[FILM/TV: LIFFe] Končno Koridorjevo poročilo: O LIFFu tri tedne po LIFFu

LIFFe iz leta v leto postaja relevantnejša protiutež suhoparnemu, utrujajočemu in sivemu novembru. Navkljub zaostrenim socialnim razmeram se število gledalcev ne zmanjšuje, povečuje pa se njegova navzočnost v domačem medijskem prostoru. Čeprav se produkcijsko, medijsko in dogodkovno čedalje bolj širi, ohranja intimističen značaj svojih začetkov. Glavno festivalsko nagrado vodomec sta osvojila režiserja Veronika Franz in Severin Fiala za svoj film Lahko noč, mamica (najboljši film iz sklopa Perspektive). Nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, je dobil film Mrhovinar, nagrado občinstva pa Čarlijeva dežela. Med kratkimi filmi je slavil film Roke proti nebesom, posebno omembo pa si je prislužila Kokoška.

PREDPREMIERE

Predpremiere ostajajo največja vaba za publiko. Ta sklop nima skupnega tematskega imenovalca, zato smo vsako leto priča karseda raznolikemu in obširnemu programu (letos je vseboval kar triindvajset filmov). Tokrat sta za smeh poskrbela norveški Amaterji in francoski Ugrabitev Michela Houellebecqa, ki je »stockholmski sindrom v svoji boljši podobi« (Ruben Franko). Izstopala sta še dva skandinavska filma. Roy Andersson je v najnovejši stvaritvi Golob, ki je sedel na veji in razmišljal o življenju skozi posebno cineastično optiko premleval človeške eksistencialije in njene absurdnosti, Ruben Östlund pa je v Višji sili obračunaval in prevpraševal arhetipske »principe moškega herojstva in krvoločnosti ter ženske identifikacije z družinsko varnostjo« (Dejan Burgar). Največji razočaranji sklopa sta bili vsekakor nov film o Pasoliniju in slovensko-avstrijski Gozdovi so še vedno zeleni, vrhunci pa kar štirje: ruski Leviatan (rež. Andrej Zvjagincev), ameriška Birdman (rež. Alejandro González Iñárritu) in Foxcatcher (rež. Bennett Miller) ter turški Zimsko spanje (rež. Nuri Bilge Ceylan). Slednji »ponudi poglobljeno študijo odnosov ter vprašanja vesti« (Andraž Mele), Birdman pa »nam pravzaprav sporoča, da se mora igralec dandanes ob odrskem samomoru tudi zares ustreliti v glavo, če pričakuje odziv občinstva« (Aljaž Vogrin). Koridorjev tosklopski izbranec je LEVIATAN Andreja Zvjaginceva, o katerem je Tine Kolenik zapisal naslednje besede: »Če bi lahko stopnjevali tragedijo v še nekaj bolj nesrečnega, bi bil Leviatan zagotovo najboljši primer tovrstne prakse. [...] Tipično ruska atmosfera nas na tem čustvenem vrtiljaku celo pot obmetava z grdimi občimi družbenimi resnicami, drznimi paralelami med današnjo vladajočo strujo in krščanstvom ter nas izpusti šele z bolečim skokom z našega sedeža, poberemo pa se čustveno izmučeni, lucidno razsvetljeni in absolutno prevzeti.« J. P.

PANORAMA SVETOVNEGA FILMA

Atlantik. Palo Alto. Pa tisoč sonc nad otokom ljubezni. In drugi. Letošnji Liffov filmski sklop Panorama je bil dobesedno panoramski, vsebinsko pa že skorajda popolnoma nepovezan. A morda je ravno zaradi te svobode uspel ustvariti karseda širok spekter sodobne filmografije, od klasičnih (Ne zapuščaj me, ki stavi vse na vsebinsko plat) do eksperimentalnih (Dvojnik s tehničnim podvajanjem oseb in vstavljanjem Ayoadejevih metafor) prijemov, od minimalističnih in preprostih (Palo Alto z izredno organskim, spontanim in neposiljenim dogodkovnim tokom) do nasičenih (Svojeglavi Philip z nabito kronološko nelinearnostjo) naracij, od resnejših (Pogled tišine in Oppenheimerjevo nadaljevanje dokumentiranja indonezijskega genocida) do lahkotnejših (Žurerka in trčenje življenja brez odgovornosti z resno ljubeznijo) tematik. Koridorjev tosklopski izbranec je POGLED TIŠINE, o katerem Blaž Cotman piše: »V [tem] drznem prispevku k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja in posameznih zgodovinskih odločitev [...] lahko [...] zaslutimo prav posebno epohalnost.« T. K.

PERSPEKTIVE

Na tem mestu preidimo k sklopu, ki nas je (znova) seznanil in soočil s sijajno živopisnostjo perspektiv. Pričnimo z dognanima filmskima predočitvama senzorne oviranosti – norveški film Slepa je rafinirana, s humorjem začinjena in v mnogočem inovativna tematizacija slepote, v brezdialoškem Plemenu pa sledimo »ganljivi zgodbi o tragični usodi gluhih ukrajinskih najstnikov« (Nina Žakelj). V uporni in postopoma čedalje bolj paranoidni svet »zoperstavljanja« korporativni Ameriki sestopa vsakršne sentimentalnosti očiščeni Mrhovinar, Proletarska zimska pravljica nazorno in svojevrstno razgrinja razredni antagonizem ter »se pri tem slogovno odlično spogleduje s starejšimi filmi in chaplinovsko komiko« (Jan Podbevšek), silovita glasbena drama Ritem norosti »v vseh svojih stosedmih minutah predstavlja s trnjem posuto pot do glasbene perfekcije« (Dejan Burgar), Lahko noč, mamica (dobitnik nagrade vodomec) pa se je izkazal ne samo kot film zavidljive »psihološke napetosti, temveč predvsem film groze« (Jan Podbevšek). Požri svoje prednike je drama (z močnim dokumentarnim pridihom) o jeniški romski družini s severa Francije, ki razstira problematiko bratske odtujenosti in nezaupanja, Puberteta: navodila za uporabo pa je subtilen dokumentarec o (quebeških) srednješolcih, njihovih prestopkih in pomembni vlogi šole ter izobrazbe. Zmagovalec letošnjega puljskega filmskega festivala Številka 55 je buren prikaz ene izmed krvavih bitk med hrvaško osamosvojitveno vojno, Velika hiša pa zgodba o odraščanju, ki prerašča v (družbeno)kritično rezoniranje in razgaljanje brazilske aktualitete. Letošnjih Perspektiv potemtakem ni odlikovalo zgolj obilje pespektiv, temveč tudi precejšnja motivno-tematska razgibanost in zanimivost. Na srečo brez pretirano izrazitih zdrsov v trivialnost. Koridorjev tosklopski izbranec je ukrajinski film PLEME, o katerem Nina Žakelj piše: »Odlična narativa in čustvena igra igralcev (od katerih so vsi gluhonemi) nam omogoči, da kljub nepoznavanju kretenj lahko osnovam zgodbe in predvsem čustvom brez težav sledimo. Pristen občutek izolacije v svetu manjšine in borba za obstoj [...] sta prikazani na ganljiv in tenkočuten način, ki propad protagonistov naredi še toliko bolj udaren. Ne za vsakogar, a kljub temu odlično.« B. C.

EKSTRAVAGANCA

Sklop Ekstravaganca je, kot je predlanskim za Radio Študent upravičeno zapisal Robert Kuret, »dobro vodilo za iskalce ekscentričnosti in žanrskega filma«. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Med letošnje umetniško najsijajnejše »ekstravagantneže« lahko prištevamo ingeniozni izraelski tragikomični triler Veliki, zlobni volkovi, Saulnierjevo Otožno razdejanje kot presunljiv »konglomerat klasičnega trilerja maščevanja, nekoliko grotesknega (anti)junaka in črnohumornih vložkov« (Jasna Levanič) ter Naporen dan, domiseln, obešenjaški in presenetljivo nepredvidljiv severnokorejski neo-noir triler o »napornih dnevih« detektiva Ko Gun-sooja. Sledijo umetniško nekolikanj manj prepričljivi – razmeroma medla »found footage« grozljivka Jama, ki pa uspe zahvaljujoč neizprosno klavstrofobičnemu vzdušju vsaj malce omiliti svojo siceršnjo derivativnost, Groba montaža kot bizaren »metamentarni« vpogled v nastajanje fiktivnega eksploatacijskega filma ter Zlo za petami, svojska tematizacija spolnosti, ob kateri »se zvesti gledalec grozljivk kar ne more znebiti občutka déjà vuja, ki pa ga hkrati [vendarle] spremlja nenavadna svežina« (Jasna Levanič). Koridorjev tosklopski izbranec je film VELIKI, ZLOBNI VOLKOVI, o katerem sem pisal, da ga »odlikujejo dodelana in elegantna režija, vrhunska igra, pretresljivo dognana prepletenost, zraščenost tragike in (pogosto prav absurdne, potujitveno učinkujoče) komike, stiskajoče vzdušje, kakršno bi [...] filmu [...] lahko zavidal celo marsikateri težkokategorni triler, in ki s približevanjem – nenadnemu, neslutenemu – zaključku pridobi prav osupljive razsežnosti ter nazadnje kulminira v vznemirljivem in zapomljivem sklepnem prizoru«. B. C.

KRALJI IN KRALJICE

Letošnji sklop Kralji in kraljice bi se zlahka (vsaj deloma) uvrstil tudi pod Ekstravaganco. Vsevrstna čudaškost in čudnost sta puhtela iz por »kraljevskih« filmov. Od tistih manj nenavadnih bržkone prvi skoči v oči Najbolj iskani človek, eden izmed zadnjih filmov pred kratkim preminulega kvalitativnega revitalizatorja sodobnega ameriškega (celo holivudskega) filma Philipa Seymourja Hoffmana (ki, kakopak, ni razočaral), film pa je za operacije državnih tajnih služb nekaj takega kot serija The Wire za prikaz uličnega sveta drog in policijskega spopadanja z njim. Ameriški programski kompanjon Nočne poti je s sorodnim vzdušjem bolj aktivistično aktualen, a spet v svoji navadnosti izstopa od preostalih. Kot protiuteži zato recimo Težko je biti bog (o znanstveniku, ki prispe na planet, podoben našemu, a ujet v srednjeveško dobo) ali pa Ljudje ptice (nekakšen poskus ekranizacije magičnega realizma v današnjem svetu) izpadeta še toliko bolj fantastična, izvenprostorska in tuja, posledično pa morda tudi zanimivejša. Koridorjev tosklopski izbranec je TEŽKO JE BITI BOG, o katerem sem pisal: »Filozofsko-eksperimentalni model podajanja analogije današnjega sveta kljub vizualno popolnoma navdihujoči črno-beli tehniki snemanja na vsakem koraku implicira, da svet ni črno-bel, temveč le črn.« T. K.

Če bi se radi še podrobneje seznanili z nedavnim liffovskim dogajanjem, ste vabljeni k branju naših festivalskih kratkic in recenzij: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/search/label/LIFFE

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Lahko noč, mamica / Ich seh Ich seh / Goodnight Mommy (rež. Veronika Franz, Severin Fiala, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3086442/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/goodnight_mommy/

Mama dvojčkov po vrnitvi z operacije obraza radikalno spremeni družinski ritem bivanja. Zavoljo svojega zdravljenja se popolnoma izolira od zunanjega sveta, od svojih sinov pa zahteva spoštovanje novega, zaostrenega dnevnega reda. To se kaj kmalu zrcali v spremembi njihovih medsebojnih odnosov, ki postanejo sovražni, nenavadni, maščevalni in čedalje agresivnejši. Otroka se začneta spraševati, ali je to zares njuna mama. Vse skupaj se izteče v šokanten konec.
Čeprav tekom filma postane jasno, da mama ne ravna v skladu z nekimi smiselnimi normami sorazmernosti vzgoje, se nenehno sprašujemo, od kod prihaja ta neverjetna otroška zloba oz. vsaj, kaj jo poraja, da se kaže na tako brutalen način. Gledalec nenehno išče kulturne in drugačne indice, ki bi mu pomagali razložiti izvorni kontekst njihovega medsebojnega nerazumevanja. Vsa tovrstna ugibanja in domneve zavrže konec in na plano potegne tragično predzgodbo, ki odpre problematiko travme in nesrečne izgube ljubljene osebe. Pri tem se razpre celo polje vprašanj, ki pa se veže na možno determiniranost življenjskih usod zaradi enega nesrečnega dogodka. Lahko noč, mamica, dobitnik festivalske nagrade vodomec, ni samo film psihološke napetosti, temveč predvsem film groze.

Jan Podbevšek

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Kosec / Kosac (rež. Zvonimir Jurić, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3833134/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kosac_2014/

Nesrečni popotnici Mirjani (Mirjana Karanović) na cesti sredi kmetijskih površin ponoči zmanjka goriva. Na srečo (ali nesrečo) je tu traktorist Ivo (Ivo Gregurević), ki jo je pripravljen peljati do bližnje bencinske črpalke. Da je režiserju in soscenaristu Zvonimirju Juriću, kakor sam pravi, veliko do »tistega, kar se čuti v zraku«, postane jasno že na samem začetku. Vožnja z redkobesednim Ivom postaja za gledalca vedno bolj naporna, in slutnja, da bo šlo nekaj narobe, se kmalu potrdi. Ko vidno zaskrbljeni prodajalec goriva opozori Mirjano, naj bo v družbi svojega »rešitelja« previdna, postane tudi njej jasno, da je z nočnim koscem nekaj hudo narobe. Z odločitvijo, da se navkljub znanju o Ivovem grozljivem zločinu odpelje z njim, se nadaljuje docela neizprosno stopnjevanje napetosti, ki vse do bridkega konca ne popusti. Tri podzgodbe, vse povezane s protagonistovo temno preteklostjo, se združijo v vrhuncu, ki ponudi dokončen odgovor na problem stigme. Čeprav je prestal naloženo kazen, mu ne bo nikoli zares oproščeno in plašč noči ga ne more skrivati za vedno. Film je tako produkcijsko kot pripovedno zelo odprt, gledalcu pa ponudi pristen stik z lastnimi strahovi, dvomi in prepričanji. Izkušnja Jurićeve najnovejše stvaritve je vsekakor lahko zelo »težka«, hkrati pa vas bo le redkokatera zgodba na tako pristen način prisilila v prevpraševanje tistega pregovora o volku, ki ne menja kože.

Mark Bračič

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Kralji in kraljice: Stratos / Το Μικρό Ψάρι (rež. Yannis Economides, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3259474/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/to_mikro_psari/

Zadnjih nekaj let ob omembi Grčije pomislimo le na eno: opustošenje. Katastrofalna finančna kriza se je ob intervenciji mednarodne varčevalne mantre prelila v izredne socialne razmere za malega človeka. Grški film je kot odslikava in refleksija dogajanja tako postal umetnina kolektivne in individualne groze. Prav s slednjo nas navdaja zgodba Stratosa (Vangelis Mourikis), tipične žrtve radikalnih domačih razmer. Kot nekdanji zapornik po prihodu na prostost čez dan nadaljuje s svojo staro, morilsko obrtjo, ponoči pa se zaradi krinke zaposli v pekarni. Sčasoma zopet zapade v sredino kriminalnih omrežij moči in se tako zaplete v vrtinec klanskega klanja. Zaradi pomoči svojemu staremu mafijskemu šefu Leonidasu ostane brez vsega in prevaran, a odločen, da tudi zavoljo lastne odrešitve in življenja ter preprečitve načrtovane pedofilije obračuna z vsemi največjimi izmečki svoje okolice. Film je prava alegorija izgube vere v človeštvo in človeškost ter nekakšna projekcija prihodnosti držav z obrobja, t. i. polperifernih in perifernih držav. Ostalin etičnih zakonov in moralne intuicije se bolj držijo poklicni morilci kot večina preostale »normalne« družbe, ki le pasivizirano in nemo opazuje propad zahodne civilizacije.

Jan Podbevšek

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Zimsko spanje / Kis uykusu (rež. Nuri Bilge Ceylan, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2758880/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/kis_uykusu/

Letošnji dobitnik zlate plame v Cannesu je turška mojstrovina Zimsko spanje, za katero je režiser Nuri Bilge Ceylan našel inspiracijo v kratkih zgodbah Antona Pavloviča Čehova. Skozi prelepe posnetke anatolskih step in v kamen vklesanih naselbin spoznamo Aydina (Haluk Bilginer), upokojenega igralca, ki skupaj s svojo ženo in sestro vodi odročen hotel, v prostem času pa piše kolumne. Gledalca skoraj tri in pol ure trajajoči film izčrpa s (pre)dolgimi dialogi med peščico likov, statičnimi kadri in pomanjkanjem pravega dogajanja. Hkrati pa mu prav skozi te elemente ponudi poglobljeno študijo odnosov ter vprašanja vesti. Zimsko spanje nima črno-belih likov, vsako osebo spoznamo z mnogih plati; vrednote so uporabljene kot orožje, dobrodelnost kot poskus odrešitve, ponos pa premaga razum. Priporočen ogled na velikem platnu!

Andraž Mele

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Pleme / Plemja (rež. Miroslav Slabošpicki, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1745787/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/plemya/

Pleme je udarni in čustveno nabiti prvenec ukrajinskega režiserja Miroslava Slabošpickega, ki se mu je pri ustvarjanju ganljive zgodbe o tragični usodi gluhih ukrajinskih najstnikov pridružil zverzirani kamerman in producent Valentin Vasjanovič. Zgodba sledi gluhonememu Sergeju (Grigori Fesenko), novincu na internatu za gluhe, kjer se že prvi dan zaplete v podzemeljsko združbo mladih, ki kradejo, se pretepajo in prodajajo svoje vrstnice. Po spletu naključij se začne hitro vzpenjati po lestvici tolpe in se dodatno zaplete v pajčevino kriminala, ko se zaljubi v eno od prostitutk, Ano (Jana Novikova).
Film, ki znakovnemu jeziku ne priloži podnapisov ali kakršnekoli razlage, nam že v začetku vzbudi občutek tesnobe. Zvoki okolja so v tišini kretenj veliko bolj preteči, kot se nam zdijo v vsakdanu. Odlična narativa in čustvena igra igralcev (od katerih so vsi gluhonemi) nam omogoči, da kljub nepoznavanju kretenj lahko osnovam zgodbe in predvsem čustvom brez težav sledimo. Pristen občutek izolacije v svetu manjšine in borba za obstoj (čeprav v kriminalni združbi) sta prikazani na ganljiv in tenkočuten način, ki propad protagonistov naredi še toliko bolj udaren. Ne za vsakogar, a kljub temu odlično.

Nina ŽakeljTrostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Posvečeno: Ruben Östlund: Igra / Play (rež. Ruben Östlund, 2011): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1376717/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/play_2011/

Film Igra je kot psevdo-dokumentarec osnovan na dejanskih dogodkih, ki so sredi dvatisočih vznemirili švedsko javnost. Nekaj let kasneje je Östlund poskrbel, da se je javnost spet razburila, tokrat zaradi postavljanja preteklosti v nov kontekst. Film načenja temo najstniškega nasilja na zelo doživet način, ki se kaže preko elaboriranih tatinskih tehnik tolpe temnopoltih Göteborčanov. Njihova specialiteta so mobilni telefoni, njihova igra usklajena, večplastna, celo umetniška, bi se lahko reklo. Tukaj pa se medvrstniško nasilje konča in začne se črno-beli svet rasizma, s problematiko katerega film dokončno ne obračuna. Tovrstna, vedno aktualna vprašanja vam bo režiser namreč raje zapakiral »za na pot«, saj kroga nasilja in nestrpnosti pač ni mogoče predreti v dveh urah. Deležni pa boste jasnega in mojstrsko prikazanega namiga v smeri tretjega Newtonovega zakona.

Mark Bračič

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Retrospektiva: Veliko platno: Francoska zveza / The French Connection (rež. William Friedkin, 1971): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0067116/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/french_connection/

Francoska zveza Williama Friedkina je leta 1971 osvojila pet oskarjev: bila je prvi »najboljši film« z oznako R in je osmodila Kubrickovo Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange).
Jimmy »Popeye« Doyle (Gene Hackman) v lovu na preprodajalce mamil s partnerjem pride na sled ogromni pošiljki heroina; težava je le v tem, da zločince sovraži s tako strastjo, da jim je po metodah sčasoma nevarno blizu …
Podobno kot v Izganjalcu hudiča (The Exorcist) dve leti zatem se Friedkinu v Francoski zvezi ni mudilo: tempo tega arhetipa sodobnega ameriškega kriminalnega filma je zmeren (ali pa se morda tako zdi le današnjemu gledalcu?), a zato izbruhi akcije in nasilja toliko bolj presunejo, učinek znamenitega pregona pa eksponentno naraste z dejstvom, da ni bil v celoti načrtovan.
Hackman, ki je bil nagrajen z oskarjem, vlogo impulzivnega policista odigra sijajno in podvig ponovi leta 1975 v nekam obskurnem nadaljevanju, ki ga je režiral John Frankenheimer.

Aljaz Vogrin

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Kralji in kraljice: Ljubosumje / La jalousie (rež. Philippe Garrel, 2013): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2511670/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/jealousy_2014/

Režiser Philippe Garrel nas s svojim delno avtobiografskim filmom Ljubosumje opomni na veliko izrazno moč filmske podobe. Dolgi in počasni črno-beli posnetki, ki sledijo tradiciji francoskega novega vala, ter bližnji plani obrazov in rok nas popeljejo v intimno notranjost filmskih junakov, ki se vsak na svoj način spopadajo s pestmi ljubezni, ljubosumja in medsebojnih odnosov. Tridesetletni Louis, ki ga zaigra režiserjev sin Louis Garrel, zapusti svojo ženo in otroka zaradi igralke Claudie. Slednja, tudi sicer negotova v življenju, saj že več časa ne dobi nobene vloge, se ne more otresti strahu, da jo bo novi partner zapustil. Strah preseže z nezvestobo, ki preobrne pol ljubosumja, tako da je na koncu Louis tisti, ki si skoraj vzame življenje. Melanholično vzdušje njune tragične ujetosti v cikel prevar in nezvestobe, ki ga nista sposobna preseči in razrešiti, prekinja pristna otroška radoživost male deklice Charlotte, ki nas spomni, kako preprosta in nezahtevna je otroška ljubezen.

Špela Elizabeta Gala

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Posvečeno: Ruben Östlund: Igra / Play (rež. Ruben Östlund, 2011): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1376717/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/play_2011/

Film Igra je kot psevdo-dokumentarec osnovan na dejanskih dogodkih, ki so sredi dvatisočih vznemirili švedsko javnost. Nekaj let kasneje je Östlund poskrbel, da se je javnost spet razburila, tokrat zaradi postavljanja preteklosti v nov kontekst. Film načenja temo najstniškega nasilja na zelo doživet način, ki se kaže preko elaboriranih tatinskih tehnik tolpe temnopoltih Göteborčanov. Njihova specialiteta so mobilni telefoni, njihova igra usklajena, večplastna, celo umetniška, bi se lahko reklo. Tukaj pa se medvrstniško nasilje konča in začne se črno-beli svet rasizma, s problematiko katerega film dokončno ne obračuna. Tovrstna, vedno aktualna vprašanja vam bo režiser namreč raje zapakiral »za na pot«, saj kroga nasilja in nestrpnosti pač ni mogoče predreti v dveh urah. Deležni pa boste jasnega in mojstrsko prikazanega namiga v smeri tretjega Newtonovega zakona.

Mark Bračič

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Retrospektiva: Veliko platno: Francoska zveza / The French Connection (rež. William Friedkin, 1971): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0067116/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/french_connection/

Francoska zveza Williama Friedkina je leta 1971 osvojila pet oskarjev: bila je prvi »najboljši film« z oznako R in je osmodila Kubrickovo Peklensko pomarančo (A Clockwork Orange).
Jimmy »Popeye« Doyle (Gene Hackman) v lovu na preprodajalce mamil s partnerjem pride na sled ogromni pošiljki heroina; težava je le v tem, da zločince sovraži s tako strastjo, da jim je po metodah sčasoma nevarno blizu …
Podobno kot v Izganjalcu hudiča (The Exorcist) dve leti zatem se Friedkinu v Francoski zvezi ni mudilo: tempo tega arhetipa sodobnega ameriškega kriminalnega filma je zmeren (ali pa se morda tako zdi le današnjemu gledalcu?), a zato izbruhi akcije in nasilja toliko bolj presunejo, učinek znamenitega pregona pa eksponentno naraste z dejstvom, da ni bil v celoti načrtovan.
Hackman, ki je bil nagrajen z oskarjem, vlogo impulzivnega policista odigra sijajno in podvig ponovi leta 1975 v nekam obskurnem nadaljevanju, ki ga je režiral John Frankenheimer.

Aljaz Vogrin

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: 20.000 dni na Zemlji / 20,000 Days on Earth (rež. Iain Forsyth, Jane Pollard, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2920540/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/20000_days_on_earth/

Končno se nam je ob poplavi bogatih zvezdnic, ki niso zaslovele zaradi ničesar substancialnega, ponudila možnost, da spremljamo dan nekoga, ki je osmislil svoje in življenje drugih. Naslovni film nam predstavi 20.000. dan življenja umetnika Nicka Cavea, čigar glasbo poznamo iz kasetnih trakov, ploščkov in vinilk. Glavni akter vrhunskih Nick Cave and The Bad Seeds nas s kančkom sarkazma popelje skozi vsa obdobja svojega življenja. Čeprav sta začetek in konec intimna, tega ni moč trditi za sredico, ki nam ne prikriva ničesar: od psihoanalitične obravnave njegovega otroštva, obujanja grenkih in sladkih spominov, do strahu, da bo njegova življenjska zgodba pozabljena, česar se je otresel z očitnim dejanjem – dokumentarcem o sebi. Na trenutke je njegovo igranje nenaravno do te mere, da spominja na osnovnošolca, ki recitira pesem, ob drugi priložnosti čustveno preigrava misli o sebi, ki se z vrhunskimi kadri elegantno sestavljajo. Protagonist svojo življenjsko zgodbo razlaga skozi vožnjo po Brightonu s Kylie Minogue ter z Blixo Bargeldom, preko diapozitivne retrospektive, snemanja zadnje plošče Push the Sky Away in starega znanca Warrena Ellisa, ki ohranja pristnost in prizemljenost filma s svojo sproščeno igro, kar drugim igralcem ne uspe najbolje. Kot je za The Guardian zapisal Mark Kermode: »Človek ne ve, ali bi se smejal, kričal ali zehal.«

Klara Zupančič Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Prosti pad / Szabadesés (rež. György Pálfi, Zsófia Ruttkay, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3671480/

Prosti pad je niz kratkih impresij iz življenja prebivalcev stanovanjskega bloka, povezanih v celoto s poskusom samomora starejše gospe, prav tako stanovalke iste stavbe. Okvirna zgodba je izvirna in odlično izvedena, vendar služi le kot skelet za sosedske zgodbe, ki jim je skupna samo šokantnost. Nekatere se poslužijo le prijetno zabavnega nadrealizma, spet druge pa nas popolnoma razorožijo, na primer z grafičnim prikazom nekoliko drugačnega poroda ali pa s temačno prezenco krave pri jedilni mizi. Film odlikuje izvirna kamera, še posebej pa izstopa glasbena podlaga brazilskega izvajalca Amona Tobina (Ninja Tune), ki je z režiserskim duom sodeloval že pri Taksidermiji (Taxidermia, 2006). Filmu gre očitati le nekoliko pretirano neuravnovešenost podzgodb, saj nekatere zares izstopajo, ostale pa v primerjavi z njimi preprosto zbledijo. S Prostim padom vzpon na streho stanovanjskega bloka postane sprehod čez vse, kar ljudje počnemo – in česar ne.

Andraž Mele

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Birdman (rež. Alejandro González Iñárritu, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2562232/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/birdman_2014/

Michael Keaton si je superjunaški kostum nadel leta 1989 in 1992: obakrat je igral Batmana. Letošnji Birdman pa zanj ne pomeni vnovičnega okušanja stare slave (čeprav še zmeraj najboljšo vlogo zadnjih let). Ni, kot namiguje ime, posnet po stripovski predlogi; nov film mehiškega režiserja Alejandra Gonzáleza Iñárrituja je prej nekakšna meta-narativna črna komedija, ki venomer niha med zelo dobrim in odličnim in pogosto kar poka od energije ter ne dopušča mežikanja: kamera se noče in noče umiriti, ko likom sledi vsepovsod, šale pa prihajajo tako bliskovito, da, če nam uspe ujeti vse, ne vemo, kateri naj se pravzaprav smejimo.
Tragikomična zgodba o propadlem hollywoodskem zvezdniku, ki vse stavi na režijo gledališke igre, nagovarja k samosvojemu odnosu do življenja in nas krepko navdihne, četudi nam pravzaprav sporoča, da se mora igralec dandanes ob odrskem samomoru tudi zares ustreliti v glavo, če pričakuje odziv občinstva.

Aljaz Vogrin

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Ekstravaganca: Otožno razdejanje / Blue Ruin (rež. Jeremy Saulnier, 2013): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2359024/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/blue_ruin/

Precej redki so filmi, ki zlezejo pod kožo, še krepko preden se filmsko dogajanje sploh požene v tek. Otožno razdejanje je natanko to: film, ki šokira, vendar ne toliko s skorajda naturalističnimi prizori nasilja in krvi, temveč predvsem s pogledom, z očmi protagonista Dwighta (Macon Blair). Prvo tretjino filma besede tako sploh niso potrebne, pa tudi v nadaljevanju je prav igra M. Blaira tista, ki poenoti in mojstrsko uravnovesi elemente, ki bi sicer lahko delovali precej klišejsko. Kot konglomerat klasičnega trilerja maščevanja, nekoliko grotesknega (anti)junaka in črnohumornih vložkov, film preprosto funkcionira. V veliki meri tudi spričo izvirne tematizacije principa »zob za zob«, kjer se kljub temu, da je atmosfera filma izrazito nemoralistična, nikakor ne znajdemo onstran dobrega in zlega.

Jasna Levanič

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Ritem norosti / Whiplash (rež. Damien Chazelle, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2582802/
Rotten tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/whiplash_2014/

Ko se v isti sobi srečata ultra-ambiciozni učenec in ultra-ambiciozni učitelj nastane ultra-velika možnost, da bo prišlo do vnetja in posledično ognja. Če sta oba dovolj vztrajna ter imata jeklene živce in telo, bosta uspela ogenj obvladati. Zgodila se bo mojstrovina, ki je vredna malo več kot njuno ubogo povprečno življenje. Glasbena drama Ritem norosti v vseh svojih stosedmih minutah predstavlja s trnjem posuto pot do glasbene perfekcije. Na tej poti oziroma, bolje rečeno, vlaku smrti je gledalec prikrajšan za ozadje, ki je oba glavna lika naredilo takšna, kot sta, iščoča presežek v mlačnem svetu povprečnosti. Pa vendar, film se ne sprašuje, ali je družbeno in moralno sprejemljivo vse svoje sile usmeriti v karierni uspeh. Če se takim vprašanjem ne izogneš, potem ti nikoli ne bo uspelo. Lahko se ti zgodi tisto najbolj sramotno, kar ima učenec Andrew Neyman (igra ga Miles Teller) izpisano na steni svoje sobe: »If you don't have ability, you wind up playing in a rock band!«

Dejan Burgar

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Pogled tišine / The Look of Silence (rež. Joshua Oppenheimer, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3521134/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_look_of_silence/

Dokumentarni svet Oppenheimerjevega najnovejšega filma je v primerjavi s predlanskoletnim žanrsko-tematskim predhodnikom Teater ubijanja (The Act of Killing) zastavljen bolj konvencionalno in predvsem manj teatralično, z zaobrnitvijo perspektive pa zadobi bolj osebno in konfrontacijsko razsežje. Spremljamo okulista Adija Rukuna, mlajšega brata med indonezijskim genocidom v šestdesetih letih preteklega stoletja okrutno umorjenega »komunista«; tako so namreč tamkaj stigmatizirali in pogosto še dandanes stigmatizirajo vse »nezanesljive elemente«. Ta se preko vprašanj, ki so za sogovornike nelagodno globoka, sooči z ostarelimi krvniki, (so)odgovornimi za bratovo smrt, ter se pri tem poskuša prebiti skozi meglo propagandističnih popačenj in sprenevedanj do resnične zgodovine, zlasti pa do kar se le da občega ovedenja nihilistično-destruktivne srčike indonezijske revolucionarne polpreteklosti (v marsičem pa tudi njene »demokratične« zdajšnjosti). Pretanjena virtuoznost, s katero so prepleteni vznemirljivi dialogi, presunljiva živopisnost narave, grozovita otopelost vodij odredov smrti pri filigranskem opisovanju umorov ter ganljivi, pogostokrat že kar ekscesni vpogledi v bolj ali manj tegobno življenje Adijevih več kot stoletnih staršev, bržčas že sama po sebi razgrinja kompleksno umetniško vrednost naslovne stvaritve. V njenem drznem prispevku k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja in posameznih zgodovinskih odločitev pa lahko celo zaslutimo prav posebno epohalnost.

Blaž Cotman

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Ekstravaganca: Zlo za petami / It Follows (rež. David Robert Mitchell, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3235888/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/it_follows/

Mitchellovo Zlo za petami se vselej giblje nekako po robu. Je film, pri katerem se zvesti gledalec grozljivk kar ne more znebiti občutka déjà vuja, ki pa ga hkrati spremlja nenavadna svežina. Če po eni strani pade v kategorijo že dodobra prežvečenih najstniških srhljivk, pri katerih si ne moremo kaj, da ne bi mestoma zavili z očmi ob rahlo banalnih dialogih in prosojnih likih, pa film po drugi stani fascinira z mogočno srh vzbujajočo glasbo, ki mojstrsko gradi suspenz. Mladostniška spolnost – kot rdeča nit filma – je obenem prikazana kot izvor zla in slednjič kot njegovo izničenje. Narava, »kajstvo« zla, ki je protagonistom vselej za petami, ni nikdar prevprašana, kar deluje kot največja slabost in najmočnejša prednost filma. Mitchellova grozljivka tako ne razlaga, temveč primarno gradi na efektu, s čimer gledalca pusti hladnega, obenem pa ga na smrt prestraši.

Jasna Levanič

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Foxcatcher: Boj z norostjo / Foxcatcher (rež. Bennett Miller, 2014): +

IMDb: www.imdb.com/title/tt1100089
Rotten Tomatoes: www.rottentomatoes.com/m/foxcatcher

Čeprav nima obsežne filmografije, je Miller z obema igranima biografijama (Capote, Moneyball) ujel glavni osebi v njunih (še tako posebnih) bistvih. Intrigo je uspel (po)ustvariti z močjo izvabljanja najboljšega iz igralcev, predvsem pa s prenašanjem fokusa na posamezne značajske ekstreme. S to odliko je v starejšem bogatem čudaku Johnu du Pontu našel popoln košček gline, ki jo je z igralcem Stevom Carellom zbil v uprizorjeno perfekcijo. Obremenjen z otroškimi travmami, nenehnim iskanjem potrditve pri aristokratski materi in sociopatskimi veličinskimi blodnjami samoimenovani zlati orel Amerike na svoje enormno posestvo zvabi uspešnega, a navidez počasnega rokoborca Marka Schulza (presenetljivo fantastičen in tankočuten Channing Tatum). Slednji v njem sprva vidi očeta, ki bi ga uspel rešiti sence starejšega brata, prav tako uspešnega rokoborca, Dava (Mark Ruffalo), a kmalu du Pontove (psihološke) pomankljivosti začnejo uničujoče vplivati na zlahka manipuliranega Marka. Ko se slednji tega zave, se začne vzdušje stopnjevati in s prihodom Dava na posestvo du Pont ciklično ponavljati, varnost (in nekolikšna izpetost in dolgočasnost) v razmeroma nedolžnem sosledju dogodkov pa Miller na tisti pravi točki prekine s pretresljivim bumom, ki zamaje temelje našega pogleda na navidezno nedolžnost ekscentričnosti in nas naredi večno paranoične.

Tine Kolenik

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Oblaki nad Sils Mario / Sils Maria (rež. Olivier Assayas, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2452254/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/clouds_of_sils_maria/

Sils Maria je mističen kotiček v švicarskih Alpah, kjer se od časa do časa pojavi posebna formacija oblakov, imenovana tudi Malojska kača. Istoimenska gledališka predstava, navdahnjena prav s tem krajem, med zvezde izstreli mlado Marie Enders (Juliette Binoche), 20 let kasneje pa ji je ponujeno sodelovanje pri remaku, tokrat v vlogi starejšega lika. Cel film je tako preočitna metafora soočanja mladosti s starostjo, saj protagonistko povozi čas v obliki vzpenjajoče se igralke Jo-Ann (Chloë Grace Moretz). Obe sta v svoji igri pretirani in na trenutke delujeta nenaravno, še več, v vlogi Marijine osebne pomočnice ju celo zasenči presenetljivo zrela igra Kristen Stewart. Posebnost filma naj bi bila njegova metafikcijskost (gre za »igro v igri«), toda zelo neučinkovit razplet poruši zanimivo zastavljene temelje. Nezapomljivo.

Veronika Šoster

Trostopenjska lestvica: +, o, -