[FILM/TV: tuje] Recenzija filma VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE)

Režija: Ruben Östlund
Igralska zasedba: Johannes Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Vincent Wettergren
Datum izida: 13. november 2014 (LIFFe), 14. januar 2015 (Kinodvor)

Začetni prizori naslovnega filma izmenično prikazujejo idilično, do potankosti urejeno francosko smučarsko središče in nadobudno mlado družinico na dopustu. Toda niti težko prigarani oddih na snegu niti družinska sreča na osmih nogah ne izžareva prave energije. Pa ne zaradi tega, ker je na smučiščih premalo varovalnih blazin. Ne zato, ker je teptalnik pustil majhen prostor nepoteptan in je zato nevaren neizkušenemu smučarju. Vse je tako, kot mora biti, pa vendar nam da režiser skozi prizore hladnih pobočij in še hladnejših medosebnih družinskih odnosov vedeti, da bo izredno težko najti pristno čustvo intimnosti in ljubezni v teh »polikanih« razmerah. Ko se družinica vozi po tekočem traku, je najmlajši sin Harry (Vincent Wettergren) zelo nemiren in po tleh trmoglavo meče rokavice. Oče Tomas (Johannes Bah Kuhnke) ga skuša pomiriti, ampak nič ne pomaga. Zdi se, da je otrok kot najbolj intuitiven član družine prvi začutil, da jih čaka plaz čustev in občutkov, ki bo prekinil in porušil navidezni red in harmonijo. Vse je bilo narobe, še preden se je zgodilo.

In potem se zgodi. Dogodek je posnet s statično kamero, v centru katere je švedska družina. Ni prostora za senzacionalizem, saj gre za čisti natur-alizem. Zasnežena alpska pobočja so le ogledalo, v katerem se zrcali razkrita podoba modernega moškega. Njegov pogum je samo še kulisa, za katero se skriva speči preživetveni nagon. Tomas izraža neustrašnost alfa samca vse do tedaj, dokler misli, da ni v življenjski nevarnosti. Ko spozna, da ga umetno sproženi snežni plaz ogroža, pa za razliko od svoje žene Ebbe (Lisa Loven Kongsli), ki skuša zavarovati otroka, pograbi svoj mobilni telefon in rokavice ter vidno prestrašen odbrzi na varno.

Varnost in udobje. Dva pojma, ki sta človeštvo najbolj zaznamovala predvsem od dvajsetega stoletja naprej. Udobje, ki ga simbolizirata Tomasov iPhone in rokavice, je udobje moškega. Ko s pametnim telefonom brska po internetu in snema plaz, je varen in se počuti doma. Zato je treba tehnološke pridobitve nujno ohraniti pri življenju. Ni torej naključje, da jih v nevarnosti najprej odnese s seboj. Postaja vse bolj očitno, da med Tomasom in njegovo partnerico Ebbo zeva globok prepad. Ženina najvišja vrednota je namreč družina, zato jo je sposobna zavarovati tudi v najbolj nevarnih okoliščinah.

Prepad med spoloma, ki ga režiser zariše že na začetku filma, zdaj postaja realnost. Skoraj vsaka nova scena potrjuje, da se celini moških in ženskih vrednot odmikata kljub poskusom, da bi ostali skupaj. Vsak nov par, s katerim se srečata, na novo opiše moško-ženske odnose. Toda vsem je skupna nenavadna ločenost, ki zavlada v nekem trenutku. Zdi se, kot da Ruben Östlund raziskuje te navidezno majhne kratke stike in jih prikaže v zelo tesnobni luči.

Minimalistična kamera deluje tako, da odreže vse, kar ni v soglasju z režiserjevim sporočilom. Ko se Tomas in njegov kolega sproščata in poležavata na smučarski plaži, zibajoč glavo ob bežnem hitu iz zvočnika, sta v kadru le onadva. Dekleti, ki najprej pohvalita Tomasa kot najbolj čednega moškega na smučišču, kasneje pa to izjavo prekličeta, sta gledalčevim očem vidni le od pasu navzdol. Pomemben je namreč le Tomasov odziv, saj kaže dejstvo, da je njegova (samo)identifikacija s pogumnežem močno ranjena. Režiser skozi zgodbo sugerira neuklonljivo dejstvo, da v modernem moškem še vedno spi globoko zasidrana želja po herojstvu in osvajanju ženskih src. Ker Tomas ni ne eno ne drugo – heroj ne more biti, ker strahopetno reagira ob dogodku s plazom, osvajalec pa tudi ni več, saj živi ustaljeno zakonsko življenje, je vsako naslednje doživetje na dopustu zanj velik poraz. Nemara se kamera tudi zato, ko ne kaže ženinega razočaranja, najbolj fokusira na njegovo zadrego, ki je bila v filmski zgodovina le redko tako očitno izražena in tako uničujoča.

Višja sila je premišljena študija medčloveških odnosov, ki je svoji dokumentarnosti zvesta do konca. To je film, ki razgalja vse nagone, tako preživetvene kot spolne. Razgalja maske in se osredotoča na čustva, ki se skrivajo pod njimi. Vse to omogočajo dolgi kadri, ki so vneto osredotočeni na obraze glavnih igralcev. Zgodba, ki jo pripoveduje, pa postavlja tudi veliko vprašanj in tem za pogovor po filmu. Kakšna je vloga moškega v moderni civilizaciji? V kolikšni meri dopustimo tehnologiji, da zapolni našo čustveno praznino? Ali ima ljubezen med moškim in žensko rok trajanja? Takšna in podobna vprašanja lahko vzniknejo samodejno, in ravno to je najmočnejša odlika tega filma – razkrivanje vsakodnevno prezrtih motivov vzpostavljanja ter ohranjanja odnosov z nasprotnim spolom. V hektičnem času, kjer skušamo ustrezati podobi, ki nam jo je začrtala kultura, v kateri živimo, jih na plano lahko potegne le zelo nenavaden, katastrofalen dogodek. V Višji sili je primer tovrstnega dogodka snežni plaz, ki – podobno kot rdeča tableta iz filma Matrica – družini omogoča, da se sooči z globoko v podzavest potisnjenimi pričakovanji, ki jih imamo drug do drugega in do samega sebe.

Ocena: 9/10

Dejan Burgar

[LITERATURA: domače] Recenzija romana: Maja Gal Štromar – Potaknjenci

Založba: Goga
Leto izdaje: 2014

Potaknjenci, roman Maje Gal Štromar, v središče zgodbe postavljajo Patrika, očeta dveh otrok in brezposelnega ljubitelja botanike, ki ga preživlja njegova veliko bolj uspešna žena. Patrik se skozi življenje prebija brez kakršne koli volje - že v najobčutljivejšem življenjskem obdobju so mu jo ubile ženske (predvsem mama in babica), ki so mu ukazovale, kaj lahko čuti in česa ne, kaj lahko dela in česa naj se vzdrži. Rečeno mu je bilo, da mora biti vselej in povsod na uslugo svoji sestri, ženi, materi in otrokom. Da naj uboga in se žrtvuje za druge. Brezpogojno. Patrik zase pravi, da je »križanec brojler, namenjen pitanju«. Verjame, da lahko vzdrži to neskončno podrejanje ciljem drugih. Zdi se, da je Patrik kriv že samo zato, ker se je rodil kot moški. Pisateljica na to namiguje tudi z omembo hmelja, ki se mu odreže moške dele, da bi se povečal hektarski odnos, kar je alegorija na kastracijo moškosti oz. vse, kar se pod tem pojmom skriva. Patrik je definicija kastriranega moškega, kar bralec izve na koncu romana – je namreč neploden. Njegovi otroci so potaknjenci, podtaknili so mu jih brez njegovega vedenja. Prav tako si Patrik ni izbral svoje žene, ki mu jo je »podtaknila« njegova mama. Ženi je ime Vladena, kajti ona je vladar družine in nadzoruje dogajanje v njej. V romanu Maje Gal Štromar nič ni naključno, vse se povezuje v gosto mrežo simboličnih namigov. Paradoks o želvi, ki je Ahil nikoli ne dohiti, je še ena alegorija za Patrikovo nezmožnost udariti po mizi in narediti nekaj samo zase.

Omeniti velja, da Maja Gal Štromar uporablja mnogo različnih postopkov, da bi svojo zgodbo ohranila živo in dinamično. Pojavljajo se kuharski recepti, kriminalistična poročila, psihiatrično mnenje, »ljubezensko« pismo in astrološke analize. To raznovrstnost podkrepijo stavki, izrečeni v nemščini, italijanščini, srbohrvaščini in latinščini. Če k temu dodamo še dejstvo, da se zgodba bere kot kriminalka, saj je že na prvih straneh izpisano kriminalistično poročilo o posilstvu mlade ženske, nam je lahko kaj kmalu jasno, da imamo opravka z zgodbo, ki deluje kot večglava pošast, ki skuša Patrika kot rezance posrkati v svoj želodec. Če je Patrik v letih pred začetkom pripovedovanja zgodbe še lahko bežal pred samim seboj, se s trenutkom, ko se ta začne odvijati, prične snemati tudi prizor njegove psihoanaloške analize. Ta postaja z vsakim poglavjem bolj kruta in bolj posega v njegovo jedro, prav tja, do kamor sam ni imel dostopa in pravice bivanja.

Romanu lahko zamerimo nakopičeno (»multi-task«) naracijo, ki pa ne doseže cilja, ki si ga je zadal, tj. ustvariti moderno pripoved, ki bo presegala jamrajočo izpoved faliranega slovenskega moškega, ki se zaplete v sindrom nacionalnega manjvrednostnega kompleksa in za vedno ostane v senci svoje žene in otrok. Roman ravno s ponavljanjem alegoričnih in pripovednih postopkov ustvarja zasičenost na ravni fabule, ki kljub avtoričini imaginativnosti deluje kot odvečni potencial. Pravilo več je več tukaj ne zdrži vode. Roman najbolj blesti v psihološkem izklesavanju Patrikove usode in posledic njegovih ne-besed in ne-dejanj. S tehniko manj je več bi morda tudi roman pridobil na teži in se razvil v to, kar vseskozi nakazuje, da bi lahko postal – zelo dober psihološki roman.

Kljub vsemu pa je bralska izkušnja zelo čustvena, saj se skoraj v vsakem od nas skriva mali Patrik, ki ima občutek, da je življenje izbralo njega in ne obratno. Avtorica na koncu romana daje temu malemu Patriku možnost, da preseže svojo ujetost v nesrečno otroštvo in v življenju poseže po tistem, kar mu pripada in za kar je bil rojen.

Dejan Burgar

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Ritem norosti / Whiplash (rež. Damien Chazelle, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2582802/
Rotten tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/whiplash_2014/

Ko se v isti sobi srečata ultra-ambiciozni učenec in ultra-ambiciozni učitelj nastane ultra-velika možnost, da bo prišlo do vnetja in posledično ognja. Če sta oba dovolj vztrajna ter imata jeklene živce in telo, bosta uspela ogenj obvladati. Zgodila se bo mojstrovina, ki je vredna malo več kot njuno ubogo povprečno življenje. Glasbena drama Ritem norosti v vseh svojih stosedmih minutah predstavlja s trnjem posuto pot do glasbene perfekcije. Na tej poti oziroma, bolje rečeno, vlaku smrti je gledalec prikrajšan za ozadje, ki je oba glavna lika naredilo takšna, kot sta, iščoča presežek v mlačnem svetu povprečnosti. Pa vendar, film se ne sprašuje, ali je družbeno in moralno sprejemljivo vse svoje sile usmeriti v karierni uspeh. Če se takim vprašanjem ne izogneš, potem ti nikoli ne bo uspelo. Lahko se ti zgodi tisto najbolj sramotno, kar ima učenec Andrew Neyman (igra ga Miles Teller) izpisano na steni svoje sobe: »If you don't have ability, you wind up playing in a rock band!«

Dejan Burgar

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Predpremiere: Višja sila / Force Majeure (rež. Ruben Östlund, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3630276/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/force_majeure_2014/

Naslednjič: 19. 11. ob 11.00, Kinodvor

Predjamsko pojmovanje moškega poguma in odločnosti smo morda resda potisnili v pozabo, ampak naslovni film Rubena Östlunda dokazuje, da princip moškega herojstva in krvoločnosti ter ženske identifikacije z družinsko varnostjo še kako živi in vlada našemu podzavestnemu svetu. Ko moški-lovec ni več sposoben ohranjati vloge, ki mu je bila določena v pradavnih časih, ko se je z gorjačo podil za mamuti, se mu poruši dostojanstvo, ki ga je nujno treba spet najti, da bi lahko opravičil sebe kot bivajoče sebstvo.
V hladni in z napetostjo prežeti družinski drami je gledalec primoran k samorefleksiji o lastnih vrednotah, pa tudi o prvinskih nagonih, ki živijo svoje življenje pod navidezno resničnostjo. Prizori urejenih snežnih površin, hotelske čistoče in pokov, rezov ter udarcev na smučišču odsevajo notranje dogajanje in še bolj ostro zarežejo v bolečino že tako psihično načete družine. Na srečo režiser kot nož ostro napetost prekinja s humornimi vložki, ki pa slednje ne odpravljajo, ampak večkrat razkrivajo druge, še neodkrite plasti kratkih stikov v moško-ženskih odnosih.

Dejan Burgar

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -