Izvirni naslov: Rue des Boutiques obscures
Založba: Družba Piano
Leto izdaje: 2008
9. oktobra letos razglašeni Nobelovec Patrick Modiano se je rodil leta
1945 v pariškem predmestju. Njegova mati je bila flamska igralka, oče pa
francoski žid, ki naj bi sodeloval z nacističnim režimom (po nekaterih
navedbah je bil povezan z Gestapom, zato mu ni bilo treba nositi
Davidove zvezde). Modiano je bil močno navezan na svojega brata, ki je
umrl v desetem letu starosti, kar pisatelja zaznamuje še danes.
V
svojih delih se dotika predvsem povojnega obdobja, v katerem skuša
poiskati rdečo nit usod posameznikov, na katerih je vojna pustila
globoke rane.
V slovenščino imamo od petdesetih Modianovih del
prevedena le dva njegova romana, Vila bolest in Ulica Boutiques obscures
ter zbirko kratke proze Katarina, mala balerina. Morda je tudi to
razlog, da je v domači Franciji sicer izredno priljubljen avtor pri nas
slabo poznan. Mnenja posameznikov glede letošnjega Nobelovca pa so
seveda, kakor vsako leto, precej različna. Mnogim ne gre v račun, da je
Nobelova nagrada pripadla prav njemu, konec koncev je na svetu veliko
vrhunskih avtorjev (temu mnenju se skromno pridružuje tudi avtor
kritike). Po drugi strani so ga nekateri oklicali za Prousta našega
časa, pri čemer se bralec lahko vpraša, če je to le velik kompliment za
Modiana ali bolj neokusna šala na Proustov račun.
Ulica
Boutiques obscures je roman, ki nas popelje v iskanje preteklosti
glavnega junaka Guya Rolanda. Ta je med drugo svetovno vojno doživel
amnezijo, po njej pa življenje začel kot nov človek z novim imenom ter
življenjem. Potem ko je njegov šef in lastnik zasebne detektivske
agencije, g. Hutte, sprejel odločitev, da se upokoji, se je Guy Roland
odločil, da bo poiskal svojo preteklost. Toda bralec bi pričakoval, da
je iskanje pozabljenega življenja precej bolj kompleksna stvar, kot nam
jo predstavi avtor. Če smo nekoliko cinični, lahko rečemo, da je imel
glavni junak prekleto srečo, da mu je čisto vsaka oseba, ki jo je srečal
na svoji poti, posredovala koristen podatek, s katerim se je nekoliko
približal prejšnji identiteti. To je vsekakor občudovanja vredno, saj v
romanu, ki je v našem prevodu dolg 184 strani, Guy prične potovanje
popolnoma brez spominov, brez poznavanja svojega pravega imena in oseb,
ki so ga poznale v stari "podobi", na koncu pa se nekdanji Jimmy Pedro
Stern naenkrat spet spominja neverjetnih podrobnosti iz svojega
prejšnjega življenja.
Kljub temu da je smiselnost iskanja
preteklosti, ki je v Modianovem romanu postavljena pod vprašaj, precej
zanimiva tema, je avtor ni ravno najbolje izpeljal, saj se ne razreši
niti ne usmeri v neko trdnejše razmišljanje. Kaj to, da najde svojo
prejšnjo identiteto, sploh pomeni za posameznika, če pravzaprav ne gre
več za njega samega? Tak posameznik dejansko išče drugo osebo, z drugim
imenom, življenjem in lastnostmi.
Morda so pričakovanja v
zvezi z Nobelovimi nagrajenci previsoka, ali pa je težava v tem, da
Modianov roman nikakor ne more biti "ljubezen na prvi pogled". Delo
vseskozi pušča okus trivialnosti in lahkotnosti, ni pa v njem neke
poglobljene note, ki bi pritegnila ljubitelja literature.
Toda
čeprav je jasno, da roman ni presežek in da je o primernosti letošnjega
Nobelovega nagrajenca mogoče precej polemizirati, Ulico Boutiques
obscures lepo zaokroži stavek, ki nekoliko popravi celoten vtis.
"Kaj pa naša življenja, se ne razpršijo prav tako hitro v večeru kot otroška žalost?"
Rok Pečečnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar