nedelja, 30. november 2014

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Leonard Cohen – Popular Problems: o
Zimzeleni Cohen je navkljub dopolnjenim osemdesetim še vedno v odlični formi. Pesniško navdahnjen, nabrit in duhovit še zmeraj razpira večne teme ljubezni, duhovnosti, humanosti in samoironije. Njegova misteriozna, počasna, intimna zvočna raziskovanja že od nekdaj na poseben način združujejo danosti gospela, folka in bluesa ter mestoma celo živahnejših ritmov latina in rocka. Čeprav se zdi, da že vsa ta leta ustvarjanja ostaja isti, ne deluje njegova aktualna glasba prav nič staromodno ali preživeto. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=y1N7RuMsvqE (celoten album)

Whirr / Nothing – Whirr / Nothing Split: o
Whirr in Nothing sta trenutno dva izmed najvidnejših predstavnikov sodobnega shoegaza, ki ga vsak po svoje želita rešiti iz okov zvoka, ujetega v začetek 90. let prejšnjega stoletja. A le želita. Tako kot njuna letošnja albuma je tudi Split sicer zvočno in kompozicijsko sočen, a na pokrajino onkraj žanrske tipičnosti meče le svoj pogled. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=IYzMbqYOnmI (skladba "July the Fourth" (Nothing))
Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Kosec / Kosac (rež. Zvonimir Jurić, 2014): +


IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3833134/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kosac_2014/

Nesrečni popotnici Mirjani (Mirjana Karanović) na cesti sredi kmetijskih površin ponoči zmanjka goriva. Na srečo (ali nesrečo) je tu traktorist Ivo (Ivo Gregurević), ki jo je pripravljen peljati do bližnje bencinske črpalke. Da je režiserju in soscenaristu Zvonimirju Juriću, kakor sam pravi, veliko do »tistega, kar se čuti v zraku«, postane jasno že na samem začetku. Vožnja z redkobesednim Ivom postaja za gledalca vedno bolj naporna, in slutnja, da bo šlo nekaj narobe, se kmalu potrdi. Ko vidno zaskrbljeni prodajalec goriva opozori Mirjano, naj bo v družbi svojega »rešitelja« previdna, postane tudi njej jasno, da je z nočnim koscem nekaj hudo narobe. Z odločitvijo, da se navkljub znanju o Ivovem grozljivem zločinu odpelje z njim, se nadaljuje docela neizprosno stopnjevanje napetosti, ki vse do bridkega konca ne popusti. Tri podzgodbe, vse povezane s protagonistovo temno preteklostjo, se združijo v vrhuncu, ki ponudi dokončen odgovor na problem stigme. Čeprav je prestal naloženo kazen, mu ne bo nikoli zares oproščeno in plašč noči ga ne more skrivati za vedno. Film je tako produkcijsko kot pripovedno zelo odprt, gledalcu pa ponudi pristen stik z lastnimi strahovi, dvomi in prepričanji. Izkušnja Jurićeve najnovejše stvaritve je vsekakor lahko zelo »težka«, hkrati pa vas bo le redkokatera zgodba na tako pristen način prisilila v prevpraševanje tistega pregovora o volku, ki ne menja kože.

Mark Bračič

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Kratkica o izbrani predstavi: Hamletovanje (po motivih Shakespearovega Hamleta)

Režiserka: Tjaša Črnigoj
Kulturnica LGL
Premiera: 21. 11. 2014

Hamletovanje – zabava, ki maje tečaje

BiTeater, projekt mladih gledaliških ustvarjalcev, je s Hamletovanjem dodobra zamajal (gledališki) svet in na oder poslal odlična igralca Roka Kravanjo in Iztoka Drabika Juga, da bi mu skozi Hamletove replike ravnala tečaje. Uprizoritev po motivih Shakespearove tragedije maščevanja z izvirno režijo Tjaše Črnigoj in dodelano dramaturgijo Maše Jazbec daleč presega raven aktualizacije Hamleta. Popolna destrukcija pričakovanj gledalca na pristen način prestavi v polje hamletovske izgubljenosti in neodločnosti, ki jo igralca na odru skušata premagati z veseljačenjem. Pri tem tako imenovanem »hamletovanju« gresta do konca; skrajnost okusov je razvidna iz kostumografije, glasbe, koreografije in karikirane, hitro spremenljive igre. Menjavajoče se vstopanje igralcev v hamletovske like in izstopanje v njuni realni identiteti je dobrodošlo gonilo dogajanja, saj v povezavi s komunikacijo z občinstvom še bolj izpostavlja ključne dramske momente. Za elementi burke se namreč skriva nadvse resno, celo transformativno sporočilo o premagovanju notranjih omahovanj in tesnob, ki tarejo človeštvo že od Hamletovih časov naprej.

Irina Lešnik

sobota, 29. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Kralji in kraljice: Stratos / Το Μικρό Ψάρι (rež. Yannis Economides, 2014): +


IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3259474/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/to_mikro_psari/

Zadnjih nekaj let ob omembi Grčije pomislimo le na eno: opustošenje. Katastrofalna finančna kriza se je ob intervenciji mednarodne varčevalne mantre prelila v izredne socialne razmere za malega človeka. Grški film je kot odslikava in refleksija dogajanja tako postal umetnina kolektivne in individualne groze. Prav s slednjo nas navdaja zgodba Stratosa (Vangelis Mourikis), tipične žrtve radikalnih domačih razmer. Kot nekdanji zapornik po prihodu na prostost čez dan nadaljuje s svojo staro, morilsko obrtjo, ponoči pa se zaradi krinke zaposli v pekarni. Sčasoma zopet zapade v sredino kriminalnih omrežij moči in se tako zaplete v vrtinec klanskega klanja. Zaradi pomoči svojemu staremu mafijskemu šefu Leonidasu ostane brez vsega in prevaran, a odločen, da tudi zavoljo lastne odrešitve in življenja ter preprečitve načrtovane pedofilije obračuna z vsemi največjimi izmečki svoje okolice. Film je prava alegorija izgube vere v človeštvo in človeškost ter nekakšna projekcija prihodnosti držav z obrobja, t. i. polperifernih in perifernih držav. Ostalin etičnih zakonov in moralne intuicije se bolj držijo poklicni morilci kot večina preostale »normalne« družbe, ki le pasivizirano in nemo opazuje propad zahodne civilizacije.

Jan Podbevšek

Trostopenjska lestvica: +, o, -

petek, 28. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Zimsko spanje / Kis uykusu (rež. Nuri Bilge Ceylan, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2758880/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kis_uykusu/

Letošnji dobitnik zlate plame v Cannesu je turška mojstrovina Zimsko spanje, za katero je režiser Nuri Bilge Ceylan našel inspiracijo v kratkih zgodbah Antona Pavloviča Čehova. Skozi prelepe posnetke anatolskih step in v kamen vklesanih naselbin spoznamo Aydina (Haluk Bilginer), upokojenega igralca, ki skupaj s svojo ženo in sestro vodi odročen hotel, v prostem času pa piše kolumne. Gledalca skoraj tri in pol ure trajajoči film izčrpa s (pre)dolgimi dialogi med peščico likov, statičnimi kadri in pomanjkanjem pravega dogajanja. Hkrati pa mu prav skozi te elemente ponudi poglobljeno študijo odnosov ter vprašanja vesti. Zimsko spanje nima črno-belih likov, vsako osebo spoznamo z mnogih plati; vrednote so uporabljene kot orožje, dobrodelnost kot poskus odrešitve, ponos pa premaga razum. Priporočen ogled na velikem platnu!

Andraž Mele

Trostopenjska lestvica: +, o, -

četrtek, 27. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Pleme / Plemja (rež. Miroslav Slabošpicki, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1745787/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/plemya/

Pleme je udarni in čustveno nabiti prvenec ukrajinskega režiserja Miroslava Slabošpickega, ki se mu je pri ustvarjanju ganljive zgodbe o tragični usodi gluhih ukrajinskih najstnikov pridružil zverzirani kamerman in producent Valentin Vasjanovič. Zgodba sledi gluhonememu Sergeju (Grigori Fesenko), novincu na internatu za gluhe, kjer se že prvi dan zaplete v podzemeljsko združbo mladih, ki kradejo, se pretepajo in prodajajo svoje vrstnice. Po spletu naključij se začne hitro vzpenjati po lestvici tolpe in se dodatno zaplete v pajčevino kriminala, ko se zaljubi v eno od prostitutk, Ano (Jana Novikova).
Film, ki znakovnemu jeziku ne priloži podnapisov ali kakršnekoli razlage, nam že v začetku vzbudi občutek tesnobe. Zvoki okolja so v tišini kretenj veliko bolj preteči, kot se nam zdijo v vsakdanu. Odlična narativa in čustvena igra igralcev (od katerih so vsi gluhonemi) nam omogoči, da kljub nepoznavanju kretenj lahko osnovam zgodbe in predvsem čustvom brez težav sledimo. Pristen občutek izolacije v svetu manjšine in borba za obstoj (čeprav v kriminalni združbi) sta prikazani na ganljiv in tenkočuten način, ki propad protagonistov naredi še toliko bolj udaren. Ne za vsakogar, a kljub temu odlično.

Nina Žakelj
Trostopenjska lestvica: +, o, -

[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] Komentar razstave: Vidno nevidno. Afekt in razpoloženje skozi fotografijo

Galerija sodobne umetnosti Celje
16. 10.–30. 11. 2014

Do konca novembra bo v Galeriji sodobne umetnosti Celje na ogled razstava Vidno nevidno. Afekt in razpoloženje skozi fotografijo kustosinje Irene Čerčnik. Sodeluje 22 slovenskih fotografov: Goran Bertok, Rajko Bizjak, Brane Božič, Tomaž Črnej, Luka Dakskobler, Jon Derganc, Andreja Džakušič, Luka Gorjup, Severin Hirsch, Robert Hutinski, Ciril Jazbec, Jurij Korenjak, Peter Koštrun, Borut Krajnc, Arven Šakti Kralj Szomi, Jure Kravanja, Borut Peterlin, Boštjan Pucelj, Small but dangers, Tomaž Tomažin in Šimen Zupančič.

V spremnem tekstu razstave je zapisano, da so razstavljene fotografije, ki jim »s podobo in kontekstom« uspe doseči »močne čustvene učinke« pri gledalcu. Tematsko se razstava osredotoča na predstavitev sodobnega sveta, izkoriščevalskega kapitalizma, človeka kot uničevalca narave in samega sebe ter na nezmožnosti sprememb, zato dela vzbujajo predvsem občutke tesnobnosti, nelagodja in nemoči.

Prva soba nam najprej predoči poetično videnje in občutenje narave (Koštrun, Tomažin), naproti pa postavi izkoriščanje te iste narave (Džakušič, Hirsch, Kravanja) ter že videne posledice ekoloških katastrof (Jazbec). Preko podob narave nas v drugi skupini tematika pripelje do obravnave pozabe in izbrisa človeka v razmerju med osebnim in kolektivnim spominom (Hutinski), zatiskanju oči pred družbenimi problemi, kot so pri nas vedno (ne)aktualni povojni poboji (Derganc) ter do nevednosti in nedostopnosti osebnih zgodb, ki so povezane s fizičnimi prostori v naravi (Small but dangers, Pucelj).
V tretjem delu si nasproti stojita cikla dveh avtorjev, ki obravnavata človeka vsak na svoj poseben način. Bertok izpostavlja individualnost osebnih zgodb in njihovo vpetost v zgodovinski čas, medtem ko Bizjak s primerjanjem telesnih tkiv z vesoljem postavi človeka v neskončen čas in s tem izbriše njegovo individualnost. Naslednja skupina je človeka iz podob odstranila ter izpostavila način delovanja sodobne družbe, v kateri so igre in manipulacije v odnosih nekaj vsakdanjega (Črnej, Kralj Szumi) ter posledice takega delovanja, ko se propad in praznina (v ljudeh) začneta kazati tudi v krajini (Krajnc, Peterlin).

Zadnja skupina del nam poda dve skrajni izhodišči za rešitev te generalne tesnobnosti v svetu, to sta upor in nasilje (Dakskobler, Zupančič, Gorjup, Božič) in/ali kontemplacija pri umiku v svoj svet (Korenjak). Lahko bi trdili, da manjka tretja možnost, sredinska, konstruktivna pot, vendar to vprašanje morebiti ostaja odprto ravno zato, da bi gledalec, vsak zase, začel iskati odgovor.
Izredno premišljena postavitev razstave gradi na postopnem razvijanju in odkrivanju zgodbe o sodobnem svetu. Pri tem nam ne prikaže zgolj splošnih problemov, s katerimi se kot družba soočamo, temveč stopi korak dlje ter nas prisili tudi v razmišljanje o rešitvah in v spraševanje o realnih možnostih naše osebne in kolektivne prihodnosti.

Izpostavila bi predvsem dejstvo, da so za prikaz tematik izbrana dela, ki nas v prvi vrsti nagovarjajo s svojo tenkočutno estetiko. Glede na vsebine bi lahko pričakovali impozantna in šokantna dela, ki bi v nas takoj zbudila odpor in nemir. Namesto tega pa razstavljena dela ob prvem pogledu vzbujajo predvsem lagodje, ugodje, ki pa je vseeno toliko skrivnostno, da gledalca takoj zanimata tudi vsebina in kontekst. Ta pa sta pri razstavljenih delih ravno sorazmerno močno obratna prvotnemu užitku in ravno to nasprotje, ta prepad nas toliko bolj šokirata, vznemirita. Ob splošnem nelagodju pri spornih temah doživljamo še podzavestno obliko krivde zaradi prvotnega estetskega zadovoljstva ob teh izbranih temah. S tem celotna razstava uspešno razbija splošno apatijo, ki se naseljuje v človeku sodobnega sveta.

Aleksandra Brglez

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Posvečeno: Ruben Östlund: Igra / Play (rež. Ruben Östlund, 2011): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1376717/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/play_2011/

Film Igra je kot psevdo-dokumentarec osnovan na dejanskih dogodkih, ki so sredi dvatisočih vznemirili švedsko javnost. Nekaj let kasneje je Östlund poskrbel, da se je javnost spet razburila, tokrat zaradi postavljanja preteklosti v nov kontekst. Film načenja temo najstniškega nasilja na zelo doživet način, ki se kaže preko elaboriranih tatinskih tehnik tolpe temnopoltih Göteborčanov. Njihova specialiteta so mobilni telefoni, njihova igra usklajena, večplastna, celo umetniška, bi se lahko reklo. Tukaj pa se medvrstniško nasilje konča in začne se črno-beli svet rasizma, s problematiko katerega film dokončno ne obračuna. Tovrstna, vedno aktualna vprašanja vam bo režiser namreč raje zapakiral »za na pot«, saj kroga nasilja in nestrpnosti pač ni mogoče predreti v dveh urah. Deležni pa boste jasnega in mojstrsko prikazanega namiga v smeri tretjega Newtonovega zakona.

Mark Bračič

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Retrospektiva: Veliko platno: Francoska zveza / The French Connection (rež. William Friedkin, 1971): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0067116/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/french_connection/

Francoska zveza Williama Friedkina je leta 1971 osvojila pet oskarjev: bila je prvi »najboljši film« z oznako R in je osmodila Kubrickovo Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange).
Jimmy »Popeye« Doyle (Gene Hackman) v lovu na preprodajalce mamil s partnerjem pride na sled ogromni pošiljki heroina; težava je le v tem, da zločince sovraži s tako strastjo, da jim je po metodah sčasoma nevarno blizu …
Podobno kot v Izganjalcu hudiča (The Exorcist) dve leti zatem se Friedkinu v Francoski zvezi ni mudilo: tempo tega arhetipa sodobnega ameriškega kriminalnega filma je zmeren (ali pa se morda tako zdi le današnjemu gledalcu?), a zato izbruhi akcije in nasilja toliko bolj presunejo, učinek znamenitega pregona pa eksponentno naraste z dejstvom, da ni bil v celoti načrtovan.
Hackman, ki je bil nagrajen z oskarjem, vlogo impulzivnega policista odigra sijajno in podvig ponovi leta 1975 v nekam obskurnem nadaljevanju, ki ga je režiral John Frankenheimer.

Aljaz Vogrin

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Kralji in kraljice: Ljubosumje / La jalousie (rež. Philippe Garrel, 2013): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2511670/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/jealousy_2014/

Režiser Philippe Garrel nas s svojim delno avtobiografskim filmom Ljubosumje opomni na veliko izrazno moč filmske podobe. Dolgi in počasni črno-beli posnetki, ki sledijo tradiciji francoskega novega vala, ter bližnji plani obrazov in rok nas popeljejo v intimno notranjost filmskih junakov, ki se vsak na svoj način spopadajo s pestmi ljubezni, ljubosumja in medsebojnih odnosov. Tridesetletni Louis, ki ga zaigra režiserjev sin Louis Garrel, zapusti svojo ženo in otroka zaradi igralke Claudie. Slednja, tudi sicer negotova v življenju, saj že več časa ne dobi nobene vloge, se ne more otresti strahu, da jo bo novi partner zapustil. Strah preseže z nezvestobo, ki preobrne pol ljubosumja, tako da je na koncu Louis tisti, ki si skoraj vzame življenje. Melanholično vzdušje njune tragične ujetosti v cikel prevar in nezvestobe, ki ga nista sposobna preseči in razrešiti, prekinja pristna otroška radoživost male deklice Charlotte, ki nas spomni, kako preprosta in nezahtevna je otroška ljubezen.

Špela Elizabeta Gala

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Posvečeno: Ruben Östlund: Igra / Play (rež. Ruben Östlund, 2011): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1376717/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/play_2011/

Film Igra je kot psevdo-dokumentarec osnovan na dejanskih dogodkih, ki so sredi dvatisočih vznemirili švedsko javnost. Nekaj let kasneje je Östlund poskrbel, da se je javnost spet razburila, tokrat zaradi postavljanja preteklosti v nov kontekst. Film načenja temo najstniškega nasilja na zelo doživet način, ki se kaže preko elaboriranih tatinskih tehnik tolpe temnopoltih Göteborčanov. Njihova specialiteta so mobilni telefoni, njihova igra usklajena, večplastna, celo umetniška, bi se lahko reklo. Tukaj pa se medvrstniško nasilje konča in začne se črno-beli svet rasizma, s problematiko katerega film dokončno ne obračuna. Tovrstna, vedno aktualna vprašanja vam bo režiser namreč raje zapakiral »za na pot«, saj kroga nasilja in nestrpnosti pač ni mogoče predreti v dveh urah. Deležni pa boste jasnega in mojstrsko prikazanega namiga v smeri tretjega Newtonovega zakona.

Mark Bračič

Trostopenjska lestvica: +, o, -

sreda, 26. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Retrospektiva: Veliko platno: Francoska zveza / The French Connection (rež. William Friedkin, 1971): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0067116/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/french_connection/

Francoska zveza Williama Friedkina je leta 1971 osvojila pet oskarjev: bila je prvi »najboljši film« z oznako R in je osmodila Kubrickovo Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange).
Jimmy »Popeye« Doyle (Gene Hackman) v lovu na preprodajalce mamil s partnerjem pride na sled ogromni pošiljki heroina; težava je le v tem, da zločince sovraži s tako strastjo, da jim je po metodah sčasoma nevarno blizu …
Podobno kot v Izganjalcu hudiča (The Exorcist) dve leti zatem se Friedkinu v Francoski zvezi ni mudilo: tempo tega arhetipa sodobnega ameriškega kriminalnega filma je zmeren (ali pa se morda tako zdi le današnjemu gledalcu?), a zato izbruhi akcije in nasilja toliko bolj presunejo, učinek znamenitega pregona pa eksponentno naraste z dejstvom, da ni bil v celoti načrtovan.
Hackman, ki je bil nagrajen z oskarjem, vlogo impulzivnega policista odigra sijajno in podvig ponovi leta 1975 v nekam obskurnem nadaljevanju, ki ga je režiral John Frankenheimer.

Aljaz Vogrin

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: 20.000 dni na Zemlji / 20,000 Days on Earth (rež. Iain Forsyth, Jane Pollard, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2920540/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/20000_days_on_earth/

Končno se nam je ob poplavi bogatih zvezdnic, ki niso zaslovele zaradi ničesar substancialnega, ponudila možnost, da spremljamo dan nekoga, ki je osmislil svoje in življenje drugih. Naslovni film nam predstavi 20.000. dan življenja umetnika Nicka Cavea, čigar glasbo poznamo iz kasetnih trakov, ploščkov in vinilk. Glavni akter vrhunskih Nick Cave and The Bad Seeds nas s kančkom sarkazma popelje skozi vsa obdobja svojega življenja. Čeprav sta začetek in konec intimna, tega ni moč trditi za sredico, ki nam ne prikriva ničesar: od psihoanalitične obravnave njegovega otroštva, obujanja grenkih in sladkih spominov, do strahu, da bo njegova življenjska zgodba pozabljena, česar se je otresel z očitnim dejanjem – dokumentarcem o sebi. Na trenutke je njegovo igranje nenaravno do te mere, da spominja na osnovnošolca, ki recitira pesem, ob drugi priložnosti čustveno preigrava misli o sebi, ki se z vrhunskimi kadri elegantno sestavljajo. Protagonist svojo življenjsko zgodbo razlaga skozi vožnjo po Brightonu s Kylie Minogue ter z Blixo Bargeldom, preko diapozitivne retrospektive, snemanja zadnje plošče Push the Sky Away in starega znanca Warrena Ellisa, ki ohranja pristnost in prizemljenost filma s svojo sproščeno igro, kar drugim igralcem ne uspe najbolje. Kot je za The Guardian zapisal Mark Kermode: »Človek ne ve, ali bi se smejal, kričal ali zehal.«

Klara Zupančič
Trostopenjska lestvica: +, o, -

torek, 25. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Prosti pad / Szabadesés (rež. György Pálfi, Zsófia Ruttkay, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3671480/

Prosti pad je niz kratkih impresij iz življenja prebivalcev stanovanjskega bloka, povezanih v celoto s poskusom samomora starejše gospe, prav tako stanovalke iste stavbe. Okvirna zgodba je izvirna in odlično izvedena, vendar služi le kot skelet za sosedske zgodbe, ki jim je skupna samo šokantnost. Nekatere se poslužijo le prijetno zabavnega nadrealizma, spet druge pa nas popolnoma razorožijo, na primer z grafičnim prikazom nekoliko drugačnega poroda ali pa s temačno prezenco krave pri jedilni mizi. Film odlikuje izvirna kamera, še posebej pa izstopa glasbena podlaga brazilskega izvajalca Amona Tobina (Ninja Tune), ki je z režiserskim duom sodeloval že pri Taksidermiji (Taxidermia, 2006). Filmu gre očitati le nekoliko pretirano neuravnovešenost podzgodb, saj nekatere zares izstopajo, ostale pa v primerjavi z njimi preprosto zbledijo. S Prostim padom vzpon na streho stanovanjskega bloka postane sprehod čez vse, kar ljudje počnemo – in česar ne.

Andraž Mele

Trostopenjska lestvica: +, o, -

ponedeljek, 24. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Birdman (rež. Alejandro González Iñárritu, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2562232/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/birdman_2014/

Michael Keaton si je superjunaški kostum nadel leta 1989 in 1992: obakrat je igral Batmana. Letošnji Birdman pa zanj ne pomeni vnovičnega okušanja stare slave (čeprav še zmeraj najboljšo vlogo zadnjih let). Ni, kot namiguje ime, posnet po stripovski predlogi; nov film mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja je prej nekakšna meta-narativna črna komedija, ki venomer niha med zelo dobrim in odličnim in pogosto kar poka od energije ter ne dopušča mežikanja: kamera se noče in noče umiriti, ko likom sledi vsepovsod, šale pa prihajajo tako bliskovito, da, če nam uspe ujeti vse, ne vemo, kateri naj se pravzaprav smejimo.
Tragikomična zgodba o propadlem hollywoodskem zvezdniku, ki vse stavi na režijo gledališke igre, nagovarja k samosvojemu odnosu do življenja in nas krepko navdihne, četudi nam pravzaprav sporoča, da se mora igralec dandanes ob odrskem samomoru tudi zares ustreliti v glavo, če pričakuje odziv občinstva.

Aljaz Vogrin

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Ekstravaganca: Otožno razdejanje / Blue Ruin (rež. Jeremy Saulnier, 2013): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2359024/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/blue_ruin/

Precej redki so filmi, ki zlezejo pod kožo, še krepko preden se filmsko dogajanje sploh požene v tek. Otožno razdejanje je natanko to: film, ki šokira, vendar ne toliko s skorajda naturalističnimi prizori nasilja in krvi, temveč predvsem s pogledom, z očmi protagonista Dwighta (Macon Blair). Prvo tretjino filma besede tako sploh niso potrebne, pa tudi v nadaljevanju je prav igra M. Blaira tista, ki poenoti in mojstrsko uravnovesi elemente, ki bi sicer lahko delovali precej klišejsko. Kot konglomerat klasičnega trilerja maščevanja, nekoliko grotesknega (anti)junaka in črnohumornih vložkov, film preprosto funkcionira. V veliki meri tudi spričo izvirne tematizacije principa »zob za zob«, kjer se kljub temu, da je atmosfera filma izrazito nemoralistična, nikakor ne znajdemo onstran dobrega in zlega.

Jasna Levanič

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

nedelja, 23. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Ritem norosti / Whiplash (rež. Damien Chazelle, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2582802/
Rotten tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/whiplash_2014/

Ko se v isti sobi srečata ultra-ambiciozni učenec in ultra-ambiciozni učitelj nastane ultra-velika možnost, da bo prišlo do vnetja in posledično ognja. Če sta oba dovolj vztrajna ter imata jeklene živce in telo, bosta uspela ogenj obvladati. Zgodila se bo mojstrovina, ki je vredna malo več kot njuno ubogo povprečno življenje. Glasbena drama Ritem norosti v vseh svojih stosedmih minutah predstavlja s trnjem posuto pot do glasbene perfekcije. Na tej poti oziroma, bolje rečeno, vlaku smrti je gledalec prikrajšan za ozadje, ki je oba glavna lika naredilo takšna, kot sta, iščoča presežek v mlačnem svetu povprečnosti. Pa vendar, film se ne sprašuje, ali je družbeno in moralno sprejemljivo vse svoje sile usmeriti v karierni uspeh. Če se takim vprašanjem ne izogneš, potem ti nikoli ne bo uspelo. Lahko se ti zgodi tisto najbolj sramotno, kar ima učenec Andrew Neyman (igra ga Miles Teller) izpisano na steni svoje sobe: »If you don't have ability, you wind up playing in a rock band!«

Dejan Burgar

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Somewhere off Jazz Street – Wherever It Is: o
Enoglasbeniški projekt, ki je svojo precejšnjo plodovitost našel v počasnem, temačnem, pogrebniškem jazzu, z novo plato morda eksperimentira najbolj do sedaj. Tipičnemu ritmičnemu mrtvilu in ustvarjanju srhljivega vzdušja se priključijo bolj rezki, že skorajda industrialni zvoki, šumeči vzorci in večkrat nekompatibilno vsiljeni atmosferični sekalci. Če je poskus novega pohvalen, realizacija ravno ni. T. K.
http://somewhereoffjazzstreet.bandcamp.com/album/wherever-it-is (celoten album)

The Sad Bastard Book Club – The Crow Nose Quartet's "Carrion, My Wayward Son": +
Bend z enimi najdaljših naslovov komadov na današnji sceni bo po svojem zadnjem albumu – če že ni bil prej – poznan bolj po svoji glasbi kot po prvem. Carrion je elastično živa plata, polna energije, žarečega entuziazma do igranja in mnogoterice nenavadnih idej, ki skupaj končajo v neverjetno zreli celoti. Mini pevski zborčki in še bolj mini orkestralne sekcije podprejo bendov enkrat okusno distorziran, drugič folkovsko umirjen zvok ne le v slikanju apokalipse, temveč tudi v kompozicijski izvrstnosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=vaDQXmtBhAY (skladba »If We Were Half as Clever, We'd Be Twice as Alive«)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Pogled tišine / The Look of Silence (rež. Joshua Oppenheimer, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3521134/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_look_of_silence/

Dokumentarni svet Oppenheimerjevega najnovejšega filma je v primerjavi s predlanskoletnim žanrsko-tematskim predhodnikom Teater ubijanja (The Act of Killing) zastavljen bolj konvencionalno in predvsem manj teatralično, z zaobrnitvijo perspektive pa zadobi bolj osebno in konfrontacijsko razsežje. Spremljamo okulista Adija Rukuna, mlajšega brata med indonezijskim genocidom v šestdesetih letih preteklega stoletja okrutno umorjenega »komunista«; tako so namreč tamkaj stigmatizirali in pogosto še dandanes stigmatizirajo vse »nezanesljive elemente«. Ta se preko vprašanj, ki so za sogovornike nelagodno globoka, sooči z ostarelimi krvniki, (so)odgovornimi za bratovo smrt, ter se pri tem poskuša prebiti skozi meglo propagandističnih popačenj in sprenevedanj do resnične zgodovine, zlasti pa do kar se le da občega ovedenja nihilistično-destruktivne srčike indonezijske revolucionarne polpreteklosti (v marsičem pa tudi njene »demokratične« zdajšnjosti). Pretanjena virtuoznost, s katero so prepleteni vznemirljivi dialogi, presunljiva živopisnost narave, grozovita otopelost vodij odredov smrti pri filigranskem opisovanju umorov ter ganljivi, pogostokrat že kar ekscesni vpogledi v bolj ali manj tegobno življenje Adijevih več kot stoletnih staršev, bržčas že sama po sebi razgrinja kompleksno umetniško vrednost naslovne stvaritve. V njenem drznem prispevku k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja in posameznih zgodovinskih odločitev pa lahko celo zaslutimo prav posebno epohalnost.

Blaž Cotman

Trostopenjska lestvica: +, o, -

sobota, 22. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Ekstravaganca: Zlo za petami / It Follows (rež. David Robert Mitchell, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3235888/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/it_follows/

Mitchellovo Zlo za petami se vselej giblje nekako po robu. Je film, pri katerem se zvesti gledalec grozljivk kar ne more znebiti občutka déjà vuja, ki pa ga hkrati spremlja nenavadna svežina. Če po eni strani pade v kategorijo že dodobra prežvečenih najstniških srhljivk, pri katerih si ne moremo kaj, da ne bi mestoma zavili z očmi ob rahlo banalnih dialogih in prosojnih likih, pa film po drugi stani fascinira z mogočno srh vzbujajočo glasbo, ki mojstrsko gradi suspenz. Mladostniška spolnost – kot rdeča nit filma – je obenem prikazana kot izvor zla in slednjič kot njegovo izničenje. Narava, »kajstvo« zla, ki je protagonistom vselej za petami, ni nikdar prevprašana, kar deluje kot največja slabost in najmočnejša prednost filma. Mitchellova grozljivka tako ne razlaga, temveč primarno gradi na efektu, s čimer gledalca pusti hladnega, obenem pa ga na smrt prestraši.

Jasna Levanič

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (rež. Bennett Miller, 2014): +

IMDb: www.imdb.com/title/tt1100089
Rotten Tomatoes: www.rottentomatoes.com/m/foxcatcher

Čeprav nima obsežne filmografije, je Miller z obema igranima biografijama (Capote, Moneyball) ujel glavni osebi v njunih (še tako posebnih) bistvih. Intrigo je uspel (po)ustvariti z močjo izvabljanja najboljšega iz igralcev, predvsem pa s prenašanjem fokusa na posamezne značajske ekstreme. S to odliko je v starejšem bogatem čudaku Johnu du Pontu našel popoln košček gline, ki jo je z igralcem Stevom Carellom zbil v uprizorjeno perfekcijo. Obremenjen z otroškimi travmami, nenehnim iskanjem potrditve pri aristokratski materi in sociopatskimi veličinskimi blodnjami samoimenovani zlati orel Amerike na svoje enormno posestvo zvabi uspešnega, a navidez počasnega rokoborca Marka Schulza (presenetljivo fantastičen in tankočuten Channing Tatum). Slednji v njem sprva vidi očeta, ki bi ga uspel rešiti sence starejšega brata, prav tako uspešnega rokoborca, Dava (Mark Ruffalo), a kmalu du Pontove (psihološke) pomankljivosti začnejo uničujoče vplivati na zlahka manipuliranega Marka. Ko se slednji tega zave, se začne vzdušje stopnjevati in s prihodom Dava na posestvo du Pont ciklično ponavljati, varnost (in nekolikšna izpetost in dolgočasnost) v razmeroma nedolžnem sosledju dogodkov pa Miller na tisti pravi točki prekine s pretresljivim bumom, ki zamaje temelje našega pogleda na navidezno nedolžnost ekscentričnosti in nas naredi večno paranoične.

Tine Kolenik

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Oblaki nad Sils Mario / Sils Maria (rež. Olivier Assayas, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2452254/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/clouds_of_sils_maria/

Sils Maria je mističen kotiček v švicarskih Alpah, kjer se od časa do časa pojavi posebna formacija oblakov, imenovana tudi Malojska kača. Istoimenska gledališka predstava, navdahnjena prav s tem krajem, med zvezde izstreli mlado Marie Enders (Juliette Binoche), 20 let kasneje pa ji je ponujeno sodelovanje pri remaku, tokrat v vlogi starejšega lika. Cel film je tako preočitna metafora soočanja mladosti s starostjo, saj protagonistko povozi čas v obliki vzpenjajoče se igralke Jo-Ann (Chloë Grace Moretz). Obe sta v svoji igri pretirani in na trenutke delujeta nenaravno, še več, v vlogi Marijine osebne pomočnice ju celo zasenči presenetljivo zrela igra Kristen Stewart. Posebnost filma naj bi bila njegova metafikcijskost (gre za »igro v igri«), toda zelo neučinkovit razplet poruši zanimivo zastavljene temelje. Nezapomljivo.

Veronika Šoster

Trostopenjska lestvica: +, o, -

petek, 21. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Ne zapuščaj me / Ne me quitte pas (rež. Sabine Lubbe Bakker, Niels van Koevorden, 2013): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3149484/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/ne_me_quitte_pas_2013/

Lahko bi rekli, da gre za resnično zgodbo o dveh prijateljih, a to bi bilo preveč preprosto. Dokumentarec navduši z redkim vpogledom v skoraj docela spregledan, a še kako prisoten življenjski slog moškega samotarstva in odtujenosti po abrahamu. Odljudni Flamec Bob in ravnokar ločen Valonec Marcel sta namreč več kot le običajna družabnika. Z nenehnim popivanjem in pogostim napijanjem »ubijata zver«, ki pa seveda nikoli zares ne umre. Vprašanje, kdo bo zapustil koga, postane aktualno, ko se Marcel odloči za zdravljenje alkoholizma. Mu bo uspelo zapustiti pijačo? Morda bo rajši zapustil prijatelja? Ali pa bosta kar oba zapustila svet zaradi bolezni, nesreče ali (načrtovanega) samomora? Strah pred samoto vsekakor visi nad mestoma zabavnim, patetičnim, brezupnim, celo junaškim parom, ki (pričakovano) ostaja ujet v primež ruma, rdečega vina in piva. Ne pričakujte torej osebnostne rasti, sprememb navad ali česarkoli podobnega. Dokler gre, bo šlo, potem pa tako ali tako ne bo nič več važno.

Mark Bračič

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Palo Alto (rež. Gia Coppola, 2013): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2479800/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/palo_alto/

Prvenec režiserke Gie Coppola na prvi pogled deluje kot tipična najstniška drama, saj vsebuje veliko razočaranj, alkohola, zabav, preklinjanja, seksualnih izkušenj in nič takega, česar ne bi videli že v vseh ostalih nepreštevnih filmih o adolescentih. Vseeno pa se od njih razlikuje po ključni zadevi: pretanjenem občutku za kamero. Z njim uspe iz prizorov izvabiti tisto najlepše, pretresljivo, zasanjano ali samo norčavo, s čimer ustvari zelo posebno vzdušje. Presenečajo tudi igralci, sploh Emma Roberts, ki je kot protagonistka April zelo nežna in ganljivo izgubljena. Nasploh je glavna odlika filma to, da se uspe izogniti pretiravanju ter tako prepričljivo ujame izsek iz življenja najstnikov, ki tavajo po kalifornijskem mestu Palo Alto in se bolj ali manj uspešno spopadajo s svojimi demoni.

Veronika Šoster

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Proletarska zimska pravljica / Ein proletarisches Wintermärchen (rež. Julian Radlmaier, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3484324/

Trije mladi gruzijski delavci si po čiščenju berlinske graščine zaželijo v slednji udeležiti zabave ob odprtju razstave nove zbirke sodobne umetnosti, a jim je s strani izbrane družbe signalizirano, da so nezaželeni in morajo oditi na vrh graščine v majhno zanikrno sobo. Izhodišče, ki že na prvi pogled kar kliče po tematizaciji razrednega antagonizma. Na eni strani imamo razred izkoriščevalcev – kapitaliste, menedžerje in aristokrate, ki v razkošju graščine uživajo in se mrežijo, na drugi strani pa zatirane – živčnega hišnika, ubogljivo postrežno osebje in proletarce s težkimi socialnimi zgodbami, ki se izkoriščanju simpatično upirajo z lenobo. Proletarska zimska pravljica se pri tem slogovno odlično spogleduje s starejšimi filmi in chaplinovsko komiko. Polna je tudi karikiranih shematičnih likov, ki skupaj z osnovno premiso in njenim filmskim stopnjevanjem tvorijo pogoje za angažiran prikaz razrednega boja in upora. V kratkih vrinjenih duhovitih zgodbah pripoveduje o tegobah in stiskah proletarcev, z njimi sočustvuje, medtem ko »izbrance« kaže kot pohlepne in od družbe odtujene posameznike. Zato je še toliko bolj nenavadno in za lase privlečeno, ko deus ex machina v podobi oblaka nakazujoče uporniško dejanje jemanja kosa torte spremeni v klasično reakcionarno priliko o človeški naravi in nezmožnosti revolucije.

Jan Podbevšek

Trostopenjska lestvica: +, o, -

četrtek, 20. november 2014

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Patrick Modiano - Ulica Boutiques obscures

Izvirni naslov: Rue des Boutiques obscures
Založba: Družba Piano
Leto izdaje: 2008

9. oktobra letos razglašeni Nobelovec Patrick Modiano se je rodil leta 1945 v pariškem predmestju. Njegova mati je bila flamska igralka, oče pa francoski žid, ki naj bi sodeloval z nacističnim režimom (po nekaterih navedbah je bil povezan z Gestapom, zato mu ni bilo treba nositi Davidove zvezde). Modiano je bil močno navezan na svojega brata, ki je umrl v desetem letu starosti, kar pisatelja zaznamuje še danes.
V svojih delih se dotika predvsem povojnega obdobja, v katerem skuša poiskati rdečo nit usod posameznikov, na katerih je vojna pustila globoke rane.
V slovenščino imamo od petdesetih Modianovih del prevedena le dva njegova romana, Vila bolest in Ulica Boutiques obscures ter zbirko kratke proze Katarina, mala balerina. Morda je tudi to razlog, da je v domači Franciji sicer izredno priljubljen avtor pri nas slabo poznan. Mnenja posameznikov glede letošnjega Nobelovca pa so seveda, kakor vsako leto, precej različna. Mnogim ne gre v račun, da je Nobelova nagrada pripadla prav njemu, konec koncev je na svetu veliko vrhunskih avtorjev (temu mnenju se skromno pridružuje tudi avtor kritike). Po drugi strani so ga nekateri oklicali za Prousta našega časa, pri čemer se bralec lahko vpraša, če je to le velik kompliment za Modiana ali bolj neokusna šala na Proustov račun.

Ulica Boutiques obscures je roman, ki nas popelje v iskanje preteklosti glavnega junaka Guya Rolanda. Ta je med drugo svetovno vojno doživel amnezijo, po njej pa življenje začel kot nov človek z novim imenom ter življenjem. Potem ko je njegov šef in lastnik zasebne detektivske agencije, g. Hutte, sprejel odločitev, da se upokoji, se je Guy Roland odločil, da bo poiskal svojo preteklost. Toda bralec bi pričakoval, da je iskanje pozabljenega življenja precej bolj kompleksna stvar, kot nam jo predstavi avtor. Če smo nekoliko cinični, lahko rečemo, da je imel glavni junak prekleto srečo, da mu je čisto vsaka oseba, ki jo je srečal na svoji poti, posredovala koristen podatek, s katerim se je nekoliko približal prejšnji identiteti. To je vsekakor občudovanja vredno, saj v romanu, ki je v našem prevodu dolg 184 strani, Guy prične potovanje popolnoma brez spominov, brez poznavanja svojega pravega imena in oseb, ki so ga poznale v stari "podobi", na koncu pa se nekdanji Jimmy Pedro Stern naenkrat spet spominja neverjetnih podrobnosti iz svojega prejšnjega življenja.
Kljub temu da je smiselnost iskanja preteklosti, ki je v Modianovem romanu postavljena pod vprašaj, precej zanimiva tema, je avtor ni ravno najbolje izpeljal, saj se ne razreši niti ne usmeri v neko trdnejše razmišljanje. Kaj to, da najde svojo prejšnjo identiteto, sploh pomeni za posameznika, če pravzaprav ne gre več za njega samega? Tak posameznik dejansko išče drugo osebo, z drugim imenom, življenjem in lastnostmi.

Morda so pričakovanja v zvezi z Nobelovimi nagrajenci previsoka, ali pa je težava v tem, da Modianov roman nikakor ne more biti "ljubezen na prvi pogled". Delo vseskozi pušča okus trivialnosti in lahkotnosti, ni pa v njem neke poglobljene note, ki bi pritegnila ljubitelja literature.
Toda čeprav je jasno, da roman ni presežek in da je o primernosti letošnjega Nobelovega nagrajenca mogoče precej polemizirati, Ulico Boutiques obscures lepo zaokroži stavek, ki nekoliko popravi celoten vtis.

"Kaj pa naša življenja, se ne razpršijo prav tako hitro v večeru kot otroška žalost?"

Rok Pečečnik

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Brezpogojna ljubezen / Asha jaoar majhe (rež. Aditya Vikram Sengupta, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3843088/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/asha_jaoar_majhe/

Naslednjič: 21. 11. ob 15.00, Kino Komuna

Indijski režiser A. V. Sengupta v svojem celovečernem prvencu pripoveduje ciklično zgodbo o vsakodnevnem življenju ženske (Basabdutta Chatterjee) in moškega (Ritwick Chakraborty) iz obubožane Kalkute. Delo, molitev, obed, počitek in spet delo. Na prvi pogled sama, a vendar par, prihajata v stik drug z drugim zavoljo časovnih neskladij le preko posode, hladilnika, hišnega oltarčka in postelje. Ker jima ujetost v mogočna kolesja preživetja ne nudi usmiljenja, sta v svojih kratkih skupnih trenutkih blažena z malenkostmi, ki se zdijo tako njima kot gledalcu v nasprotju s praznino samote – vse. Skupnost, ki ji neprizanesljivost zunanjega sveta ne ohromi zmožnosti ljubiti, si resnično prisluži izraz »brezpogojna«. Prizori ponavljajočega se dela v odtujenih okoljih sicer lahko vzbujajo občutke dolgčasa, a film vas s svojim čustveno bogatim, toda pripovedno preprostim vrhuncem, nikakor ne bo pustil ravnodušne.

Mark Bračič

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Kralji in kraljice: Težko je biti Bog / Trudno bit bogom (rež. Aleksej German, 2013): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2328813/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/trudno_byt_bogom/

Naslovni film – z že kar malim renomejem po količini gledalcev, ki ob njem zapustijo kinodvorano – bi se lahko brez težav imenoval tudi Težko je biti gledalec. Nima zgodbe, čeprav temelji na materialu ene največjih pisateljskih bratskih navez vseh časov, na istoimenskem romanu bratov Strugacki. Ne riše značajev oseb, ker jih te nimajo. Ne usmerja gledalca, ker smer, ki bi lahko ustvarjeni svet rešila, ne obstaja. In ko znanstvenik Don Rumata pristane na Zemlji podobnem planetu, ki je obtičal v temnem srednjem veku, se znajde v središču brezsramnih riganja, prdenja, pobijanja, valjanja v sranju, nenehnega (in nič manj brezsramnega) podiranja četrte stene in ostalih obscenosti. Filozofsko-eksperimentalni model podajanja analogije današnjega sveta kljub vizualno popolnoma navdihujoči črno-beli tehniki snemanja na vsakem koraku implicira, da svet ni črno-bel, temveč le črn. Težko je biti človek.

Tine Kolenik

Trostopenjska lestvica: +, o, -

sreda, 19. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Kralji in kraljice: Najbolj iskani človek / A Most Wanted Man (rež. Anton Corbijn, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1972571/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/a_most_wanted_man

Vohunski triler Antona Corbijna, posnet po romanu Johna le Carréja, nikakor ni popoln film. Zgodbovno je umeščen v nemški Hamburg, v katerem obveščevalne službe po 11. septembru 2001 paranoično nadzirajo islamsko skupnost. Spremlja pregon Isse Karpova, čečenskega salafista, ki ga zazna obveščevalna mreža protiteroristične enote Güntherja Bachmanna (modrega, a izčrpanega obveščevalca v svoji zadnji dokončani vlogi prefinjeno odigra nedavno preminuli Phillip Seymour Hoffman). Ta poskuša ugotoviti, kakšni so njegovi nameni, in ga izkoristiti za ribarjenje večjih rib v salafističnem morju. Kljub obetavnemu igralskemu zboru (Nina Hoss, Willem Dafoe, Daniel Brühl), v katerem razočara le Rachel McAdams, pa ima film težave z razvojem likov, kar je verjetno posledica priredbe romana v scenarij, zaradi česar čustveno ne učinkuje v takšni meri, kot bi si lahko želeli. Po drugi strani pa gre za precej inteligentno obravnavo delovanja obveščevalnih služb, ki ne temelji na ceneni razburljivosti akcijskih prizorov, temveč na analizi medosebnih odnosov. Solidno.

Ruben Franko

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Pasolini (rež. Abel Ferrara, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3125652/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/pasolini_2014/

Italijanski režiser, pesnik in pisatelj Pier Paolo Pasolini (1922–1975) velja za veliko kontroverzno ikono svojega časa, saj v njegovi zapuščini najdemo mnogo šokantnih stvaritev v stilu Salò ali 120 dni Sodome. Letošnji film z naslovom Pasolini, v katerem umetnika upodobi Willem Dafoe, naj bi bil zatorej posnet kot nekakšen poklon temu izjemnemu človeku, a pri tem ni preveč uspešen. Spremljamo zadnji dan njegovega življenja, ki ga prekine brutalen, še vedno nepojasnjen umor, in ravno ta prizor je edini, ki zares zadene. Vse, kar gledamo prej, so nepovezani kadri, ki niso nikakor umeščeni v kontekst, zaradi česar se zdi, da je vse skupaj namenjeno zelo ozkemu krogu poznavalcev. Medel vtis na srečo vsaj malo popravijo izseki iz Pasolinijeve ideje za film Porno-Teo-Kolossal. Ti s svojo norostjo in energičnostjo utelešajo umetnikov pravi obraz, ki ne bo nikoli pozabljen.

Veronika Šoster

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Burgundski vojvoda / The Duke of Burgundy (rež. Peter Strickland, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2570858/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_duke_of_burgundy/

Naslovni film na različnih nivojih najprej vzpostavlja, nato pa postopoma ruši nasprotja, ki se zdijo popolnoma naravna in samoumevna. Spiralna struktura estetsko dovršenega in očem prijaznega Burgundskega vojvode namreč v vsaki vnovični ponovitvi prikazanega stremi k izzivanju gledalca, naj si drzne poglobiti v ozadje sadistično-mazohističnega odnosa med zbirateljico metuljev Cynthio (Sidse Babett Knudsen) in njeno služkinjo Evelyn (Chiara D'Anna). Sprva nas Peter Strickland vodi v prepričanju, da gre za osebi z diametralno nasprotnimi potrebami, nato pa s skrbno odmerjenimi drobci informacij obogati in razsvetli naše površinsko dojemanje že videnega. Gledalcu se tako izza čutnega portreta grobih erotičnih praks odkriva svet intimnosti dveh oseb, ki si od odnosa navsezadnje želita isto, čeravno je to bistvo na prvi pogled čutom in čustvom – na osnovi katerih film neizprosno stopnjuje napetost – dobro skrito.

Mark Bračič

Trostopenjska lestvica: +, o, -

torek, 18. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Ugrabitev Michela Houellebecqa / L'enlèvement de Michel Houellebecq (rež. Guillaume Nicloux, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3504542/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/lenlevement_de_michel_houellebecq/

Kontroverznega francoskega pisatelja Michela Houellebecqa (igra samega sebe) iz njegovega zdolgočasenega, odtujenega vsakdana iztrga nenavaden dogodek: trije presenetljivo nesposobni ugrabitelji ga strpajo v naluknjano kovinsko škatlo ter ga odpeljejo v ujetništvo, ki pa ni tako neprijetno, kot bi pričakovali.
Igrana komedija Guillauma Niclouxa, zasnovana na podlagi dejanskih govoric, da so znanega pisatelja ugrabili, dolguje svojo neposredno učinkovitost napetosti med neverjetnostjo osnovne premise in precej resnobnim dokumentarnim slogom, v katerem je posneta. Kljub temu, da – pristno francoskemu! – popivanju in debatiranju z ugrabitelji ne moremo pripisati posebne sporočilnosti, pa je povsem prikupna in zabavna izkušnja. Stockholmski sindrom v svoji boljši podobi.

Ruben Franko

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Višja sila / Force Majeure (rež. Ruben Östlund, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3630276/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/force_majeure_2014/

Naslednjič: 19. 11. ob 11.00, Kinodvor

Predjamsko pojmovanje moškega poguma in odločnosti smo morda resda potisnili v pozabo, ampak naslovni film Rubena Östlunda dokazuje, da princip moškega herojstva in krvoločnosti ter ženske identifikacije z družinsko varnostjo še kako živi in vlada našemu podzavestnemu svetu. Ko moški-lovec ni več sposoben ohranjati vloge, ki mu je bila določena v pradavnih časih, ko se je z gorjačo podil za mamuti, se mu poruši dostojanstvo, ki ga je nujno treba spet najti, da bi lahko opravičil sebe kot bivajoče sebstvo.
V hladni in z napetostjo prežeti družinski drami je gledalec primoran k samorefleksiji o lastnih vrednotah, pa tudi o prvinskih nagonih, ki živijo svoje življenje pod navidezno resničnostjo. Prizori urejenih snežnih površin, hotelske čistoče in pokov, rezov ter udarcev na smučišču odsevajo notranje dogajanje in še bolj ostro zarežejo v bolečino že tako psihično načete družine. Na srečo režiser kot nož ostro napetost prekinja s humornimi vložki, ki pa slednje ne odpravljajo, ampak večkrat razkrivajo druge, še neodkrite plasti kratkih stikov v moško-ženskih odnosih.

Dejan Burgar

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

ponedeljek, 17. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Ljubezen je čudna reč / Love is Strange (rež. Ira Sachs, 2014) : o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2639344/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/love_is_strange_2014/

Naslednjič: 20. 11. ob 17.00, Linhartova dvorana (Cankarjev dom)

Ljubezen pravzaprav sploh ni tako čudna. Ali pa vsaj ne bi smela biti. To je tisto, v kar nas Sachs poskuša prepričati od samega začetka filma, v katerem nam predstavi ostareli homoseksualni par – Georgea (Alfred Molina) in Bena (John Lithgow). Dogajanje se prične z njuno poroko, s katero obeležita skoraj štirideset let skupnega življenja. Kar bi bilo za družbeno konvencionalen par začetek zgodbe v stilu »živela sta srečno do konca svojih dni«, je za protagonista prej nočna mora, v kateri izgubita službo, stanovanje in distanco pred svojci, ki jima (vsakemu posebej) ponudijo streho nad glavo.
Sachs zgodbo, katere zaplet temelji na homofobiji, predstavi umirjeno, nežno in ljubeče, kakor bi pač človek predstavil katerokoli zgodbo o ljubezni. Poljubi sreče, objemi sočutja in žličkanje so vendarle stalna praksa vsakega para, tudi skoraj sedemdesetletnih gejev. In ravno to je tisto, kar jima v vrtincu težkih časov in slabih ljudi dela ljubezen tako enostavno. Preprosto to, da ljubita. Prikupno, a brez prave globine.

Nina Žakelj

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju / En duva satt på en gren och funderade på tillvaron (rež. Roy Andersson, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1883180/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/en_duva_satt_pa_en_gren_och_funderade_pa_tillvaron/

Naslednjič: 18. 11. ob 19.15, Linhartova dvorana (Cankarjev dom)

Anderssonova zadnja stvaritev iz njegove »eksistencialne« trilogije je tiste vrste film, ki navkljub napornemu in mestoma celo dolgočasnemu ogledu prav zaradi nenavadne cineastične izkušnje ostane, se zažre vate in ti še nekaj časa ne da miru. Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju je v vseh pogledih avtorski unikat. Sestavljen je iz mojstrskega prepleta skandinavskega črnega humorja, statične kamere panoramsko hladnega surrealističnega uvida, v katerem v sedemintridesetih vinjetah nastopajo že skorajda animirano narisani liki pastelne barve, in bolj ali manj logično nepovezane pripovedovalne kombinatorike, v kateri sta protagonista trgovca (Holger Andersson, Nisse Vestbloom) z različnimi zabavnimi pripomočki. Gledalec se sprva izgublja v izkušnji domnevno velike pomenskosti in zakodiranih sporočil o človeški biti, kasneje pa spozna, da je motrenje videnega rešljivo le v prepustitvi perspektivi enostavnega sprejemanja vsega, kar skozi film ponudi oko statične kamere/goloba/režiserja. Ta zunanji, distanciran okvir pogleda naredi dogodkovni prikaz človeške minljivosti in življenja bolj absurden kot kdajkoli: esenca našega bivanja in medčloveških odnosov se kaže skozi tragikomičnost vsakodnevnih banalnosti, nenapisanih »civiliziranih« pravil (obnašanja) in materialnih pogojev.

Jan Podbevšek

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Amaterji / Kraftidioten (rež. Hans Petter Moland, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2675914/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kraftidioten/

Naslednjič: 17. 11. ob 19.00, Kino Šiška

Nič čudnega ni, da se angleški naslov Amaterjev glasi In Order of Disappearance – maščevanje, ki ga izvaja Nils (Stellan Skarsgård), je sistematično in sledi načelu »kar lepo po vrsti«. Seveda pa filmu več kot ustreza tudi originalni naslov Kraftidioten – ko oče krivično umorjenega sina poprime za dobro staro puško in razburka gangsterski svet, nevede poruši že tako krhek mirovni sporazum med norveško-švedskimi in srbskimi preprodajalci kokaina, idiotskim odločitvam pa kar ni konca. Odličen antipod preudarnemu in potrpežljivemu Nilsu predstavlja Greven, histerično-infantilni vodja »domačih« mafijcev, in tudi ostali liki so karikirani ravno toliko, da njihova klišejskost učinkuje kot parodija. V osnovi težko tematiko razgiba prav posrečena mešanica skandinavskega in srbskega črnega humorja, svojevrstno vzdušje pa pričarajo izjemni posnetki neskončne zasnežene pokrajine.

Veronika Šoster
Trostopenjska lestvica: +, o, -

nedelja, 16. november 2014

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

Alt-J – This is All Yours: +
V Angliji bazirana indie skupina, ki se bo februarja ustavila na Dunaju, je konec septembra postregla z novo glasbeno specialiteto – albumom, ki je kljub odhodu enega izmed štirih članov eno izmed največjih navdušenj letošnjega leta. Medtem ko glasbeno kujejo popolnoma novo pot, ki se spogleduje z različnimi žanrskimi zvrstmi in nacionalnostmi, v besedilih ostajajo zvesti romantičnemu iskanju prave ljubezni z vsemi razočaranji, ki spadajo zraven. Meditativno, čustveno in ravno prav melanholično. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=QUZBFLPRUUM (skladba »Every Other Freckle«)

Deerhoof – La Isla Bonita: +
Po ducatu albumov v svoji zavidljivi diskografiji ameriški posebneži še vedno uspejo iz svoje (zdaj morda že tipične) netipičnosti izvabiti nepojemljivo privlačen čar, šarm in svežino. Nova plata je ponovno prežeta s Satomijinim unikatnim glasom, katerega prisrčnost presega le njegova eksperimentalna čudaškost, energično poigravanje večkrat atonalnih kitar in kompaktna surovost, ki ne veš, ali vabi k plesu ali k headbanganju. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=ZF173W1SUKM (skladba »Last Fad«)

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -
[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere:

Phoenix (rež. Christian Petzold, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2764784/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/771387864/

Naslednjič: 17. 11. ob 17.00, Linhartova dvorana (Cankarjev dom)

Nemčija, tik po drugi svetovni vojni. Judinja Nelly (Nina Hoss), ki je čudežno preživela internacijo in usmrtilni strel v uničevalnem taborišču, se s pomočjo prijateljice Lene (Nina Kunzendorf) vrne v porušeni Berlin. Po rekonstrukcijski operaciji obraza, ki ji jo omogoči podedovano premoženje sorodnikov, ki so jih pogoltnili plameni šoaha, se odpravi iskat svojega nemškega moža Johnnyja (Ronald Zehrfeld). Najde ga v kabaretu Phoenix v ameriški okupacijski coni, vendar je, na njeno grozo, ne prepozna, še več, ker se mu zdi podobna njegovi mrtvi ženi, ji ponudi sodelovanje, s katerim bi lahko oba obogatela. Sodelovanje, ki ga Nelly, upajoč, da jo bo sčasoma prepoznal, sprejme.
Kljub vsaj malce neverjetni zasnovi, ki je nemara edina omembe vredna pomanjkljivost, je film sila učinkovit, in sicer ne le kot zgodba ženske, ki se po grozotah taborišča smrti poskuša najti v očeh svojega dragega, temveč – na drugi, bolj subtilni ravni – tudi kot prikaz soočanja neke družbe s težo krivde genocida.

Ruben Franko

Trostopenjska lestvica: +, o, -

FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Gemma Bovery (rež. Anne Fontaine, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2788556/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/gemma_bovery/

Naslednjič: 17. 11. ob 19.15, Linhartova dvorana (Cankarjev dom)

Režiserka Anne Fontaine je po predlogi Posy Simmonds ustvarila Emmo Bovary, kakršne niste vajeni. Predvsem zato, ker je Emma pravzaprav Gemma (upodobila jo je Gemma Arterton) in ima to smolo, da se z možem Charlesom (kakšno naključje) iz Londona preseli na francosko podeželje, kjer pritegne pozornost ostarelega peka Martina Jouberta. Ta nima le podobnega priimka kot oče gospe Bovary, temveč je z avtorjem in njegovo mojstrovino naravnost obseden. Glede na to, da je Gemma zelo mična ženska, hitro postane obseden tudi z njo, in ko se mladenka po naključju zaplete v afero, precej podobno tisti, ki jo je imela Emma z Rodolphom, je Martin vse bolj prepričan, da bodo preostali dogodki v Gemminem življenju prav tako sledili usodi gospe Bovary ... Filmu ne manjka značilnega francoskega temperamenta, začinjen pa je z izvirnimi humornimi zapleti in scenami idilične francoske pokrajine, ob katerih gledalca zamika, da bi se tudi sam preselil v kakšno tamkajšnje podeželsko mestece. Brez soseda, ki ima zanj pripravljeno tragično literarno usodo, seveda.

Lara Paukovič
Trostopenjska lestvica: +, o, -

sobota, 15. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Leviatan / Leviafan (rež. Andrey Zvyagintsev, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2802154
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/leviafan/

Naslednjič: 16. 11. ob 17.15, Kino Komuna

Če bi lahko stopnjevali tragedijo v še nekaj bolj nesrečnega, bi bil Leviatan zagotovo najboljši primer tovrstne prakse. Kaj sicer sploh lahko prekosi nenaden, nepričakovan preobrat iz največje sreče v največjo nesrečo? Upanje. Upanje, dano malemu človeku Kolju, ki se bori za svoje ozemlje, ki mu ga, brez možnosti za odklonitev prodaje, za (pre)mali denar odkupi tamkajšnja vladajoča elita. Upanje, ki se pojavi ob prihodu Koljevega starega tovariša Dimitrija, moskovskega odvetnika, ki začne pred mestno hišo pogumno mahati s papirji, ki razkrivajo vso njeno korupcijo. In ko začnejo za trpečega Koljo končno prodirati sončni žarki skozi to nevihto bede, ki razdira tudi njegovo družino, se zanj vse, dokončno, celovito in popolno, sesuje v prah. Tipično ruska atmosfera nas na tem čustvenem vrtiljaku celo pot obmetava z grdimi občimi družbenimi resnicami, drznimi paralelami med današnjo vladajočo strujo in krščanstvom ter nas izpusti šele z bolečim skokom z našega sedeža, poberemo pa se čustveno izmučeni, lucidno razsvetljeni in absolutno prevzeti.

Tine Kolenik
Trostopenjska lestvica: +, o, -
 

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Poti k zvezdam / Maps to the Stars (rež. David Cronenberg, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2172584/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/maps_to_the_stars/

Naslednjič: 16. 11. ob 16.30, Kino Šiška

Cronenberg nam s svojim aktualnim filmom ni podaril zgolj metafilma, saj se ne ustavi pri portretu ustvarjanja navideznih svetov, temveč predstavi tudi navidezna življenja ustvarjalcev. V ozadju mučnega ohranjanja zunanjega blišča se nahaja beda ohranjanja lastne (tržne) vrednosti, zaradi katere se protagonisti poslužujejo nasilja, nestrpnosti in spletk. Istočasno pa v hlepenju po svobodi onstran nadomestne religije zvezdniškega sistema hlastajo za drogami, seksom, statusnimi simboli in new age duhovnostjo. Premisa je obetavna, a rezultat je povprečen ansambelski film, ki si dviguje ceno z arhetipsko hollywoodsko vlogo par excellence – likom igralke v senci matere zvezdnice. Havana (Julianne Moore) kot odlično odigran duševno nestabilen subjekt zasenči vse ostale disfunkcionalne like, ki kot nekakšni enodimenzionalni sateliti krožijo okrog njega. Čeprav deluje kot satira, film vseeno pretirano spominja na ogled simultanke z velemojstrom: ko boste videli postavitev figur, boste zaslutili izid.

Miha Veinger
Trostopenjska lestvica: +, o, -

[LITERATURA: domače] Recenzija slikanice: Lucija in Damijan Stepančič - Anton!

Založba: MIŠ
Leto izdaje: 2014

Anton Pavliha je bil star devetnajst let, ko so ga poslali na soško fronto. Rovi in kaverne so postali nov dom za vojake, ki so ločeni od zunanjega sveta upali na konec vojne. V ta izoliran prostor vdre resničnost v obliki pisma, iz katerega Anton izve, da mu je umrla mati. Neke noči se mu prikaže v sanjah in njen glas ga vodi iz kaverne na bojišče.

To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst. Ta kontekst s seboj zagotovo prinese nekatere družbene in politične konotacije, ozadje, v katerem so brezimni in anonimni vojaki samo del nekakšnega večjega ustroja, v katerem je njihova individualnost zanemarljivega pomena. A Lucija in Damijan Stepančič sta glavnemu junaku s tem, ko sta mu nadela ime, dala tudi identiteto, ki je širša od njegovih vojaških dolžnosti.

Slikanica Anton! je bila zasluženo nominirana za nagrado Kristine Brenkove, saj Stepančič ponovno navduši z dodelanimi ilustracijami, glavnim pripovednim mehanizmom knjige. Tekst je precej faktografski, zdi se, da samo usmerja vizualno verbalizacijo, saj glavno atmosfero gradi ravno likovni del slikanice, ki zaradi uporabe svinčnika in nekaterih slikarskih tehnik daje vtis obrabljenih in postaranih fotografij z rumenkastim koloritom in realističnimi podobami. Te so temačne, krute in ostre ter bralca vržejo v osrčje vojnega vrveža preko igranja s kompozicijo, kontrasti in simboli. Posebej izpostavljen je simbol matere, ki ima v slovenski literarni in socialni tradiciji že sam po sebi močan pomen in ga tako pisateljica kot ilustrator posebej poudarita. Mati nastopi kot svetloba, kot nekaj domačega, lepega, čistega, ki poseže v prostor nasilja in spremeni tok dogajanja. Konec je odsekan, dve ravni sveta se ponovno sestavita, ko je glavni protagonist spet vržen v realno dogajanje.

Anton! je primer »crossover literature«, literature za odrasle in otroke, ki ni samo poklon Stepančičevemu dedku, ampak vsem brezimnim vojakom. Ob letošnji stoti obletnici začetka prve svetovne vojne bo zagotovo nagovoril širok krog bralcev.

Larisa Javernik

petek, 14. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Slepa / Blind (rež. Eskil Vogt, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2616810/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/blind_2004/

Naslednjič: 15. 11. ob 15.00, Kino Komuna

Celovečerni prvenec norveškega režiserja in že uveljavljenega scenarista Eskila Vogta je, z eno besedo, rafinirana in skrajno inovativna tematizacija slepote. Gre za pripoved (o)slepe(le) protagonistke Ingrid (Ellen Dorrit Petersen), ki se postopoma preobraža v svojsko, večdimenzionalno in s humorjem začinjeno refleksijo o – zvečine občečloveških – problematikah samote, intimnosti, ljubezni in, ne nazadnje, spoznavne negotovosti, pri tem pa razgrinja docela nepredvidljivo pokrajino stapljanja subjektivnega in objektivnega, fiktivnega in realnega (»It's not important what's real as long as I can visualize it,« pravi Ingrid). Kot da bi imel Vogt, ki z naslovnim filmom nesporno dokazuje, da je zavidljivo vešč filmskega ustvarjanja, vseskozi pred očmi subverzivno razumevanje domišljije, po katerem slednja »vodi percepcijo in ji daje pomen, ostrino in določenost« (Ernst Cassirer). Če k omenjenemu dodamo še dognano in subtilno oblikovanje zvoka ter poigravanje z vizualno podobo, ki najpogosteje začuda ne učinkuje prisiljeno (npr. obilje »black screenov«), lahko sklenemo, da je Slepa eden najzanimivejših debitantskih poskusov leta. Uspelih, kakopak.

Blaž Cotman

Trostopenjska lestvica: +, o, -

četrtek, 13. november 2014

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Kralji in kraljice: V kleti / Im Keller (rež. Ulrich Seidl, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3962828/
Naslednjič: 14. 11. ob 17.15, Kino Komuna

Seidl je ne glede na zvrst, v kateri ustvarja, zavezan neobsojajočemu in neelitističnemu pogledu na svoje subjekte, pri katerih so mu tudi vse pomanjkljivosti zgolj človeške in posledično estetske. V aktualnem filmu je po eni strani zopet dregnil v odprto rano lastnega naroda, po drugi pa ponovno odprl debato o resničnosti dokumentarcev. Med epizodami, ki prikazujejo plejado aktivnosti, ki jih Avstrijci opravljajo v kletnih prostorih, mu je predvsem ena nakopala očitek, da jo je insceniral. V skupini, zbrani na pijači v kleti, polni spominkov iz tretjega rajha, sta namreč tudi dva zdaj že bivša mestna svetnika ljudske stranke. Tovrstna kritika je docela naivna. Seidl v celotnem filmu kot muha na steni ne spreminja vsebine, temveč kvečjemu prestavlja okvir. Kar navsezadnje ni nič drugače od ravnanja bratov Lumière. Tudi tisti vlak bi lahko prišel drugače na postajo ...

Miha Veingerl

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Gozdovi so še vedno zeleni / Die Wälder sind noch grün (rež. Marko Naberšnik, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3470790/
Naslednjič: 15. 11. ob 17.00, Kino Komuna

Marko Naberšnik ostaja tudi onstran slovenskih meja zvest svojemu slogu. Še vedno namreč ne skopari z navdušujočo fotografijo (in v tem primeru tudi izvrstno tonsko obdelavo), za tem pa se tudi tokrat skrivajo univerzalne zgodbe, pripovedovane na režijsko precej neekonomičen način. Novi film, protivojna drama s soške fronte, gre korak dlje, in sicer predvsem z ambicijo približati se umetniškemu filmu. Vendar je rezultat pripoved, ki se ji kljub vsemu besnenju čez usodo ne mudi h katarzi, temveč se zavleče v predolge kadre in ponudi preveč različnih priložnosti za razplet. Vrhunca filma sta izredna igra mladega koroškega Slovenca Michaela Kristofa in sekvenca, ki svojemu preobratu navkljub ne more skriti vzporednic s Kubrickovimi Stezami slave.

Miha Veingerl

Trostopenjska lestvica: +, o, -

sreda, 12. november 2014

Recenzija baletne predstave Stabat Mater & Nevarna razmerja

Koreografi: Edward Clug & Valentina Turcu in Leo Mujić
Prizorišče: Veliki oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor
Premiera: 7. 11. 2014 ob 19:30

Začela sta skupaj. Valentina Turcu in Edward Clug sta pred dobrimi 15 leti soustvarila svojo prvo celovečerno predstavo Tango, ki je omenjena kot začetek nove ustvarjalne dobe mariborskega baleta. Tokrat pa sta se v enem večeru predstavila posebej, vsak s svojo predstavo ter s svojim slogom. Čeprav sta oba baleta svoji premieri že doživela – Stabat Mater je bil ustvarjen za münchenski balet lanskega julija; Nevarna razmerja pa so praizvedbo doživela na Dubrovniških poletnih igrah, premiero pa na Ljubljana Festivalu letos poleti – sta bila tokrat oba prvič postavljena na domači oder Slovenskega narodnega gledališča Maribor.

Stabat Mater je himna Mariji, pripisana Jacopu da Todi v drugi polovici 13. stoletja. Govori o Marijinem trpljenju ob križanju Kristusa; celoten naslov (Stabat mater dolorosa) v dobesednem prevodu pomeni žalostna mati je stala. Uglasbitev Giovannija Battiste Pergolesija oživijo člani baročnega orkestra Akademije za glasbo iz Ljubljane s solistkama Štefico Stipančević in Nuško Drašček Rojko. Clug je sicer tragično zgodbo na oder prenesel v svoji interpretaciji; pravi, da je skozi zavedanje njegove glasbe prišel do sklepa, da Pergolesi kljub ustaljenemu cerkvenemu tekstu ni želel govoriti o trpljenju božje matere, ampak o posledici tega – v tem primeru gre za upanje. Za Cluga je osrednja ljubezen med materjo in sinom. Pred našimi očmi se odvrtijo njuni prepoznavni biblični prizori, vendar jih, kot pravi sam, »postavi v ironičen kontekst vsakodnevnega življenja in na novo prevede v intimnost in brezčasnost plesa.«
Široko odprt, črn oder brez kulis na desni strani zamejujejo beli bloki, ki jih plesalci med predstavo sami potiskajo po odru, s čimer se ločijo posamezni prizori – tako ti bloki hkrati služijo kot križ, na katerega je Kristus »pribit« z lepilnim trakom ali pa njegov grob, ki po trenutku žalovanja Marije in žalovalk ostane prazen. Prav tako so preprosti tudi kostumi, ženske v kožnih oblekah in moški v črnih, vendar Clugov minimalizem odra nikoli ne pusti praznega, temveč ga polni s še večjo dramatičnostjo. Sam prostor namreč odlično sodeluje z ekspresivnim gibom, ki je, prav tako kot scena, na videz preprost, vendar tehnično izredno zahteven in ne deluje samo na plesni ravni, temveč s simetričnostjo skupine zadovolji tudi vizualno. Clugov izčiščen slog in na trenutke komični elementi pa ustvarjajo močan kontrast tragični svetopisemski zgodbi.

Pravo nasprotje je druga polovica večera – neobaročni balet Nevarna razmerja v koreografiji in režiji Valentine Turcu in Lea Mujića. Nastal je po motivih istoimenskega romana Pierra Choderlosa de Laclosa in drame Kvartet Heinerja Müllerja. Delo, ki kritizira takratno francosko aristokratsko družbo, avtorja prevajata v sodobni čas, skupaj pa opozarjata na naše pojmovanje ljubezni, strasti in se sprašujeta, ali lahko sploh (zares) ljubimo. Balet naj bo, kot pravita, ne samo lep in estetičen, ampak tudi močan, s sporočilom. Glasbena podlaga so izbrana dela različnih baročnih skladateljev (Händla, Bacha, Vivaldija, Vitalija …) v kombinaciji del sodobnih skadateljev postmodernega (etno) simfonizma, indie glasbe in minimalizma (Jenkins in Richter). V glavni vlogi se kot šarmanten vikont de Valmont predstavi ljubljenec mariborske publike Anton Bogov in z Jeleno Lečić kot markizo de Merteuil prepričljivo zapelje plesalce kot tudi gledalce. Z intenzivnimi čustvi nabita baletna predstava od plesalcev ne zahteva samo izpiljene tehnike, temveč tudi močno obrazno ekspresivnost, saj čustev ne izražajo izključno skozi gibe. Bogati barvni kostumi, preplet starega in novega, sledijo karakterjem posameznih likov.

Tako sta v en baletni večer združeni dve vsebinsko povsem različni, sicer moderni baletni predstavi; vsaka je svoja zaključena celota, ki pa ju med seboj kot rdeča nit odlično povezuje obema skupna baročna glasba. Z združitvijo pa obe predstavi le še bolj zaživita s svojimi razlikami.

Ana Vogrin

[FILM/TV: LIFFe] Recenzija filma iz sklopa Panorama svetovnega filma: Dvojnik / The Double (rež. Richard Ayoade, 2013)

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1825157/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_double_2013/

Naslednjič: 13. 11. ob 21.45, Linhartova dvorana, Cankarjev dom

Ruski realist in filozof Fjodor Dostojevski je leta 1846 v svojem romanu Dvojnik opisal psihološki zlom pisarniškega delavca Goljadkina, in sicer po tem, ko v njegovo življenje vstopi človek, ki mu je navzven popolnoma identičen, karakterno pa popolno nasprotje. Richard Ayoade ta zaplet prestavi v sivo, distopično, skorajda orwellovsko realnost, v kateri spoznamo Simona Jamesa (Jesse Eisenberg) – pisarniškega uslužbenca, ki na svojem delovnem mestu predstavlja le pogrešljiv zobnik v stroju birokracije, in to kljub temu, da je delu popolnoma posvečen. Njegovo edino zanimanje je soseda in sodelavka Hannah (Mia Wasikowska), a mu njegova sramežljivost in socialna nespretnost preprečita, da bi z njo kadarkoli navezal stik, kar pa nadomesti s skorajda obsedenim zalezovanjem. Nato se v njegovem življenju pojavi James Simon, njegov doppelgänger, ki s svojo ekstrovertiranostjo, šarmom in odločnostjo kmalu osvoji nadrejene, pri tem pa mu s svojim delom v zameno za življenjske lekcije pomaga Simon. Vendar James njun navidezno prijateljski odnos prične kruto izkoriščati, obenem pa prepriča Hannah in vse sodelavce, da Simon izgublja stik z realnostjo.
Dvojnik je na vizualni ravni izredno prepleten z zgodbo, saj lahko vsesplošno sivino in brezobličnost z lahkoto povežemo z neodločnostjo Simonovega karakterja, zanimiv pristop osvetljevanja (predmeti in osebe so velikokrat slabo osvetljeni ali pa so celo v popolni senci) pa v gledalcu vzbudi dvom, ali spremlja dejansko dogajanje ali le Simonov psihološki razkroj. Omeniti gre tudi zvočno podlago filma, ki je v prvem, bolj sproščenem delu, skoraj izključno sestavljena iz azijske pop glasbe, ko pa se dogajanje v filmu zaostri, tudi glasba preide v klasično, kar še dodatno izostri občutek utesnjenosti. Film morda razočara edinole pri dvojni igri Jesseja Eisenberga, ki Simona predstavi precej bolj prepričljivo kot Jamesa, zaradi česar je na nekaterih ključnih mestih težko razbrati, katerega od obeh likov trenutno spremljamo. Kljub temu pa to ne zmoti podajanja zgodbe, tako da je končni izdelek dober psihološki triler, ki gledalca ne pusti ravnodušnega.

Ocena: 7

Andraz Mele

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Retrospektiva: Veliko platno: Lawrence Arabski / Lawrence of Arabia (rež. David Lean, 1962): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0056172/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/lawrence_of_arabia/

Naslednjič: 12. 11. ob 19.15, Slovenska kinoteka

Lawrence Arabski je film, ki je ustvarjen za veliko platno. Edino v kinodvorani je možno zares doživeti presunljivo, prvotno za 70mm posneto kompozicijo kadrov, sploh kadar so v totalu; montažne prehode, ki ne služijo samo pripovedi, temveč so tudi simbolični; simfonično glasbeno podlago, ki vas že s prologom spravi v pravo vzdušje; in ne nazadnje ekspresivno igro glavnih igralcev, ki pride do izraza predvsem v srednjih in bližnjih planih. Zgodba povzema resnične dogodke iz življenja britanskega oficirja T. E. Lawrenca, predvsem njegovo sodelovanje v bojih prve svetovne vojne na Arabskem polotoku. Naslovna vloga je s svojim razvojem, ki doseže vrhunec v konfliktu interesov, neprecenljiva nagrada za vsakega igralca in Peter O'Toole je svojo priložnost izvrstno izkoristil.

Miha Veingerl

Trostopenjska lestvica: +, o, -

torek, 11. november 2014

[FILM/TV: domače] Jutri začetek slovenskega filmskega veledogodka LIFFe

[FILM/TV: domače] Jutri se začenja slovenski filmski veledogodek LIFFe, v okviru katerega bo do 23. novembra v različnih sekcijah (Perspektive, Predpremiere, Kralji in kraljice, Panorama svetovnega filma, Ekstravaganca, Kino Balon, Posvečeno: Aleksej German, Posvečeno: Ruben Östlund, Retrospektiva: Veliko platno, Evropa na kratko) in na različnih lokacijah (Cankarjev dom, Kinodvor, Kino Komuna, Kino Šiška, Slovenska kinoteka, Kolosej Maribor) predvajanih skoraj sto celovečernih in obilje kratkih filmov.

Brezsramno subjektivna priporočila filmskega uredništva smo obelodanili že nedavno (http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/…/filmtv-doma…), jutri pa pričnemo z objavljanjem festivalskih kratkic in recenzij. Sproti vas bomo obveščali tudi o pomembnejših (organizacijskih) informacijah in opozarjali na zanimive in relevantne članke o festivalu.

Lepo vabljeni k spremljanju!

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija performansa Pars pro Witkacy

Anton Podbevšek Teater, 7. 11. 2014

Koncept in koreografija: Magdalena Reiter

Stanisław Ignacy Witkiewicz – Witkacy je bil poljski pesnik, dramatik, fotograf in filozof. Živel je med letoma 1885 in 1939 ter bil tako izpostavljen velikim družbenim dogodkom začetka 20. stoletja. Prvo svetovno vojno je preživel kot častnik ruske carske vojske v Sankt Petersburgu, kjer se je mudil tudi za časa boljševiške revolucije. Četudi je bil tedaj politični komisar svojega regimenta, je v svojih kasnejših delih izražal strah pred socialno revolucijo in tujo invazijo. Po vojni se je preživljal s slikanjem portretov, sicer pa je bilo medvojno obdobje zanj zelo plodno; družil se je s formisti in napisal okoli štirideset dram, v 30. letih (20. stol.) pa je svoj fokus usmeril k raziskovanju filozofije in psihoaktivnih drog. Ko je 18. septembra 1939 izvedel za sovjetsko invazijo na Poljsko, je storil samomor.

Njegova življenjska zgodba, polna močnih in pretresljivih dogodkov, se prepričljivo zrcali v predstavi Pars pro Witkacy. Performerji nas popeljejo na čustveni vlak smrti, ki pa ga docela začutimo šele ob predhodnem poznavanju Witkiewiczevega življenja ali kasnejšem branju o le-tem. Witkacyjevi teksti služijo kot podlaga za odlično interpretacijo medvojnega stanja duha in raziskovanje človeške psihe. Začetek predstave nas popelje v militantno sfero; vzpostavljajo jo izbrane video projekcije in stroga narativa Maruše Majer, ki sta subtilno združeni še z minimalno osvetlitvijo. Dogajanje na odru tedaj vseskozi aludira na temačne globine življenja v vojnem času, delno skozi tekst, delno skozi atmosfero v prostoru, predvsem pa skozi telesno govorico plesalcev; vzbujajo nam občutja nemira, stalnega bega in nestanovitnosti.

Militanten začetek se sčasoma prevesi v bolj zasebno sfero; v živo ustvarjena projekcija performerjev na zadnjo steno, nam prikazujejo portrete ljudi v različnih odnosih in pozah. Ob tem se fokus gladko prestavi s plesa na samo projekcijo, kar gledalcu omogoči zelo intimno izkušnjo opazovanja obraza performerjev, saj kamera posname tudi kadre, ki jih sicer lahko vidiš le, če nekomu padeš v objem. Dejstvo, da se ustvarjalci niso zadovoljili le s površno obravnavo čustev, še dodatno potencira napol gol ples Lade Petrovski Ternovšek in Dušana Teropšiča, ki je nabit z erotično energijo, a hkrati vseskozi ohranja pridih tragičnosti in neizpolnjenosti, ki se do tedaj že pojavita ob boku notranjega nemira in nestanovitnosti. Čustveni naboj kasneje rahlo popusti in naredi prostor za dihanje pred počasnim, a temeljitim zdrsom v vedno večjo abstraktnost, zmedenost in neodločnost, tako v tekstih kot v fizični podobi. Pot navzdol se tako zaključi v samotnih poskusih plezanja po ravni steni, želji po svobodi, ki pa jo utaplja hladna sivina navpičnega betona.

Pars pro Witkacy je metafora umetnikovega življenja. Skozi zgodbo Poljaka v medvojnem času se spogleduje z biografijo, vendar so uporabljena zgodovinska in biografska dejstva le kot katalizator za spust v diskurz, ki nam odkriva naše lastne strahove, želje, hrepenenja in travme. Vse to pa predstavi uspeva s tankočutno, premišljeno zmesjo multimedije, Witkiewiczevih tekstov in koreografije Magdalene Reiter. Gromek aplavz na koncu tako še zdaleč ne uspe zbrisati misli, ki se med predstavo porajajo in so danes v svetu, ki še zdaleč ni presegel človeških pomankljivosti, s katerimi se je soočal Witkacy, še kako aktualne. Topi udarci teles plesalcev, ki padajo po tleh, pa v glavi odmevajo še dolgo po tem, ko zapustimo dvorano.

Luka Seliškar

ponedeljek, 10. november 2014

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Haruki Murakami - Kronika ptiča navijalca

Izvirni naslov: Nejimakidori Kuronikuru
Založba: Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2014

Ime Haruki Murakami si je pot v slovenske domove utrlo v letu 2008, ko je knjižne police širom države napolnil slovenski prevod romana Norveški gozd, ki ga je iz japonščine prevedla Nika Cejan. Sledil je film, predvajan tudi na Liffu, knjigarne pa so se pod vplivom vsesplošnega navdušenja nad japonskim leposlovcem, letos že drugič nominiranim za Nobelovo nagrado, pričele polniti z angleškimi sestrami njegovih del. Norveškemu gozdu je sledilo malo morje prevodov Aleksandra Mermala (1Q84, Kafka na obali, ...), letos pa tudi prevodno delo Iztoka Ilca, francista in japonologa, ki je slovenski publiki omogočil, da v roke prime slovensko verzijo romana Kronika ptiča navijalca. In ne le da smo bogatejši za eno Murakamijevo delo - tudi daljšo knjigo imamo, saj so Angleži v prevodu Jaya Rubina (stalnega prevajalca Murakamijevih del) nekaj poglavij preprosto izpustili.

Od prvega izida te knjige je v resnici minilo že skoraj dvajset let. Murakami je bil med publiko dobro sprejet, kritiki pa so mu kar naprej očitali, da je "premalo japonski", saj je v svojih romanih uporabljal predvsem ameriške pop kulturne reference. S Kroniko ptiča navijalca jih je uspel dokončno omehčati; njegov najstrožji kritik Kenzaburo Oe je pisatelju končo prikimal in mu dodelil elitno japonsko nagrado Yomiuri Bungaku Sho.

Glavni junak je tridesetletni Toru Okada, pasivni mali človek, ki se brez posebnega užitka prepušča brezdelju v predmestni japonski hiši. Njegova žena Kumiku je uspešna urednica, ki prihaja iz še bolj uspešne družine - njen brat je vsesplošno priljubljeni politik Noboru Wataya, ki mu množice jedo iz rok, Toru pa ga ne prenese. Toru je karakteriziran tudi skozi ostale like, od katerih ima vsak izjemno izoblikovano osebnost. Kumiku je podjetna in odločna in jo moževo lenarjenje razburja, Noboru je s svetohlinskim nasmeškom in primanjkljajem socialnega življenja vse, kar Toru zaničuje, v zgodbi pa se pojavi tudi šestnajstletna May Kashara, mladostniško naivna in kljub težavam polna življenja. Zgodba se začne zapletati, ko Toruju pobegne mačka. Pojavljati se začnejo vztrajni klici neznanke, ki se ne trudi zakrivati svoje seksualnosti in namenov, ki jih s Torujem ima. Obišče ga preročni vojak iz druge svetovne vojne, spoprijatelji pa se tudi z May, katere vrt omejuje bojda zakleto posestvo. Nenavadnost dogodkov in izgubljenost povprečneža v svetu kafkovske čudaškosti se stopnjuje do izginotja njegove žene. Napoči čas, da svojo pasivnost odrine vstran in se spusti v vrtinec nerazumljivih dogodkov in bizarnih karakterjev, ki jih Murakami osmisli šele na koncu svojega najbolje sprejetega dela.

Kakor veliko njegovih romanov je tudi ta nastal iz kratke zgodbe. V zbirki Slon izginja se prva kratka zgodba imenuje Ptič, ki navija svet in torkov ženske, njeno dogajanje pa je okrnjena kopija tistega v prvem poglavju romana. Takšen stil pisanja je lasten mnogim velikim literatom, Murakami pa ga je odpeljal celo korak dlje. Piše zgodbe, ki se mu slikajo pred očmi, in jim pusti, da v procesu pisanja joycevsko zaživijo neko svoje življenje. Ravno to je čar te emotivne meditativnosti, ki je rdeča nit vseh njegovih del - zgodba se rojeva pred bralcem na tako iskren in nepričakovan način, da se zdi, kot bi bil tudi pisatelj sam presenečen nad potjo, kamor ga je delo pripeljalo. Murakami deluje le kot pripovedovalec ter se od knjige osebno popolnoma distancira - dogajanj ne sodi in jih ne skuša osmisliti z razumom. S spoštovanjem do tega, kar mu zgodbe predstavljajo, jih pove točno takšne, kot so. Z nevsiljivim tonom in estetiko vsega, kar je misteriozno, je jasno, zakaj je dogajanju v njegovih romanih tako lahko slediti. Ker sam dvigne roke nad podajanjem sodbe in strogega začrtanja meja med resničnostjo in fikcijo, mu tudi mi lažje verjamemo.

Nina Žakelj

nedelja, 9. november 2014

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Kayo Dot – Coffins on Io: +
Toby Driver s svojimi projekti vedno širi, še raje pa razbija meje žanrskih konvencij. Večno ambiciozni koktejli najrazličnejšega včasih končajo prav takšni – preveč ambiciozni za želeno kvaliteto. A na CoI je bendu uspel velik podvig z reinkarnacijo temačnosti osemdesetih in, kot vedno, progresivno miselnostjo. Gothic prog? Progwave? Kayo Dot. T. K.
http://theflenser.bandcamp.com/album/coffins-on-io (celoten album)

milo - a toothpaste suburb: o
Šele prvi milov album ne nadaljuje Američanovega vzpona, ki sicer izstopa v raperskem podzemlju že nekaj let. Antiteza tipičnega MC-ja na plati ponovno vpeljuje v svoj hip hop sanjave elemente z efektiranimi eksperimenti, ki ohranjajo organskost in ohlapno psihedeličnost, besedila pa ostajajo zabavna, sveže referenčna in kontekstualno zanimiva, a repetitivnost enakega in splošna nekoherentnost rezultirata v bledosti in hitri pozabljivosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=-8sTDswtXYM (celoten album)

Royal Blood – Royal Blood: o
Ob prvem, pa tudi ob drugem poslušanju izzvenijo nadvse prazno in zehajoče. Plehko, prežvečeno in wannabe »jackwhiteish«. No, brightonskemu dvojcu je potrebno dati priložnost. V nadaljnjih poslušanjih namreč pride do izraza užitnost, koherentnost, agresija in kompaktnost njune hard rock (z)godbe. Nikakršen presežek, vendar dostojna garažna rock'n'roll bangerjada. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=jhgVu2lsi_k (skladba »Figure It Out«)

Thom Yorke - Tomorrow's Modern Boxes +
Drugi solo projekt frontmana Radioheadov in Atoms for Peace je album z dušo. Ob prvem poslušanju je sedem komadov, stisnjenih v štirideset minut, preveč eklektičnih in eksperimentalnih, da bi jih lahko označili kot poslušljive, a se glasbene sestavljanke ritmov, elektronskih zvokov in Thomovega falsetta uho ob ponovnem poslušanju hitro navadi. Yorke je v jadranju po globinah paranoidne androidnosti ponovno uspešen pri ustvarjanju samosvojega zvoka, ki ni primeren za vsako uho, Yorkovega eksperimentiranja vajeni pa ga bodo gotovo sprejeli z odprtimi rokami. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=wLyVz6QPx_w (skladba »Interference«)



Trostopenjska lestvica: +, o, -