Založba: MIŠ
Leto izdaje: 2014
Anton Pavliha je bil star devetnajst let, ko so ga poslali na soško
fronto. Rovi in kaverne so postali nov dom za vojake, ki so ločeni
od zunanjega sveta upali na konec vojne. V ta izoliran prostor vdre
resničnost v obliki pisma, iz katerega Anton izve, da mu je umrla mati.
Neke noči se mu prikaže v sanjah in njen glas ga vodi iz kaverne na
bojišče.
To ni samo resnična zgodba o Antonu, dedku Damijana
Stepančiča, ampak je hkrati tudi kolektivna zgodba, zgodba zgodovine in
ljudi, ki so se borili v vojni, podana skozi prizmo individualne
situacije, ki pa je vseskozi vpeta v širši kontekst. Ta kontekst s seboj
zagotovo prinese nekatere družbene in politične konotacije, ozadje, v
katerem so brezimni in anonimni vojaki samo del nekakšnega večjega
ustroja, v katerem je njihova individualnost zanemarljivega pomena. A
Lucija in Damijan Stepančič sta glavnemu junaku s tem, ko sta mu nadela
ime, dala tudi identiteto, ki je širša od njegovih vojaških dolžnosti.
Slikanica Anton! je bila zasluženo nominirana za nagrado Kristine
Brenkove, saj Stepančič ponovno navduši z dodelanimi ilustracijami,
glavnim pripovednim mehanizmom knjige. Tekst je precej faktografski, zdi
se, da samo usmerja vizualno verbalizacijo, saj glavno atmosfero gradi
ravno likovni del slikanice, ki zaradi uporabe svinčnika in nekaterih
slikarskih tehnik daje vtis obrabljenih in postaranih fotografij z
rumenkastim koloritom in realističnimi podobami. Te so temačne, krute in
ostre ter bralca vržejo v osrčje vojnega vrveža preko igranja s
kompozicijo, kontrasti in simboli. Posebej izpostavljen je simbol
matere, ki ima v slovenski literarni in socialni tradiciji že sam po
sebi močan pomen in ga tako pisateljica kot ilustrator posebej
poudarita. Mati nastopi kot svetloba, kot nekaj domačega, lepega,
čistega, ki poseže v prostor nasilja in spremeni tok dogajanja. Konec je
odsekan, dve ravni sveta se ponovno sestavita, ko je glavni protagonist
spet vržen v realno dogajanje.
Anton! je primer »crossover
literature«, literature za odrasle in otroke, ki ni samo poklon
Stepančičevemu dedku, ampak vsem brezimnim vojakom. Ob letošnji stoti
obletnici začetka prve svetovne vojne bo zagotovo nagovoril širok krog
bralcev.
Larisa Javernik
Ni komentarjev:
Objavite komentar