Dramatizacija: Goran Ferčec
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Premiera: 14. februar, SNG Drama
V letošnjem repertoarju ljubljanske Drame smo zagotovo postali
rekorderji v izbiri del, ki so skorajda ustvarjena, da se ne bi nikoli
odigrala na odru. Nekaj takšnega smo, podobno kot pri Mannovi Čarobni
Gori, lahko razmišljali tudi med predstavo Kafkinega Gradu.
Pri vstopu v dvorano nas preseneti mreža, ki se razposteza med in nad gledalci, in daje občutek večdimenzionalnosti. Gre za namig sodobnega scenografije, ki pa žal ni prišel do izraza. Koncept bi lahko mirno opisali kot mešanico filmske Ane Karenine Joa Wrightova (2012) in Pandurjevega Riharda III+II, saj je v določenih elementih asociacija praktično nujna.
Igralska zasedba je bila izmed vseh predstav letošnje sezone najbolj uravnotežena, tako po kakovosti kot vzdušju, delovala je homogeno in uskaljeno. Fenomenalen Branko Šturbej v glavni vlogi je odlično uprizoril “absolutno svobodo” v družbi, ki temelji na birokratski oblasti in je vodena po pravilih (namišljene) hierarhije. Prečudovita Polona Juh in njena Frida, ki nas ne zna razočarati, je znova dokazala, da ni igralka, ki bi ji vloga morala biti pisana na kožo, saj si jo zna " na kožo napisati " sama.
Nujno potrebno je omeniti še dva obrobna igralca: gostujočega študenta Roka Kravanjo, ki se ga v prihodnje močno veselimo, saj je bila njegova sestava in uprizoritev lika pomočnika med najboljšimi ter članico starejše generacije, Katjo Levstik, ki je bila s svojim skorajda nemim likom v vseh prizorih, kjer je nastopala, temelj vzdužja. V vlogi učitelja in sla blesti Saša Tabaković s svojo fenomenalno mimiko, telesno kot obrazno.
Roman je vsekakor aktualen, saj se nenehno srečujemo z vprašanji o smotrnosti hierarhije meščanstva, malomeščanstva, spola, oblastnikov, tujcev, idealistov (...), a ta aktualnost ni bila na noben način izpostavljena niti prikazana.Pri Kafkinih besedilih upravičeno pričakujemo in hvalimo odprtost ali bolje rečeno neomejenost, ki pa je v tej predstavi vseeno ušla izpod nadzora. Ustvarjalci namreč neskončnosti in večnosti tematike niso uspeli zajeti in ujeti na način, da bi pred nami ustvarila smiselen občutek neznosne ujetosti svobode.
Rok Pečečnik
Pri vstopu v dvorano nas preseneti mreža, ki se razposteza med in nad gledalci, in daje občutek večdimenzionalnosti. Gre za namig sodobnega scenografije, ki pa žal ni prišel do izraza. Koncept bi lahko mirno opisali kot mešanico filmske Ane Karenine Joa Wrightova (2012) in Pandurjevega Riharda III+II, saj je v določenih elementih asociacija praktično nujna.
Igralska zasedba je bila izmed vseh predstav letošnje sezone najbolj uravnotežena, tako po kakovosti kot vzdušju, delovala je homogeno in uskaljeno. Fenomenalen Branko Šturbej v glavni vlogi je odlično uprizoril “absolutno svobodo” v družbi, ki temelji na birokratski oblasti in je vodena po pravilih (namišljene) hierarhije. Prečudovita Polona Juh in njena Frida, ki nas ne zna razočarati, je znova dokazala, da ni igralka, ki bi ji vloga morala biti pisana na kožo, saj si jo zna " na kožo napisati " sama.
Nujno potrebno je omeniti še dva obrobna igralca: gostujočega študenta Roka Kravanjo, ki se ga v prihodnje močno veselimo, saj je bila njegova sestava in uprizoritev lika pomočnika med najboljšimi ter članico starejše generacije, Katjo Levstik, ki je bila s svojim skorajda nemim likom v vseh prizorih, kjer je nastopala, temelj vzdužja. V vlogi učitelja in sla blesti Saša Tabaković s svojo fenomenalno mimiko, telesno kot obrazno.
Roman je vsekakor aktualen, saj se nenehno srečujemo z vprašanji o smotrnosti hierarhije meščanstva, malomeščanstva, spola, oblastnikov, tujcev, idealistov (...), a ta aktualnost ni bila na noben način izpostavljena niti prikazana.Pri Kafkinih besedilih upravičeno pričakujemo in hvalimo odprtost ali bolje rečeno neomejenost, ki pa je v tej predstavi vseeno ušla izpod nadzora. Ustvarjalci namreč neskončnosti in večnosti tematike niso uspeli zajeti in ujeti na način, da bi pred nami ustvarila smiselen občutek neznosne ujetosti svobode.
Rok Pečečnik
