[LITERATURA: tuje] Recenzija novele: SIMONE DE BEAUVOIR - NESPORAZUM V MOSKVI

Založba: Modrijan, zbirka Svila
Leto izdaje: 2014
Prevod: Maja Kraigher

Kdor je naveličan kvazi-intelektualnega diskurza o komunizmu in politični levici, bo v noveli Nesporazum v Moskvi prišel na svoj račun. De Beauvoirjeva ga namreč tako naravno vplete v življenje zrelega para, da lahko opazimo, kako neprisiljeno vstopa v njun vsakdanjik. Kot na mestu pojasni Jože Vogrinc v Mladini: »Zares komunist bi bil v tem tisočletju le član gibanja za odpravo kapitalizma v svetu. Takega gibanja zdaj ni. Dokler ga ni, pa tisti, ki se hvali, da je komunist, blefira. Ker pa se nasprotja svetovnega kapitalizma zaostrujejo, porajajo tudi gibanja za njegovo odpravo. Enačenje komunizma s totalitarizmom tega ne more preprečiti. Zato naj vas ne preseneti, če komunizem 21. stoletja zase sprva ne bo vedel, da je komunizem, in o tem ne bo hotel nič slišati.«

Glavna lika, nasprotno, ne blefirata, temveč se v zasebnosti svojih misli sprašujeta ne le o komunizmu, temveč tudi o tem, kako delovati v kapitalističnem svetu, v katerem nista nikoli našla svojega mesta. Kljub temu novela ni predstavitev stališč dveh Francozov, ki potujeta v Moskvo, temveč le posledica razmišljanja o minevanju, starosti ter dvoma o možnosti brezkompromisne povezave med posameznikoma.

André in Nicole, upokojena Parižana, sta si v cvetu mladosti ustvarila polno življenje, ki se razkriva skozi pripoved. Leta 1966 upokojena odpotujeta v Moskvo, kjer doživita nesporazum – sama s sabo –, kar posledično vodi v medsebojni konflikt. Kako se sprijazniti s staranjem, bledenjem seksualnosti in lepote, izgubo mladostne energije? Avtorica dvome prikaže skozi oči moškega in ženske, skozi dva miselna tokova, ki se ne izključujeta, temveč ju pestijo sorodne težave. O svojih političnih prepričanjih, po katerih sta živela in vestno delovala, nista več prepričana, prav tako ne o svojih življenjskih odločitvah ter o medsebojni navezanosti. Ali sta se kdaj zares ljubila?

Strah pred smrtjo, vprašanje ženske, svoboda – Simone de Beauvoir je avtorica, ki se je s svežim pogledom vestno lotevala najglobljih vprašanj človeštva. Intelektualka, aktivistka, filozofinja ter nenazadnje tudi pisateljica, ki je svoja politična in življenjska prepričanja v Nesporazumu v Moskvi uspela ujeti na nekaj desetih straneh, nam predstavi lik ženske (v grobem ga spoznamo tudi v Drugem spolu iz leta 1949), ki kljub odličnim nastavkom za bogato kariero zapusti samo sebe v smislu intelektualne rasti ter se posveti možu in družini – odloči se postati gospodinja ter ustrezati, česar se zaveda in kar očita sama sebi: »Zaradi njega je bila ženska, ki ni več vedela, kako porabiti čas, ki ga je še imela preživeti.«

Avtorica je iskrena, a to lastnost odvzame dialogu protagonistov ter jo skrije med njuna tiha razmišljanja. Živo začutimo stisko Nicole, ki jo vprašanje ženske pesti v veliko večji meri kot v mladosti, ter Andréjevo zaskrbljenost, na trenutke celo resignacijo, nad svojimi življenjskimi dosežki. Kljub temu da sta v enakovrednem položaju, pada na Nicole gostejša senca – medtem ko André večino časa na potovanju posveča svoji hčeri, ki prebiva v Rusiji, se Nicole utaplja v lastni destruktivni misli. V njo ob koncu ujame tudi partnerja, ki tik pred koncem na kopno vrže sidro ter reši konflikt, ki je bil bolj konflikt ednine kot dvojine.

Klara Zupančič

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: 20.000 dni na Zemlji / 20,000 Days on Earth (rež. Iain Forsyth, Jane Pollard, 2014): o

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2920540/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/20000_days_on_earth/

Končno se nam je ob poplavi bogatih zvezdnic, ki niso zaslovele zaradi ničesar substancialnega, ponudila možnost, da spremljamo dan nekoga, ki je osmislil svoje in življenje drugih. Naslovni film nam predstavi 20.000. dan življenja umetnika Nicka Cavea, čigar glasbo poznamo iz kasetnih trakov, ploščkov in vinilk. Glavni akter vrhunskih Nick Cave and The Bad Seeds nas s kančkom sarkazma popelje skozi vsa obdobja svojega življenja. Čeprav sta začetek in konec intimna, tega ni moč trditi za sredico, ki nam ne prikriva ničesar: od psihoanalitične obravnave njegovega otroštva, obujanja grenkih in sladkih spominov, do strahu, da bo njegova življenjska zgodba pozabljena, česar se je otresel z očitnim dejanjem – dokumentarcem o sebi. Na trenutke je njegovo igranje nenaravno do te mere, da spominja na osnovnošolca, ki recitira pesem, ob drugi priložnosti čustveno preigrava misli o sebi, ki se z vrhunskimi kadri elegantno sestavljajo. Protagonist svojo življenjsko zgodbo razlaga skozi vožnjo po Brightonu s Kylie Minogue ter z Blixo Bargeldom, preko diapozitivne retrospektive, snemanja zadnje plošče Push the Sky Away in starega znanca Warrena Ellisa, ki ohranja pristnost in prizemljenost filma s svojo sproščeno igro, kar drugim igralcem ne uspe najbolje. Kot je za The Guardian zapisal Mark Kermode: »Človek ne ve, ali bi se smejal, kričal ali zehal.«

Klara Zupančič Trostopenjska lestvica: +, o, -

[LITERATURA: domače] Recenzija romana Noč v Reykjaviku