[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Franz Kafka - Grad

Režiser: Janusz Kica
Dramatizacija: Goran Ferčec
Dramaturginja: Mojca Kranjc
Premiera: 14. februar, SNG Drama

V letošnjem repertoarju ljubljanske Drame smo zagotovo postali rekorderji v izbiri del, ki so skorajda ustvarjena, da se ne bi nikoli odigrala na odru. Nekaj takšnega smo, podobno kot pri Mannovi Čarobni Gori, lahko razmišljali tudi med predstavo Kafkinega Gradu.

Pri vstopu v dvorano nas preseneti mreža, ki se razposteza med in nad gledalci, in daje občutek večdimenzionalnosti. Gre za namig sodobnega scenografije, ki pa žal ni prišel do izraza. Koncept bi lahko mirno opisali kot mešanico filmske Ane Karenine Joa Wrightova (2012) in Pandurjevega Riharda III+II, saj je v določenih elementih asociacija praktično nujna.

Igralska zasedba je bila izmed vseh predstav letošnje sezone najbolj uravnotežena, tako po kakovosti kot vzdušju, delovala je homogeno in uskaljeno. Fenomenalen Branko Šturbej v glavni vlogi je odlično uprizoril “absolutno svobodo” v družbi, ki temelji na birokratski oblasti in je vodena po pravilih (namišljene) hierarhije. Prečudovita Polona Juh in njena Frida, ki nas ne zna razočarati, je znova dokazala, da ni igralka, ki bi ji vloga morala biti pisana na kožo, saj si jo zna " na kožo napisati " sama.

Nujno potrebno je omeniti še dva obrobna igralca: gostujočega študenta Roka Kravanjo, ki se ga v prihodnje močno veselimo, saj je bila njegova sestava in uprizoritev lika pomočnika med najboljšimi ter članico starejše generacije, Katjo Levstik, ki je bila s svojim skorajda nemim likom v vseh prizorih, kjer je nastopala, temelj vzdužja. V vlogi učitelja in sla blesti Saša Tabaković s svojo fenomenalno mimiko, telesno kot obrazno.

Roman je vsekakor aktualen, saj se nenehno srečujemo z vprašanji o smotrnosti hierarhije meščanstva, malomeščanstva, spola, oblastnikov, tujcev, idealistov (...), a ta aktualnost ni bila na noben način izpostavljena niti prikazana.Pri Kafkinih besedilih upravičeno pričakujemo in hvalimo odprtost ali bolje rečeno neomejenost, ki pa je v tej predstavi vseeno ušla izpod nadzora. Ustvarjalci namreč neskončnosti in večnosti tematike niso uspeli zajeti in ujeti na način, da bi pred nami ustvarila smiselen občutek neznosne ujetosti svobode.

Rok Pečečnik

SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave - Homer: Iliada

Premiera: 26. 1. 2015

Režiser: Jernej Lorenci
Dramaturgija: Eva Mahkovic, Matic Starina

Obstajajo dela, ki služijo politiki, ideologiji, ljubezni, sovraštvu, in tista, ki služijo večnosti. Iliada, začetek zahodne kulturne civilizacije, spremljevalka vseh velikih imen in izziv zadnjih treh tisočletij, ostaja večna.

Jernej Lorenci nas s svojim spektaklom opozarja na njen pomen, predvsem pa na njeno vrednost. Odkriva nam nove odtenke in potrjuje, da ne gre za primitivno delo temne davnine, temveč univerzalno shemo, ki se v nas samih in okoli nas odvija odtlej in se tudi bo, dokler se svet vrti.

Ekipi je uspelo dodelano priklicati antičnega duha skozi glasbo, ki sloni na disonančnih akordih in na srhljivem heksameterskemu ritmu. Hkrati pa se je v antični duh vpletla tudi nesnaga in darovi drugih, sodobnih časov.

V osnovi so bili epi peti in ne igrani. Tega načela se drži tudi Lorenci v svojem konceptu, ki celotno dogajanje preoblikuje v antično-moderni kabaret, kjer vodilno vlogo prevzame aiod (Janez Škof), ki zgodbo podaja ostalim igralcem.

Igralska zasedba, kljub temu, da je sestavljena iz dveh gledališč in gostujočih, precej ubrano funkcionira, pri čemer je treba izpostaviti, da se je v tej predstavi (zopet) močno pokazalo, da "stari mački" (Jernej Šugman, Janez Škof in Jette Ostan Vejrup) premorejo tisto nekaj, česar nekateri mlajši kolegi še niso našli, izvzemši Nino Ivanšin, ki je v svoji vlogi Tetide naravnost blestela. Odlično je zasedbo "rešil" tudi Jure Henigman, ki je v sicer skopem besedilu Ahila znal pričarati nekaj izvrstnih trenutkov.

Lorenci, kralj podrobnosti, nas v tem pogledu niti tokrat ni razočaral. Fantastična glasbena spremljava Zvezdane Novaković, ki je s svojo harfo in vokalom povzročila veliko mravljincev v dvorani. V morju efektov in podrobnosti gre izpostaviti predvsem prečudovito postavitev Ahila, ki sedi pred svojim garderobnim ogledalom in čaka na svoj nastop, ki mu ga je zrežirala usoda. Zagotovo pa je najbolj presunljivo sklepno dejanje, epilog, ko Zevs in Hera prineseta pravo živalsko truplo in ga iz nadzemeljskega sveta odvržeta v center dogajanja, med ljudi, kar vsekakor potrujeje misel, ki se je vsi (vsaj na tiho) zavedamo: vsi smo le kos umrljivega in umazanega mesa, ki je del božje igre.

Tovrstnih spektaklov do sedaj nismo bili pogosto deležni, upamo lahko, da bo Iliada, kot vrhunec gledališke sezone, uspela uveljaviti kakšne nove standarde tudi pri drugih režiserjih.

Rok Olaf Pečečnik

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Danilo Kiš - Peščena ura

Založba: Goga
Leto izdaje: 2014
Prevod: Seta Knop

Danilo Kiš je bil rojen 22.2.1935 v Subotici. Očeta, madžarskega Juda, so leta 1944 odpeljali v Auschwitz, od koder se ni vrnil, mamo, Črnogorko po rodu, pa je izgubil leta 1951. Po končanem študiju književnosti v Beogradu je pisal za mnoge revije in deloval kot lektor na različnih ustanovah, tudi v tujini. Umrl je 15.10.1989 v Parizu.

Prevladuje mnenje, da je ravno Peščena ura (Peščenik) njegovo največje delo, medtem ko je najbolj kontroverzno delo gotovo Grobnica za Borisa Davidovića, ki je izšla 1976 in sprožila burne odzive na tedaj še vedno konservativni jugoslovanski sceni - tako literarni kot družbeno politični. Kišev cilj pa je bil preprost: prekiniti s konservativnostjo in oviranjem pri razmišljanju. Vseeno so odzivi in verjetno tudi drugi vplivi spodbudili Kiša, da se je preselil v Francijo, iz katere se ni pogosto vračal. Pokopali so ga v Beogradu s pravoslavnim obredom, kar je bila njegova poslednja želja.

Peščena ura je tretja knjiga iz tako imenovanega "družinskega cikla". Začenši z Bašta, pepeo in Ranim jadom je Kiš našel nov izvir čustev za svoje ustvarjanje, to pa so spomini na očeta in mladost. Zgodba se odvija v družini Kiš med vojno, kjer narator (sin) poizkuša rekonstruirati karakter in usodo svojega očeta.

Celotna zgodba temelji na očetovem pismu, roman pa doživljamo kot fragmentarno spominjanje dogodkov, ki kot tok misli prodira na površje skozi pisanje omenjenega pisma. Fabula sama prikazuje potovanje Eduarda po različnih krajih, kjer se srečuje z različnimi ljudmi, ureja stvari in skuša sebi ter predvsem svoji družini, ki se v zgodovinskem trenutku sooča z vojno, na vsak način zagotoviti preživetje. Ker je sam judovske veroizpovedi, išče načine, na katere bi to zakril. Išče pa tudi druge možnosti, svoje otroke je dal denimo pravoslavno krstiti, da bi bili varni pred antisemitističnim cunamijem.
Glavne teme romana so vsekakor oče in njegova usoda, druga svetovna vojna in genocid.

Najbolj zanimiva pa je romaneskna struktura. Na koncu romana se bralcu prikaže originalno pismo, ki ga je Eduard 5. aprila 1942 napisal svoji sestri Olgi. To pismo pa je temelj, s pomočjo katerega zaključek romana povežemo z vsem dogajanjem prej, dobimo povzetek, odgovor in hkrati epilog.

Zgodba je tako kombinacija iluzije, zgodovinskih in osebnih dejstev ter spomina, ki je sam po sebi včasih iluzoren in nas zna tudi zavesti.

Poleg očetove zgodbe se v besedilu v fantomski obliki pojavljajo konkretna razmišljanja o svetu na primeru Newtonove teorije gravitacije in verskih zakonov in njihovih izvorov ter smislov.

"Enako je s prepovedjo alkohola. Svetnik se ga je napil in bruhal. Ker je začel klatiti neumnosti in se mu je zapletal jezik, ko je izgovarjal sporočila, ki jih je prejemal z neba, se je po ukazu sveta modrecev odpovedal alkoholu."

V tem romanu nas Kiš na svoj inovativen, a visoko estetski način popelje v ritmično nihanje morja med poezijo in surovostjo življenja, preprostega, krutega in resničnega. Tako plujemo med spomini, domišljijo, sanjami in smrtjo. Posameznika pa predstavi kot subjekt, ki so mu lastne prav vse te stvari. To je po njegovem mnenju cilj umetnika: da življenje in vso njegovo simboliko opazi in poetično ujame.

Kiš se v svojih delih sprašuje o smislu življenja, in tako je tudi v Peščeni uri, kjer zastopa bolj pesimistično stališče. Ne vemo, od kod smo, niti kam gremo, dejstvo pa je, kot je v romanu tudi zapisano, da je smrt konec. S tem nastavi ogledalo religijam in raznim filozofskim razmišljanjem, od katerih pričakuje, da bodo v njem zagledali svojo smešno podobo.

Kakšen pa je pomen Peščene ure kot simbola? Pretakanje peska lahko razumemo tudi v smislu prehoda generacij, kjer pesek teče enosmerno, hkrati pa se koščki različnih kamnov mešajo med seboj. Dejstvo je, da je teža peska brezpomenska, to pa simbolizira življenje samo. Pesek »mineva« skozi luknjo, ne glede na to, kaj delamo, kaj razmišljamo, želimo, hrepenimo ali verjamemo in ne glede na to, kako doživljamo sebe, svojo usodo ali usodo drugih. Pesek teče in je zgolj pepel kamna.

Gre za prvovrstno umetnino, ki sodi v sam vrh tudi na svetovni ravni. Kljub temu, da je branje romana (pa tudi Kiša nasploh) precej kompleksna stvar, nas v trenutkih zmedenosti in nekoherntnosti "tolaži" in spodbuja njegov slog, ki je izrazito subtilen, ukročen in hkrati razpuščen. Vsaka beseda ima svojo obliko in svoje mesto, nobena ni preveč in nobena nikjer ne manjka, gre za preprosto popolnost.

Rok Pečečnik

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Miljenko Jergović - Oče

Izvirni naslov: Otac
Založba: Sanje
Leto izdaje: 2014

Miljenko Jergović vsakič, ko objavi kakšno svoje delo (najsi gre za roman, intervju ali pa esej) uspešno sproži potres v okolju, ki mu sledi še plaz raznoraznih komentarjev, čustvenih izpadov, hvale ali grobih besed. Tudi njegov briljanten roman Oče ni nikakršna izjema. Še več, rekli bi lahko, da je ravno omenjeni roman sprožil najmočnejšo reko debate, ki je kot običajno presegla okvirje literarne razprave.

Tudi v tem delu se prepleta mnogo motivov, ki jih zvesti bralci Miljenka Jergovića poznamo iz njegovih drugih tekstov. Gre pa vsekakor za najintimnejše besedilo, kar jih je Jergović do sedaj objavil.
Avtor (pripovedovalec) nam na svojstven, a direkten način predstavlja svojo plemenito družino. Jergovićevi so, kakor večina družin v Sarajevu (ali celo širše na jugoslovanskem območju), skupek pestrih in pogosto paradoksalnih oseb. Ta pestrost pa odpre niz vprašanj, razmišljanj in družbeno-zgodovinskih dejstev, ki se z željo in s strahom začnejo, iz oči v oči, soočati medsebojno. Roman je fenomenalen vpogled v jugoslovansko regijo v 20. stoletju ter njeno osebno in javno problematiko.

"Umrl mi je oče." je začetni stavek kratke, a turbulentne zgodbe, ki nas popelje skozi meddružinske odnose, še posebej odnos med očetom in sinom, pripovedovalec pa pri vsakem posebej odpira vprašanja krivde, odgovornosti in dednosti. S tem se v nadaljevanju loti širših družbenih vprašanj o ateizmu, katoliški veri, zgodovini, zločinih, Jugoslaviji, ustaših, komunizmu, hrvatstvu in demokraciji. Vse to pa je združeno v glavno vprašanje: Ali človeka vse te stvari, tako zasebne kot javne, res niso zaznamovale? In če so vendarle ga, kje (in kakšna) je njegova odgovornost?

V središču dogajanja sta avtor in njegov oče, cenjeni zdravnik za levkemijo, ki je skrbno in natančno skrbel za svoje paciente in življenje posvetil razvoju zdravljenja te bolezni. Na drugi strani pa imamo mladeniča ločenih staršev, ki stvari opazuje na svojevrsten način in hkrati (z vso pravico) izpeljuje lastne zaključke iz pogledov na svoje starše, še posebej na očeta. Najboljši prikaz očeta, kot ga vidi njegov sin, je v romanu povzet z naslednjimi besedami: "... veliko pogosteje pa sem z njim obračunaval, mu v teh napol izmišljenih zgodbah govoril, da je slabič in nihče in da mi ni ponudil priložnosti, da bi bil nekomu sin."

V romanu tako, kakor je v življenju pogosto, spremljamo odnos jeznega sina, ki ima slabo predstavo o očetu, hkrati pa v sebi spozna njega samega.

Poleg očeta v romanu dobimo vpogled (in s tem tudi spoznamo del dednega bremena družine) v življenje babice Štefanije, ki je bila velika ustašinja in vernica in ji, potem ko se je iz partizanov vrnil njen sin, niti misel na detomor ni bila tuja. Spoznamo tudi njene sestre, med katerimi ima posebno mesto "izdajalka" Melanija, ki se je poročila s Srbom in pobegnila od doma. Tako je junak že kot otrok priča paradoksalni situaciji prevarane babice, težke nacionalistke in vernice; babične sestre, ki vedoč, kakšno je razmišljanje v družini, vzame za moža Srba, kar je za Hrvate nekoč pomenilo najhujše zlo; ter očeta, ki se, prav tako zavedajoč se stališča svoje matere, v imenu partizanov in komunistov spravi pobijat babičine "ljube ustaše".

V tem smislu je Oče izjemna knjiga, ki nam ponuja poglede na to, kako posameznik sprejme in pospravi vase vse dedno prejete identitete. Kako se sooči z njimi, kako jih odpravi, oddalji in, kar je najhujša dilema, kako znotraj tega najde svojo identiteto.

Roman se preko družinske in tudi junakove lastne zgodbe dotakne zgodbe, ki jo piše zgodovina, njenih krivic, porazov in zmag. Povrh vsega pa se dotakne tudi vprašanja odgovornosti naroda, še posebej Hrvatov. Na kocko postavlja Hrvate kot narod žrtev, narod herojev in narod kriminalcev. Odstira pogled, ki ga Hrvati ne marajo videti, in sicer pogled na identitetne podobnosti NDH in sodobne Hrvaške, vmes pa vriva vprašanje Jugoslavije in hrvaškega odnosa do nje.
V tem delu se pripovedovalec iz prve osebe ednine prestavi v prvo osebo množine, s čimer je avtor še bolj nazorno ponazoril, da je kljub svojim "prepovedanim" razmišljanjem del tega naroda in mu zatorej pripada del krivde in odgovornosti.

Najgenialnejši spoj pa se zgodi v občutku, ki ga roman pusti. Na eni strani izjemno kritičen, jasen, glasen in pogumen nastop do preteklosti svojega naroda, na drugi strani izredno subtilna intimna zgodba mladeniča, ki je kljub splošnim družinskim pogledom pretresen zaradi smrti očeta.

Rok Pečečnik

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Patrick Modiano - Ulica Boutiques obscures

Izvirni naslov: Rue des Boutiques obscures
Založba: Družba Piano
Leto izdaje: 2008

9. oktobra letos razglašeni Nobelovec Patrick Modiano se je rodil leta 1945 v pariškem predmestju. Njegova mati je bila flamska igralka, oče pa francoski žid, ki naj bi sodeloval z nacističnim režimom (po nekaterih navedbah je bil povezan z Gestapom, zato mu ni bilo treba nositi Davidove zvezde). Modiano je bil močno navezan na svojega brata, ki je umrl v desetem letu starosti, kar pisatelja zaznamuje še danes.
V svojih delih se dotika predvsem povojnega obdobja, v katerem skuša poiskati rdečo nit usod posameznikov, na katerih je vojna pustila globoke rane.
V slovenščino imamo od petdesetih Modianovih del prevedena le dva njegova romana, Vila bolest in Ulica Boutiques obscures ter zbirko kratke proze Katarina, mala balerina. Morda je tudi to razlog, da je v domači Franciji sicer izredno priljubljen avtor pri nas slabo poznan. Mnenja posameznikov glede letošnjega Nobelovca pa so seveda, kakor vsako leto, precej različna. Mnogim ne gre v račun, da je Nobelova nagrada pripadla prav njemu, konec koncev je na svetu veliko vrhunskih avtorjev (temu mnenju se skromno pridružuje tudi avtor kritike). Po drugi strani so ga nekateri oklicali za Prousta našega časa, pri čemer se bralec lahko vpraša, če je to le velik kompliment za Modiana ali bolj neokusna šala na Proustov račun.

Ulica Boutiques obscures je roman, ki nas popelje v iskanje preteklosti glavnega junaka Guya Rolanda. Ta je med drugo svetovno vojno doživel amnezijo, po njej pa življenje začel kot nov človek z novim imenom ter življenjem. Potem ko je njegov šef in lastnik zasebne detektivske agencije, g. Hutte, sprejel odločitev, da se upokoji, se je Guy Roland odločil, da bo poiskal svojo preteklost. Toda bralec bi pričakoval, da je iskanje pozabljenega življenja precej bolj kompleksna stvar, kot nam jo predstavi avtor. Če smo nekoliko cinični, lahko rečemo, da je imel glavni junak prekleto srečo, da mu je čisto vsaka oseba, ki jo je srečal na svoji poti, posredovala koristen podatek, s katerim se je nekoliko približal prejšnji identiteti. To je vsekakor občudovanja vredno, saj v romanu, ki je v našem prevodu dolg 184 strani, Guy prične potovanje popolnoma brez spominov, brez poznavanja svojega pravega imena in oseb, ki so ga poznale v stari "podobi", na koncu pa se nekdanji Jimmy Pedro Stern naenkrat spet spominja neverjetnih podrobnosti iz svojega prejšnjega življenja.
Kljub temu da je smiselnost iskanja preteklosti, ki je v Modianovem romanu postavljena pod vprašaj, precej zanimiva tema, je avtor ni ravno najbolje izpeljal, saj se ne razreši niti ne usmeri v neko trdnejše razmišljanje. Kaj to, da najde svojo prejšnjo identiteto, sploh pomeni za posameznika, če pravzaprav ne gre več za njega samega? Tak posameznik dejansko išče drugo osebo, z drugim imenom, življenjem in lastnostmi.

Morda so pričakovanja v zvezi z Nobelovimi nagrajenci previsoka, ali pa je težava v tem, da Modianov roman nikakor ne more biti "ljubezen na prvi pogled". Delo vseskozi pušča okus trivialnosti in lahkotnosti, ni pa v njem neke poglobljene note, ki bi pritegnila ljubitelja literature.
Toda čeprav je jasno, da roman ni presežek in da je o primernosti letošnjega Nobelovega nagrajenca mogoče precej polemizirati, Ulico Boutiques obscures lepo zaokroži stavek, ki nekoliko popravi celoten vtis.

"Kaj pa naša življenja, se ne razpršijo prav tako hitro v večeru kot otroška žalost?"

Rok Pečečnik