Leto izdaje: 2014
Zbirka: Oddih
Nekatere knjige bi nas rade navdušile z velikimi besedami, z
visokoletečimi teorijami, z vpetostjo v takšne in drugačne kontekste in
obdobja. A Mož z imenom Ove noče od nas nič takšnega, nasprotno, želi
preprosto to, da bi spoznali Oveja, tega ostarelega nergajočega gospoda,
ki se na vse pretege trudi, da bi v svetu (beri: svoji soseski) ohranil
red. Najprej se seveda samo mrgodi in zgraža nad kaosom, ki ga novi
razgrajaški sosedje prinašajo v umirjeno, zaspano naselje, potem pa
začnejo skozi njegovo mrko pripoved čisto počasi presevati žarki upanja.
To se sicer sliši precej klišejsko, a ni tako – ravno s pripovedovalcem, ki skozi svoje besede popolnoma nehote in nevede razkrije svojo mehko plat, Backman zadene v polno. Ove pred našimi očmi oživi v pravega človeka s hibami in vrlinami, da je mera polna, pa ga nonšalantno spremlja še razcufan maček. Nič čudnega ni torej, da je knjiga postala prodajni hit in da je dobila tudi prevod v slovenski jezik – na podoben zabavljaško temačen »skandinavski« način kot leto poprej Jonassonov Stoletnik doseže, da bralec v zgodbi predvsem uživa.
V obeh romanih približno polovico fabule zavzame zgodovinska retrospektiva, le da gre pri Stoletniku za svetovno, pri Oveju pa za osebno zgodovino. Tudi zato mu lahko pridemo tako blizu, njegova zgodba se nam namreč razkriva po delčkih, v obliki spominjanja. V njej prevladuje v osnovi sicer izjemno tragična zgodba o krivicah, izgubi staršev in žalostna usoda ljubljene Sonje, ki je bila v njegovem črno-belem svetu "vsa barva, kar jo je imel," vendar je vse obarvano s humorjem, ki je nepretenciozen, sproščen, mestoma grajen tudi na situacijski komiki in prisrčni karakterizaciji oseb. Dober primer tega je recimo samomor, ki ga Ove skrbno načrtuje, a ga vmes vedno nekdo zmoti, kar ga simpatično razsrdi do te mere, da ga vsakič znova opusti.
Očarljiva preprostost in berljivost sta glavni odliki tega romana, ki ga naredijo predvsem zelo priljudni liki in zgodba, v katero je kar prelahko pasti.
Veronika Šoster
To se sicer sliši precej klišejsko, a ni tako – ravno s pripovedovalcem, ki skozi svoje besede popolnoma nehote in nevede razkrije svojo mehko plat, Backman zadene v polno. Ove pred našimi očmi oživi v pravega človeka s hibami in vrlinami, da je mera polna, pa ga nonšalantno spremlja še razcufan maček. Nič čudnega ni torej, da je knjiga postala prodajni hit in da je dobila tudi prevod v slovenski jezik – na podoben zabavljaško temačen »skandinavski« način kot leto poprej Jonassonov Stoletnik doseže, da bralec v zgodbi predvsem uživa.
V obeh romanih približno polovico fabule zavzame zgodovinska retrospektiva, le da gre pri Stoletniku za svetovno, pri Oveju pa za osebno zgodovino. Tudi zato mu lahko pridemo tako blizu, njegova zgodba se nam namreč razkriva po delčkih, v obliki spominjanja. V njej prevladuje v osnovi sicer izjemno tragična zgodba o krivicah, izgubi staršev in žalostna usoda ljubljene Sonje, ki je bila v njegovem črno-belem svetu "vsa barva, kar jo je imel," vendar je vse obarvano s humorjem, ki je nepretenciozen, sproščen, mestoma grajen tudi na situacijski komiki in prisrčni karakterizaciji oseb. Dober primer tega je recimo samomor, ki ga Ove skrbno načrtuje, a ga vmes vedno nekdo zmoti, kar ga simpatično razsrdi do te mere, da ga vsakič znova opusti.
Očarljiva preprostost in berljivost sta glavni odliki tega romana, ki ga naredijo predvsem zelo priljudni liki in zgodba, v katero je kar prelahko pasti.
Veronika Šoster
Ni komentarjev:
Objavite komentar