Anton Podbevšek Teater, 7. 11. 2014
Koncept in koreografija: Magdalena Reiter
Stanisław Ignacy Witkiewicz – Witkacy je bil poljski pesnik, dramatik,
fotograf in filozof. Živel je med letoma 1885 in 1939 ter bil tako
izpostavljen velikim družbenim dogodkom začetka 20. stoletja. Prvo
svetovno vojno je preživel kot častnik ruske carske vojske v Sankt
Petersburgu, kjer se je mudil tudi za časa boljševiške revolucije.
Četudi je bil tedaj politični komisar svojega regimenta, je v svojih
kasnejših delih izražal strah pred socialno revolucijo in tujo invazijo.
Po vojni se je preživljal s slikanjem portretov, sicer pa je bilo
medvojno obdobje zanj zelo plodno; družil se je s formisti in napisal
okoli štirideset dram, v 30. letih (20. stol.) pa je svoj fokus usmeril k
raziskovanju filozofije in psihoaktivnih drog. Ko je 18. septembra 1939
izvedel za sovjetsko invazijo na Poljsko, je storil samomor.
Njegova življenjska zgodba, polna močnih in pretresljivih dogodkov, se
prepričljivo zrcali v predstavi Pars pro Witkacy. Performerji nas
popeljejo na čustveni vlak smrti, ki pa ga docela začutimo šele ob
predhodnem poznavanju Witkiewiczevega življenja ali kasnejšem branju o
le-tem. Witkacyjevi teksti služijo kot podlaga za odlično interpretacijo
medvojnega stanja duha in raziskovanje človeške psihe. Začetek
predstave nas popelje v militantno sfero; vzpostavljajo jo izbrane video
projekcije in stroga narativa Maruše Majer, ki sta subtilno združeni še
z minimalno osvetlitvijo. Dogajanje na odru tedaj vseskozi aludira na
temačne globine življenja v vojnem času, delno skozi tekst, delno skozi
atmosfero v prostoru, predvsem pa skozi telesno govorico plesalcev;
vzbujajo nam občutja nemira, stalnega bega in nestanovitnosti.
Militanten začetek se sčasoma prevesi v bolj zasebno sfero; v živo
ustvarjena projekcija performerjev na zadnjo steno, nam prikazujejo
portrete ljudi v različnih odnosih in pozah. Ob tem se fokus gladko
prestavi s plesa na samo projekcijo, kar gledalcu omogoči zelo intimno
izkušnjo opazovanja obraza performerjev, saj kamera posname tudi kadre,
ki jih sicer lahko vidiš le, če nekomu padeš v objem. Dejstvo, da se
ustvarjalci niso zadovoljili le s površno obravnavo čustev, še dodatno
potencira napol gol ples Lade Petrovski Ternovšek in Dušana Teropšiča,
ki je nabit z erotično energijo, a hkrati vseskozi ohranja pridih
tragičnosti in neizpolnjenosti, ki se do tedaj že pojavita ob boku
notranjega nemira in nestanovitnosti. Čustveni naboj kasneje rahlo
popusti in naredi prostor za dihanje pred počasnim, a temeljitim zdrsom v
vedno večjo abstraktnost, zmedenost in neodločnost, tako v tekstih kot v
fizični podobi. Pot navzdol se tako zaključi v samotnih poskusih
plezanja po ravni steni, želji po svobodi, ki pa jo utaplja hladna
sivina navpičnega betona.
Pars pro Witkacy je metafora
umetnikovega življenja. Skozi zgodbo Poljaka v medvojnem času se
spogleduje z biografijo, vendar so uporabljena zgodovinska in biografska
dejstva le kot katalizator za spust v diskurz, ki nam odkriva naše
lastne strahove, želje, hrepenenja in travme. Vse to pa predstavi uspeva
s tankočutno, premišljeno zmesjo multimedije, Witkiewiczevih tekstov in
koreografije Magdalene Reiter. Gromek aplavz na koncu tako še zdaleč ne
uspe zbrisati misli, ki se med predstavo porajajo in so danes v svetu,
ki še zdaleč ni presegel človeških pomankljivosti, s katerimi se je
soočal Witkacy, še kako aktualne. Topi udarci teles plesalcev, ki padajo
po tleh, pa v glavi odmevajo še dolgo po tem, ko zapustimo dvorano.
Luka Seliškar
Ni komentarjev:
Objavite komentar