[ODER: domače] Recenzija predstave: Esteve Soler - Kontra demokraciji

Režiserka: Nenni Delmestre
Premiera: 7. 3. 2015
Gledališče Koper

Nadvse pohvalno in nikakor samo po sebi umevno je, da so se v koprskem gledališču odločili za uprizarjanje zadnjega dela tako imenovane »kontratrilogije« Esteva Solerja, s katero je ta sodobni katalonski dramatik zasluženo dosegel mednarodni odziv. Režiserka Nenni Delmestre se s Solerjem sicer ni srečala prvič, saj je lani v Splitu režirala prvi del trilogije »Kontra progresa« oziroma Kontra napredku, za katero avtor tudi sam priznava, da je ena njegovih najljubših postavitev pričujočega dramskega teksta.

Vse dele omenjene trilogije, torej tudi Kontra demokraciji, sestavlja sedem na videz nepovezanih skečev, ki izvrstno stojijo tako vsak zase kot znotraj ene celote s povezujočo naslovno tematiko. Režiserka je sedem ločenih prizorov domiselno povezala z likom šaljive, a molčeče čistilke, ki po vsakem prizoru počisti sceno in se pri tem čudi raznim rekvizitom, ki so jih dramski liki pustili za seboj. Na tak način pomenljive rekvizite, kot so kamen, pištola, frača, dvakrat podčrta in hkrati prikaže v nekem povsem drugem kontekstu. Igralci se iz prizora v prizor levijo v različne dramske like, pogosto opredeljene zgolj z eno samo biološko ali socialno funkcijo ali pa še to ne (Žena, Mož, Pajek, X, Y, Z, Fant, Mati, Oče, Natakarica …). Igralsko ekipo sestavljajo Lara Jankovič, Igor Štamulak, Tjaša Hrovat, Rok Matek, Vanja Korenč, posebej moram izpostaviti tudi nadvse prepričljive igralske interpretacije v koprskem gledališču gostujočega Borisa Ostana.

Premišljena scenografija in kostumografija Line Vengoechea dopolnjuje futuristično dramsko atmosfero; najbolj v oči bije ogromen mobilni zaslon v ozadju, ki v vsak prizor vnaša dopolnjujoče video gradivo (avtor Mario Leko). Igro je sicer težko časovno opredeliti − na prvi pogled (digitalni zaslon, uničena mesta, plešasti liki) se dogaja v prihodnosti, vendar se nam zdijo dialogi vse preveč poznani, da bi lahko trdili, da gre za neko daljno fantastiko. Prihodnost, v kateri je človečnost izgubila pomen in se vse vrti le še okrog donosnosti, je s finančno krizo veliko bližje, kot si upamo priznati. Pod znamko demokracije lahko prodamo vse od nujnosti vojne, ukinitve izobraževanja (»Se spominjata, ko smo ukinili šole, da bi bili mi svobodnejši?«), do uboja lastnega otroka …

Medtem ko je večina dramskih postavitev danes prikrito družbeno kritičnih, je Kontra demokraciji zelo direktna. Reference na svetovno politično situacijo so številne, vendar si drznem trditi, da se Solerjev groteskni humor gledalca dotakne tudi na nekem globljem človeškem nivoju ….

Irina Lešnik

[ODER: domače] Recenzija gledališke predstave: Draga Potočnjak - Vsi junaki zbrani

Režija: Branko Potočan
Premiera: 21. 2. 2015, Slovensko mladinsko gledališče

Nobenega dvoma ni o tem, da otroške publike ne gre podcenjevati, saj otroci jasno in glasno povedo, ko jim kaj ni po godu − niso še namreč izučeni v zvijačnem ovinkarjenju in sprenevedanju kulturno prefinjenih odraslih. Ustvarjalci predstave Vsi junaki zbrani se niso ustrašili izziva in v svet novodobne mladine, svet, ki mu vladajo pametni telefoni, vsak dan nova socialna omrežja in hitro razvijajoče se računalniške igrice, poskušali vpeljati bajeslovne pravljične junake iz slovenskega ljudskega slovstva.

Draga Potočnjak, avtorica teksta, je v gledališkem listu izpostavila, da se ji zdi bistveno, da bi otroci skozi predstavo začutili zgodovino slovenskega prostora in njegovo ljudsko izročilo, bajeslovje, mitologijo. Da pa arhaični prizvok ne bi prevladal, sta z minimalistično zastavljeno scenografijo poskrbela režiser Branko Potočan in scenograf Sandi Mikuž. Na odru je en sam opazen rekvizit, ki spominja na nekakšno ogromno igralo, na katerem otroci preživljajo proste ure na igrišču in drug drugega izzivajo v »poglej, kaj zmorem, ti tega ne zmoreš« maniri.

Zgodba je preprosta – dve ekipi z iste šole tekmujeta na vseslovenskem kvizu v poznavanju slovenskih pravljic in bajeslovnih junakov ter fizičnih spretnostih. Dramske like so poskušali zastaviti karseda življenjsko, četudi v večini primerov ostajajo na ravni tipizacije (pridna deklica, razvajenka, športnik ...). Pozitivno izstopa lik dečka Franceta (prepričljivo ga je upodobil Blaž Šef), ki zaradi svoje izredne načitanosti predstavlja glavni adut svoje ekipe na kvizu. Značajsko deluje veliko bolj zrelo od ostalih likov, kar je morda povezano z neprivilegiranim družinskim okoljem, vendar je njegov smisel za humor kljub vsem težavam neusahljiv.

Kot se znotraj predstave pravljično preliva z realnim, tako imajo tudi dramski liki vsak svojo pravljično osebnost, v katero se po potrebi prelevijo. Tovrstne »levitve« odraža tudi jezikovna podoba predstave; lektorica Mateja Dermelj je mojstrsko povezala dva povsem nasprotna pola – aktualno slengovsko govorico mladih in arhaizme slovenskega bajeslovja.

Z uvedbo aktualne socialne problematike (na primer Francetova mati samohranilka je ravno izgubila službo) se ustvarjalci predstave niso bali poseči v domnevno brezskrben otroški svet in na tak način izpostavili realnost marsikaterega sovrstnika odrskih junakov. Družbenokritično pomenljiv je tudi sam konec – obe ekipi se družno upreta tržni logiki televizijske korporacije in dokažeta, da neustrašni junaki v današnjem svetu še vedno obstajajo. Ker brez srečnega konca pri pravljicah pač ne gre …

Irina Lešnik

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Tugomer (Fran Levstik)

Režiser: Diego de Brea
Avtorica priredbe in dramaturginja: Žanina Mirčevska
Premiera: 6. decembra 2014 v SNG Drama Ljubljana

Tugomer – žrtveno jagnje slovenstva

Z odrskih desk SNG Drama Ljubljana se je po 95 letih spet slišal arhaični jezik historične tragedije tandema Jurčič-Levstik: Tugomer. Čeprav je vsaka dramska uprizoritev na nek način aktualizacija izvirnega besedila, je (oziroma bi moral biti) v primeru Tugomerja zaradi časovne oddaljenosti ta poseg še toliko večji.

Lektorica predstave Tatjana Stanič je ohranila arhaično skladnjo, naglasni sistem in del leksike, kar je vplivalo tako na težjo percepcijo gledalcev (posebej mlajših generacij, ki se ne ukvarjajo ravno s slavističnimi študijami), kot tudi na sam stil igre. Igralci se arhaičnim skladenjskim vzorcem posvečajo do te mere, da je igra precej statična; gibanje je povečini omejeno na prihode in odhode z odra, pri čemer ni izjema niti naslovna vloga slovanskega kneza Tugomerja, ki jo solidno, a brez presežkov odigra Branko Šturbej. V (pre)obsežnem, pretežno moškem igralskem ansamblu najbolj izstopa prepričljiva igralska interpretacija Silve Čušin, v vlogi Stare Vrze, Tugomerjeve matere in nekakšne preroške matere naroda, ter Gregorja Bakoviča, v vlogi negativca Spitigneva. Scenski minimalizem, ki ga režiser Diego de Brea dosega predvsem z uporabo luči, bi sicer lahko deloval prepričljivo, a se izgublja v neskončno dolgih arhaičnih replikah, med katerimi edino zvočno kuliso predstavlja škripanje stolov v parterju. Dramsko monotonost prekine šele scensko močan, a vsebinsko pretiran konec.

Vsebinska aktualizacija historične tragedije iz dobe bojev podalpskih Slovanov s Franki je jasno predstavljala še večji zalogaj kot jezikovna. Režiser je s pomočjo dramaturginje in avtorice dramske priredbe Žanine Mirčevske poskrbel, da uprizoritev ostaja zvesta Levstikovim panslavističnim načelom, ki so gotovo krepila narodno zavest in ponos v času Levstikovega delovanja, ko se je slovenski narod šele formiral, danes pa zvenijo precej preživeto. Tragični junak Tugomer, slovanski knez, ki je konflikt z močnejšimi (germanski) silami reševal po diplomatski poti in nazadnje izdan storil več škode kot koristi, predstavlja enega izmed zanimivejših likov v slovenski dramatiki. Njegova tragična usoda presega narodne razprtije, omejene na določen zgodovinski prostor in čas, a žal se uprizoritev z željo po mitizaciji slovenstva pretirano osredotoča ravno na slednje. Dramska napetost ves čas izvira iz temeljnega konflikta med našim in tujim ter izzveni v nezmožnosti sprave.

Zvestobo Levstikovem izročilu bi raje kot z obujanjem preživetih vzorcev zastavili drugače. Če so ustvarjalci predstave že hoteli izpostaviti narodni element, bi se osredotočili na to, kar slovenska nacija potrebuje danes. Levstik je to počel celo svoje življenje, a slepo posnemanje vzora izpred stoletja in pol pač ne bo prineslo enakih rezultatov. Ali se po vsem tem času res nismo še otresli vloge žrtvenega jagnjeta slovenstva, ki ga v gobcu nosi tuji volk?

Irina Lešnik

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Kratkica o izbrani predstavi: Hamletovanje (po motivih Shakespearovega Hamleta)

Režiserka: Tjaša Črnigoj
Kulturnica LGL
Premiera: 21. 11. 2014

Hamletovanje – zabava, ki maje tečaje

BiTeater, projekt mladih gledaliških ustvarjalcev, je s Hamletovanjem dodobra zamajal (gledališki) svet in na oder poslal odlična igralca Roka Kravanjo in Iztoka Drabika Juga, da bi mu skozi Hamletove replike ravnala tečaje. Uprizoritev po motivih Shakespearove tragedije maščevanja z izvirno režijo Tjaše Črnigoj in dodelano dramaturgijo Maše Jazbec daleč presega raven aktualizacije Hamleta. Popolna destrukcija pričakovanj gledalca na pristen način prestavi v polje hamletovske izgubljenosti in neodločnosti, ki jo igralca na odru skušata premagati z veseljačenjem. Pri tem tako imenovanem »hamletovanju« gresta do konca; skrajnost okusov je razvidna iz kostumografije, glasbe, koreografije in karikirane, hitro spremenljive igre. Menjavajoče se vstopanje igralcev v hamletovske like in izstopanje v njuni realni identiteti je dobrodošlo gonilo dogajanja, saj v povezavi s komunikacijo z občinstvom še bolj izpostavlja ključne dramske momente. Za elementi burke se namreč skriva nadvse resno, celo transformativno sporočilo o premagovanju notranjih omahovanj in tesnob, ki tarejo človeštvo že od Hamletovih časov naprej.

Irina Lešnik

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Dva (režija: Luka Martin Škof)

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Kdo se boji Virginie Woolf?