Izvirni naslov: Nejimakidori Kuronikuru
Založba: Mladinska knjiga
Leto izdaje: 2014
Ime Haruki Murakami si je pot v slovenske domove utrlo v letu 2008, ko
je knjižne police širom države napolnil slovenski prevod romana Norveški
gozd, ki ga je iz japonščine prevedla Nika Cejan. Sledil je film,
predvajan tudi na Liffu, knjigarne pa so se pod vplivom vsesplošnega
navdušenja nad japonskim leposlovcem, letos že drugič nominiranim za
Nobelovo nagrado, pričele polniti z angleškimi sestrami njegovih del.
Norveškemu gozdu je sledilo malo morje prevodov Aleksandra Mermala
(1Q84, Kafka na obali, ...), letos pa tudi prevodno delo Iztoka Ilca,
francista in japonologa, ki je slovenski publiki omogočil, da v roke
prime slovensko verzijo romana Kronika ptiča navijalca. In ne le da smo
bogatejši za eno Murakamijevo delo - tudi daljšo knjigo imamo, saj so
Angleži v prevodu Jaya Rubina (stalnega prevajalca Murakamijevih del)
nekaj poglavij preprosto izpustili.
Od prvega izida te knjige
je v resnici minilo že skoraj dvajset let. Murakami je bil med publiko
dobro sprejet, kritiki pa so mu kar naprej očitali, da je "premalo
japonski", saj je v svojih romanih uporabljal predvsem ameriške pop
kulturne reference. S Kroniko ptiča navijalca jih je uspel dokončno
omehčati; njegov najstrožji kritik Kenzaburo Oe je pisatelju končo
prikimal in mu dodelil elitno japonsko nagrado Yomiuri Bungaku Sho.
Glavni junak je tridesetletni Toru Okada, pasivni mali človek, ki se
brez posebnega užitka prepušča brezdelju v predmestni japonski hiši.
Njegova žena Kumiku je uspešna urednica, ki prihaja iz še bolj uspešne
družine - njen brat je vsesplošno priljubljeni politik Noboru Wataya, ki
mu množice jedo iz rok, Toru pa ga ne prenese. Toru je karakteriziran
tudi skozi ostale like, od katerih ima vsak izjemno izoblikovano
osebnost. Kumiku je podjetna in odločna in jo moževo lenarjenje
razburja, Noboru je s svetohlinskim nasmeškom in primanjkljajem
socialnega življenja vse, kar Toru zaničuje, v zgodbi pa se pojavi tudi
šestnajstletna May Kashara, mladostniško naivna in kljub težavam polna
življenja. Zgodba se začne zapletati, ko Toruju pobegne mačka.
Pojavljati se začnejo vztrajni klici neznanke, ki se ne trudi zakrivati
svoje seksualnosti in namenov, ki jih s Torujem ima. Obišče ga preročni
vojak iz druge svetovne vojne, spoprijatelji pa se tudi z May, katere
vrt omejuje bojda zakleto posestvo. Nenavadnost dogodkov in izgubljenost
povprečneža v svetu kafkovske čudaškosti se stopnjuje do izginotja
njegove žene. Napoči čas, da svojo pasivnost odrine vstran in se spusti v
vrtinec nerazumljivih dogodkov in bizarnih karakterjev, ki jih Murakami
osmisli šele na koncu svojega najbolje sprejetega dela.
Kakor
veliko njegovih romanov je tudi ta nastal iz kratke zgodbe. V zbirki
Slon izginja se prva kratka zgodba imenuje Ptič, ki navija svet in
torkov ženske, njeno dogajanje pa je okrnjena kopija tistega v prvem
poglavju romana. Takšen stil pisanja je lasten mnogim velikim literatom,
Murakami pa ga je odpeljal celo korak dlje. Piše zgodbe, ki se mu
slikajo pred očmi, in jim pusti, da v procesu pisanja joycevsko zaživijo
neko svoje življenje. Ravno to je čar te emotivne meditativnosti, ki je
rdeča nit vseh njegovih del - zgodba se rojeva pred bralcem na tako
iskren in nepričakovan način, da se zdi, kot bi bil tudi pisatelj sam
presenečen nad potjo, kamor ga je delo pripeljalo. Murakami deluje le
kot pripovedovalec ter se od knjige osebno popolnoma distancira -
dogajanj ne sodi in jih ne skuša osmisliti z razumom. S spoštovanjem do
tega, kar mu zgodbe predstavljajo, jih pove točno takšne, kot so. Z
nevsiljivim tonom in estetiko vsega, kar je misteriozno, je jasno, zakaj
je dogajanju v njegovih romanih tako lahko slediti. Ker sam dvigne roke
nad podajanjem sodbe in strogega začrtanja meja med resničnostjo in
fikcijo, mu tudi mi lažje verjamemo.
Nina Žakelj
Ni komentarjev:
Objavite komentar