UVOD
V četrtek, 19., in petek, 20. marca, se je v Ljubljani odvila že šesta inkarnacija festivala neodvisnega založništva Tresk v organizaciji Radio Študent 89,3 MHz. Kot vedno doslej je festival ponudil pregled nad aktualno neodvisno sceno, preko pogovorov z založniki dal vpogled tudi v bolj posloven del glasbenega dogajanja, manjkalo pa seveda ni tudi bolj zabavnih vsebin. V četrtek je Tresk zavzel Pritličje, kjer je bil večer namenjen predstavitvam večine od 16-ih avtorjev z nove ZARŠ kompilacije Ctrl N, poglavje slovenske elektronike, kar je poskrbelo za celo noč aktualne slovenske elektronske glasbe. Že dober teden pred tem, v sredo, 11. 3., pa je Pritličje gostilo tudi preddogodek Treska, kjer so razglasili zmagovalce natečaja za najbolj kreativno in inovativno podobo albuma, glasbenega dogodka in koncertne fotografije. Petek, 20., pa je postregel s sejemskim delom festivala v Kinu Šiška, kjer so potekali že omenjeni pogovori z založniki, mogoče je bilo kupiti fonograme sodelujočih založb, zvečer pa so ušesa in tla tresli koncerti 12, Salonski, Matter ter High5, večer pa je popestril tudi Marko Karlovčec s koncertom v ženskem WC-ju. L. S.
Petek, 20. 3., Kino Šiška Centre for Urban Culture:
POGOVORI Z ZALOŽNIKI
Tresk #6 je v petek popoldne obiskovalcem v zgornjem nadstropju Kina Šiške ponudil pogovore z založniki, ki so sicer tam tudi razstavljali svoje izdaje, v slabih štirih urah vodenih pogovorov pa smo lahko izvedeli mnogo informacij o domači neodvisni sceni. Dogajanje je otvorila okrogla miza z naslovom "stanje založništva pri nas", ki je problematizirala odnos poslušalstva do glasbe ter pomen in mesto založb samih. Rdeča nit vseh pogovorov je nepresenetljivo bila DIY logika, saj je bilo govora o neodvisnih založbah, ki nimajo močnega finančnega zaledja in njihovo delovanje tako temelji na entuziazmu vpletenih posamenikov. Ob tem je sicer grenak priokus pustilo spoznanje, da je takšno založništvo bolj hobi kot služba, saj pogosto finančno ne omogoča življenja samo po sebi. Izpostavljen je bil posredni pritisk na ustvarjalce, da postanejo sami sebi vse: dizajner plošče, glasbenik, PR, menedžer in agent. Še en od odrazov DIY logike, ki sicer prevladuje tudi na področju mreženja in širjenja glasbe, saj je bilo osebno socialno mreženje večkrat omenjeno kot edini način za "preboj". Praktično ista mnenja so se pojavljala tudi v pogovorih s predstavniki založb Založba Klopotec, KAPA Records, Kamizdat, Moonlee Records, Slušaj Najglasnije - Listen Loudest iz Zagreba ter Farbwechsel iz Budimpešte, končni vtis pa je bil, da se v sferi bolj alternativnih, progresivnih in eksperimentalnih zvočnih praks založništvo finančno preprosto ne izplača. Odgovornost ohranjanja scene tako pade na pleča entuziastov, ki pa žarek upanja najdejo v formiranju majhnih, a predanih skupnosti, ki vključenim glasbenikom vseeno omogočijo preživetje. Kot primer takšne skupnosti se je izkazala domača scena improvizirane glasbe. Morda najzanimivejši del pregleda lokalne scene pa je bila ogromna diskrepanca med mnenji lokalnih založnikov in pa besedami večjih svetovnih producentov, ki so se pred meseci mudili na festivalu MENT. Le-ta nakazuje na precejšnjo specifičnost lokalnih glasbenih sfer in kot taka morda sugerira na potrebo po iskanju lastne poti, ki ne bo nujno pod vplivom mednarodnega mainstreama. L. S.
KONCERTI:
Kot prvi je na pomanjšanem šiškinem glavnem odru nastopil Miha Robida, ki nastopa pod aliasom 12. Že ob prihodu občinstva je ta sedel na odrskih tleh in obdan s svojimi instrumenti čakal na lasten začetek. V prvih petnajstih minutah je zgolj na vokalu prikazal igro efektov in loopov ter dodobra orisal spalniški trans. Ko pa je poprijel za kitaro, je bilo razvidno neskladje med slišanim in predstavljenim zvokom, nakar je 12 nezmožen nadaljevanja zapustil koncertno prizorišče. Kar se je mogoče na prvo žogo zdelo kot svojeglavo ravnanje, se je na koncu izkazalo za tehnični in komunikacijski manjko. Po besedah glasbenika je na odru namreč preveč slišal samega sebe in zvok, ki ga je dosegel na tonski vaji, enostavno ni prišel do izraza. A. P.
Po podaljšanem premoru so se na oder usedli še Salonski, ki so v naslednji uri prikazali sodobno zmes ljudskega in klasičnega glasbenega pristopa. Po vsaki skladbi je sledil krajši govor, ki je na prvem mestu upočasnili tempo koncerta, po svoje pa je tako koncert bolj izpadel kot glasbena pripovedka. S svojim igrivim nastopom so med petkovimi nastopajočimi privabili najbolj starostno razpršeno občinstvo, ki so jim servirali pester izbor prirejenih pesmi, med njimi recimo priredbo ene izmed pesmi iz angleške serije Midsummer Murders ter glasbo, ki so jo pripravili za film Dominika Menceja Prespana pomlad, ki je dobil tudi vesno za najboljši kratki film. A. P.
Po koncertu Salonskih se je dogajanje preselilo v spodnjo dvorano Kina Šiške. Ob nastopu kamniškega hip hop tria MATTER smo lahko prepričani, da gre vsaj delno za šalo, za katero pa ni popolnoma jasno, do kam sega, kar verjetno pomaga graditi zanimanje in obenem otežuje takšno ali drugačno kritiko. Za sončnimi očali in večplastnim sarkazmom skriti nastopa(jo)či so sicer precej zapolnjeno spodnjo dvorano navdušili z minimalističnimi beati, besedili polnimi referenc na popularno kulturo ter fraz zrelih za integracijo v sleng, obenem pa ohranjali nekakšno odrezavost, jedrnatost ter ljudstvu všečno nonšalantnost. Kljub farsični odsotnosti poante na trenutke zasije potencial, katerega uresničitve pa se očitno zaenkrat izogibajo v strahu pred tem, da bi dejansko karkoli povedali. A le čas bo pokazal, če jim lahko uspe nadaljevati v tej kvazihumorni maniri, ne da bi podlegli krizi identitete. Morda je današnja generacija hipsterjev končno dobila domačo zasedbo, za katero jih bo čez 20 let sram, da so jo kadarkoli poslušali. Morda pa smo bili kljub vsemu priča inovativni hip hop zasedbi na začetku svoje poti. M. M.
Po kamniških mladcih Matter so Komuno dodobra napolnili zagrebčani HIGH5, ki so nedavno izdali svoj LP prvenec Schengengang. Peterici raperjev se je na odru pridružil še gostujoči rimoklepač Kizo. V petinštiridesetminutnem nastopu so besedilno obdelali vse od Iva Sanaderja do hedonizma in egotripanja. Njihove energične beat orientirane trap podlage so zbrano množico obiskovalcev spravile v pravi mini delirij. Mladci, pravi tovariši na odru, so odlično sodelovali s publiko; nastop je bil en sam užitek tudi za tiste, ki sicer dnevno posebne pozornosti ne namenjajo hip hop in trap muziki. J. P.
TRESK je drugi dan zaključil svojevrsten glasbenik in persona MARKO KARLOVČEC, ki je sicer tudi glasbeni novinar Radia Študent. V malce več kot pol ure trajajoči zvočni improvizirani eskapadi je uprizoril v ženski toaleti Kina Šiške nastop vreden posnetka in ponavljanja le-tega. Z eksperimentiranjem na saksofonu in igranju z efekti je ustvarjal močan noise, ki je sicer razsvetljen predor stranišča Kina Šiške napolnil s srhljivo zvočno temo, ki jo je še poudarjala apokaliptična čez godbo govorjena poezija in njegova podivjana živalska prezenca. Zaključek je preprost: vse drugo ni hrup, a tudi to je glasba. In kakšna. J. P.
KOMENTAR – primerjava MENT Ljubljana / TRESK:
V dobrem mesecu sta se tako ob podpori Kina Šiška odvila dva festivala – februarski Ment ter marčevski Tresk. Če za trenutek zanemarimo obsežnost dogodkov, sta se vsebinsko precej razlikovala, a ključna sta bila oba. A slika je drugačna, ko jo pogledamo skozi lupo medijske in siceršnje pozornosti.
Medtem ko je bil Ment primarno namenjen mednarodnemu mreženju in načinih pristopanja h glasbenemu podjetništvu, je bil Tresk primarno namenjen glasbenim založnikom in je prikazoval pestro razvejanost lokalne glasbene produkcije. A na Mentu je bil precej bolj obiskan njegov vsebinski, konferenčni del, ki je bil pa za lokalno okolje dosti manj primeren. Že s strani izvajalcev se je spodbujalo predvsem podjetništvo, ki pa so že tako ali tako v lokalnem okolju obremenjeni z drugimi težavami, začenši z infrastrukturnim manjkom in prostora prepoznavanja ter uveljavljanja.
Kar se tiče podpore lokalni sceni, je Tresk ponujal veliko večjo in konkretnejšo platformo kot pa festival Ment, ki jo je ponujal bolj v smislu izpostavljanja že znanih glasbenih skupin mednarodnim akterjem. »Vrnitev h koreninam«, kot je zapisano v naslovu članka o festivalu Tresk na spletni strani Sigic-a, je želja po vrnitvi h konceptualnemu pristopu do širše glasbene produkcije. A do prepoznanja pomembnosti vloge založb na tem mestu očitno še ni prišlo. Slovenska alternativa zaenkrat ostaja ujeta v alternativi. A. P.
ZAKLJUČEK
Tresk se tako letos bavi s precej obširnim pro/con seznamom. Pohvalno rekordno število založb, odlično ustvarjena kolegialna atmosfera v zgornjem nadstropju Kina, zanimive delavnice, vcepljanje kul idejic, kot je recimo poslušalnica, zastonj koncerti ob nakupu fonograma, manj znani izvajalci ... Po drugi strani pa je sama organizacija in izvedba pustila veliko, veliko prostora za izboljšanje. Približevanje založništva publiki je nemogoče, če publike ni. Naj bo program še tako zanimiv, je na mestu primerjava s padajočim drevesom v gozdu, ki ga nihče ne sliši. Tudi ločitev založniških prostorov od prostorov aktivnejšega dogajanja (delavnice, koncerti) je bilo sila nehvaležno, saj je preusmerilo pozornost od založništva namesto k. Na tem mestu tako manjka predvsem načrt doseganja ciljne publike, ki je, vsaj glede na prejšnje edicije, precej večja kot letošnja, koherentnejša rdeča nit in ubesedenje bistva festivala ter manj nonšalantna izvedba. Dogodek je bil zagotovo prijeten, informativen in zabaven vsem prisotnim ... a žal le njim. T. K.
Tine Kolenik, Matej Mihevc, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar
V četrtek, 19., in petek, 20. marca, se je v Ljubljani odvila že šesta inkarnacija festivala neodvisnega založništva Tresk v organizaciji Radio Študent 89,3 MHz. Kot vedno doslej je festival ponudil pregled nad aktualno neodvisno sceno, preko pogovorov z založniki dal vpogled tudi v bolj posloven del glasbenega dogajanja, manjkalo pa seveda ni tudi bolj zabavnih vsebin. V četrtek je Tresk zavzel Pritličje, kjer je bil večer namenjen predstavitvam večine od 16-ih avtorjev z nove ZARŠ kompilacije Ctrl N, poglavje slovenske elektronike, kar je poskrbelo za celo noč aktualne slovenske elektronske glasbe. Že dober teden pred tem, v sredo, 11. 3., pa je Pritličje gostilo tudi preddogodek Treska, kjer so razglasili zmagovalce natečaja za najbolj kreativno in inovativno podobo albuma, glasbenega dogodka in koncertne fotografije. Petek, 20., pa je postregel s sejemskim delom festivala v Kinu Šiška, kjer so potekali že omenjeni pogovori z založniki, mogoče je bilo kupiti fonograme sodelujočih založb, zvečer pa so ušesa in tla tresli koncerti 12, Salonski, Matter ter High5, večer pa je popestril tudi Marko Karlovčec s koncertom v ženskem WC-ju. L. S.
Petek, 20. 3., Kino Šiška Centre for Urban Culture:
POGOVORI Z ZALOŽNIKI
Tresk #6 je v petek popoldne obiskovalcem v zgornjem nadstropju Kina Šiške ponudil pogovore z založniki, ki so sicer tam tudi razstavljali svoje izdaje, v slabih štirih urah vodenih pogovorov pa smo lahko izvedeli mnogo informacij o domači neodvisni sceni. Dogajanje je otvorila okrogla miza z naslovom "stanje založništva pri nas", ki je problematizirala odnos poslušalstva do glasbe ter pomen in mesto založb samih. Rdeča nit vseh pogovorov je nepresenetljivo bila DIY logika, saj je bilo govora o neodvisnih založbah, ki nimajo močnega finančnega zaledja in njihovo delovanje tako temelji na entuziazmu vpletenih posamenikov. Ob tem je sicer grenak priokus pustilo spoznanje, da je takšno založništvo bolj hobi kot služba, saj pogosto finančno ne omogoča življenja samo po sebi. Izpostavljen je bil posredni pritisk na ustvarjalce, da postanejo sami sebi vse: dizajner plošče, glasbenik, PR, menedžer in agent. Še en od odrazov DIY logike, ki sicer prevladuje tudi na področju mreženja in širjenja glasbe, saj je bilo osebno socialno mreženje večkrat omenjeno kot edini način za "preboj". Praktično ista mnenja so se pojavljala tudi v pogovorih s predstavniki založb Založba Klopotec, KAPA Records, Kamizdat, Moonlee Records, Slušaj Najglasnije - Listen Loudest iz Zagreba ter Farbwechsel iz Budimpešte, končni vtis pa je bil, da se v sferi bolj alternativnih, progresivnih in eksperimentalnih zvočnih praks založništvo finančno preprosto ne izplača. Odgovornost ohranjanja scene tako pade na pleča entuziastov, ki pa žarek upanja najdejo v formiranju majhnih, a predanih skupnosti, ki vključenim glasbenikom vseeno omogočijo preživetje. Kot primer takšne skupnosti se je izkazala domača scena improvizirane glasbe. Morda najzanimivejši del pregleda lokalne scene pa je bila ogromna diskrepanca med mnenji lokalnih založnikov in pa besedami večjih svetovnih producentov, ki so se pred meseci mudili na festivalu MENT. Le-ta nakazuje na precejšnjo specifičnost lokalnih glasbenih sfer in kot taka morda sugerira na potrebo po iskanju lastne poti, ki ne bo nujno pod vplivom mednarodnega mainstreama. L. S.
KONCERTI:
Kot prvi je na pomanjšanem šiškinem glavnem odru nastopil Miha Robida, ki nastopa pod aliasom 12. Že ob prihodu občinstva je ta sedel na odrskih tleh in obdan s svojimi instrumenti čakal na lasten začetek. V prvih petnajstih minutah je zgolj na vokalu prikazal igro efektov in loopov ter dodobra orisal spalniški trans. Ko pa je poprijel za kitaro, je bilo razvidno neskladje med slišanim in predstavljenim zvokom, nakar je 12 nezmožen nadaljevanja zapustil koncertno prizorišče. Kar se je mogoče na prvo žogo zdelo kot svojeglavo ravnanje, se je na koncu izkazalo za tehnični in komunikacijski manjko. Po besedah glasbenika je na odru namreč preveč slišal samega sebe in zvok, ki ga je dosegel na tonski vaji, enostavno ni prišel do izraza. A. P.
Po podaljšanem premoru so se na oder usedli še Salonski, ki so v naslednji uri prikazali sodobno zmes ljudskega in klasičnega glasbenega pristopa. Po vsaki skladbi je sledil krajši govor, ki je na prvem mestu upočasnili tempo koncerta, po svoje pa je tako koncert bolj izpadel kot glasbena pripovedka. S svojim igrivim nastopom so med petkovimi nastopajočimi privabili najbolj starostno razpršeno občinstvo, ki so jim servirali pester izbor prirejenih pesmi, med njimi recimo priredbo ene izmed pesmi iz angleške serije Midsummer Murders ter glasbo, ki so jo pripravili za film Dominika Menceja Prespana pomlad, ki je dobil tudi vesno za najboljši kratki film. A. P.
Po koncertu Salonskih se je dogajanje preselilo v spodnjo dvorano Kina Šiške. Ob nastopu kamniškega hip hop tria MATTER smo lahko prepričani, da gre vsaj delno za šalo, za katero pa ni popolnoma jasno, do kam sega, kar verjetno pomaga graditi zanimanje in obenem otežuje takšno ali drugačno kritiko. Za sončnimi očali in večplastnim sarkazmom skriti nastopa(jo)či so sicer precej zapolnjeno spodnjo dvorano navdušili z minimalističnimi beati, besedili polnimi referenc na popularno kulturo ter fraz zrelih za integracijo v sleng, obenem pa ohranjali nekakšno odrezavost, jedrnatost ter ljudstvu všečno nonšalantnost. Kljub farsični odsotnosti poante na trenutke zasije potencial, katerega uresničitve pa se očitno zaenkrat izogibajo v strahu pred tem, da bi dejansko karkoli povedali. A le čas bo pokazal, če jim lahko uspe nadaljevati v tej kvazihumorni maniri, ne da bi podlegli krizi identitete. Morda je današnja generacija hipsterjev končno dobila domačo zasedbo, za katero jih bo čez 20 let sram, da so jo kadarkoli poslušali. Morda pa smo bili kljub vsemu priča inovativni hip hop zasedbi na začetku svoje poti. M. M.
Po kamniških mladcih Matter so Komuno dodobra napolnili zagrebčani HIGH5, ki so nedavno izdali svoj LP prvenec Schengengang. Peterici raperjev se je na odru pridružil še gostujoči rimoklepač Kizo. V petinštiridesetminutnem nastopu so besedilno obdelali vse od Iva Sanaderja do hedonizma in egotripanja. Njihove energične beat orientirane trap podlage so zbrano množico obiskovalcev spravile v pravi mini delirij. Mladci, pravi tovariši na odru, so odlično sodelovali s publiko; nastop je bil en sam užitek tudi za tiste, ki sicer dnevno posebne pozornosti ne namenjajo hip hop in trap muziki. J. P.
TRESK je drugi dan zaključil svojevrsten glasbenik in persona MARKO KARLOVČEC, ki je sicer tudi glasbeni novinar Radia Študent. V malce več kot pol ure trajajoči zvočni improvizirani eskapadi je uprizoril v ženski toaleti Kina Šiške nastop vreden posnetka in ponavljanja le-tega. Z eksperimentiranjem na saksofonu in igranju z efekti je ustvarjal močan noise, ki je sicer razsvetljen predor stranišča Kina Šiške napolnil s srhljivo zvočno temo, ki jo je še poudarjala apokaliptična čez godbo govorjena poezija in njegova podivjana živalska prezenca. Zaključek je preprost: vse drugo ni hrup, a tudi to je glasba. In kakšna. J. P.
KOMENTAR – primerjava MENT Ljubljana / TRESK:
V dobrem mesecu sta se tako ob podpori Kina Šiška odvila dva festivala – februarski Ment ter marčevski Tresk. Če za trenutek zanemarimo obsežnost dogodkov, sta se vsebinsko precej razlikovala, a ključna sta bila oba. A slika je drugačna, ko jo pogledamo skozi lupo medijske in siceršnje pozornosti.
Medtem ko je bil Ment primarno namenjen mednarodnemu mreženju in načinih pristopanja h glasbenemu podjetništvu, je bil Tresk primarno namenjen glasbenim založnikom in je prikazoval pestro razvejanost lokalne glasbene produkcije. A na Mentu je bil precej bolj obiskan njegov vsebinski, konferenčni del, ki je bil pa za lokalno okolje dosti manj primeren. Že s strani izvajalcev se je spodbujalo predvsem podjetništvo, ki pa so že tako ali tako v lokalnem okolju obremenjeni z drugimi težavami, začenši z infrastrukturnim manjkom in prostora prepoznavanja ter uveljavljanja.
Kar se tiče podpore lokalni sceni, je Tresk ponujal veliko večjo in konkretnejšo platformo kot pa festival Ment, ki jo je ponujal bolj v smislu izpostavljanja že znanih glasbenih skupin mednarodnim akterjem. »Vrnitev h koreninam«, kot je zapisano v naslovu članka o festivalu Tresk na spletni strani Sigic-a, je želja po vrnitvi h konceptualnemu pristopu do širše glasbene produkcije. A do prepoznanja pomembnosti vloge založb na tem mestu očitno še ni prišlo. Slovenska alternativa zaenkrat ostaja ujeta v alternativi. A. P.
ZAKLJUČEK
Tresk se tako letos bavi s precej obširnim pro/con seznamom. Pohvalno rekordno število založb, odlično ustvarjena kolegialna atmosfera v zgornjem nadstropju Kina, zanimive delavnice, vcepljanje kul idejic, kot je recimo poslušalnica, zastonj koncerti ob nakupu fonograma, manj znani izvajalci ... Po drugi strani pa je sama organizacija in izvedba pustila veliko, veliko prostora za izboljšanje. Približevanje založništva publiki je nemogoče, če publike ni. Naj bo program še tako zanimiv, je na mestu primerjava s padajočim drevesom v gozdu, ki ga nihče ne sliši. Tudi ločitev založniških prostorov od prostorov aktivnejšega dogajanja (delavnice, koncerti) je bilo sila nehvaležno, saj je preusmerilo pozornost od založništva namesto k. Na tem mestu tako manjka predvsem načrt doseganja ciljne publike, ki je, vsaj glede na prejšnje edicije, precej večja kot letošnja, koherentnejša rdeča nit in ubesedenje bistva festivala ter manj nonšalantna izvedba. Dogodek je bil zagotovo prijeten, informativen in zabaven vsem prisotnim ... a žal le njim. T. K.
Tine Kolenik, Matej Mihevc, Andrej Pervanje, Jan Podbevšek, Luka Seliškar
