanje in slikanje na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Pomembno sled je med drugim pustil tudi na področju pop arta pri nas.
MAKSIM SEDEJ ML. (1935-2014), slikar
Slikar, pesnik in esejist. Ustanovil je revijo Likovne besede (1985) in bil tudi njen prvi urednik.
BOGDAN BORČIĆ, grafik
Uspešen tako doma kot v tujini. Leta 1965 prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 2005 pa Prešernovo nagrado za življenjsko delo.
5 NAJ KNJIG
Rosa Pfäffinger, PARIŠKI BOHEMI (1889-1895): avtobiografsko poročilo slikarke Rose Pfäffinger, Narodna galerija, Ljubljana 2014 http://www.ng-slo.si/si/razstave/razstava/pariski-boh-mi-1889-1895?id=3180
Andrej Medved, SODOBNO SLOVENSKO SLIKARSTVO. PRVE GENERACIJE PO LETU NIČ: OD JONI ZAKONJŠEK DO SUZANE BRBOROVIĆ, Obalne galerije Piran, Cankarjev dom 2014 http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22133
ARHITEKTURNA ZGODOVINA 2 (ur. Renata Novak Klemenčič, Martina Malešič), Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2014 https://knjigarna.ff.uni-lj.si/si/izdelek/1534/arhitekturna-zgodovina-2/
Jure Mikuž, POTI K RAZUMEVANJU PODOBE, Studia humanitatis, Ljubljana 2014 http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22893
Metoda Kemperl, Luka Vidmar, BAROK NA SLOVENSKEM. SAKRALNI PROSTORI, Cankarjeva založba, Ljubljana 2014 http://www.bukla.si/?action=books&book_id=22736
SVEŽE
Maja Smrekar, K-9_topologija: Ecce Canis, Galerija Kapelica, 16. 9. 2014- 3. 10. 2014
Umetnica se je pri tokratnem projektu osredotočila na raziskovanje odnosa volk- človek- pes. Gre za raziskavo pararelne evolucije, kjer je avtorici »na pomoč priskočil« njen borderski ovčar Bayron. Razstava je obiskovalcu med drugim omogočila tudi izkusiti vonj iz trombocitov izoliranega serotonina tako avtorice, kot njenega psa- esenco njunega odnosa. Z resnim predhodnimi pripravami in znanstvenimi raziskavami, ki so temelj njenega nadaljnjega umetniškega ustvarjanja, je umetnica še enkrat pokazala veliko mero inovativnosti in dovršenosti svojega umetniškega izraza.
http://majasmrekar.org/k-9_topology
K.H.
torek, 13. januar 2015
[SCENSKE UMETNOSTI: domače] PREGLED SCENSKE UMETNOSTI V LETU 2014
Uredništvo scenskih umetnosti se je ob
anualnih pregledih znašlo v težavah, saj je za razliko od ostalih
segmentov obravnavanih umetnosti le-ta neizogibno vezana na gledališke
sezone od septembra do julija in nikakor na koledarsko štetje let.
Kljub temu izpostavljamo festivalske nagrajence v letu 2014, skupaj z
novostmi in norostmi gledališkega prostora ter častnima omembama dveh
produkcij, ki jih pozdravljamo v prihodnje.
Festivalski pregled
- 44. teden slovenske drame je nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo domače dramsko besedilo prinesel Vinku Möderndorferju za besedilo Evropa, kot mlada dramatičarka je bila nagrajena Tjaša Mislej z besedilom Panj, Šeligovo nagrado za najboljšo tekmovalno predstavo festivala pa je prejel avtorski projekt 25.671.
- Na Borštnikovem srečanju je že tretje leto zapored veliko nagrado za najboljšo uprizoritev prejela predstava Jerneja Lorencija – Šeligova Svatba, režijska nagrajenka pa je bila že drugo leto po vrsti Mateja Koležnik, podeljene so bile tri nagrade za igro: dve v predstavi Angel pozabe po istoimenskem romanu Maje Haderlap – Barbara Cerar za vlogo Nje in Janez Škof za vlogo Očeta ter za vlogo Lenke v Svatbi Rudija Šelige Nina Ivanišin. Nagrajenec Borštnikovega prstana je bil Vlado Novak.
Ob koncu leta so bile podeljene še Severjeve nagrade za dosežke v slovenskem poklicnem gledališču. Prejemnika sta bila Vesna Slapar za vlogo Beppi v predstavi Pri Hlevarjevih v produkciji Prešernovega gledališča v Kranju ter Kristjan Guček iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Za igro v ljubiteljskem gledališču je nagrado prevzel Borut Verovšek (član igralske skupine pri Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah), študentska nagrada pa je bila dodeljena Mirandi Trnjanin za vlogo Agripine v Racinovem Britaniku.
Novosti:
- Med najvidnejšimi novostmi v gledališkem prostoru preteklega leta je potrebno omeniti razvoj SNG Dramo Ljubljana, ki je s prihodom novega direktorja, Igorja Samoborja, v svoje prostore uvedla programe, kot so Drama klub, Drama center ter Drama festival, najbolj pa pozdravljamo nov prostor glasbenega izkustva (Drama akustika) ter predvsem novo programsko platformo Drama laboratorij, ki temelji na preizkušanju in preseganju uveljavljenega gledališča z novimi imeni.
- V Gledališču Glej je leto minilo v znamenju rezidenta Jaše Kocelija, ki je s predstavami Jaz, jaz, jaz, jaz, Na most in Prihajamo dal besedo dvema (pogosto) preslišanima segmentoma gledališkega udejstvovanja: poeziji in mladim.
- V Ljubljani so 1. junija dobili novo umetniško vodjo SNG Baleta, Sanjo Nešković Peršin, julija pa je DBUS (Društvo baletnih umetnikov Slovenije) ustanovilo Mladi slovenski balet (MSB), ki daje prostor za udejstvovanje in napredovanje mladim nezaposlenim baletnikom.
- Za vse »Google« iskalce pa še sledeče: Slovenski gledališki muzej se je preimenoval (in delno prestrukturiral svoje dejavnosti) v Slovenski gledališki inštitut.
Norosti:
* Več prahu kot katerikoli gledališki dogodek je v letu 2014 dvignil konflikt kritičarke Radia Študent Zale Dobovšek z režiserjem Sebastijanom Horvatom. Kritika Igre o Antikristu je prejela neposreden odziv režiserja z grožnjo o (danes vseprisotni) klofuti, s tem pa predvsem odprla prostor za širšo diskusijo o razmerju kritika proti ustvarjalcu ter vmešavanju slednjega v kritiško svobodo govora, govora, kar kaže na jasno izpostavljeno hierarhijo v (pre)majhnem slovenskem gledališkem prostoru.
* Ob koncu leta je teater udarila vest, da mariborska občina za leto 2015 v proračunu ne predvideva niti evra za Festival Borštnikovo srečanje, ki bo prav letos praznoval pol stoletja.
Za naprej:
- V letu 2014 izpostavljamo dve predstavi, ki sta bili po mnenju uredništva spregledani: AGRFT produkcija besedila Simone Semenič tisočdevetstoenainosemdeset v režiji Nine Rajić Kranjac ter otvoritveno predstavo Drama laboratorija, Marie Curie – Hysterie v idejni zasnovi in igri Tine Vrbnjak. Vrhunski izdelki so vredni obravnave predvsem zaradi očitnega ekipnega sodelovanja znotraj obeh projektov, ki jih glasno pozdravljamo.
Festivalski pregled
- 44. teden slovenske drame je nagrado Slavka Gruma za najboljše novo nastalo domače dramsko besedilo prinesel Vinku Möderndorferju za besedilo Evropa, kot mlada dramatičarka je bila nagrajena Tjaša Mislej z besedilom Panj, Šeligovo nagrado za najboljšo tekmovalno predstavo festivala pa je prejel avtorski projekt 25.671.
- Na Borštnikovem srečanju je že tretje leto zapored veliko nagrado za najboljšo uprizoritev prejela predstava Jerneja Lorencija – Šeligova Svatba, režijska nagrajenka pa je bila že drugo leto po vrsti Mateja Koležnik, podeljene so bile tri nagrade za igro: dve v predstavi Angel pozabe po istoimenskem romanu Maje Haderlap – Barbara Cerar za vlogo Nje in Janez Škof za vlogo Očeta ter za vlogo Lenke v Svatbi Rudija Šelige Nina Ivanišin. Nagrajenec Borštnikovega prstana je bil Vlado Novak.
Ob koncu leta so bile podeljene še Severjeve nagrade za dosežke v slovenskem poklicnem gledališču. Prejemnika sta bila Vesna Slapar za vlogo Beppi v predstavi Pri Hlevarjevih v produkciji Prešernovega gledališča v Kranju ter Kristjan Guček iz Slovenskega narodnega gledališča Nova Gorica. Za igro v ljubiteljskem gledališču je nagrado prevzel Borut Verovšek (član igralske skupine pri Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah), študentska nagrada pa je bila dodeljena Mirandi Trnjanin za vlogo Agripine v Racinovem Britaniku.
Novosti:
- Med najvidnejšimi novostmi v gledališkem prostoru preteklega leta je potrebno omeniti razvoj SNG Dramo Ljubljana, ki je s prihodom novega direktorja, Igorja Samoborja, v svoje prostore uvedla programe, kot so Drama klub, Drama center ter Drama festival, najbolj pa pozdravljamo nov prostor glasbenega izkustva (Drama akustika) ter predvsem novo programsko platformo Drama laboratorij, ki temelji na preizkušanju in preseganju uveljavljenega gledališča z novimi imeni.
- V Gledališču Glej je leto minilo v znamenju rezidenta Jaše Kocelija, ki je s predstavami Jaz, jaz, jaz, jaz, Na most in Prihajamo dal besedo dvema (pogosto) preslišanima segmentoma gledališkega udejstvovanja: poeziji in mladim.
- V Ljubljani so 1. junija dobili novo umetniško vodjo SNG Baleta, Sanjo Nešković Peršin, julija pa je DBUS (Društvo baletnih umetnikov Slovenije) ustanovilo Mladi slovenski balet (MSB), ki daje prostor za udejstvovanje in napredovanje mladim nezaposlenim baletnikom.
- Za vse »Google« iskalce pa še sledeče: Slovenski gledališki muzej se je preimenoval (in delno prestrukturiral svoje dejavnosti) v Slovenski gledališki inštitut.
Norosti:
* Več prahu kot katerikoli gledališki dogodek je v letu 2014 dvignil konflikt kritičarke Radia Študent Zale Dobovšek z režiserjem Sebastijanom Horvatom. Kritika Igre o Antikristu je prejela neposreden odziv režiserja z grožnjo o (danes vseprisotni) klofuti, s tem pa predvsem odprla prostor za širšo diskusijo o razmerju kritika proti ustvarjalcu ter vmešavanju slednjega v kritiško svobodo govora, govora, kar kaže na jasno izpostavljeno hierarhijo v (pre)majhnem slovenskem gledališkem prostoru.
* Ob koncu leta je teater udarila vest, da mariborska občina za leto 2015 v proračunu ne predvideva niti evra za Festival Borštnikovo srečanje, ki bo prav letos praznoval pol stoletja.
Za naprej:
- V letu 2014 izpostavljamo dve predstavi, ki sta bili po mnenju uredništva spregledani: AGRFT produkcija besedila Simone Semenič tisočdevetstoenainosemdeset v režiji Nine Rajić Kranjac ter otvoritveno predstavo Drama laboratorija, Marie Curie – Hysterie v idejni zasnovi in igri Tine Vrbnjak. Vrhunski izdelki so vredni obravnave predvsem zaradi očitnega ekipnega sodelovanja znotraj obeh projektov, ki jih glasno pozdravljamo.
ponedeljek, 12. januar 2015
[LITERATURA: domače/tuje] PREGLED LITERARNE SCENE V LETU 2014
Preteklo leto se je zaključilo precej žalostno: 27. decembra je namreč literarni svet pretresla novica, da se je po dolgi bolezni poslovil pesnik TOMAŽ ŠALAMUN. Šalamun sicer ni edini pomembni ustvarjalec, ki nas je zapustil letos; umrl je tudi oče Pikija Jakoba in eden tistih pesnikov, ki so bili zaslužni za prelomno zbirko Pesmi štirih, KAJETAN KOVIČ; režiser, dramatik in pisatelj ŽARKO PETAN, verjetno najbolj znan po svojih aforizmih; in MILOŠ MIKELN, pisatelj, novinar in publicist. Prav tako sta odšla veliki jezikoslovec JOŽE TOPORIŠIČ in pisatelj ter urednik VLADIMIR KAVČIČ, sicer letošnji prejemnik Prešernove nagrade.
Pa vendar – legende se poslavljajo, na literarno sceno pa prihajajo novi obrazi. Vsako leto se lahko nadebudni pisci prijavijo na lepo število natečajev, med katerimi zagotovo izstopajo Festival mlade literature Urška, Urne zgodbe in natečaji za najboljšo kratko zgodbo pri AirBeletrini, Sodobnosti (ki sicer podeljuje tudi nagrado za najboljši esej) ter radiu Ars. Uršljanka leta je tako postala PETRA ŽIŠT, na Urnih zgodbah je zmagal DANO LIČEN, najboljše kratke zgodbe pa so napisali ANA SCHNABL (AirBeletrinin natečaj), NEŽA AMBROŽIČ (natečaj Sodobnosti) in ALENKA SELČAN (natečaj radia Ars). Nagrado Sodobnosti za najboljši esej si je prislužil NARA PETROVIČ.
Ko smo že pri nagradah, je verjetno smiselno, da z njimi tudi nadaljujemo – od nagrad za debitante se premikamo k tistim bolj »resnim.« Da je kresnika za leto 2014 prejel DAVORIN LENKO (TELESA V TEMI), vam verjetno ni ušlo, zato navajamo še, komu se je poleg Lenka uspelo uvrstiti v peterico: To so bili Jasmin B. Frelih z romanom Na/pol, Jurij Hudolin z Ingrid Rosenfeld, Evald Flisar z Začaranim Odisejem in Tone Peršak z romanom Usedline. Na pesniški sceni je bilo bolj burno: ANJA GOLOB je za pesniško zbirko VESA V ZGIBI prejela Jenkovo nagrado, a je denarni del iz načelnih razlogov zavrnila. Njena odločitev je seveda dvignila veliko prahu, prišlo pa je tudi do odpovedi uradne podelitve. K sreči podelitev Veronikine nagrade, ki jo je prejela PETRA KOLMANČIČ za pesniško zbirko P(L)AST ZA P(L)ASTJO, za sabo ni potegnila podobnih ekscesov.
Med nominiranci za Rožančevo nagrado (Boštjan Narat, Matjaž Lunaček, Marcel Štefančič jr., Miha Pintarič) je nagrado domov odnesel ŠTEFANČIČ (za zbirko esejev Kdor prej umre, bo dlje mrtev), Večernico za najboljši mladinski roman pa je dobil VINKO MODERNDORFER (Kot v filmu). Za Möderndorferja je bilo leto 2014, kar se tiče nagrad, očitno precej plodno, saj je za Kot v filmu prejel tudi Desetnico (leto pred tem pa je isti roman, mimogrede, zmagal na natečaju Modra ptica).
Še nekaj besed o nagradah slovenskega knjižnega sejma: Nagrado Radojke Vrančič za najboljša mlada prevajalca sta prejela STAŠA PAVLOVIĆ IN ANDREJ PLETERSKI, Schwentnerjeva nagrada je šla v roke ZDRAVKU DUŠI, nagrada za najboljši literarni prvenec pa ZORANU KNEŽEVIĆU za zbirko kratkih zgodb DVOŽIVKE UMIRAJO DVAKRAT. Poleg Kneževića so prvence letos izdali tudi Anja Radaljac, Jan Krmelj, Andrej Tomažin, Meta Osredkar in Petja Rijavec, novo pisateljsko ime pa se je pojavilo tudi v slovenskih političnih krogih, a ker je vsaka reklama dobra reklama, si bomo ime in naslov dela drznili izpustiti.
Med zanimive dogodke, ki so zaznamovali letošnje leto, spadajo tudi naslednji: v okviru festivala Fabula je Kino Šiška obiskal pisatelj MICHEL HOUELLEBECQ, precej v ospredju je bilo vprašanje generacije, o kateri se je razpravljalo tako na knjižnem sejmu kot na okroglih mizah v organizaciji različnih založb ter na spletu, roman TO NOČ SEM JO VIDEL DRAGA JANČARJA je bil v Franciji razglašen za najboljšo tujo knjigo, FERI LAINŠČEK pa se je odločil za svež pristop in svoj najnovejši roman, STRAH ZA METULJE V NEVIHTI, po delih objavljal na Facebooku.
Tudi tuja literarna scena je utrpela izgube – najbolj je svet pretresla smrt aktivistke, pisateljice in pesnice MAYE ANGELOU ter legendarnega Nobelovega nagrajenca GABRIELA GARCIE MARQUEZA. Letošnji Nobelov nagrajenec, PATRICK MODIANO, je sicer za razliko od Marqueza precej manj poznan, zato je bila akademija kot že večkrat poprej deležna očitkov, da nagrada ni šla v prave roke. Še nekaj pomembnejših nagrad:
The Man Booker Prize for Fiction – RICHARD FLANNAGAN, The Narrow Road to the Deep North
The Pulitzer Prize for Fiction – DONNA TARTT, The Goldfinch
Nagrada Asturias za literaturo - JOHN BANVILLE
Costa Book Awards - ALI SMITH, How to be both; EMMA HEALEY, Elisabeth is missing (debitantski roman)
Dogodki, ki so morda vredni omembe, a ste jih spregledali, bodisi ker ste bili preveč zaposleni z domačo literarno sceno bodisi iz drugih razlogov, so odkritje dveh novih fragmentov, ki zelo verjetno pripadata antični pesnici SAPFO (http://www.the-tls.co.uk/
Pripravila: L.P.
nedelja, 11. januar 2015
[GLASBA: domače] PREGLED DOMAČE GLASBENE SCENE V LETU 2014:
ALBUMI
10 NAJBOLJŠIH:
Blaž – b
»Sodobni hip hop z več kot dovolj odvodi in drzno iznajdljivimi ritmi, ki ime Blaž zdaj asociira le še z dobro glasbo.« T. K.
Blu.Sine – Can You Hear in Color
»Femmefatalski vokal še nikoli ni zvenel tako usodno.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/09/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_28.html
Borghesia – And Man Created God
»Soundtrack gibanj occupy.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/08/ambarchi-omalley-dunn-shade-themes-from.html
ŠKM banda – Panontikon
»[Panontikon] še vedno spominja na [bendove] post-rockovske korenine, a deluje tokratna izkušnja še bolj vseobsegajoča, bolj svetla in nežna, močno asociativna ter meditativnejša.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2015/01/glasba-domace-zadnje-kratkice.html
Grrizli Madams – Bloated Pigs
»Nova plata Grrizli Madams je trenutno zagotovo največje (lepo) presenečenje slovenske alternativne glasbene scene.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-totedenski-kratek-pregled_30.html
It's Everyone Else – New Religion
»Včasih neposlušljivo, včasih nerazumljivo, včasih neskladno, a vedno drzno.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/06/glasba-domace-totedenski-kratek-pregled.html
Karmakoma – Imagination & Mechanical Metamorphoses
»Prvenec Karmakome ponuja užitno, natempirano in zabavno glasbeno avanturo.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-tuje-recenzija-albuma-karmakoma.html
Kukushai – Kukushai EP
»Od bondovskega jazza (noir) do post-rockovskih struktur.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/09/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_28.html
Moveknowledgement – See
»See je majestralno delo neopisljivega talenta stapljanja najustvarjalnejših plati glasbe, ki se (pavšalno rečeno) manifestira v hipnotični fuziji krautrocka, indielektronike, hip hopa, rockovskega udara in seveda značilnih N'tokovih stihov.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2015/01/glasba-domace-zadnje-kratkice.html
Nina Bulatovix – Jate
»Drugi album Nine Bulatovix je izreden presežek v vseh ozirih alternativne godbe.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/12/glasba-domace-totedenske-kratkice.html
3 omembe vredni:
All Strings Detached – Heavy Rain
Icurabili – Fair Enough
Lolita – Uantauantauantanara
_______________________________________________________
NOVINCI: Koala Voice, Persons from Porlock, All Strings Detached, Kukushai, 12
SMRTI: Tomaž Pengov, Brane Bitenc, Tomo Kutin
RAZPADI: Grizzli Madams
KOMPILACIJE: Stiropor vol 1., btf x rx:tx, Klubski maraton
NAJ KONCERTI/DOGODKI LETA:
13. 2. – Shigeto live @k4
27. 2. – Anna Calvi @kino šiška
20.-21. 3. – TRESK Festival @kino šiška
pomlad – INDEKŠ (TOY, Sea + Air …) @kino šiška
pomlad – ŠPIL liga @kino šiška
11. 4. – Débruit @gala hala
12. 4. – Listener @stolp 3
16. 5. – Laibach @križanke
30. 5. – Druga godba @metelkova @kino šiška @cankarjev dom
9. 6. – Queens of the Stone Age @križanke
13.-27. 6. – Stiropor festival @metelkova @kreativna cona šiška
7. 7. – Kvelertak @gala hala
20.-26. 7. – Metaldays @tolmin
30. 7.–3. 8. – Sajeta (Borghesia …) @tolmin
5. 9. – Gramatik @križanke
19. 9. – Moveknowledgement, Koala Voice @kino šiška
19. 9.–7. 11. – Klubski maraton @klubi po Sloveniji
29. 9. – Lantlos, Falloch @klub gromka
3. 10. – DJ Objekt @k4
10. 10. – Cankarjevi torki: ŠKM banda @klub cankarjevega doma
11. 10. – 24h Party People @ch0
12. 10. – Future Islands @kino šiška
16. 10. –Swans, Pharmakon @kino šiška
27. 11. – Einstürzende Neubauten @kino šiška
4. 12. – Nina Bulatovix @gala hala
PEREČE: BI KO FE ali ne BI KO FE, KULTURNI EVRO ali neKULTURNI EVRO
Konec letošnjega leta se je zaradi nerazumevanja s strani sosedov in MOL-a poslovila prepoznavna kafana BI KO FE, ki je v zadnjih treh letih postala ena izmed neuradnih urbanih alternativnih kulturnih središč naše prestolnice. Ta situacija odpira že stara (ljubljanska) vprašanja razmerja med urbanim in neurbanim v mestu, med komercialnim in alternativnim, med umetnostjo, zmožno kritične refleksije, ter zabavo in je ob vdoru ruralnih fenomenov tipa Modrijani in Tanja Žagar v takorekoč vse pore našega kulturnega življa še toliko bolj problematična. Alternativna kultura tako v našem javnem diskurzu iz leta v leto postaja vse bolj in bolj nepotrebna, kar se kaže predvsem v razporeditvi denarja, ki se ji namenja. Oddaja Aritmija na nacionalki je nenehno na prepihu, Radio Študent in Tribuna se morata vsako leto znova in znova boriti za svoja sredstva, kritika relevantnega umetniškega ustvarjanja vse bolj in bolj izginja iz dnevnih časopisev, da o katastrofalni komercialni usmeritvi večine radijskega prostora ne govorimo. V Kinu Šiška so se upadanju podpore alternativnim mladim umetnikom postavili po robu z zanimivim projektom KULTURNI EVRO, ki pa je tudi domačo untergrund sceno razdelil in odprl številna medijsko-socialna vprašanja. Po novem se ob prevzetju akreditacije oz. brezplačne vstopnice v Kinu Šiška plača 2 evra, ki pa bosta vsako leto znova v stilu »kulturniki za kulturnike« namenjena podpori novemu umetniškemu projektu.
10 NAJBOLJŠIH:
Blaž – b
»Sodobni hip hop z več kot dovolj odvodi in drzno iznajdljivimi ritmi, ki ime Blaž zdaj asociira le še z dobro glasbo.« T. K.
Blu.Sine – Can You Hear in Color
»Femmefatalski vokal še nikoli ni zvenel tako usodno.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/09/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_28.html
Borghesia – And Man Created God
»Soundtrack gibanj occupy.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/08/ambarchi-omalley-dunn-shade-themes-from.html
ŠKM banda – Panontikon
»[Panontikon] še vedno spominja na [bendove] post-rockovske korenine, a deluje tokratna izkušnja še bolj vseobsegajoča, bolj svetla in nežna, močno asociativna ter meditativnejša.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2015/01/glasba-domace-zadnje-kratkice.html
Grrizli Madams – Bloated Pigs
»Nova plata Grrizli Madams je trenutno zagotovo največje (lepo) presenečenje slovenske alternativne glasbene scene.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-totedenski-kratek-pregled_30.html
It's Everyone Else – New Religion
»Včasih neposlušljivo, včasih nerazumljivo, včasih neskladno, a vedno drzno.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/06/glasba-domace-totedenski-kratek-pregled.html
Karmakoma – Imagination & Mechanical Metamorphoses
»Prvenec Karmakome ponuja užitno, natempirano in zabavno glasbeno avanturo.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-tuje-recenzija-albuma-karmakoma.html
Kukushai – Kukushai EP
»Od bondovskega jazza (noir) do post-rockovskih struktur.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/09/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_28.html
Moveknowledgement – See
»See je majestralno delo neopisljivega talenta stapljanja najustvarjalnejših plati glasbe, ki se (pavšalno rečeno) manifestira v hipnotični fuziji krautrocka, indielektronike, hip hopa, rockovskega udara in seveda značilnih N'tokovih stihov.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2015/01/glasba-domace-zadnje-kratkice.html
Nina Bulatovix – Jate
»Drugi album Nine Bulatovix je izreden presežek v vseh ozirih alternativne godbe.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/12/glasba-domace-totedenske-kratkice.html
3 omembe vredni:
All Strings Detached – Heavy Rain
Icurabili – Fair Enough
Lolita – Uantauantauantanara
_______________________________________________________
NOVINCI: Koala Voice, Persons from Porlock, All Strings Detached, Kukushai, 12
SMRTI: Tomaž Pengov, Brane Bitenc, Tomo Kutin
RAZPADI: Grizzli Madams
KOMPILACIJE: Stiropor vol 1., btf x rx:tx, Klubski maraton
NAJ KONCERTI/DOGODKI LETA:
13. 2. – Shigeto live @k4
27. 2. – Anna Calvi @kino šiška
20.-21. 3. – TRESK Festival @kino šiška
pomlad – INDEKŠ (TOY, Sea + Air …) @kino šiška
pomlad – ŠPIL liga @kino šiška
11. 4. – Débruit @gala hala
12. 4. – Listener @stolp 3
16. 5. – Laibach @križanke
30. 5. – Druga godba @metelkova @kino šiška @cankarjev dom
9. 6. – Queens of the Stone Age @križanke
13.-27. 6. – Stiropor festival @metelkova @kreativna cona šiška
7. 7. – Kvelertak @gala hala
20.-26. 7. – Metaldays @tolmin
30. 7.–3. 8. – Sajeta (Borghesia …) @tolmin
5. 9. – Gramatik @križanke
19. 9. – Moveknowledgement, Koala Voice @kino šiška
19. 9.–7. 11. – Klubski maraton @klubi po Sloveniji
29. 9. – Lantlos, Falloch @klub gromka
3. 10. – DJ Objekt @k4
10. 10. – Cankarjevi torki: ŠKM banda @klub cankarjevega doma
11. 10. – 24h Party People @ch0
12. 10. – Future Islands @kino šiška
16. 10. –Swans, Pharmakon @kino šiška
27. 11. – Einstürzende Neubauten @kino šiška
4. 12. – Nina Bulatovix @gala hala
PEREČE: BI KO FE ali ne BI KO FE, KULTURNI EVRO ali neKULTURNI EVRO
Konec letošnjega leta se je zaradi nerazumevanja s strani sosedov in MOL-a poslovila prepoznavna kafana BI KO FE, ki je v zadnjih treh letih postala ena izmed neuradnih urbanih alternativnih kulturnih središč naše prestolnice. Ta situacija odpira že stara (ljubljanska) vprašanja razmerja med urbanim in neurbanim v mestu, med komercialnim in alternativnim, med umetnostjo, zmožno kritične refleksije, ter zabavo in je ob vdoru ruralnih fenomenov tipa Modrijani in Tanja Žagar v takorekoč vse pore našega kulturnega življa še toliko bolj problematična. Alternativna kultura tako v našem javnem diskurzu iz leta v leto postaja vse bolj in bolj nepotrebna, kar se kaže predvsem v razporeditvi denarja, ki se ji namenja. Oddaja Aritmija na nacionalki je nenehno na prepihu, Radio Študent in Tribuna se morata vsako leto znova in znova boriti za svoja sredstva, kritika relevantnega umetniškega ustvarjanja vse bolj in bolj izginja iz dnevnih časopisev, da o katastrofalni komercialni usmeritvi večine radijskega prostora ne govorimo. V Kinu Šiška so se upadanju podpore alternativnim mladim umetnikom postavili po robu z zanimivim projektom KULTURNI EVRO, ki pa je tudi domačo untergrund sceno razdelil in odprl številna medijsko-socialna vprašanja. Po novem se ob prevzetju akreditacije oz. brezplačne vstopnice v Kinu Šiška plača 2 evra, ki pa bosta vsako leto znova v stilu »kulturniki za kulturnike« namenjena podpori novemu umetniškemu projektu.
[GLASBA: tuje] PREGLED TUJE GLASBENE SCENE V LETU 2014:
ALBUMI
20 NAJBOLJŠIH:
Amogh Symphony – Vectorscan
»Glasbena avant-garda v svoji najbolj čisti in, bržkone, tudi čislani podobi.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/12/glasba-tuje-praznicne-kratkice.html
Aphex Twin – Syro
»Syro je emotivno presenetljiv, hladno geometričen, globoko subtilen, predvsem pa album, ki se stopnjuje in ob vsakem poslušanju narašča.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2015/01/glasba-tuje-predzadnje-kratkice.html
Ariel Pink – pom pom
»Spoj popa in avantgarde v svoji najboljši obliki.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/12/glasba-tuje-totedenske-kratkice_21.html
Badbadnotgood – III
»Bendov najboljši album do zdaj je izredno bujen, širok in domiseln (v njihovo fuzijo se prikrade celo post-rock), četudi morda izgubi nekoliko na občutku spontanosti in surovosti.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/05/glasba-totedenski-kratek-pregled_11.html
Caribou – Our Love
»Tokratni album Caribouja nas navduši s svojo bogato teksturirano subtilno elektronsko odo ljubezni.« J. P.
FKA Twigs – LP1
»Pretanjen in osupljiv prvenec, ki je obenem tudi produkcijska perfekcija.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/08/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_24.html
Flying Lotus – You're Dead!
»Če [...] se albumu prepustite večkrat v vseh čustvenih sferah, [...] boste razpeti nekje med življenjem in smrtjo, med minljivostvjo in večnostjo … vse do konca zadnje skladbe, ko vam bo spet postalo jasno, da ste poslušali le izjemen, edinstven glasbeni izdelek.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/12/glasba-tuje-recenzija-albuma-flying.html
Grouper – Ruins
»[Z]druženje neskončno prikupnega in večkrat solze-vzbujajočega žalostnega vokala in repetitivnega, a izredno efektivnega ambientgaza v obliki zamolklega dueta oddaljenih klavirja in kitare vedno zveni sveže, in prav to je morda njen največji uspeh.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/10/glasba-tuje-totedenske-kratkice.html
Iceage – Plowing Into The Field Of Love
»Najboljša sodobna reinkarnacija zgodnjega Nicka Cavea in njegovih Bad Seedsov.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/11/glasba-tuje-totedenske-kratkice.html
Julian Casablancas + The Voidz – Tyranny
»Tyranny je čudovito skreirani glasbeni umotvor, eksperimentalni presežek v vseh pogledih, ki navkljub začetni nedostopnosti ohranja flow pop bizarnice.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/09/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_28.html
Kayo Dot – Coffins on Io
»[N]a CoI je bendu uspel velik podvig z reinkarnacijo temačnosti osemdesetih in, kot vedno, progresivno miselnostjo.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/11/glasba-tuje-totedenske-kratkice_9.html
Madlib/Freddie Gibbs – Piñata
»[Piñati uspe dostaviti, z izjemo redkih zmede in nedostopnosti,] originalnost in inovativnost.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/04/recenzija-albuma-freddie-gibbs-madlib.html
Run The Jewels – Run The Jewels 2
»Naslednik hvaljenega prvenca ni samo iznajdljivo nadgrajevanje prejšnje osnove, temveč samosvoj vrhunec.« T. K.
Sharon Van Etten – Are We There
»Album sodobnega eklektičnega folka, h kateremu se človek nenehno vrača.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/06/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled.html
Sinoia Caves – Beyond the Black Rainbow
»[P]rogresivnoelektronska psihedeličnovesoljna odisejada[, ki] deluje brez vizualizacij prav tako močno, če ne še močneje, kot film sam.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/10/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_19.html
St. Vincent – St. Vincent
»Glasba [St. Vincent] ostaja sveža, prepoznavna, na trenutke hermetična, a prav nič mučna.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-totedenski-kratek-pregled.html
Sun Kil Moon – Benji
»[A]bsolutno iskren[a] odisejad[a], kjer se [Kozelek] čustveno razlije vsaki živi (in mrtvi) duši, ki ga je naredila in ga dela človeka.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-totedenski-kratek-pregled_23.html
Swans – To Be Kind
»Album poseže po najbolj nepojmljivih bendovsko-zasnovanih idejah, jih prefiltrira skozi kompozicijsko božjost Gire in servira s takšnim šusom, da se še dneve ne boste pobrali.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/08/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled.html
Thee Silver Mt. Zion Memorial Orchestra – Fuck Off Get Free We Pour Light on Everything
»Efrim Menuck je šel tokrat s svojimi Zionci v izredno punkrockovsko smer, bolj tradicionalne in konvencionalne skladbene strukture, ohranil pa je nor smisel za mešanje kopice inštrumentov in uporniško lirsko noto.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/kratek-pregled-nerecenziranih.html
The War on Drugs – Lost in the Dream
»Lost in The Dream je Granducielovo čudežno introspektivno delo, popolno v vseh ozirih, njegovo drevo življenja, pa naj je album spisan iz še tako žalostnih in temačnih trenutkov prebivanja.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-totedenski-kratek-pregled_23.html
14 OMEMBE VREDNIH:
Andy Stott – Faith in Strangers
Antemasque – Antemasque
A Winged Victory for the Sullen – Atomos
Behemoth – The Satanist
Ben Frost – A U R O R A
Beyond Creation – Earthborn Evolution
Bohren & Der Club of Gore – Piano
D'Angelo and The Vanguard – Black Messiah
Damon Albarn – Everyday Robots
Fire! Orchestra – Enter
Have a Nice Life – The Unnatural World
Hauschka – Abandoded City
Kairon; IRSE! – Ujubasajuba
Shellac – Dude Incredible
_______________________________________________________
OMEMBE VREDNA FILMSKA GLASBA:
Alexandre Desplat – Godzilla
Alexandre Desplat – The Grand Budapest Hotel
Antonio Sanchez – Birdman or (The Unexpected Virtue of Ignorance)
George Fenton – The Zero Theorem
Hans Zimmer – Interstellar
Jim Williams – A Field in England
Mica Levi – Under the Skin
Robin Guthrie & Harold Budd – White Bird in a Blizzard
Stephen Rennicks – Frank: Music and Songs
Trent Reznor and Atticus Ross – Gone Girl
OMEMBE VREDNA GLASBA IZ VIDEOIGER:
Austin Wintory – The Banner Saga
Darren Korb – Transistor Original Soundtrack
FlyByNo – Endless Legend
Michael Salvatori, C Paul Johnson, Martin O'Donnell & Paul McCartney – Destiny
Kirill Pokrovsky – Divinity: Original Sin
Tangerine Dream – GTA 5: The Cinematographic Score
PONOVNE ZDRUŽITVE/VRNITVE: Sleater-Kinney, Slowdive, Ride, Luna, Loop, American Football, Drive Like Jehu, Outkast, Pink Fkoyd, The Libertines, Death From Above 1979, D'Angelo
RAZPADI: Death Grips, Unitopia, Guided By Voices, The Knife, Crystal Castles, The Allman Brothers Band, Beady Eye, Twilight, Roxy Music, Adebisi Shank, Orbital, The Rapture
NOVINCI: Angel Olsen, Ought, Perfect Pussy, FKA Twigs, Chance the Rapper, Eagulls, Kiasmos, Alvvays, MØ, Temples, Antemasque, Young Fathers
(PONOVNA) RAZOČARANJA: U2, Pink Floyd, Coldplay, Flaming Lips, Devin Townsend, Sunn o))), Wolves in the Throne Room, Neil Young, The Black Keys, Burzum, Yes, Mike Oldfield, Wu-Tang Clan, Yung Lean, Milo, John Frusciante, Zola Jesus, NehruvianDOOM, Scott Walker + Sunn o))), Jucifer, Faust, Klaxons, Pixies
SMRTI: Joe Cocker, Bobby Keys, Jack Bruce, Isaiah "Ikey" Owens, Mark Bell, Robert Throb Young, Tommy Ramone, Johnny Winter, Bobby Womack, DJ Rashad, Frankie Knuckles, Paco de Lucía, Bob Casale, Dennis "Fergie" Frederiksen, Pete Seeger, Jerry Lacroix, Scott Asheton, Rick Parashar, Peter Gutteridge, Johnny Elichaoff
PEREČE: PRAKSA MORALNIH NASPROTIJ GLASBENEGA MARKETINGA: U2 vs THOM YORKE
Težko je reči, kod je bila večja količina bruhanja, ob »izidu« novega albuma ne le pozabljenih, temveč sceni škodljivih U2 ali ob Bonovem teatralnem, naegotripiranem kvaziopravičilu po ostri medijski in socialnoomrežni obsodbi. Songs Of Innocence je namreč (ne)lepega trenutka pričakal uporabnike Applovih naprav z iTunes kar v njihovi osebni knjižnici. Brez kakršnegakoli vprašanja, opozorila in dovoljenja sta Apple in U2 na krilih megalomanske kapitalistične mašinerije brez kodeksa nasilno porušila še zadnjo navidezno steno javnega in zasebnega ter s tem vsilila uporabniku izbiro. Ne, odločitev. Dobra stvar tega je bil vznik neštetih debat, odpiranje težkih tem in nenazadnje skupinski odziv konzumerjev, ki so videli skozi Bonovo, kot jo v opravičilu imenuje sam, dobrodelnost.
A vesoljna tehtnica na drugi strani kaže popolnoma drugačno prakso. Thom Yorke je svojega zadnjega Tomorrow's Modern Boxes izdal na način, ki omogoča ohranitev glasbe na voljo brez nadzora in odvisnosti eksternih strani/založb (kot je nenazadnje tudi Bandcamp), Zmožnosti torrenta namreč omogočajo, da glasba domuje v celotnem medmrežju uporabnikov, ne le na nekem strežniku. Poleg tega vključuje novo opcijo BitTorrenta, ki omogoča plačevanje avtorjem za dolpoteg (ki pa seveda niti ni bitna namenu Yorka). Industrijska minirevolucija, ki je Yorku, pohvalno, prinesla 4,4 milijona dolpotegov.
20 NAJBOLJŠIH:
Amogh Symphony – Vectorscan
»Glasbena avant-garda v svoji najbolj čisti in, bržkone, tudi čislani podobi.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/12/glasba-tuje-praznicne-kratkice.html
Aphex Twin – Syro
»Syro je emotivno presenetljiv, hladno geometričen, globoko subtilen, predvsem pa album, ki se stopnjuje in ob vsakem poslušanju narašča.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2015/01/glasba-tuje-predzadnje-kratkice.html
Ariel Pink – pom pom
»Spoj popa in avantgarde v svoji najboljši obliki.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/12/glasba-tuje-totedenske-kratkice_21.html
Badbadnotgood – III
»Bendov najboljši album do zdaj je izredno bujen, širok in domiseln (v njihovo fuzijo se prikrade celo post-rock), četudi morda izgubi nekoliko na občutku spontanosti in surovosti.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/05/glasba-totedenski-kratek-pregled_11.html
Caribou – Our Love
»Tokratni album Caribouja nas navduši s svojo bogato teksturirano subtilno elektronsko odo ljubezni.« J. P.
FKA Twigs – LP1
»Pretanjen in osupljiv prvenec, ki je obenem tudi produkcijska perfekcija.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/08/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_24.html
Flying Lotus – You're Dead!
»Če [...] se albumu prepustite večkrat v vseh čustvenih sferah, [...] boste razpeti nekje med življenjem in smrtjo, med minljivostvjo in večnostjo … vse do konca zadnje skladbe, ko vam bo spet postalo jasno, da ste poslušali le izjemen, edinstven glasbeni izdelek.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/12/glasba-tuje-recenzija-albuma-flying.html
Grouper – Ruins
»[Z]druženje neskončno prikupnega in večkrat solze-vzbujajočega žalostnega vokala in repetitivnega, a izredno efektivnega ambientgaza v obliki zamolklega dueta oddaljenih klavirja in kitare vedno zveni sveže, in prav to je morda njen največji uspeh.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/10/glasba-tuje-totedenske-kratkice.html
Iceage – Plowing Into The Field Of Love
»Najboljša sodobna reinkarnacija zgodnjega Nicka Cavea in njegovih Bad Seedsov.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/11/glasba-tuje-totedenske-kratkice.html
Julian Casablancas + The Voidz – Tyranny
»Tyranny je čudovito skreirani glasbeni umotvor, eksperimentalni presežek v vseh pogledih, ki navkljub začetni nedostopnosti ohranja flow pop bizarnice.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/09/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_28.html
Kayo Dot – Coffins on Io
»[N]a CoI je bendu uspel velik podvig z reinkarnacijo temačnosti osemdesetih in, kot vedno, progresivno miselnostjo.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/11/glasba-tuje-totedenske-kratkice_9.html
Madlib/Freddie Gibbs – Piñata
»[Piñati uspe dostaviti, z izjemo redkih zmede in nedostopnosti,] originalnost in inovativnost.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/04/recenzija-albuma-freddie-gibbs-madlib.html
Run The Jewels – Run The Jewels 2
»Naslednik hvaljenega prvenca ni samo iznajdljivo nadgrajevanje prejšnje osnove, temveč samosvoj vrhunec.« T. K.
Sharon Van Etten – Are We There
»Album sodobnega eklektičnega folka, h kateremu se človek nenehno vrača.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/06/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled.html
Sinoia Caves – Beyond the Black Rainbow
»[P]rogresivnoelektronska psihedeličnovesoljna odisejada[, ki] deluje brez vizualizacij prav tako močno, če ne še močneje, kot film sam.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/10/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled_19.html
St. Vincent – St. Vincent
»Glasba [St. Vincent] ostaja sveža, prepoznavna, na trenutke hermetična, a prav nič mučna.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-totedenski-kratek-pregled.html
Sun Kil Moon – Benji
»[A]bsolutno iskren[a] odisejad[a], kjer se [Kozelek] čustveno razlije vsaki živi (in mrtvi) duši, ki ga je naredila in ga dela človeka.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-totedenski-kratek-pregled_23.html
Swans – To Be Kind
»Album poseže po najbolj nepojmljivih bendovsko-zasnovanih idejah, jih prefiltrira skozi kompozicijsko božjost Gire in servira s takšnim šusom, da se še dneve ne boste pobrali.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/08/glasba-tuje-totedenski-kratek-pregled.html
Thee Silver Mt. Zion Memorial Orchestra – Fuck Off Get Free We Pour Light on Everything
»Efrim Menuck je šel tokrat s svojimi Zionci v izredno punkrockovsko smer, bolj tradicionalne in konvencionalne skladbene strukture, ohranil pa je nor smisel za mešanje kopice inštrumentov in uporniško lirsko noto.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/kratek-pregled-nerecenziranih.html
The War on Drugs – Lost in the Dream
»Lost in The Dream je Granducielovo čudežno introspektivno delo, popolno v vseh ozirih, njegovo drevo življenja, pa naj je album spisan iz še tako žalostnih in temačnih trenutkov prebivanja.« http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/03/glasba-totedenski-kratek-pregled_23.html
14 OMEMBE VREDNIH:
Andy Stott – Faith in Strangers
Antemasque – Antemasque
A Winged Victory for the Sullen – Atomos
Behemoth – The Satanist
Ben Frost – A U R O R A
Beyond Creation – Earthborn Evolution
Bohren & Der Club of Gore – Piano
D'Angelo and The Vanguard – Black Messiah
Damon Albarn – Everyday Robots
Fire! Orchestra – Enter
Have a Nice Life – The Unnatural World
Hauschka – Abandoded City
Kairon; IRSE! – Ujubasajuba
Shellac – Dude Incredible
_______________________________________________________
OMEMBE VREDNA FILMSKA GLASBA:
Alexandre Desplat – Godzilla
Alexandre Desplat – The Grand Budapest Hotel
Antonio Sanchez – Birdman or (The Unexpected Virtue of Ignorance)
George Fenton – The Zero Theorem
Hans Zimmer – Interstellar
Jim Williams – A Field in England
Mica Levi – Under the Skin
Robin Guthrie & Harold Budd – White Bird in a Blizzard
Stephen Rennicks – Frank: Music and Songs
Trent Reznor and Atticus Ross – Gone Girl
OMEMBE VREDNA GLASBA IZ VIDEOIGER:
Austin Wintory – The Banner Saga
Darren Korb – Transistor Original Soundtrack
FlyByNo – Endless Legend
Michael Salvatori, C Paul Johnson, Martin O'Donnell & Paul McCartney – Destiny
Kirill Pokrovsky – Divinity: Original Sin
Tangerine Dream – GTA 5: The Cinematographic Score
PONOVNE ZDRUŽITVE/VRNITVE: Sleater-Kinney, Slowdive, Ride, Luna, Loop, American Football, Drive Like Jehu, Outkast, Pink Fkoyd, The Libertines, Death From Above 1979, D'Angelo
RAZPADI: Death Grips, Unitopia, Guided By Voices, The Knife, Crystal Castles, The Allman Brothers Band, Beady Eye, Twilight, Roxy Music, Adebisi Shank, Orbital, The Rapture
NOVINCI: Angel Olsen, Ought, Perfect Pussy, FKA Twigs, Chance the Rapper, Eagulls, Kiasmos, Alvvays, MØ, Temples, Antemasque, Young Fathers
(PONOVNA) RAZOČARANJA: U2, Pink Floyd, Coldplay, Flaming Lips, Devin Townsend, Sunn o))), Wolves in the Throne Room, Neil Young, The Black Keys, Burzum, Yes, Mike Oldfield, Wu-Tang Clan, Yung Lean, Milo, John Frusciante, Zola Jesus, NehruvianDOOM, Scott Walker + Sunn o))), Jucifer, Faust, Klaxons, Pixies
SMRTI: Joe Cocker, Bobby Keys, Jack Bruce, Isaiah "Ikey" Owens, Mark Bell, Robert Throb Young, Tommy Ramone, Johnny Winter, Bobby Womack, DJ Rashad, Frankie Knuckles, Paco de Lucía, Bob Casale, Dennis "Fergie" Frederiksen, Pete Seeger, Jerry Lacroix, Scott Asheton, Rick Parashar, Peter Gutteridge, Johnny Elichaoff
PEREČE: PRAKSA MORALNIH NASPROTIJ GLASBENEGA MARKETINGA: U2 vs THOM YORKE
Težko je reči, kod je bila večja količina bruhanja, ob »izidu« novega albuma ne le pozabljenih, temveč sceni škodljivih U2 ali ob Bonovem teatralnem, naegotripiranem kvaziopravičilu po ostri medijski in socialnoomrežni obsodbi. Songs Of Innocence je namreč (ne)lepega trenutka pričakal uporabnike Applovih naprav z iTunes kar v njihovi osebni knjižnici. Brez kakršnegakoli vprašanja, opozorila in dovoljenja sta Apple in U2 na krilih megalomanske kapitalistične mašinerije brez kodeksa nasilno porušila še zadnjo navidezno steno javnega in zasebnega ter s tem vsilila uporabniku izbiro. Ne, odločitev. Dobra stvar tega je bil vznik neštetih debat, odpiranje težkih tem in nenazadnje skupinski odziv konzumerjev, ki so videli skozi Bonovo, kot jo v opravičilu imenuje sam, dobrodelnost.
A vesoljna tehtnica na drugi strani kaže popolnoma drugačno prakso. Thom Yorke je svojega zadnjega Tomorrow's Modern Boxes izdal na način, ki omogoča ohranitev glasbe na voljo brez nadzora in odvisnosti eksternih strani/založb (kot je nenazadnje tudi Bandcamp), Zmožnosti torrenta namreč omogočajo, da glasba domuje v celotnem medmrežju uporabnikov, ne le na nekem strežniku. Poleg tega vključuje novo opcijo BitTorrenta, ki omogoča plačevanje avtorjem za dolpoteg (ki pa seveda niti ni bitna namenu Yorka). Industrijska minirevolucija, ki je Yorku, pohvalno, prinesla 4,4 milijona dolpotegov.
sobota, 10. januar 2015
[FILM: tuje] Izbor Koridorjevega filmskega uredništva: NAJ FILMI LETA 2014 (po abecednem vrstnem redu)
DOTIK GREHA (TIAN ZHU DING, rež. Zhang Ke Jia)
Izredno pretresljiv družbenokritičen prikaz sodobne koruptivne Kitajske, ki na brutalen način izpostavlja glavne probleme hitro rastočega in nasilnega gospodarstva ter obenem neomajno opozarja na boleče posledice brezna, ki zeva med manipulativnimi bogataši in »žrtvenimi« delavci. Jia drzno in surovo naturalistično prikaže štiri različna tragična življenja, inspirirana z resničnimi dogodki, ki so mu navsezadnje tudi pomagali, da se je izognil še vedno preveč strogi vladni cenzuri. A. Š.
FOXCATCHER: BOJ Z NOROSTJO (FOXCATCHER, rež. Bennett Miller)
Osupljivo hipnotična, vseskozi napeta psihološka drama, ki se ukvarja s tragičnim misterijem človeške psihe, je zaradi brezhibne režije in fascinantno prepričljive igre Steva Carella, Channinga Tatuma in Marka Ruffala, ki so nenadkriljivo živo utelesili svoje like, magnum opus, ki nesporno bleščeče dopolnjuje Millerjevo še dokaj kratko, a nezanemarljivo filmografijo. A. Š.
GRAND BUDAPEST HOTEL (THE GRAND BUDAPEST HOTEL, rež. Wes Anderson)
Grand Budapest Hotel je vizualno pretanjena, neverjetno domišljijska in na več ravneh unikatna mojstrovina, ki poskuša s svojim edinstveno igrivim filmskim stilom med drugim na zelo sproščen, duhovit in simpatičen način naslikati manj pravljično stanje Evrope med (pred)vojnim časom. A. Š.
IDA (IDA, rež. Paweł Pawlikowski)
Pretresljiva črno-bela poljska drama, umeščena v 60. leta »časa skrajnosti«. Minimalistična pripoved o osemnajstletni nuni Idi (bleščeče jo utelesi Agata Trzebuchowska), ki je odraščala v samostanu in mora pred redovno zaobljubo obiskati svojo edino še živečo sorodnico, teto, sodnico in nekdanjo državno tožilko (»Rdečo«) Vando, s katero skleneta raziskati tragično usodo Idinih judovskih staršev. Celovita umetnina, ki tenkočutno, vizualno presunljivo izčiščeno ter zavidljivo mnogoplastno tematizira raznotere bolj ali manj zagonetne vidike dejanskosti (denimo soočanje z resnico in preteklostjo, problematiko deziluzionizma, ljubezni, krivde, odpuščanja, vere, vojnih grozot in izdajstev) ter njihovo vpetost v širši (zgodovinski) kontekst. B. C.
NIMFOMANKA – 1. DEL (NYMPHOMANIAC: VOLUME I, rež. Lars von Trier)
Prvi del filma Nimfomanka je subtilen preplet poezije in nasilja čustev, raziskovanj, odkrivanj, krutih spoznanj, vse to z intelektualnim pridihom, ki ga nujno spremljata humor in cinizem. Gre za intimno erotično zgodbo, ki jo starejšemu moškemu pripoveduje samooklicana nimfomanka Joe (Charlotte Gainsbourg), ko se s precizno natančnostjo spominja svojega seksualnega življenja od punčke do ženske srednjih let. A. Š.
ODMEVI PRETEKLOSTI (MULA SA KUNG ANO ANG NOON, rež. Lav Diaz)
Monumentalna pet in pol urna ekranizacija življenja v obubožani filipinski obalni vasici med letoma 1970 in prelomnim 1972, ko je tedanji predsednik Ferdinand Marcos razglasil izredno stanje v državi, njegova vojska pa je vdrla v izrazito samozadostno skupnost in s tem nepopravljivo prispevala h kataklizmi, spomin na katero predstavlja film. Diazov svet odlikuje zraščenost izčiščene črno-bele podobe, zvečine statičnih kamer, elegantnega prehajanja med različnimi plani (ki med drugim omogočajo vpogled v neskončno povedno umeščenost likov v prostranstva – zastrašujoče indiferentne? – narave) ter potrpežljivega, kontemplativnega posluha za grenko-sladke konkretnosti eksistence kot neusahljivo velike skrivnosti. Triumfalen kontrapunkt »hollywoodskemu sistemu«. B. C.
POGLED TIŠINE (THE LOOK OF SILENCE, rež. Joshua Oppenheimer)
Oppenheimerjevo ganljivo vsebinsko-tematsko nadaljevanje in dopolnilo Teatra ubijanja (The Act of Killing, 2012), nesluteno svojevrstnega in pretresljivega dokumentarca o indonezijskem genocidu. Zaobrnitev perspektive – kamera tokrat zvečine sledi okulistu Adiju, mlajšemu bratu ene od žrtev krvavega »antikomunističnega« pogroma – rezultira v manj teatralični in bolj osebni intoniranosti, kar omogoči še subtilnejše detektiranje in globlje naslavljanje »politične in kolektivne blaznosti« (J. Oppenheimer). Pogled tišine kar najtemeljiteje razkriva, da slednja ni bila le v osrčju nihilistično-destruktivne indonezijske revolucionarne polpreteklosti, temveč da v prav tolikšni meri ostaja vtkana v njeno »demokratično« (sic!) družbeno-politično zdajšnjost. V tem oziru gre za drzen, v marsičem epohalen prispevek k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja, ki pa je povrhu vsega zabeljen z le redkokdaj videno estetsko virtuoznostjo in zares fascinantnim čutom za – pomenljive, simbolično učinkujoče – detajle. B. C.
VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE, rež. Ruben Östlund)
Višja sila izzivalno in subverzivno upodablja »družinske počitnice kot zvrst katastrofe« (Marcel Štefančič, jr.). Osrednji dogodek filma, Tomasov panično-sebičen odziv na bližajoči se snežni plaz, ki ga spremljamo v nemara najprepoznavnejšem in najzapomljivejšem prizoru leta, je idealen poligon za Östlundovo – osupljivim francoskim Alpam ter sterilnemu hotelskemu interjerju primerno – hladno in večplastno študijo človekove (zasužnjujoče?) vpetosti v naravno in družbeno realnost ter nespregledljivo ironično-satiričen, kot britev oster pretres človekovega samoobčutenja, »tradicionalnih« – patriarhalno podloženih – spolnih in družinskih vlog ter s temi povezanih pričakovanj, pritiskov, nelagodij in, vsaj potencialno, katastrofalnih posledic. B. C.
ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE, rež. Jean-Luc Godard)
Godard se v svojem najnovejšem filmu poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno ponuja univerzalen jezik podob, obenem pa nemalo referenc in citatov. Zahteva, da nehamo misliti, temveč le gledamo. Nasproti nam za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«. V spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena rozasta barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi in prereka ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zgovorni in premišljeni čutni vtisi zunanjega sveta. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi strani pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije, kar je pri vsem tem nazadnje še najlepše – možnost neštetih interpretacij. Režiser je bil tokrat slikar – in koliko boste odnesli od njegove umetnosti, je odvisno predvsem od vas samih. A. Š.
ZIMSKO SPANJE (KIŞ UYKUSU, rež. Nuri Bilge Ceylan)
Ceylanova umetniško dognana in miselno tehtna filmska »analitika« človeškosti in človečnosti, v kateri spremljamo nenavadno senzibilno razgrinjanje intersubjektivne dinamike med živopisno paleto večdimenzionalnežev. Hipnotičen preplet dogajalnega asketizma, veličastnih kapadoških pokrajin, domačne topline interjerjev, vrtoglavo izbrušenih dialogov, njihovega družbenokritičnega razsežja in zgledno pretanjene študije značajev. B. C.
Izredno pretresljiv družbenokritičen prikaz sodobne koruptivne Kitajske, ki na brutalen način izpostavlja glavne probleme hitro rastočega in nasilnega gospodarstva ter obenem neomajno opozarja na boleče posledice brezna, ki zeva med manipulativnimi bogataši in »žrtvenimi« delavci. Jia drzno in surovo naturalistično prikaže štiri različna tragična življenja, inspirirana z resničnimi dogodki, ki so mu navsezadnje tudi pomagali, da se je izognil še vedno preveč strogi vladni cenzuri. A. Š.
FOXCATCHER: BOJ Z NOROSTJO (FOXCATCHER, rež. Bennett Miller)
Osupljivo hipnotična, vseskozi napeta psihološka drama, ki se ukvarja s tragičnim misterijem človeške psihe, je zaradi brezhibne režije in fascinantno prepričljive igre Steva Carella, Channinga Tatuma in Marka Ruffala, ki so nenadkriljivo živo utelesili svoje like, magnum opus, ki nesporno bleščeče dopolnjuje Millerjevo še dokaj kratko, a nezanemarljivo filmografijo. A. Š.
GRAND BUDAPEST HOTEL (THE GRAND BUDAPEST HOTEL, rež. Wes Anderson)
Grand Budapest Hotel je vizualno pretanjena, neverjetno domišljijska in na več ravneh unikatna mojstrovina, ki poskuša s svojim edinstveno igrivim filmskim stilom med drugim na zelo sproščen, duhovit in simpatičen način naslikati manj pravljično stanje Evrope med (pred)vojnim časom. A. Š.
IDA (IDA, rež. Paweł Pawlikowski)
Pretresljiva črno-bela poljska drama, umeščena v 60. leta »časa skrajnosti«. Minimalistična pripoved o osemnajstletni nuni Idi (bleščeče jo utelesi Agata Trzebuchowska), ki je odraščala v samostanu in mora pred redovno zaobljubo obiskati svojo edino še živečo sorodnico, teto, sodnico in nekdanjo državno tožilko (»Rdečo«) Vando, s katero skleneta raziskati tragično usodo Idinih judovskih staršev. Celovita umetnina, ki tenkočutno, vizualno presunljivo izčiščeno ter zavidljivo mnogoplastno tematizira raznotere bolj ali manj zagonetne vidike dejanskosti (denimo soočanje z resnico in preteklostjo, problematiko deziluzionizma, ljubezni, krivde, odpuščanja, vere, vojnih grozot in izdajstev) ter njihovo vpetost v širši (zgodovinski) kontekst. B. C.
NIMFOMANKA – 1. DEL (NYMPHOMANIAC: VOLUME I, rež. Lars von Trier)
Prvi del filma Nimfomanka je subtilen preplet poezije in nasilja čustev, raziskovanj, odkrivanj, krutih spoznanj, vse to z intelektualnim pridihom, ki ga nujno spremljata humor in cinizem. Gre za intimno erotično zgodbo, ki jo starejšemu moškemu pripoveduje samooklicana nimfomanka Joe (Charlotte Gainsbourg), ko se s precizno natančnostjo spominja svojega seksualnega življenja od punčke do ženske srednjih let. A. Š.
ODMEVI PRETEKLOSTI (MULA SA KUNG ANO ANG NOON, rež. Lav Diaz)
Monumentalna pet in pol urna ekranizacija življenja v obubožani filipinski obalni vasici med letoma 1970 in prelomnim 1972, ko je tedanji predsednik Ferdinand Marcos razglasil izredno stanje v državi, njegova vojska pa je vdrla v izrazito samozadostno skupnost in s tem nepopravljivo prispevala h kataklizmi, spomin na katero predstavlja film. Diazov svet odlikuje zraščenost izčiščene črno-bele podobe, zvečine statičnih kamer, elegantnega prehajanja med različnimi plani (ki med drugim omogočajo vpogled v neskončno povedno umeščenost likov v prostranstva – zastrašujoče indiferentne? – narave) ter potrpežljivega, kontemplativnega posluha za grenko-sladke konkretnosti eksistence kot neusahljivo velike skrivnosti. Triumfalen kontrapunkt »hollywoodskemu sistemu«. B. C.
POGLED TIŠINE (THE LOOK OF SILENCE, rež. Joshua Oppenheimer)
Oppenheimerjevo ganljivo vsebinsko-tematsko nadaljevanje in dopolnilo Teatra ubijanja (The Act of Killing, 2012), nesluteno svojevrstnega in pretresljivega dokumentarca o indonezijskem genocidu. Zaobrnitev perspektive – kamera tokrat zvečine sledi okulistu Adiju, mlajšemu bratu ene od žrtev krvavega »antikomunističnega« pogroma – rezultira v manj teatralični in bolj osebni intoniranosti, kar omogoči še subtilnejše detektiranje in globlje naslavljanje »politične in kolektivne blaznosti« (J. Oppenheimer). Pogled tišine kar najtemeljiteje razkriva, da slednja ni bila le v osrčju nihilistično-destruktivne indonezijske revolucionarne polpreteklosti, temveč da v prav tolikšni meri ostaja vtkana v njeno »demokratično« (sic!) družbeno-politično zdajšnjost. V tem oziru gre za drzen, v marsičem epohalen prispevek k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja, ki pa je povrhu vsega zabeljen z le redkokdaj videno estetsko virtuoznostjo in zares fascinantnim čutom za – pomenljive, simbolično učinkujoče – detajle. B. C.
VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE, rež. Ruben Östlund)
Višja sila izzivalno in subverzivno upodablja »družinske počitnice kot zvrst katastrofe« (Marcel Štefančič, jr.). Osrednji dogodek filma, Tomasov panično-sebičen odziv na bližajoči se snežni plaz, ki ga spremljamo v nemara najprepoznavnejšem in najzapomljivejšem prizoru leta, je idealen poligon za Östlundovo – osupljivim francoskim Alpam ter sterilnemu hotelskemu interjerju primerno – hladno in večplastno študijo človekove (zasužnjujoče?) vpetosti v naravno in družbeno realnost ter nespregledljivo ironično-satiričen, kot britev oster pretres človekovega samoobčutenja, »tradicionalnih« – patriarhalno podloženih – spolnih in družinskih vlog ter s temi povezanih pričakovanj, pritiskov, nelagodij in, vsaj potencialno, katastrofalnih posledic. B. C.
ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE, rež. Jean-Luc Godard)
Godard se v svojem najnovejšem filmu poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno ponuja univerzalen jezik podob, obenem pa nemalo referenc in citatov. Zahteva, da nehamo misliti, temveč le gledamo. Nasproti nam za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«. V spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena rozasta barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi in prereka ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zgovorni in premišljeni čutni vtisi zunanjega sveta. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi strani pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije, kar je pri vsem tem nazadnje še najlepše – možnost neštetih interpretacij. Režiser je bil tokrat slikar – in koliko boste odnesli od njegove umetnosti, je odvisno predvsem od vas samih. A. Š.
ZIMSKO SPANJE (KIŞ UYKUSU, rež. Nuri Bilge Ceylan)
Ceylanova umetniško dognana in miselno tehtna filmska »analitika« človeškosti in človečnosti, v kateri spremljamo nenavadno senzibilno razgrinjanje intersubjektivne dinamike med živopisno paleto večdimenzionalnežev. Hipnotičen preplet dogajalnega asketizma, veličastnih kapadoških pokrajin, domačne topline interjerjev, vrtoglavo izbrušenih dialogov, njihovega družbenokritičnega razsežja in zgledno pretanjene študije značajev. B. C.
Naročite se na:
Objave (Atom)