[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta zasedb Repetitor & Vlasta Popić

Datum koncerta: 12. 3. 2015
Prizorišče: Gala Hala

Težko pričakovani začetek pestre koncertne pomladi je bil brez pravega presenečenja razprodan že dan pred koncertom. Repetitor je ime, ki je slovenski publiki znano ne le iz glasbenih medijev, kjer jim pojejo hvalnice stila “najboljša stvar, ki jo ozemlje bivše Jugoslavije lahko ponudi”, temveč tudi s koncertnih podijev (Mostovna, Lent, Kino Šiška, Metelkova so le nekateri). V četrtek pa se jim je na odru po dolgem času pridruzil varaždinski trio Vlasta Popić, ki se po naših krajih potika še pogosteje; zadnje leto v namen promocije novega albuma Kvadrat, ki ga, sodeč po minulem koncertu, publika pozitivno sprejema.

Obljuba o točnem začetku je ob pol deseti izzvenela v poskusnih ritmih tonske vaje, vendar se številčna publika ni pustila motiti. Staro je kramljalo z mladim in oboje je pilo pivo. Prišlo je vse od kombinacij oče-sin, ostarelih ex-Yu post-punkerjev in družbic mladih, a se je že pred koncertom in med njim zmešalo v nerazpoznavno gmoto plešočih, ki jih druži nostalgična ljubezen do nečesa, kar je bilo in kar se le peščica bendov trudi ohranjati. Komentarji tipa “EKV? Ma ne vem, men oni nikol niso bli neki …” so nas slej kot prej odgnali na prizorišče, kjer so Vlasta Popić uspešno združevali stare hite s tistimi z nove plate. Pred leti sem se nekega večera med tednom slučajno znašla na njihovem koncertu v Menzi. Bili so luškani. V četrtek je bilo drugače. S samozavestjo so publiko pripravili k nekaj poskusom plesa in nas vodili od energičnih komadov do tistih z več psihedelije, prehodi med njimi pa so bili včasih bolj, vcčsih manj uspešni. Na vsak način pa pozdravljamo igro glasov kitarista Ivana Ščapca in bobnarke Tene Rak, ki je ob punkovski atmosferi delovala ravno prav odštekano in samosvoje. Morda je togost v nastopu nekam okorele pustila tudi gledalce, saj se je zdelo, da si je trojica izbrala vsak svojo točko in se od nje skorajda ni premaknila.

Krajši pavzi je sledil nastop večera. Beograjska trojica, sestavljena iz Borisa Vlastelice na kitari in vokalu, Milene Milutinović na bobnih in Ane-Marije Cupin na basu (in vokalih), se je na odru prikazala skorajda sramežljivo, čim pa je vsak zagrabil za svoj inštrument, so se sledi negotovosti v trenutku razblinile. Pri Repetitorjih noro simpatično to, da na prvi pogled sploh ne delujejo kakor rohneča punkovska skupina. Vsak posebej izgleda, kakor da bi bil lahko tvoj sošolec na laboratorijskih vajah iz biologije. In tudi, če veš, kakšno glasbo igrajo in pričakuješ, kakšen nastop te čaka, si nad njim vseeno presenečen. Toliko življenja na odrskih deskah je prava redkost, hkrati pa jim je uspelo iz vsakega tona izstisniti maksimalno količino zvoka. Vlastelica je norel po odru, se zvijal in nastavljal publiki, jim segal v roke in se na koncu med sredino, ki je cel večer gneči navkljub vztrajala s pogom, tudi vrgel. Njegovo divjanje je bilo proti koncu vredno vprašanj v stilu “A bo on umru?”, pa še zdaleč ni. Odrsko energijo sta mu ves čas pomagali vzpostavljati tudi kolegici. Cupinova je vihtela bas s taksno močjo in samozavestjo, da smo na koncu koncerta že pozabili, da je bil njen instrument skorajda enako velik kot ona sama. Tudi Milena Milutinović na bobnih je držala prezenco kljub temu, da je bila odmaknjena tako stran od začetka odra, kot si v Gali pač lahko od njega oddaljen. Publika je norela. Neprestano plesanje, petje in kriki (popularen je bil “Sviiraaaj!”) so spremljali repertoar, ki je združeval najboljše s plate Sve što vidim je prvi put ("Sve da zaboravim", "Pukotine") in novejše Dobrodošli na okean ("U pravom trenutku", "Devojke idu v Minken", "Šteta"). Predstavili so tudi nekaj novosti, ki jih je publika sprejela, kakor da posluša že ustaljene hite.

Res je, da je Vlastelica na trenutke malce prepozno udaril po kitari, da so se vokali njega ali Cupinove včasih priključili prepozno – ampak, ali je to res pomembno? Estetika, ki jo Repetitorji zagovarjajo, ni nikoli temeljila na glasbeni ali stilski izčiščenosti. Napake se v živo pač dogajajo. Če se pojavijo zato, ker bend nori do te mere, da se malo spozabi, se zdi to pozitivna stvar. Ravno ta energija in navdušenost nad lastno glasbo, dejstvo, da se je članom benda ravno tako plesalo kot nam, ta neobremenjenost in življenja polnost mladega človeka je tisto, kar Repetitorji v svojem zvoku in še bolj v svojih nastopih tako uspešno ohranjajo. Zaradi tega so bolj gledljivi, bolj simpatični in na koncu koncev tudi boljši. O repetitivnosti, na katero njihovo ime namiguje, ni nikakršnega sledu. Vsak komad je svoja zgodba, ki je v skladu z njeno edinstvenostjo odigrana na svoj način. Superlativi, s katerimi se srbski trio neprestano obmetava, so popolnoma na mestu. V kolikor bo repetitivnost tudi nadalje prisotna le kot opis kvalitete glasbe in nastopa, ki nam ga ponujajo, mladi trojec čaka še svetla glasbena prihodnost, ki jih bo – upamo – še pogosto pripeljala v našo bližino.

Nina Žakelj

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Pond - Man It Feels Like Space Again

Eklekticizem avstralskega benda Pond je globoko zakoreninjen v njihovo bit že od samega nastanka v Perthu leta 2008. Koncept benda je bil preprosto to, da nima zares izdelanega koncepta. Nick Allbrook, Jay Watson, Joe Ryan (vsi člani benda Tame Impala) ter “odpadnik” Jamie Terry so oblikovali prvo bojno linijo v borbi pri dokazovanju, da Kevin Parker ni edini, ki se lahko za teden dni zaklene v stanovanje in izda plato, ki se uvrsti med glavne bende neo-psihedelije. Glavna ideja je bila ohlapno zasnovana na tem, da se jim lahko pridruži kdorkoli in igra karkoli hoče, rezultat tega pa so nešteti gostujoči izvajalci, nedefinirana bendova struktura in šest albumov, zadnji izmed katerih (Man It Feels Like Space Again) je izšel 23. januarja letos.

Večina komadov je bila spisana že pred izzidom plate Hobo Rocket (2013), a je Watson v intervjuju za video kanal Canal 180 razložil, da jim v tistem trenutku takšen zvok pač ni dogajal in so se odločili stopiti po drugi umetniški poti. Skorajda v opravičilo bendovi eklektičnosti je dodal, da delajo in poslušajo ogromno različne glasbe in se glede na trenutno inspiracijo odločijo, kakšen zvok bodo prikazali na izbranem projektu, kjer ga brezkompromisno izpeljejo do konca.

Man It Feels Like Space Again ni najboljši predstavnik te trditve. Zdi se, da so imeli fantje pri snemanju eno idejo preveč, pa so jo kljub svoji želji po koherentnem zvoku na vsak način skušali stlačiti med devet komadov. V smislu razgibanosti in raznolikosti ponujenega je to pozitivno in vsak komad posebej deluje kot zaključena celota, vse skupaj pa zveni. kot da bi komadi spremljali člane benda pri halucinogenem tripu in njegovem pojenjanju, a ne v tem vrstnem redu. Zasanjanemu uvodnemu “Waiting Around for Grace” sledi plesno naravnani vodilni singl “Elvis’ Flaming Star”, komadi pa se v nadaljevanju spet umirijo in ponovno razburkajo pri nepričakovanem štiklcu “Zond”, ki preseneča s prominentno elektronsko podlago. In ravno, ko se vse umiri in postane povezava z zvokom Tame Impale, ki jo neprestano delajo mediji, malce bolj jasna (taksen je npr. “Sitting Up On Our Crane”), se od nekod vzame “Outside is The Right Side”, ki je sama po sebi najbolj razgibana in funkovsko obarvana pesem albuma. Zaradi zvrsti glasbe prehodi sicer niso tako moteči, kot bi lahko bili, a nalepka ‘neo-psihedelije’ ob bendovem imenu še ne bi smela pomeniti, da lahko na plato vržeš karkoli in pričakuješ, da poslušalci tvojim “high-low” tripom brezkompromisno sledijo.

Moteči razporeditvi navkljub vsak komad zase deluje in, kar je najpomembneje, dokazuje, da lahko delaš s psihedelijo inspirirano glasbo, tudi če ne nastopaš pod imenom Tame Impala. Spletni portali in intervjuverji nenehno vlečejo vzporednice med tema dvema bendoma, kakor da je to nujno pokazatelj kvalitete v zvrsti glasbe, v katero so se mladeniči podali. češ, dobri so, skoraj tako zvenijo kot Tame Impala. V resnici pa ni čisto tako. Medtem ko Parker v svoji glasbi stremi k bolj izčiščeni estetiki, se člani Ponda spogledujejo z DIY-jem in ga redno vnašajo ne le v svojo glasbeno, temveč tudi vizualno podobo. Videospot za singl “Elvis’ Flaming Star” so posneli s tremi iPhoni in se obmetavali s plastičnimi balončki, kar za njih ni nič neobičajnega. Enega izmed videospotov je Allbrook posnel tako, da je s kamero snemal Youtube videe, ki jih je predvajal na računalniku. In ravno to, takšen odnos do dela in “inovacije” jih ločuje od ostalih bendov, ki skušajo Parkerja zgolj posnemati, in ravno zaradi tega bi se lahko Pondom v članku normalno reklo Pond, ne pa “podmladek Tame Impala”.

Če danes delaš psihedeliko in vanjo ne vključiš lastnega glasu, si muha enodnevnica. In Pond to niso, saj je njihov glas glašnejsi od tega, da pomagajo tudi Parkerju in da je nenazadnje pri miksanju plate tudi on pomagal njim. S svežim pristopom k dokaj plastični zvrsti so ujeli ravno tisti odtenek retro nostalgije, ki ne zveni staro, temveč s takšnim zgolj inspirirano. Pred plavanjem na medli gladini neštetega števila sodobnih rock bendov jih rešuje kopica idej, zvokov, vzornikov in talenta. Ironično pa je ravno to tudi tisto, kar letošnji album kot celoto dela težje poslušljivo.

Nina Žakelj

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Pleme / Plemja (rež. Miroslav Slabošpicki, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1745787/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/plemya/

Pleme je udarni in čustveno nabiti prvenec ukrajinskega režiserja Miroslava Slabošpickega, ki se mu je pri ustvarjanju ganljive zgodbe o tragični usodi gluhih ukrajinskih najstnikov pridružil zverzirani kamerman in producent Valentin Vasjanovič. Zgodba sledi gluhonememu Sergeju (Grigori Fesenko), novincu na internatu za gluhe, kjer se že prvi dan zaplete v podzemeljsko združbo mladih, ki kradejo, se pretepajo in prodajajo svoje vrstnice. Po spletu naključij se začne hitro vzpenjati po lestvici tolpe in se dodatno zaplete v pajčevino kriminala, ko se zaljubi v eno od prostitutk, Ano (Jana Novikova).
Film, ki znakovnemu jeziku ne priloži podnapisov ali kakršnekoli razlage, nam že v začetku vzbudi občutek tesnobe. Zvoki okolja so v tišini kretenj veliko bolj preteči, kot se nam zdijo v vsakdanu. Odlična narativa in čustvena igra igralcev (od katerih so vsi gluhonemi) nam omogoči, da kljub nepoznavanju kretenj lahko osnovam zgodbe in predvsem čustvom brez težav sledimo. Pristen občutek izolacije v svetu manjšine in borba za obstoj (čeprav v kriminalni združbi) sta prikazani na ganljiv in tenkočuten način, ki propad protagonistov naredi še toliko bolj udaren. Ne za vsakogar, a kljub temu odlično.

Nina ŽakeljTrostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Ljubezen je čudna reč / Love is Strange (rež. Ira Sachs, 2014) : o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2639344/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/love_is_strange_2014/

Naslednjič: 20. 11. ob 17.00, Linhartova dvorana (Cankarjev dom)

Ljubezen pravzaprav sploh ni tako čudna. Ali pa vsaj ne bi smela biti. To je tisto, v kar nas Sachs poskuša prepričati od samega začetka filma, v katerem nam predstavi ostareli homoseksualni par – Georgea (Alfred Molina) in Bena (John Lithgow). Dogajanje se prične z njuno poroko, s katero obeležita skoraj štirideset let skupnega življenja. Kar bi bilo za družbeno konvencionalen par začetek zgodbe v stilu »živela sta srečno do konca svojih dni«, je za protagonista prej nočna mora, v kateri izgubita službo, stanovanje in distanco pred svojci, ki jima (vsakemu posebej) ponudijo streho nad glavo.
Sachs zgodbo, katere zaplet temelji na homofobiji, predstavi umirjeno, nežno in ljubeče, kakor bi pač človek predstavil katerokoli zgodbo o ljubezni. Poljubi sreče, objemi sočutja in žličkanje so vendarle stalna praksa vsakega para, tudi skoraj sedemdesetletnih gejev. In ravno to je tisto, kar jima v vrtincu težkih časov in slabih ljudi dela ljubezen tako enostavno. Preprosto to, da ljubita. Prikupno, a brez prave globine.

Nina Žakelj

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

Alt-J – This is All Yours: +
V Angliji bazirana indie skupina, ki se bo februarja ustavila na Dunaju, je konec septembra postregla z novo glasbeno specialiteto – albumom, ki je kljub odhodu enega izmed štirih članov eno izmed največjih navdušenj letošnjega leta. Medtem ko glasbeno kujejo popolnoma novo pot, ki se spogleduje z različnimi žanrskimi zvrstmi in nacionalnostmi, v besedilih ostajajo zvesti romantičnemu iskanju prave ljubezni z vsemi razočaranji, ki spadajo zraven. Meditativno, čustveno in ravno prav melanholično. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=QUZBFLPRUUM (skladba »Every Other Freckle«)

Deerhoof – La Isla Bonita: +
Po ducatu albumov v svoji zavidljivi diskografiji ameriški posebneži še vedno uspejo iz svoje (zdaj morda že tipične) netipičnosti izvabiti nepojemljivo privlačen čar, šarm in svežino. Nova plata je ponovno prežeta s Satomijinim unikatnim glasom, katerega prisrčnost presega le njegova eksperimentalna čudaškost, energično poigravanje večkrat atonalnih kitar in kompaktna surovost, ki ne veš, ali vabi k plesu ali k headbanganju. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=ZF173W1SUKM (skladba »Last Fad«)

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[LITERATURA: tuje] Recenzija romana: Haruki Murakami - Kronika ptiča navijalca

Izvirni naslov: Nejimakidori Kuronikuru
Založba: Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2014

Ime Haruki Murakami si je pot v slovenske domove utrlo v letu 2008, ko je knjižne police širom države napolnil slovenski prevod romana Norveški gozd, ki ga je iz japonščine prevedla Nika Cejan. Sledil je film, predvajan tudi na Liffu, knjigarne pa so se pod vplivom vsesplošnega navdušenja nad japonskim leposlovcem, letos že drugič nominiranim za Nobelovo nagrado, pričele polniti z angleškimi sestrami njegovih del. Norveškemu gozdu je sledilo malo morje prevodov Aleksandra Mermala (1Q84, Kafka na obali, ...), letos pa tudi prevodno delo Iztoka Ilca, francista in japonologa, ki je slovenski publiki omogočil, da v roke prime slovensko verzijo romana Kronika ptiča navijalca. In ne le da smo bogatejši za eno Murakamijevo delo - tudi daljšo knjigo imamo, saj so Angleži v prevodu Jaya Rubina (stalnega prevajalca Murakamijevih del) nekaj poglavij preprosto izpustili.

Od prvega izida te knjige je v resnici minilo že skoraj dvajset let. Murakami je bil med publiko dobro sprejet, kritiki pa so mu kar naprej očitali, da je "premalo japonski", saj je v svojih romanih uporabljal predvsem ameriške pop kulturne reference. S Kroniko ptiča navijalca jih je uspel dokončno omehčati; njegov najstrožji kritik Kenzaburo Oe je pisatelju končo prikimal in mu dodelil elitno japonsko nagrado Yomiuri Bungaku Sho.

Glavni junak je tridesetletni Toru Okada, pasivni mali človek, ki se brez posebnega užitka prepušča brezdelju v predmestni japonski hiši. Njegova žena Kumiku je uspešna urednica, ki prihaja iz še bolj uspešne družine - njen brat je vsesplošno priljubljeni politik Noboru Wataya, ki mu množice jedo iz rok, Toru pa ga ne prenese. Toru je karakteriziran tudi skozi ostale like, od katerih ima vsak izjemno izoblikovano osebnost. Kumiku je podjetna in odločna in jo moževo lenarjenje razburja, Noboru je s svetohlinskim nasmeškom in primanjkljajem socialnega življenja vse, kar Toru zaničuje, v zgodbi pa se pojavi tudi šestnajstletna May Kashara, mladostniško naivna in kljub težavam polna življenja. Zgodba se začne zapletati, ko Toruju pobegne mačka. Pojavljati se začnejo vztrajni klici neznanke, ki se ne trudi zakrivati svoje seksualnosti in namenov, ki jih s Torujem ima. Obišče ga preročni vojak iz druge svetovne vojne, spoprijatelji pa se tudi z May, katere vrt omejuje bojda zakleto posestvo. Nenavadnost dogodkov in izgubljenost povprečneža v svetu kafkovske čudaškosti se stopnjuje do izginotja njegove žene. Napoči čas, da svojo pasivnost odrine vstran in se spusti v vrtinec nerazumljivih dogodkov in bizarnih karakterjev, ki jih Murakami osmisli šele na koncu svojega najbolje sprejetega dela.

Kakor veliko njegovih romanov je tudi ta nastal iz kratke zgodbe. V zbirki Slon izginja se prva kratka zgodba imenuje Ptič, ki navija svet in torkov ženske, njeno dogajanje pa je okrnjena kopija tistega v prvem poglavju romana. Takšen stil pisanja je lasten mnogim velikim literatom, Murakami pa ga je odpeljal celo korak dlje. Piše zgodbe, ki se mu slikajo pred očmi, in jim pusti, da v procesu pisanja joycevsko zaživijo neko svoje življenje. Ravno to je čar te emotivne meditativnosti, ki je rdeča nit vseh njegovih del - zgodba se rojeva pred bralcem na tako iskren in nepričakovan način, da se zdi, kot bi bil tudi pisatelj sam presenečen nad potjo, kamor ga je delo pripeljalo. Murakami deluje le kot pripovedovalec ter se od knjige osebno popolnoma distancira - dogajanj ne sodi in jih ne skuša osmisliti z razumom. S spoštovanjem do tega, kar mu zgodbe predstavljajo, jih pove točno takšne, kot so. Z nevsiljivim tonom in estetiko vsega, kar je misteriozno, je jasno, zakaj je dogajanju v njegovih romanih tako lahko slediti. Ker sam dvigne roke nad podajanjem sodbe in strogega začrtanja meja med resničnostjo in fikcijo, mu tudi mi lažje verjamemo.

Nina Žakelj

[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Kayo Dot – Coffins on Io: +
Toby Driver s svojimi projekti vedno širi, še raje pa razbija meje žanrskih konvencij. Večno ambiciozni koktejli najrazličnejšega včasih končajo prav takšni – preveč ambiciozni za želeno kvaliteto. A na CoI je bendu uspel velik podvig z reinkarnacijo temačnosti osemdesetih in, kot vedno, progresivno miselnostjo. Gothic prog? Progwave? Kayo Dot. T. K.
http://theflenser.bandcamp.com/album/coffins-on-io (celoten album)

milo - a toothpaste suburb: o
Šele prvi milov album ne nadaljuje Američanovega vzpona, ki sicer izstopa v raperskem podzemlju že nekaj let. Antiteza tipičnega MC-ja na plati ponovno vpeljuje v svoj hip hop sanjave elemente z efektiranimi eksperimenti, ki ohranjajo organskost in ohlapno psihedeličnost, besedila pa ostajajo zabavna, sveže referenčna in kontekstualno zanimiva, a repetitivnost enakega in splošna nekoherentnost rezultirata v bledosti in hitri pozabljivosti. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=-8sTDswtXYM (celoten album)

Royal Blood – Royal Blood: o
Ob prvem, pa tudi ob drugem poslušanju izzvenijo nadvse prazno in zehajoče. Plehko, prežvečeno in wannabe »jackwhiteish«. No, brightonskemu dvojcu je potrebno dati priložnost. V nadaljnjih poslušanjih namreč pride do izraza užitnost, koherentnost, agresija in kompaktnost njune hard rock (z)godbe. Nikakršen presežek, vendar dostojna garažna rock'n'roll bangerjada. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=jhgVu2lsi_k (skladba »Figure It Out«)

Thom Yorke - Tomorrow's Modern Boxes +
Drugi solo projekt frontmana Radioheadov in Atoms for Peace je album z dušo. Ob prvem poslušanju je sedem komadov, stisnjenih v štirideset minut, preveč eklektičnih in eksperimentalnih, da bi jih lahko označili kot poslušljive, a se glasbene sestavljanke ritmov, elektronskih zvokov in Thomovega falsetta uho ob ponovnem poslušanju hitro navadi. Yorke je v jadranju po globinah paranoidne androidnosti ponovno uspešen pri ustvarjanju samosvojega zvoka, ki ni primeren za vsako uho, Yorkovega eksperimentiranja vajeni pa ga bodo gotovo sprejeli z odprtimi rokami. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=wLyVz6QPx_w (skladba »Interference«)


Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: domače] Reportaža s super dogodka 24h Party People

[GLASBA: domače] Reportaža s koncerta Future Islands

[GLASBA: domače] Reportaža s koncerta Moveknowledgement + 5. obletnica CUK Kino Šiška

[GLASBA: tuje] Razglednica iz Pule: Dimensions Festival

Festival Dimensions slovi kot idealna destinacija za vse ljubitelje čvrstega zvoka v historičnem ambientu – in tudi letos, v tretjem letu svojega delovanja, smo obiskovalci obljubljeno tudi dobili. Začetni koncert v sredo je festival otvoril v amfiteatru, kjer so staro s sodobnim združevali berlinski wunderkind Nils Frahm, Kwabs, vedno odlični Caribou in Darkside, ki z letošnjo turnejo zaključujeta svoje skupno delovanje. Od četrtka do nedelje se je dogajanje prestavilo v trdnjavo Punta Cristo, kjer se nam je na osmih odrih predstavil zvok naše generacije – Jon Hopkins, Blawan, Ben UFO, Moodyman, Space Dimension Controller, Warpaint, Theo Parrish, Ben Klock, Abstract, Baths in mnogi drugi. Že tako kvalitetnemu glasbenemu programu je lokacija dodala poseben občutek, ki so ga s svojo željo po zabavi sproščeni obiskovalci festivala le stopnjevali. Kljub temu, da je v organizaciji včasih zaškripalo, je festival do nedeljskega naliva potekal nemoteno. Zaradi nevarnosti strel so zadnji dan zaprli skoraj vsa prizorišča, a to ni oskrunilo splošnega navdušenja nad petdnevnim odklopom, s katerega se nas je večina vrnila s prehladom in kupom norih spominov, zgodb in upanja, da se kateri izmed izvajalcev ponovno ustavi v kakšnem domačem klubu. N. Ž.

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

DIE ANTWOORD – Donker Mag: o
Hiperenergetični Južnoafričani se še naprej spogledujejo z žanrsko raznovrstnostjo in provokativnimi besedili. Med fani bo album zagotovo požel navdušenje, saj trojica ostaja zvesta zvoku, ki ga je dokončno utrdila s plato Ten$ion, a tokrat ne ponuja presenečenj in šoka prvenca $o$. Še vedno energična glasba se bo gotovo popularizirala z že kultnimi videospoti, kakršna sta tudi singla »Cookie Thumper« in »Pitbull Terrier«. Brez presenečenj, a poslušljivo in nalezljivo. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=JvMXVHVr72A (skladba »Pitbull Terrier«)

FKA twigs – LP1: +
Uvid v R&B-ovsko poetiko prihodnosti? Vsekakor. Zasanjan minimalistični magnetizem FKA Twigs je nenadkriljiv. Njena glasba združuje vzorce organskih in mehanicističnih podlag v samosvojo zvočno ekspimerimentalno izčiščenost, ki jo še dodatno obogati Twigsina inovativna raba glasu. Pretanjen in osupljiv prvenec, ki je obenem tudi produkcijska perfekcija. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=Cw6H9YsTLek (skladba »Pendulum«)

La Roux– Trouble in Paradise: o
Angleški sintpop projekt La Roux, do nedavnega plod (so)ustvarjanja B. Langmaida in E. Jackson, danes pa le še slednje, se po istoimenski albumski megauspešnici iz leta 2009 vrača s svežo reminiscenco na glasbena sedemdeseta in osemdeseta. Čeravno najnovejši album odlikuje zavidljiva poslušljivost, ki se zrcali v posrečenem sprepletu precejšnje zvočne raznolikosti, zasvojljivih melodij in nekaj prepoznavnih falzetov, stežka spregledamo težave v La Rouxovem tokratnem paradižu, namreč vse prepogoste zdrse v slogovno-kompozicijsko povprečnost in predvsem nezadosten poskus transcendiranja zgolj-všečnosti. B. C.
https://www.youtube.com/watch?v=sTyb_OTuF8c (celoten album)

Musk Ox – Woodfall: +
Scena sodobnega neofolka se šibi pod težo lastnih klišejev, saj le redkokdaj ponudi kaj resnično svežega. A kanadski Musk Ox je s svojo drugo plato odpihnil del omenjene teže. Trio klasične kitare, čela in violine z eksperimentalno disonanco in kompleksno ritmičnostjo doseže vedno pričakovano neofolkovsko melanholično lepoto, a jo ravno zaradi te svoje drznosti preseže kot malokdo. T. K.
http://muskoxofficial.bandcamp.com/album/woodfall (celoten album)

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: tuje] Razglednica iz Zagreba: INmusic festival 2014

Če vas ni bilo na letošnjem INmusic festivalu v Zagrebu, je sproščenost doživetega težko preliti v besede. Že prvi dan so množico razgreli The Fratellis in Crystal Fighters, ki so za las ujeli ravnotežje med novimi in starimi uspešnicami, dokončno pa so nas s svojo odrsko prezenco prepičali Foals. Drugi dan so Flogging Molly in Bombinu z nekoliko enoličnim nastopom sledili Wolfmother, navdušili pa so Bombay Bicycle Club. Slovenske vrste je na Hidden Stagu zastopal vedno suvereni N'toko. Za vrhunec drugega večera – nosilce le-tega The Black Keys – se je zdelo, da je njuna glasba v množici izpuhtela. Morda je bilo krivo ozvočenje … Niz največjih uspešnic tik pred bisom je kljub temu pustil obljubljeni pečat. Presenečenje torkovega večera pa so bili vsekakor Jagwar Ma, ki so s svežino in energičnostjo do plesa pripravili cel Hidden Stage. Poslednji dan je bil v znamenju blata. Pri MGMT se je ves čas zdelo, da zares uživajo le dekleta v prvih dveh vrstah, sta pa zato večji vtis pustila Digitalism in pričela s trendom metanja v blato, ki se je le stopnjevalo do zaključnih Pixiesov. Ti so suvereno zaključili festival z zbirko največjih uspešnic in dokazali svojo izkušenost ter značilno nepretencioznost. Vredno obiska in odlično za začetek festivalskega poletja. N. Ž.

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Ben Frost – A U R O R A: +
A U R O R A je peti album glasbenega eksperimentalista Bena Frosta, ki z njim ponovno demonstrira svoje zvokovne razsežnosti. Album je brezbesedno zvočno potovanje, ki nam kaže veličine v svojem variiranju med mirnostjo in ritmiziranim hrupom, ki albumu dajeta občutek valovanja. Posamezne pesmi same po sebi ne nosijo toliko teže kot albumska celota, s katero Frost nedvomno utrjuje svojo kritiško zelo sprejemljivo glasbeno pot. A.P. https://www.youtube.com/watch?v=9LJ2X1ZRVmA (skladba "Venter")

Hauschka – Abandoned City: +
Hauschkova post-apokaliptična zvočna vizija na albumu Abandoned City zbuja močne filmske podobe, kot že naslov pove, opustošnega mesta. Njegove klavirske kompozicije so polne dramatičnih, usodnih in srhljivih podtonov, v katerih na povsem svojstven način zveni monumentalna minimalistika. Priča smo glasbeni antiutopiji in melanholiji prihodnjega. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=Lsg9ZZF-240 (skladba "Elizabeth Bay")

The Black Keys – Turn Blue: o
Že osmi studijski izdelek ameriškega dvojca v poslušanje ponuja melodične pesmi, ki ostaneju v ušesu, a ostaja v coni varnega in že slišanega. Album, ki bo to poletje zagotovo še odmeval (če ne drugje, konec meseca v Zagrebu) je sicer izjemno poslušljiv in všečen, a za razliko od predhodnih dveh ne pušča tako močnega vtisa. Ob "Fever" nam bo kljub temu vroče. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=trk7P-9QDyc (skladba "Fever")

[GLASBA: domače] Reportaža koncerta Silence

[GLASBA] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

Cheatahs – Cheatahs: -
Britanski Cheatahs v svojem 45-minutnem prvencu niso izstopajoči. Album je prepojen z že slišano klasično mešanico shoegaze-indie rocka, ki se je zgolj znašel v novem imenu in novi dizajnirani preobleki. Ljubiteljem žanra je to lahko dovolj, a Cheatahs sami po sebi ne naredijo zapomnljivega vtisa. A. P.
https://www.youtube.com/watch?v=nRM4udVh2PM (skladba "The Swan")

Metronomy – Love Letters: o
Metronomy postajajo vse tisto, kar za njih ni nikoli veljalo: normalni, ne preveč vznemirljivi in na trenutke celo medli. Njihova organsko sproducirana analogna revitalizacija popa in psihedelike šestdesetih in sedemdesetih sicer v sebi nosi zametki močnega emocionalnega šusa, a obenem plošča ponuja preveč istega in konvencionalno izpetega. V imenu ljudstva zahtevamo vrnitev k čudaškemu, eksperimentalnemu in diskoidnemu synthpopu! J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=sVHvcZPWiH4 (celoten album)

Nothing – Guilty of Everything: o
GoE je najbrž prva shoegazerska plata, ki je izšla pri metal založbi. Težak, na čase morda celo sludgerski zvok kitar v domiselno nanizanih plasteh da sicer občutek nečesa, ki ni ne shoegaze ne blackgaze, a večinoma gre le za precej prijeten in užiten dream pop, ki bo prepričal marsikoga v trenutku poslušanja, v retrospektivi pa bo ostal pozabljen. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=qhdg_xShe7w&list=PLipXetE7qqBYiyOPNTQgpe7jhrsr6d3tz (celoten album)

SBTRKT – Transitions EP: +
Eklektični DJ s projektom šestih komadov napoveduje svoj drugi dolgometražni projekt, ki bo izšel kasneje tega leta. Hipnotično glasbo, ki ostaja zvesta njegovemu prepoznavnemu zvoku, je opremil z interaktivno spletno stranjo, s katero glasba tudi vizualno zaživi. Če nam že v tranziciji ponuja napredek od odličnega prvenca, se lahko prihajajoče plate upravičeno veselimo. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=hT8tdvSF5LI (celoten EP)
tUnE-yArDs - Nikki Nack: +
Nekonvencionalna Kanadčanka, ki ni tuja slovenskim glasbenim odrom, nam z novim albumom ponovno predstavi energičen pogled na svet, v katerem tokrat predstavi tudi raziskovanje težav lastnega uspeha, ki ga je požela z vsesplošno priznanim albumom Whokill. Umetniško blokado, ki jo je po tej plati doživela, je uspešno razbila na Haitiju, sedaj pa v svojem barvitem slogu naprej širi svojo nepogrešljivo glasbeno estetiko. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=j-KulvW2TUQ (skladba "Water Fountain")

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Chinawoman – Let's Part in Style: +
Po štirih letih smo pričakali nov album Kanadčanke (lani se je ustavila tudi v Kinu Šiška). Tokrat z več elektronike, a še vedno s svojim značilnim glasom teatralno šepeta besede o pozabi, koncu ljubezni in odtujenosti. Seksi in ravno prav temačno. N. Ž.
http://www.youtube.com/watch?v=AiqQ5hsKkb8 (skladba »Vacation from love«)

Cloud Nothings – Here and Nowhere Else: o
Cloud Nothing so dokončno izpopolnili svoj pristop h glasbi na predhodnem albumu Attack on Memory iz 2012, le da sedaj vedno bolj težijo k noise punku. Novi album ostaja nabit, nepopustljiv, a zato ipak predvidljiv. 33-minutno žaganje v podobnih tempih skupaj z melodičnimi vokalnimi refreni. A. P.
https://www.youtube.com/watch?v=QgFvNKwxYQo (skladba »Now Hear In«)

Johnny Cash – Out Among the Stars: o
Izgubljeni album iz izgubljenega obdobja. Čeprav je Cash v osemdesetih kreativno in izpovedno močno upadel, svojega najboljšega materiala očitno sploh ni izdal. Out Among the Stars se pred nami kaže kot plošček polnokrvnih country in rockabilly ritmov, ki so na trenutke (npr. skladba "She Used to Love Me a Lot") povsem enakovredni njegovim najboljšim zgodnjim delom. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=rxzW9SZ3vM4 (celoten album)

Tycho – Awake: +
S tremi poprej izdanimi albumi si je ameriški DJ zagotovil mesto v vrhu chillout/ambientalne elektronske glasbe, z Awake pa je to le še potrdil. Čeprav ne predstavi ničesar novega, to plati ne odvzame na kvaliteti. Izjemno ekspresiven album z izčiščenim zvokom in občutkom lahkobe nas bo zagotovo spremljal pri poletnih jutrih. N. Ž.
http://www.youtube.com/watch?v=7d6TqmE4dN4&feature=kp (celoten album)

Wye Oak – Shriek: o
Po hvaljenem albumu Civilian se dvojec vrača na četrtem albumu, kjer svoj čar iz električne nasičene kitare skuša prenesti na sintesajzersko-elektronski zvok. Shriek je svojevrstna umetnina, a nosi v sebi manj teže kot predhodniki. Čeprav je vokal Jenn Wasner še vedno besedilno dodelan in prepoznaven, v novi glasbeni podobi banda pride premalo do izraza. A. P. https://www.youtube.com/watch?v=Pmz3NL5xFPQ (skladba »I Know the Law«)

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

Laibach – S P E C T R E: o
Čeprav so Laibach vedno veljali za »nevarno« skupino, »gesamtkunstwerk«, ki je kritičen do različnih, največkrat totalitarnih družbenih sistemov, niso s svojim albumom še nikoli tako neposredno spregovorili o aktualnem svetovnem dogajanju in nakazali naklonjenosti k spremembam obstoječih družbenih razmerij. Nov album je zvočno zelo dostopen in elektronsko obarvan, a v sebi še vedno nosi odtenke njihovega klasičnega industrialnega dnk-ja. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=c6Mx2mxpaCY (skladba "The Whistleblowers")

Mondkopf – Hadès: +
Francoski tehnažar se tokrat spušča v sam Had. Tokrat od svojega siceršnjega poslanstva ohranja le ritem techna, čezenj pa zamaže nešteto plasti temačnih, grozljivih in občasno težko prebavljivih zvočnih vsebin, ki bi jih prej uvrstili v black metal kot v elektroniko – a ne glede na zvrst se Hadès uvršča zelo, zelo visoko. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=Voa_Lq328GA (skladba "Hadès II")

The Men – Tomorrow's Hits: o
Brooklynški punk-rockerji The Men imajo opazno ogromno vplivov. Že od leta 2010 nam skoraj tradicionalno vsakoletno ponudijo nov album, radi skačejo med žanri, trenutno pa se sprehajajo po poteh countryja. Tokratni album je občutno manj zmeden kot New Moon, še vedno pa jim ni uspelo vseh žanrov povezati v koheziven album. Kljub vsemu je Tomorrow's Hits surov in presenetljivo zabaven. K. T.
https://www.youtube.com/watch?v=41-d6mK3Kms (celoten album)

Todd Terje – It's Album Time: +
Po kar desetih letih smo aprila dočakali prvenec norveškega DJ-ja, ki se nam je v ušesa zasidral že lep čas nazaj z vsem poznanim hitom »Inspector Norse«. Tudi ta se pojavi med dvanajstimi komadi, na katerih (celo tistih bolj umirjenih) Todd prikaže sproščen elektronski vibe z retro pridihom in futuristično vizijo. Sveže in popolno za prihajajoče poletje. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=5tp1u8HnQas (celoten album)

Wild Beasts – Present Tense: +
Vse prej kot divji so Wild Beasts tokrat pospravili kitare in se usedli za računalnike. Kot predhodniki je tudi Present Tense poln prepoznavnih harmonij in glasovnih iger obeh frontmanov, besedila so značilno zapeljiva in polna razdvojenih emocij, paleta zvokov pa vse bolj spominja na kak izdelek legendarnega Marka Hollisa. Album tako uspešno združi vplive starejšega in novodobnega synthpopa v nalezljivo ter zelo poslušljivo celoto. K. T.
https://www.youtube.com/watch?v=9IIbbFIQTKI (skladba "Wanderlust")

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: tuje] Recenzija albuma: Chet Faker – Built On Glass

[GLASBA] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Beck – Morning Phase: o
Glasbeni kameleon Beck nam v svojem dvanajstem studijskem dolgometražcu ponuja počasno, akustično in eterično folk izpoved ter povsem dostojno, a bolj toplo in svetlo naslednico njegove kultne in temačne Sea Change. Morning Phase sestavljajo skladbe, ki so v osnovi enostavne, a posrečeno obogatene z malimi čarobnimi orkestralijami. Album, ki ljubko zapopade jutranjo zarjo, a ostaja v okvirih že slišanega. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=rz2FY8l6SFg (celoten album)

Broken Bells – After The Disco: o
Drugi album dvojca Broken Bells ne prinaša nobenega razsvetljenja. Čeprav je duo pripravil dinamično fuzijo plesnih in rockerskih ritmov ter melodično prijeten album, ta nadaljuje z nezapomljivostjo skladb trenutnega sredinskega indie rocka. Če ob uvodnem discu z naslovno in prvo skladbo še verjamemo v nekaj zvočno zanimivega, se z vsako naslednjo skladbo ta začetni up ohlaja. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=tCi4F8GZVqU (skladba "Part 1: Angel and The Fool")

Future Islands – Singles: o
Marca izdani album synthpopovskega tripleta iz Severne Karoline nadaljuje s spevno in sproščeno energijo, po kateri smo si bend tudi zapomnili. Ohlapno pop vzdušje četrtega studijskega dosežka pa je žal tisto, ki ga naredi izjemno poslušljivega, a mu tudi odvzame kreativnost in samosvoj značaj zvoka, ki jih je poprej ločeval od množice. Nič posebnega. Še naprej bomo poslušali »Balance«. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=d5gUsnJX2oA (skladba "A Dream of You and Me")

Liars – Mess: +
Bendova sedemka je še ena izmed Liars plat, ki jih je izredno težko opisati. Predvsem zato, ker je bendov zvok v konstantnem razvoju – tokrat zaplavajo v »tech house« vode, kar noro uspešno mešajo s svojim synthpunkom, Angus Andrew pa še vedno straši s svojim čudaškim, a nikoli izpetim falsettom, kar poleg konstantne zvočne evolucije dela Liars, no, Liars. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=JTnQ3juJmTY&list=PLlOx16OHMHLhAgshmQ08tv0H-5H7clPum (celoten album)

Ratking – So It Goes: +
Trio s prvencem za razliko od vrstnikov (Beast Coast, A$AP Mob …) ubere nasproten pristop umetniškega izražanja. Ko album poslušamo, bi mogoče rekli, da slišimo britanski hip-hop s post-punk in noise elementi, vseeno pa izdelek nosi pristen vtis sodobnih ulic New Yorka, česar ne moremo zgrešiti, že če vsaj malo prisluhnemo besedilom. D. B.
https://www.youtube.com/watch?v=SpBCXWKx4Tg (skladba "So Sick Stories" (feat. King Krule))

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -