Leto izdaje: 2015
Tomaž Šalamun se je »utrudil podobe svojega plemena« že leta 1963, zato
je kar na začetku svoje pesniške poti brezkompromisno prelomil vsa
ustaljena pravila in začel znova. Najprej z nenadkriljivo partijo Pokra,
med katero je postregel z nepozabnimi Gobicami, zapel je Balado za
Metko Kraševec, hodil po zemlji naši in »dobil čir na želodcu«, zato je
meni nič tebi nič vpregel Sončni voz in odpotoval kar na vse konce
hkrati – zdel se je nesmrten –, dokler se ni 27. decembra lani za vedno
poslovil in nas pustil same s svojo poezijo.
Orgije so njegova prva pesniška zbirka, katere izida ni doživel in verjetno tudi zadnja, ki jo je uredil sam, začenja pa se prav z verzi o smrti: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so / umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne / šalice. Umrlo je zlato morje …«
A če za trenutek pozabimo na preroškost in tragičnost začetnih verzov, so Orgije še vedno zbirka, ki ostaja zvesta Šalamunovemu pesniškemu jazu – v njej se kar tre pesmi, polnih prekipevajoče energije in močnih podob: »Tune, kot gumbi, se tudi svetlikajo,« niti za sekundo ne zapade v konvencije jezika (»Ti kar uporabljaj / komplicirane / besede. Jaz jih ne / bom«) ali pomenov, ampak z lastno ustvarjalno močjo riše svoj svet, ki ga naseljujeta enigmatičnost in brezmejnost. »Dali so me v travo, / iz mene so zrasle mušnice,« ali pa: »samo enkrat sem dal jezik na / palubo in mi ga je / prešpiknilo,« se priduša lirski subjekt, ki skozi dvovrstične verze drvi v brezčasnost »novega plemena« Tomaža Šalamuna, ki ga je ustvaril s trdim delom, kakor v Orgijah beremo o pesniškem velikanu Mallarméju, ki »je imel v kolenu drobce opeke par let. / Potem jih je razsolzil.« Veličino tega dela Šalamun lepo strne v verz: »Brisali smo si čelo. / Zrušili katedrale.«
Šalamunovo poezijo odlikuje ravno ta zavest o ustvarjanju, ki je bilo tako samosvoje, tako radikalno in neponovljivo, da je uspelo vzpostaviti neustrašno poezijo, ki se preko nepreštevnih zbirk plete in prepleta in pripelje do Orgij, ki so prav to – orgije pomenskih struktur, ki živijo dalje, čeprav njihovega stvaritelja ni več. Eden izmed verzov pravi tole: »Jaz sem si zagotovil / pravico / da lahko / kamorkoli / položim svojo /glavo,« in še kako prav ima.
Veronika Šoster
Orgije so njegova prva pesniška zbirka, katere izida ni doživel in verjetno tudi zadnja, ki jo je uredil sam, začenja pa se prav z verzi o smrti: »Umrli so obrazci. Umrl je dvižni / most. Umrla je senca. Roke so / umrle. Včasih posije sonce na hrbet / čez prt. Premikamo srebrne / šalice. Umrlo je zlato morje …«
A če za trenutek pozabimo na preroškost in tragičnost začetnih verzov, so Orgije še vedno zbirka, ki ostaja zvesta Šalamunovemu pesniškemu jazu – v njej se kar tre pesmi, polnih prekipevajoče energije in močnih podob: »Tune, kot gumbi, se tudi svetlikajo,« niti za sekundo ne zapade v konvencije jezika (»Ti kar uporabljaj / komplicirane / besede. Jaz jih ne / bom«) ali pomenov, ampak z lastno ustvarjalno močjo riše svoj svet, ki ga naseljujeta enigmatičnost in brezmejnost. »Dali so me v travo, / iz mene so zrasle mušnice,« ali pa: »samo enkrat sem dal jezik na / palubo in mi ga je / prešpiknilo,« se priduša lirski subjekt, ki skozi dvovrstične verze drvi v brezčasnost »novega plemena« Tomaža Šalamuna, ki ga je ustvaril s trdim delom, kakor v Orgijah beremo o pesniškem velikanu Mallarméju, ki »je imel v kolenu drobce opeke par let. / Potem jih je razsolzil.« Veličino tega dela Šalamun lepo strne v verz: »Brisali smo si čelo. / Zrušili katedrale.«
Šalamunovo poezijo odlikuje ravno ta zavest o ustvarjanju, ki je bilo tako samosvoje, tako radikalno in neponovljivo, da je uspelo vzpostaviti neustrašno poezijo, ki se preko nepreštevnih zbirk plete in prepleta in pripelje do Orgij, ki so prav to – orgije pomenskih struktur, ki živijo dalje, čeprav njihovega stvaritelja ni več. Eden izmed verzov pravi tole: »Jaz sem si zagotovil / pravico / da lahko / kamorkoli / položim svojo /glavo,« in še kako prav ima.
Veronika Šoster
