Produkcija: Rick Rubin
Založba: Warner Bros. Records
Datum izida: oktober 2014
Damien Rice je
eden izmed glasbenikov, ki ohranja izročilo samotnega umetnika z
akustično kitaro. Svoj imidž je v zadnjih letih več kot upravičil. Po
izdaji drugega albuma 9 (2006) je po spletu krožilo ogromno neizdanega
materiala, a novega albuma kar ni in ni bilo. Damien je le občasno
odigral kakšen koncert, na katerem je njegova indie skuštranost in
neurejenost že močno preizkušala meje simpatičnosti. Mogoče to obnašanje
lahko pripišemo temu, da se je osebno in glasbeno razšel z Liso
Hannigan, ki je občasno prispevala glas na prvih dveh glasbenikovih
albumih. Damien si je tako v letu 2014 povrnil staro podobo in po osmih
letih izdal osem pesmi na tretjem solo albumu z naslovom My Favorite
Faded Fantasy.
Rice dokaže, da ima še vedno odlično uho za
čustvene melodije in aranžmaje, tudi kadar se odloči za ambicioznejšo
strukturo in zvok, saj najdaljša pesem traja skoraj deset minut. Pesmi
so oblečene v atmosferično orkestracijo godal, ki ustvarjajo dinamiko
med posameznimi deli. Damien ostaja zvest tematiki ljubezenske narave,
kar ne bi bil nikakršen problem, če ne bi bil tako emocionalno enoličen.
Izjema je “Trusty and True”, kjer zapoje z nekaj več upanja, a kaj ko
je že naslednja in hkrati tudi zadnja pesem “Long Long Way” še ena
tipična žalostinka, ki sporoča, da njegove srčne bolečine še ni konec.
Občasni agresivnejši prijemi so prekratki in premalo prepričljivi, da bi
prinesli potreben kontrast. Album ima vsekakor zvokovno celoto, pesmi
imajo raznolike strukture, a kot celota album ni popotovanje skozi
različne emocije.
Album starih oboževalcev ne bo razočaral, a
tudi novih najbrž ne bo pridobil, saj kljub večji ambicioznosti v pesmih
ostaja avtorjev način izražanja enak.
7/10
Andraž Žnidarčič
Ni komentarjev:
Objavite komentar