Režija: Stephen Knight
Igralska zasedba: Tom Hardy, Tom Holland, Ruth Wilson
Datum izida: 12. junij 2014 (Slovenija)
Vsake toliko časa kdo posname film, za katerega nismo niti pomislili,
da se ga da posneti. Stephen Knight, režiser in scenarist, je Locka
zasnoval minimalistično – preprosto spremlja Ivana Locka (Tom Hardy),
gradbenega inženirja, na nočni vožnji iz Birminghama v London, kamor
odhaja, da bi se soočil s svojo napako iz preteklosti,
ki grozi, da bo v temeljih sesula njegovo uspešno družinsko in poslovno
življenje, pri tem pa se po telefonu pogovarja s svojimi bližnjimi in
poskuša krotiti posledice ter držati svoj svet skupaj.
Enostavna zasnova zahteva pretanjeno izvedbo, izjemno vzdušje napetosti
mučne vožnje pa je izgrajeno na več ravneh. Kot prvo bi rad izpostavil
igro Toma Hardyja, ki v svoji upodobitvi hkrati ujame pravičniško voljo
do odgovornosti ter nervozno tesnobnost človeka, ki mu življenje uhaja z
vajeti. Če prepričljivost njegove igre temelji na obrazni mimiki, pa
druge osebe nastopajo zgolj kot glasovi iz zvočnika njegovega telefona,
vendar nikdar prisiljeno in vedno tako, da bistveno nakazujejo značaj
sogovornika. Tudi celoten kontekst dogajanja je v poteku smiselno in
premišljeno podan zgolj prek telefonskih pogovorov, zato gre izrecno
pohvaliti Knightovo scenaristično delo. Nadalje je film, sploh z ozirom
na to, da prikazuje izključno dogajanje v avtomobilu, zelo prijeten na
pogled, odsevi prometa in zamegljenih luči na avtomobilskih steklih,
obcestne svetilke, za katere se zaradi vožnje zdi, da počasi utripajo,
ter umirjena glasba, ki ima pogosto malce psihadeličen pridih, pa
ustvarijo hipnotično, skorajda sanjsko izkušnjo.
Če povzamem,
Locke je nedvomno uspeh. Kljub svoji eksperimentalni formi je napet,
vzdušen in življenjski – zmagoslavje izvirnosti, premišljenosti in
izvedbe nad visokimi produkcijskimi stroški in pompoznostjo.
Ocena: 9
Ruben Franko
petek, 31. oktober 2014
četrtek, 30. oktober 2014
[GLASBA: tuje na domačem] Reportaža s koncerta Liars (predskupina: WIFE)
Prizorišče: Komuna, CUK Kino Šiška
Datum: 21. 10. 2014
Sredina oktobra je koncertno obetala. Na to so že na začetku meseca po Ljubljani opozarjali veliki plakati Kina Šiške, na katerih sta izstopali imeni kultnih Swans in Liars. Zvočna nevihta na kvadrat, hrup hrup hrup in še enkrat hrup. In glej ga zlomka, večer Liarsov se je odvijal v sklopu hrupmagovih Hrupnih večerov.
V dodobra napolnjeno in vročično Komuno sem dospel direktno ob začetku nastopa Liarsov. Že začetek je bil ekstravaganten. Vseprisotnost močnih basov, psihedeličnih vizualij, Angusovega predirljivega glasu in hipnotične zvočne podobe me je v trenutke zapeljala v močan poslušalski ambient, ki se mu je sem ter tja pridružil element plesnega. Podobno se je dogajalo okoli mene. Če odmislim prvih par »ponorelih« vrst, je preostali del obiskovalcev bolj kot ekstenzivno koncert doživljal introspektivno. Na prvi pogled je zgledala publika kar malce preveč poklapano, anemično, a bližnji kadri bi pokazali zamaknjene in sanjave obrazne podobe. Koncert je baziral na osnovi njihove zadnje plate Mess, čeprav je trio zaigral tudi nekaj skladb s prejšnjih albumov. Presežnega je bilo kar nekaj, sam bi izpostavil predvsem zadnja singla »Pro Anti Anti« in »Mess On A Mission«.
Njihova odštekana, divja zvočna eksperimentalnica z zadnje plate je v živo utelešenje klubske techno-acid-spacey dinamike in noiserskih glasnih elementov. Še posebej so me navdušili trenutki drhteče zvočne frekvenčnosti, ki je prenašala zvočne učinke vse od ušes do celotnega vibrirajočega telesa. Sinestetično ter vzburljivo in pomirjujoče obenem. Razočaral je morda le resnično kratek koncert. Niti dobrih sedemdeset minut niso fantje ružili. Morda tudi od tu končni vtis nedorečenosti glede tega, ali sem bil priča klubskemu dogodku v živo ali pa noisersko obarvanem elektro punk koncertu. Kakorkoli že, naj se fantje po Trnfestu 2004 in letošnjem Kinu Šiška v daljši izvedbi vrnejo že zelo kmalu v naše geografske koordinate.
Jan Podbevšek
Datum: 21. 10. 2014
Sredina oktobra je koncertno obetala. Na to so že na začetku meseca po Ljubljani opozarjali veliki plakati Kina Šiške, na katerih sta izstopali imeni kultnih Swans in Liars. Zvočna nevihta na kvadrat, hrup hrup hrup in še enkrat hrup. In glej ga zlomka, večer Liarsov se je odvijal v sklopu hrupmagovih Hrupnih večerov.
V dodobra napolnjeno in vročično Komuno sem dospel direktno ob začetku nastopa Liarsov. Že začetek je bil ekstravaganten. Vseprisotnost močnih basov, psihedeličnih vizualij, Angusovega predirljivega glasu in hipnotične zvočne podobe me je v trenutke zapeljala v močan poslušalski ambient, ki se mu je sem ter tja pridružil element plesnega. Podobno se je dogajalo okoli mene. Če odmislim prvih par »ponorelih« vrst, je preostali del obiskovalcev bolj kot ekstenzivno koncert doživljal introspektivno. Na prvi pogled je zgledala publika kar malce preveč poklapano, anemično, a bližnji kadri bi pokazali zamaknjene in sanjave obrazne podobe. Koncert je baziral na osnovi njihove zadnje plate Mess, čeprav je trio zaigral tudi nekaj skladb s prejšnjih albumov. Presežnega je bilo kar nekaj, sam bi izpostavil predvsem zadnja singla »Pro Anti Anti« in »Mess On A Mission«.
Njihova odštekana, divja zvočna eksperimentalnica z zadnje plate je v živo utelešenje klubske techno-acid-spacey dinamike in noiserskih glasnih elementov. Še posebej so me navdušili trenutki drhteče zvočne frekvenčnosti, ki je prenašala zvočne učinke vse od ušes do celotnega vibrirajočega telesa. Sinestetično ter vzburljivo in pomirjujoče obenem. Razočaral je morda le resnično kratek koncert. Niti dobrih sedemdeset minut niso fantje ružili. Morda tudi od tu končni vtis nedorečenosti glede tega, ali sem bil priča klubskemu dogodku v živo ali pa noisersko obarvanem elektro punk koncertu. Kakorkoli že, naj se fantje po Trnfestu 2004 in letošnjem Kinu Šiška v daljši izvedbi vrnejo že zelo kmalu v naše geografske koordinate.
Jan Podbevšek
sreda, 29. oktober 2014
Recenzija romana: Zoran Knežević - Dvoživke umirajo dvakrat
Založba: Cankarjeva založba
Leto izdaje: 2014
O popularnosti del, ki opisujejo življenje priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije, ne gre izgubljati besed, saj se ta fenomen na veliko obravnava tako v kritikah tovrstne proze kot v samostojnih člankih. Jasno je, da jim je pot na slovenski knjižni trg odprl zdaj že kultni Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki mu je sledila Jugoslavija, moja dežela; na »čefursko« poreklo se v prvencih med drugim navezujeta Dijana Matković (V imenu očeta) in Simona Lečnik (Slovenština in jaz), pa še bi lahko naštevali. Četici se je pridružil tudi Zoran Knežević, zmagovalec Proznih mnogobojev 2013. Zakaj je ta tematika stopila v ospredje, je sicer težko reči, morda pa ima vsaj malo prste vmes tudi dejstvo, da je z leti, ki minevajo od razpada Jugoslavije, lažje in z večjo distanco pisati o odnosih med narodi, ki so nekdaj bivali skupaj, se nasilno razdvojili in so danes le še (skoraj) sosedje. A junaki priseljenci torej že nekaj let niso več izvirni, potrebujejo več - popisovanje zgolj tega, kako bridka izkušnja je selitev v Slovenijo in povečana možnost za to, da te družba izloči, kar je npr. storila Simona Lečnik, namreč ne bo obdržalo bralčeve pozornosti.
Dvoživke umirajo dvakrat na prvo branje zbujajo vtis, kot da se ne želijo izvijati iz klišejev – v zgodbi Oči Bajre Bešlića se npr. srečamo z bridko usodo očeta, katerega sin je napravil samomor, potem ko so ga med vojno ob razpadu Jugoslavije komaj osemnajstletnega mobilizirali in kasneje poslali v zapor, Miki ali šepavec na kolinah pa razkriva stisko junaka, ki samega sebe označi za »dvoživko, ki umira dvakrat«: Prvič v Sloveniji, kjer posluša, kako od Srbov pač ne gre pričakovati nič drugega kot slabih stvari, drugič v Srbiji, ko se mora soočati z očitki, da so Slovenci izdajalci, ki so razbili staro Jugo. A vseeno ima avtor v rokavu nekaj skritih adutov. Na začetku najbrž velja omeniti njegov jezik. Ta ne vsebuje vulgarizmov ali srbohrvaških izrazov, ki so, ko je prisotna tovrstna tematika, kar pogosti, najbrž zato, da bi pomagali ustvarjati bolj pristno vzdušje. Nasprotno, liki v Dvoživkah govorijo slovensko in se tako v govoru otresejo svojega izvora. Za razvoj dogajanja si Knežević vzame čas, kar je še ena odlika – počasno nizanje dogodkov mu zlahka oprostimo, saj zna vzdrževati napetost, tekoč slog pisanja pa poskrbi za to, da je zgodbe mogoče prebrati v enem kosu.
Na humor je stavil že Vojnović in nobeno presenečenje ni, da po njem posega tudi Knežević. Vendar za razliko od prvega fokusa ne postavi na humorne dialoge, temveč ga skrije med opise situacij, ki so na prvi pogled morda nezanimive oz. so v svojem bistvu tragične. Diskreten humorni vložek jih tako popestri ali pa razbije morbidno vzdušje ob težkih temah. Njegova največja odlika pa je verjetno raznolikost junakov, ki pripomore k temu, da se jim bralec lažje približa. Če so se nasprotniki Vojnovićevega romana pred leti zgražali nad Markom Đorđićem in se hkrati tolažili, da nimajo s takšnim divjakom prav nič skupnega, in če je pisanje Dijane Matković na trenutke preveč osebno, da bi se z njo poistovetili, v Kneževićevi zbirki brez težav najdemo lik, ki se sooča z dilemo, pred katero smo bili postavljeni tudi sami - pa naj bo to obsedenost z nadzorom Milene v zgodbi Jamura ali kdo ste pa vi?, romantična naivnost junaka Vrtiljaka, Mikijeva podrejenost staršem ali kaj tretjega. Omenjeni liki si sicer delijo izvor, razen tega pa imajo bolj malo skupnega – in to, da so »dvoživke,« se med branjem kar naenkrat spremeni v postransko zadevo, postanejo zgolj ljudje, ki so nam blizu in katerih stisko razumemo. To sicer ne pomeni, da je priseljenska tematika za zgodbe pravzaprav nepomembna – če bi jo odstranili, bi zbirka najverjetneje izgubila del privlačnosti, saj bi likom, vzetim iz konteksta, ostala le lastna nesreča. Knežević je usodo dvoživk, ne glede na to, da je gradil na že utrjenem terenu, spretno uporabil kot rdečo nit, pokazal pa je tudi, da je, čeprav je na literarno sceno vstopil šele pred kratkim, še kako vešč pisanja.
Lara Paukovič
Leto izdaje: 2014
O popularnosti del, ki opisujejo življenje priseljencev iz držav nekdanje Jugoslavije, ne gre izgubljati besed, saj se ta fenomen na veliko obravnava tako v kritikah tovrstne proze kot v samostojnih člankih. Jasno je, da jim je pot na slovenski knjižni trg odprl zdaj že kultni Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki mu je sledila Jugoslavija, moja dežela; na »čefursko« poreklo se v prvencih med drugim navezujeta Dijana Matković (V imenu očeta) in Simona Lečnik (Slovenština in jaz), pa še bi lahko naštevali. Četici se je pridružil tudi Zoran Knežević, zmagovalec Proznih mnogobojev 2013. Zakaj je ta tematika stopila v ospredje, je sicer težko reči, morda pa ima vsaj malo prste vmes tudi dejstvo, da je z leti, ki minevajo od razpada Jugoslavije, lažje in z večjo distanco pisati o odnosih med narodi, ki so nekdaj bivali skupaj, se nasilno razdvojili in so danes le še (skoraj) sosedje. A junaki priseljenci torej že nekaj let niso več izvirni, potrebujejo več - popisovanje zgolj tega, kako bridka izkušnja je selitev v Slovenijo in povečana možnost za to, da te družba izloči, kar je npr. storila Simona Lečnik, namreč ne bo obdržalo bralčeve pozornosti.
Dvoživke umirajo dvakrat na prvo branje zbujajo vtis, kot da se ne želijo izvijati iz klišejev – v zgodbi Oči Bajre Bešlića se npr. srečamo z bridko usodo očeta, katerega sin je napravil samomor, potem ko so ga med vojno ob razpadu Jugoslavije komaj osemnajstletnega mobilizirali in kasneje poslali v zapor, Miki ali šepavec na kolinah pa razkriva stisko junaka, ki samega sebe označi za »dvoživko, ki umira dvakrat«: Prvič v Sloveniji, kjer posluša, kako od Srbov pač ne gre pričakovati nič drugega kot slabih stvari, drugič v Srbiji, ko se mora soočati z očitki, da so Slovenci izdajalci, ki so razbili staro Jugo. A vseeno ima avtor v rokavu nekaj skritih adutov. Na začetku najbrž velja omeniti njegov jezik. Ta ne vsebuje vulgarizmov ali srbohrvaških izrazov, ki so, ko je prisotna tovrstna tematika, kar pogosti, najbrž zato, da bi pomagali ustvarjati bolj pristno vzdušje. Nasprotno, liki v Dvoživkah govorijo slovensko in se tako v govoru otresejo svojega izvora. Za razvoj dogajanja si Knežević vzame čas, kar je še ena odlika – počasno nizanje dogodkov mu zlahka oprostimo, saj zna vzdrževati napetost, tekoč slog pisanja pa poskrbi za to, da je zgodbe mogoče prebrati v enem kosu.
Na humor je stavil že Vojnović in nobeno presenečenje ni, da po njem posega tudi Knežević. Vendar za razliko od prvega fokusa ne postavi na humorne dialoge, temveč ga skrije med opise situacij, ki so na prvi pogled morda nezanimive oz. so v svojem bistvu tragične. Diskreten humorni vložek jih tako popestri ali pa razbije morbidno vzdušje ob težkih temah. Njegova največja odlika pa je verjetno raznolikost junakov, ki pripomore k temu, da se jim bralec lažje približa. Če so se nasprotniki Vojnovićevega romana pred leti zgražali nad Markom Đorđićem in se hkrati tolažili, da nimajo s takšnim divjakom prav nič skupnega, in če je pisanje Dijane Matković na trenutke preveč osebno, da bi se z njo poistovetili, v Kneževićevi zbirki brez težav najdemo lik, ki se sooča z dilemo, pred katero smo bili postavljeni tudi sami - pa naj bo to obsedenost z nadzorom Milene v zgodbi Jamura ali kdo ste pa vi?, romantična naivnost junaka Vrtiljaka, Mikijeva podrejenost staršem ali kaj tretjega. Omenjeni liki si sicer delijo izvor, razen tega pa imajo bolj malo skupnega – in to, da so »dvoživke,« se med branjem kar naenkrat spremeni v postransko zadevo, postanejo zgolj ljudje, ki so nam blizu in katerih stisko razumemo. To sicer ne pomeni, da je priseljenska tematika za zgodbe pravzaprav nepomembna – če bi jo odstranili, bi zbirka najverjetneje izgubila del privlačnosti, saj bi likom, vzetim iz konteksta, ostala le lastna nesreča. Knežević je usodo dvoživk, ne glede na to, da je gradil na že utrjenem terenu, spretno uporabil kot rdečo nit, pokazal pa je tudi, da je, čeprav je na literarno sceno vstopil šele pred kratkim, še kako vešč pisanja.
Lara Paukovič
torek, 28. oktober 2014
[VIZUALNE UMETNOSTI: domače] Komentar: Intermedijski umetnik Marko Batista in njegova Elektronska cerkev v okviru festivala Svetlobna gverila
Svetloba kot snov ali material umetniškega dela, kot spremenljiv, transparenten, minljiv in hkrati neminljiv medij (material ali »nematerial«) umetnike zanima vse od začetka 20. stoletja. Eden prvih, ki je v svojih konstrukcijah uporabil svetlobo kot material, je bil predstavnik ruske avantgarde Moholy-Nagy. Podobno kot mnogi umetniki tistega časa je verjel v napredek in znanost ter trdil, da »energija predstavlja realnost bolje kot trdna forma, ter je luč in gibanje bližje modernemu svetu kot statični predmet«.
Z izrabo svetlobe v najširšem pomenu besede se je ukvarjala tudi osma edicija festivala Svetlobna gverila, ki je letos ponovno svetlila različna ljubljanska prizorišča in temačni, deževno obarvani uvod v jesen. S svetlobnimi instalacijami, objekti in projekcijami so se med 8. septembrom in približno 10. oktobrom 2014 predstavili mnogi domači in tuji avtorji, ki se ukvarjajo s svetlobo kot materialom ali le enim izmed elementov njihovih umetniških del, z njeno izrabo in predstavitvijo v razstavnih (javnih) prostorih. Naslov Svetla prihodnost je bilo razumeti (tudi) družbeno kritično: naš vsakdan ni najsvetlejši, takšna oz. kakšna se pravzaprav kaže prihodnost? Četudi se nekatera dela niso direktno kritično ukvarjala z vprašanjem prihodnosti ali družbenega stanja, so nas lahko z naselitvijo v Ljubljani, s svojo čarobno igrivostjo, poetičnostjo, vizualno všečnostjo, ironičnim podtonom ali s tem, da so nas, gledalce, sprejemnike, prestavila v nedoločeno, znanstvenofantastično pokrajino prihodnosti, spodbudila k razmisleku. Naj bo to razmislek o našem skupnem družbenem in tudi bivanjskem prostoru mesta Ljubljane, o tem, kako ga dojemamo, kje se nam zdi preosamljen, morda pretemačen ali pa presvetljen; na katerih mestih bi si želeli več podobnih prostorskih intervencij, morda bi si za določene objekte in instalacije želeli, da nas spremljajo vsakodnevno. Pa razmislek o skupni sedanjosti in skupni prihodnosti, o različnih vizijah le-te in o tem, kako jo lahko vsak od nas posvetli – naslov sam je že prijetno svetel.
V svojih umetniških delih, projektih in instalacijah so sodelujoči avtorji (vseh je bilo malo manj kot trideset) na zelo različne načine, z različnim izhodišči in v mnogovrstnih poetikah – pa vseeno – tematizirali materialnost nematerialne svetlobe. Del festivalskega dogajanja je bila tudi retrospektiva velikana filmske umetnosti, enega pionirjev animacije, Normana McLarena, ki je potekala pod okriljem Slovenske kinoteke; pa plesni performans Ples magnetne balerine, plesalke in koreografinje Andree Miltnerove, ki je bil tudi del programa festivala Mesto žensk (ta je letošnjega oktobra slavil svojo jubilejno 20. obletnico!).
Posvetiti se vsem umetniškim projektom je v kratkem pregledu nemogoče; izpostaviti le nekatere je glede na njihovo raznolikost umetniškega izraza težko. Prav zato bom osvetlila le enega izmed njih. Ob treh postavitvah, ki so ambient soustvarjale v Galeriji Vžigalica (Sence prihodnosti Maxa Sudhuesa; Svetla nova prihodnost Mirka Malleja v sodelovanju z mednarodnim kolektivom A. A. I. ter Sobežnosti Natalije R. Črnec, Nine Šulin in Andreja Hrvatina), ob Oblakih Tilna Sepiča, Moonolithu Martina Briclja Barage, dveh instalacijah v Galeriji Alkatraz (do 21. 10. je bila na ogled še druga, Tour de Tesla) ter mnogih drugih imenih, se je predstavil tudi intermedijski umetnik Marko Batista. »Elektroakustično svetlobno prostorsko instalacijo« z naslovom Elektronska cerkev je zasnoval v sodelovanju s Srdjanom Deba, do 26. septembra pa se je ta nahajala v Križevniški cerkvi. Vprašanje je, če je bila narejena prav z mislijo na ta dotičen, majhen cerkveni prostor centralnega tlorisa, vendar ga je v vsakem primeru odlično naseljevala. Stiroporni minimalistični (ali pa morda suprematistični?) objekt ravnih ploskev in linij, ki je lebdel v sredini kvadratnega prostora, je s svojo lahkostjo in belino vzpostavljal dialog z masivnimi stenami cerkve. Prostor je bil temačen, poleg modrikaste svetlobe, ki je osvetljevala določene dele sten, je bil osvetljen le objekt, ki je deloval skoraj nematerialno. Nanj so se projicirale vizualizacije, rdeče, modre in bele črte, ki so nam mežikale in se enakomerno ponavljale; digitalno proizveden zvok, ki se je odbijal od sten, se je lahko zdel kot šum stroja, brnenje več strojev; sodeloval je pri ustvarjanju neke nadrealne, morda vesoljske atmosfere, vsekakor atmosfere, ki je v cerkvi nismo vajeni. Tišino in običajno cerkveno kontemplacijo je prekinila drugačna tišina in kontemplacija; zvok, slišni signali so bili nemoteči in skoraj pomirjujoči; kje se nahajamo (in kam gremo?), smo se lahko spraševali tudi ob tej instalaciji; le mirujemo ali se na kaj pripravljamo oz. bi se morali na kaj pripravljati? Kam gre ta nezemeljski objekt, bo odplul navzgor, se bo cerkev odprla v nebo in nas bo vzelo zraven?
Prišel je lebdeči objekt, ki je zmotil naš vsakdan. In zdaj ga tudi že ni več – vsaj ne v tem razstavnem, cerkvenem prostoru. Instalacija, ki je bila na ogled od 8. septembra (dnevno med 18.00 in 23.30 uro), se je s 26. septembrom poslovila. Atmosfera prostora je lahko marsikoga spomnila na atmosfero iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma (npr. Kubrickova Vesoljska odiseja 2001). Ali pa nas morda asociirala na cerkev prihodnosti; morda jo bomo imenovali prav elektronska cerkev in v njej preko nekega vmesnika in njegovih avdio-vizualnih signalov komunicirali z Bogom, z neznanim, z nadnaravnim ...
Estetski in predvsem izkustveni potenciali objekta Elektronska cerkev, ki se j vzpostavil kot celostna umetnina, torej niso bili pogojeni samo z uporabljeno tehnologijo in omenjenimi avdio-vizualnimi dražljaji, ampak tudi s specifičnostjo prostora, z arhitekturo, v kateri se je instalacija nahajala in v kateri se je to »performativno dejanje« brez živega človeškega performerja izvajalo (računalniško sprogramirana projekcija iz treh projektorjev). Gledalčevo doživetje je bilo odvisno tudi od tega, kje v prostoru se je nahajal in od sočasnega števila prisotnih obiskovalcev. S podobnimi vprašanji bivanja in dobesednega »naseljevanja« prostorov, s preučevanjem soodvisnosti podobe, zvoka in videa, se je Batista, »eksperimentator zvoka, digitalne video slike in perfomer računalniško generiranih matric« (kot je predstavljen na spletni strani zavoda Aksioma), ukvarjal že v svojih prejšnjih umetniško-raziskovalnih projektih, npr. v intermedijskem performansu Opolit, pa v razstavi z naslovom Začasni objekti in hibridni prostori, ki je bila na ogled v Galeriji Vžigalica in sicer pred kratkim, letošnjega maja in junija 2014.
Svetlobna gverila je s svojo raznolikostjo, s številnimi svetlobnimi objekti in instalacijami v javnem in v galerijskem prostoru, s projekcijami, performansi in delavnicami obogatila ter razširila umetniško jesensko sceno ter naš skupni, ljubljanski prostor.
Hana Ostan Ožbolt
Z izrabo svetlobe v najširšem pomenu besede se je ukvarjala tudi osma edicija festivala Svetlobna gverila, ki je letos ponovno svetlila različna ljubljanska prizorišča in temačni, deževno obarvani uvod v jesen. S svetlobnimi instalacijami, objekti in projekcijami so se med 8. septembrom in približno 10. oktobrom 2014 predstavili mnogi domači in tuji avtorji, ki se ukvarjajo s svetlobo kot materialom ali le enim izmed elementov njihovih umetniških del, z njeno izrabo in predstavitvijo v razstavnih (javnih) prostorih. Naslov Svetla prihodnost je bilo razumeti (tudi) družbeno kritično: naš vsakdan ni najsvetlejši, takšna oz. kakšna se pravzaprav kaže prihodnost? Četudi se nekatera dela niso direktno kritično ukvarjala z vprašanjem prihodnosti ali družbenega stanja, so nas lahko z naselitvijo v Ljubljani, s svojo čarobno igrivostjo, poetičnostjo, vizualno všečnostjo, ironičnim podtonom ali s tem, da so nas, gledalce, sprejemnike, prestavila v nedoločeno, znanstvenofantastično pokrajino prihodnosti, spodbudila k razmisleku. Naj bo to razmislek o našem skupnem družbenem in tudi bivanjskem prostoru mesta Ljubljane, o tem, kako ga dojemamo, kje se nam zdi preosamljen, morda pretemačen ali pa presvetljen; na katerih mestih bi si želeli več podobnih prostorskih intervencij, morda bi si za določene objekte in instalacije želeli, da nas spremljajo vsakodnevno. Pa razmislek o skupni sedanjosti in skupni prihodnosti, o različnih vizijah le-te in o tem, kako jo lahko vsak od nas posvetli – naslov sam je že prijetno svetel.
V svojih umetniških delih, projektih in instalacijah so sodelujoči avtorji (vseh je bilo malo manj kot trideset) na zelo različne načine, z različnim izhodišči in v mnogovrstnih poetikah – pa vseeno – tematizirali materialnost nematerialne svetlobe. Del festivalskega dogajanja je bila tudi retrospektiva velikana filmske umetnosti, enega pionirjev animacije, Normana McLarena, ki je potekala pod okriljem Slovenske kinoteke; pa plesni performans Ples magnetne balerine, plesalke in koreografinje Andree Miltnerove, ki je bil tudi del programa festivala Mesto žensk (ta je letošnjega oktobra slavil svojo jubilejno 20. obletnico!).
Posvetiti se vsem umetniškim projektom je v kratkem pregledu nemogoče; izpostaviti le nekatere je glede na njihovo raznolikost umetniškega izraza težko. Prav zato bom osvetlila le enega izmed njih. Ob treh postavitvah, ki so ambient soustvarjale v Galeriji Vžigalica (Sence prihodnosti Maxa Sudhuesa; Svetla nova prihodnost Mirka Malleja v sodelovanju z mednarodnim kolektivom A. A. I. ter Sobežnosti Natalije R. Črnec, Nine Šulin in Andreja Hrvatina), ob Oblakih Tilna Sepiča, Moonolithu Martina Briclja Barage, dveh instalacijah v Galeriji Alkatraz (do 21. 10. je bila na ogled še druga, Tour de Tesla) ter mnogih drugih imenih, se je predstavil tudi intermedijski umetnik Marko Batista. »Elektroakustično svetlobno prostorsko instalacijo« z naslovom Elektronska cerkev je zasnoval v sodelovanju s Srdjanom Deba, do 26. septembra pa se je ta nahajala v Križevniški cerkvi. Vprašanje je, če je bila narejena prav z mislijo na ta dotičen, majhen cerkveni prostor centralnega tlorisa, vendar ga je v vsakem primeru odlično naseljevala. Stiroporni minimalistični (ali pa morda suprematistični?) objekt ravnih ploskev in linij, ki je lebdel v sredini kvadratnega prostora, je s svojo lahkostjo in belino vzpostavljal dialog z masivnimi stenami cerkve. Prostor je bil temačen, poleg modrikaste svetlobe, ki je osvetljevala določene dele sten, je bil osvetljen le objekt, ki je deloval skoraj nematerialno. Nanj so se projicirale vizualizacije, rdeče, modre in bele črte, ki so nam mežikale in se enakomerno ponavljale; digitalno proizveden zvok, ki se je odbijal od sten, se je lahko zdel kot šum stroja, brnenje več strojev; sodeloval je pri ustvarjanju neke nadrealne, morda vesoljske atmosfere, vsekakor atmosfere, ki je v cerkvi nismo vajeni. Tišino in običajno cerkveno kontemplacijo je prekinila drugačna tišina in kontemplacija; zvok, slišni signali so bili nemoteči in skoraj pomirjujoči; kje se nahajamo (in kam gremo?), smo se lahko spraševali tudi ob tej instalaciji; le mirujemo ali se na kaj pripravljamo oz. bi se morali na kaj pripravljati? Kam gre ta nezemeljski objekt, bo odplul navzgor, se bo cerkev odprla v nebo in nas bo vzelo zraven?
Prišel je lebdeči objekt, ki je zmotil naš vsakdan. In zdaj ga tudi že ni več – vsaj ne v tem razstavnem, cerkvenem prostoru. Instalacija, ki je bila na ogled od 8. septembra (dnevno med 18.00 in 23.30 uro), se je s 26. septembrom poslovila. Atmosfera prostora je lahko marsikoga spomnila na atmosfero iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma (npr. Kubrickova Vesoljska odiseja 2001). Ali pa nas morda asociirala na cerkev prihodnosti; morda jo bomo imenovali prav elektronska cerkev in v njej preko nekega vmesnika in njegovih avdio-vizualnih signalov komunicirali z Bogom, z neznanim, z nadnaravnim ...
Estetski in predvsem izkustveni potenciali objekta Elektronska cerkev, ki se j vzpostavil kot celostna umetnina, torej niso bili pogojeni samo z uporabljeno tehnologijo in omenjenimi avdio-vizualnimi dražljaji, ampak tudi s specifičnostjo prostora, z arhitekturo, v kateri se je instalacija nahajala in v kateri se je to »performativno dejanje« brez živega človeškega performerja izvajalo (računalniško sprogramirana projekcija iz treh projektorjev). Gledalčevo doživetje je bilo odvisno tudi od tega, kje v prostoru se je nahajal in od sočasnega števila prisotnih obiskovalcev. S podobnimi vprašanji bivanja in dobesednega »naseljevanja« prostorov, s preučevanjem soodvisnosti podobe, zvoka in videa, se je Batista, »eksperimentator zvoka, digitalne video slike in perfomer računalniško generiranih matric« (kot je predstavljen na spletni strani zavoda Aksioma), ukvarjal že v svojih prejšnjih umetniško-raziskovalnih projektih, npr. v intermedijskem performansu Opolit, pa v razstavi z naslovom Začasni objekti in hibridni prostori, ki je bila na ogled v Galeriji Vžigalica in sicer pred kratkim, letošnjega maja in junija 2014.
Svetlobna gverila je s svojo raznolikostjo, s številnimi svetlobnimi objekti in instalacijami v javnem in v galerijskem prostoru, s projekcijami, performansi in delavnicami obogatila ter razširila umetniško jesensko sceno ter naš skupni, ljubljanski prostor.
Hana Ostan Ožbolt
ponedeljek, 27. oktober 2014
[FILM/TV: domače] Recenzija filma Pot v raj
Režija: Blaž Završnik
Igralska zasedba: Ajda Smrekar, Klemen Janežič, Igor Žužek
Datum izida: 10. september 2014 (Slovenija)
Nizkoproračunski film Pot v raj, prvenec Blaža Završnika (scenarij sta poleg režiserja preko improvizacij soprispevala še glavna igralca Klemen Janežič in Ajda Smrekar), je – kljub svojim pomanjkljivostim – za slovenski prostor dobrodošel in svež film. Lahkotnost in komičnost, ki bosta všeč širšemu občinstvu, v ozadju prikazujeta ne tako idilično situacijo, v kateri se velikokrat znajdejo mladi. Le koga občasno ne zamika, da bi pustil vse za sabo in pobegnil neznano kam?
Film se sicer začne žalostno, s pogrebom Žakovih staršev, a že s prvim dialogom nakaže, v kakšno smer se bo nadaljeval. Prepir med protagonistovima sorodnikoma na pogrebu na humoren način pokaže tipičen dialog, ki zaradi šolskega sistema, politike in ekonomskega stanja države poteka med starejšo in mlajšo generacijo v Sloveniji. Po pogrebu se Žak zaradi spominov na starše, ki jih kopiči njegov dom, peš odpravi do morja na očetovo jadrnico Živo. Na poti sreča Lučko, ki jo upodablja odlična Ajda Smrekar in je popolno nasprotje Žaka – zgovorna, neposredna in polna energije. Tukaj se pa tudi konča zgodba tipične romantične komedije. Na Lučkini komičnosti in skrivnostih sloni večina filma. Ustvarjalci pri tem niso pozabili na pomembnost montaže in vizualnega učinka pri komediji, tako da film s hitrimi rezi in kadri velikokrat prikaže ironičnost in komičnost situacije. Kljub nakazani resnejši temi pa v tej smeri nikoli ne zaživi popolnoma in pusti dramatični potencial zvečine neizkoriščen. Ravnanje in motivacija likov sta pri določenih odločitvah nejasna, prav tako pa tudi dialogi niso vedno prepričljivi. Dih jemajočo fotografijo in barve spremlja odlična glasba Andija Koglota in Larena Poliča Zdraviča.
Pot v raj torej predstavi mlado generacijo slovenskih filmskih ustvarjalcev s potencialno drugačno miselnostjo od večine njihovih predhodnikov, zato bržkone ni naključje, da je bil zmagovalec občinstva na letošnjem Festivalu slovenskega filma.
OCENA: 6
Andraž Žnidarčič
Igralska zasedba: Ajda Smrekar, Klemen Janežič, Igor Žužek
Datum izida: 10. september 2014 (Slovenija)
Nizkoproračunski film Pot v raj, prvenec Blaža Završnika (scenarij sta poleg režiserja preko improvizacij soprispevala še glavna igralca Klemen Janežič in Ajda Smrekar), je – kljub svojim pomanjkljivostim – za slovenski prostor dobrodošel in svež film. Lahkotnost in komičnost, ki bosta všeč širšemu občinstvu, v ozadju prikazujeta ne tako idilično situacijo, v kateri se velikokrat znajdejo mladi. Le koga občasno ne zamika, da bi pustil vse za sabo in pobegnil neznano kam?
Film se sicer začne žalostno, s pogrebom Žakovih staršev, a že s prvim dialogom nakaže, v kakšno smer se bo nadaljeval. Prepir med protagonistovima sorodnikoma na pogrebu na humoren način pokaže tipičen dialog, ki zaradi šolskega sistema, politike in ekonomskega stanja države poteka med starejšo in mlajšo generacijo v Sloveniji. Po pogrebu se Žak zaradi spominov na starše, ki jih kopiči njegov dom, peš odpravi do morja na očetovo jadrnico Živo. Na poti sreča Lučko, ki jo upodablja odlična Ajda Smrekar in je popolno nasprotje Žaka – zgovorna, neposredna in polna energije. Tukaj se pa tudi konča zgodba tipične romantične komedije. Na Lučkini komičnosti in skrivnostih sloni večina filma. Ustvarjalci pri tem niso pozabili na pomembnost montaže in vizualnega učinka pri komediji, tako da film s hitrimi rezi in kadri velikokrat prikaže ironičnost in komičnost situacije. Kljub nakazani resnejši temi pa v tej smeri nikoli ne zaživi popolnoma in pusti dramatični potencial zvečine neizkoriščen. Ravnanje in motivacija likov sta pri določenih odločitvah nejasna, prav tako pa tudi dialogi niso vedno prepričljivi. Dih jemajočo fotografijo in barve spremlja odlična glasba Andija Koglota in Larena Poliča Zdraviča.
Pot v raj torej predstavi mlado generacijo slovenskih filmskih ustvarjalcev s potencialno drugačno miselnostjo od večine njihovih predhodnikov, zato bržkone ni naključje, da je bil zmagovalec občinstva na letošnjem Festivalu slovenskega filma.
OCENA: 6
Andraž Žnidarčič
[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Figurae Veneris Historiae
Režiser: Aleksandar Popovski
SNG Drama Ljubljana, 16.10.2014 ob 20:00
Vojna na odru SNG Drama izgleda tako mikavno, da najbrž spreobrne še najbolj zaprisežne pacifiste. Ravno prav ščegetajoče kruta in pokvarjena je, pa vseeno v svoji preprosti človeškosti tako neskončno razsvetljena, da si ne moremo kaj, da si je sedeč v temni dvorani ne bi skrivaj zaželeli, mogoče vsaj zato, da se spet spomnimo, kako sočno je zares biti človek.
Osrednji lik predstave Figurae
Veneris Historiae Magnus Hirschfeld je dejanska zgodovinska osebnost, prvi
doktor seksolog, Einstein seksa, Jud in za povrh še gej. Jasno je, da mu s
takšnim rojstnim listom usoda ni bila najbolj mila, vseeno pa nas Janez Škof
kot njegovo gledališko utelešenje skozi predstavo, v kateri Hirschfeld igra
vlogo nekakšnega disintegriranega
pripovedovalca, večkrat po hipijevsko opozori, naj verjamemo v ljubezen,
ki je tisto pravo gonilo uprizoritve. Kolaž vojnih slik, ki spominja na
literarno zbirko kratkih zgodb, nam skozi kalejdoskop različnih oči osvetljuje
nianse taiste Ljubezni, nerazdružljivo povezane z Nasiljem, Strahom, Spolnostjo
in preostankom velikih besed te vrste. Popovski nas namreč postavlja pred dejstvo, da se nam kljub stoletjem in tisočletjem truda še
vedno ne sanja, kje je meja med fukom in ljubljenjem, med nasiljem in nežnostjo,
med delirijem in orgazmom in zakaj nam vse skupaj tako neznansko paše. Režiser
tako prispeva le kapljico v pregovorno morje že domišljenih razmislekov na to
temo, pa vendar to naredi na lirski in svojski način. Liki so nalašč
karikirani, togi, tako da se mestoma zdi, da gledamo kakšno črno komedijo,
kljub temu pa zasedbi uspe izjemna interpretacija. Če se nam na začetku
predstave zdijo plitvi in nedodelani, zgolj inštrumenti smeha, se tekom zgodbe nanje nalepi toliko
čustev in doživljajev, da so nam na koncu bliže od lastnih sester in bratov. Ko
se vsi nastopajoči na začetku predstave zazrejo v nas skozi kvadraten neonsko
žareč okvir, se nam dejansko zazdi, da gledamo orumenelo fotografijo svojih
prednikov. Skupaj so na odru trije takšni okvirji, ki se skozi predstavo
postopoma dvigujejo, dokler prostor ob premirju in koncu vojne ne ostane
zgovorno prazen, vzdušje pa izčrpano in naveličano. Zaradi preobilice seksa in
nasilja takšni eterični trenutki učinkujejo še močneje, kot na primer Škofova
žalobno raskava pesmica Liebe ist hier und dort. Glasba je vseprisotna, večkrat
uporabljena pripovedno, namesto govora, ves čas pa tudi ambientalno, zgolj
vzdušje izvabljajoče. Prekinja jo ponavljajoč se zvok padajočih granat, ki nas
vsake toliko potegne nazaj v dvorano. V
vsej svoji perverziji in karikiranosti je predstava najčudovitejše žmohtna, prisrčno ogabna. Belo
oblečena nevesta se po vratu odišavi z vonjem iz hlačk, delavke v tovarni se
zadovoljujejo s primerno velikimi granatami, Škof med divjim plesom razkazuje
desno jajce, nune obešajo v zvonove namesto kemblja, omenja se občevanje s
trupli in prepevajo opolzke pesmice o francoskih prostitutkah. Vrhunec večera
pa, bolj zaradi slednjega, gotovo predstavlja prizor ob dvigu prvega okvirja,
ko se en drugemu v objem vržeta uniformirani Uroš Fürst in popolnoma goli
Branko Jordan, alegoriji vseh vesoljnih nasprotij, in zasanjano odkorakata
stran od publike, kader znotraj okvirja pa se premakne gor, nekam proti
neobstoječemu gledališkemu nebu.
Če laično tolmačenje seže dovolj daleč, potem Figurae
Veneris Historiae lahko prevedemo nekako kot »znamenja prihajajoče zgodovine«. Takole preroško
zastavljen naslov nam zakrinkano govori o univerzalnosti resnic, ki so tema
uprizoritve in obetu novega, a že poznanega časa. Morda pa res ni več daleč trenutek,
ko si oblečemo naše vojne kostume in se odpravimo na bojišče. Pa se nam vendar
ni treba česa bati, kajti, kot rečeno v predstavi: »Ni res, da muze med vojno
molčijo – le opolzke so.«
Ajda Bračič
Ajda Bračič
nedelja, 26. oktober 2014
[GLASBA: tuje] Totedenske kratkice nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov
Grouper – Ruins: +
Začudenje nad produktivnostjo Grouper se tudi tokrat umakne še veliko večjemu začudenju nad še enim glasbeničinem čudežem – tokrat z naslovom Ruins. Njeno združenje neskončno prikupnega in večkrat solze-vzbujajočega žalostnega vokala in repetitivnega, a izredno efektivnega ambientgaza v obliki zamolklega dueta oddaljenih klavirja in kitare vedno zveni sveže, in prav to je morda njen največji uspeh. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=Eoxnx0Tdh20 (skladba »Clearing«)
Johnny Marr – Playland: o
Časi Smithsov, vizionarstva in idejnih presežkov so že zdavnaj mimo, a užitek se nadaljuje. Za razliko od lanskoletnega melanholičnega The Messengerja nam tokrat arhitekt kitarskega indieja ponuja energično, dinamično, barvito in »cribovsko« rock'n'rolljado, ki navdušuje v prvem delu albuma, vendar močno (z)bledi v drugem. Poslušljivo, »straightforward« in iz-nekega-drugega-časa. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=ejQ6egIJxjc (skladba "Candidate")
(https://www.facebook.com/koridor2014)
(https://twitter.com/Koridor2014)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Začudenje nad produktivnostjo Grouper se tudi tokrat umakne še veliko večjemu začudenju nad še enim glasbeničinem čudežem – tokrat z naslovom Ruins. Njeno združenje neskončno prikupnega in večkrat solze-vzbujajočega žalostnega vokala in repetitivnega, a izredno efektivnega ambientgaza v obliki zamolklega dueta oddaljenih klavirja in kitare vedno zveni sveže, in prav to je morda njen največji uspeh. T. K. https://www.youtube.com/watch?v=Eoxnx0Tdh20 (skladba »Clearing«)
Johnny Marr – Playland: o
Časi Smithsov, vizionarstva in idejnih presežkov so že zdavnaj mimo, a užitek se nadaljuje. Za razliko od lanskoletnega melanholičnega The Messengerja nam tokrat arhitekt kitarskega indieja ponuja energično, dinamično, barvito in »cribovsko« rock'n'rolljado, ki navdušuje v prvem delu albuma, vendar močno (z)bledi v drugem. Poslušljivo, »straightforward« in iz-nekega-drugega-časa. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=ejQ6egIJxjc (skladba "Candidate")
(https://www.facebook.com/koridor2014)
(https://twitter.com/Koridor2014)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave Grobnica za Borisa Davidoviča
Recenzija gledališke predstave
Grobnica za Borisa Davidoviča
Režiser: Ivica Buljan
Prizorišče: Center urbane kulture Kino Šiška
Premiera: 18. 10. 2014
Grobnica za Borisa Davidoviča, mednarodna koprodukcijska gledališka predstava teatrov iz Beograda (Heartefact, Bitef Teater, CZKD, UK Parabrod), Zagreba (Novo Kazalište), Zadra (Zadar Snova) in Ljubljane (Mini teater), ki v režiji Ivice Buljana uprizori naslovno zgodbo istoimenskega dela Danila Kiša, občinstvo zasuje z nagovori ter vprašanji in vzpostavlja dialog med preteklostjo in njeno adaptacijo – sedanjostjo.
Igralski ansambel je s svojo uigranostjo poskrbel za odlično, fizično izredno zahtevno izvedbo. Igralčevo telo je uporabljeno kot ilustracija uprizoritvenega besedila na s simboli nasičenem gledališkem odru: pred nami se odvijajo prizori nasilja, strasti, zanosa, krutosti in ljubezni, neprizanašajoč gledalcu z intenzivnostjo prikaza. V ledu, ognju, vosku in ne nazadnje goloti, ki na eni strani poskrbijo za zahtevnost uprizoritve, prepoznamo inovativno prevajanje iz literarne predloge v metaforično gledališko govorico in jih lahko 'beremo' kot nekakšne scenske didaskalije. Intenzivnost uprizoritve, ki svoj vrh morda doseže prav v prizoru spolnosti, in nasičenost, polnost odrskega dogajanja, zahtevata zbranost kot tudi naklonjenost predstavi. K temu pripomoreta še fragmentarnost zgodbe o Borisu Davidoviču – Novskem ter dogajanje na odru, ki je na trenutke naravnost kaotično ter tako odlično uprizarja duha nekega časa, časa revolucije. Vdori v intimni prostor publike, kot sta metanje ledu in trganje gledališkega lista naključne gledalke, zagotovijo, da je dvorano nemogoče zapustiti ravnodušno.
Najsi predstavo interpretiramo skozi uprizoritveno besedilo kot opomnik o zgodovini, ki se je odvijala na tleh Sovjetske zveze v obliki političnih čistk in pregonov, najsi nas preko avtorja izhodiščne zgodbe Danila Kiša napoti k prevpraševanju vloge in moči umetnika v družbi, nikakor ne moremo trditi, da imamo opravka le z okostnjakom iz preteklosti. Boris Davidovič je pravzaprav sodoben lik z mnogimi obrazi. Je lik vzponov in padcev, je poln zanosa, oklevanj, upov in razočaranj, v svetu prefinjenih represivnih mehanizmov in v katerem je kultura tista, ki naj bi se ji z danes na jutri najlaže odpovedali. Predvsem pa je Davidovič lik, katerega moralnost se v želji po samoohranitvi postavlja pod vprašaj.
Aljaž Kalčič
[GLASBA: domače] Reportaža s koncerta Swans
Datum: 16. 10. 2014
Prizorišče: Kino Šiška, Ljubljana
Ko v sodobnem glasbenem kontekstu opisujemo titanskost, le malo bendov resnično v trenutku švigne
v glavo. Takisto se zgodi pri monumentalnosti.
Pa mogočnosti. Te besede niso le presežniki kot
taki, temveč opisujejo entiteto in izkušnjo le-te, transčutna stanja, ki
nastajajo ob uživanju izvajalčeve umetnosti. A še nekaj je skupnega vsem trem
presežnikom – en bend, ki je po današnjem večeru to ne le dokazal, temveč celo
ušel opisom jezikovnega vokaliziranja.
Ob začetku nas je pozdravila Margaret
Chardiet aka Pharmakon, enoženski bend, ki po svojem pristopu sliči na
sodobni koncept Swansov. Repeticija kot glavno orodje pripravljanja publike do
višjeslojnih ekstaz, dosežena direktno za DIY sladokusce – z loopanjem nezvočil. Nekoliko medlemu
zvočnemu konceptu enosmernega industrialnega trušča Margaretin
raztreščen vokal ni pretirano pomagal, njena prezenca pa kljub jadranju med
publiko ni pustila očitnejšega vtisa. Zelo
meglen in zamazan vpogled v nadaljevanje je le imel nehvaležno vlogo
predskupine dotičnim naslednikom, a vseeno so bila pričakovanja večja.
A takrat se pričelo. Že navidez nepomembno 15-minutno
ritmiziranje na gongu je (na)povedalo več kot polurna Pharmakon. Napovedalo je silo. Napovedalo je drugotnost.
Napovedalo je neusmiljenost. Ko se je zasedba Swansov počasi večala, smo doživeli prav to.
Neusmiljenost, ki nas je preganjala iz varnosti konvencionalnega in poznanega,
tja, kamor smo vstopali kot mali otroci, prvič, polni začudenja nad zmožnostjo
obstoja tako intenzivne in predvsem predrugačene koncertne izkušnje. Kljub
ostrosti, kljub mehanični gonji, kljub ušesnemu »slasherju« smo živeli v tisti
drugotnosti, ki ni bila nič manj kot čudežna. Kot
bi bilo Giru in kompanjonom vseeno za našo na novo odkrito deželo, so ti le še
stopnjevali svojo neomagljivo motorično gorje, večni drone, ki se je,
sestavljen iz preneštetih sočasnih elementov – od tehničnega drkanja piščali do
živalskega zavijanja doma-narejene violine – v našem umu risal kot skupek barv,
ki jih sicer nismo zmožni zaznati. Meditativno, transcedentalno, ritualno ... vse
to so besede, s katerimi se opisuje običajne presežne koncerte. Tokrat me
besede pustijo na cedilu. Ker pač morate biti tam.
Tine Kolenik
sobota, 25. oktober 2014
[FILM/TV: domače/tuje]: Koridor priporoča: Deset filmov, ki jih na letošnjem Liffu preprosto ne smete zamuditi
- Birdman (Birdman, rež. Alejandro González Iñárritu, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2562232/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/birdman_2014/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=xIxMMv_LD5Q
- Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, rež. Roy Andersson, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1883180/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/en_duva_satt_pa_en_gren_oc…/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=MhpedyLXevo
- Leviatan (Leviafan, rež. Andrej Zvjagincev, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2802154/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/leviafan/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=2oo7H25kirk
- Mali Quinquin (P'tit Quinquin, rež. Bruno Dumont, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3053694/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=wZ_-U6msBio
- Mamica (Mommy, rež. Xavier Dolan, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3612616/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/mommy_2015/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=Q9LVLCYvqSI
- Otožno razdejanje (Blue Ruin, rež. Jeremy Saulnier, 2013)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2359024/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/blue_ruin/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=U_1mgieaGvY
- Pogled tišine (The Look of Silence, rež. Joshua Oppenheimer, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3521134/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_look_of_silence/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=jqLLhoIrp8E
- Ritem norosti (Whiplash, rež. Damien Chazelle, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2582802/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/whiplash_2014/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=SvOksqh1Td0
- Sátántangó (Sátántangó, rež. Béla Tarr, 1994)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0111341/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/satantango/
Napovednik: http://www.imdb.com/title/tt0111341/
- Veliki, zlobni volkovi (Mi mefahed mezeev hara, rež. Aharon Keshales, Navot Papushado, 2013)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2309224/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/big_bad_wolves_2013/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=GsfzhiW5l8c
Filme sva – bolj ali manj brezsramno subjektivno – izbrala A. Š. in B. C.
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2562232/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/birdman_2014/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=xIxMMv_LD5Q
- Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, rež. Roy Andersson, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt1883180/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/en_duva_satt_pa_en_gren_oc…/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=MhpedyLXevo
- Leviatan (Leviafan, rež. Andrej Zvjagincev, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2802154/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/leviafan/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=2oo7H25kirk
- Mali Quinquin (P'tit Quinquin, rež. Bruno Dumont, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3053694/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=wZ_-U6msBio
- Mamica (Mommy, rež. Xavier Dolan, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3612616/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/mommy_2015/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=Q9LVLCYvqSI
- Otožno razdejanje (Blue Ruin, rež. Jeremy Saulnier, 2013)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2359024/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/blue_ruin/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=U_1mgieaGvY
- Pogled tišine (The Look of Silence, rež. Joshua Oppenheimer, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3521134/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_look_of_silence/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=jqLLhoIrp8E
- Ritem norosti (Whiplash, rež. Damien Chazelle, 2014)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2582802/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/whiplash_2014/
Napovednik: http://www.youtube.com/watch?v=SvOksqh1Td0
- Sátántangó (Sátántangó, rež. Béla Tarr, 1994)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt0111341/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/satantango/
Napovednik: http://www.imdb.com/title/tt0111341/
- Veliki, zlobni volkovi (Mi mefahed mezeev hara, rež. Aharon Keshales, Navot Papushado, 2013)
IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2309224/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/big_bad_wolves_2013/
Napovednik: https://www.youtube.com/watch?v=GsfzhiW5l8c
Filme sva – bolj ali manj brezsramno subjektivno – izbrala A. Š. in B. C.
ponedeljek, 20. oktober 2014
nedelja, 19. oktober 2014
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov
Sinoia Caves – Beyond The Black Rainbow OST: +
Danes že kultni filmski umojeb Beyond The Black Rainbow je končno dobil tudi uraden izid vsebovane glasbe. Caves, zaprisežen kozmik, ni ustvaril albuma le kot dodatka k filmu, temveč kot samostojno umetniško enoto – progresivnoelektronska psihedeličnovesoljna odisejada deluje brez vizualizacij prav tako močno, če ne še močneje, kot film sam. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=SjLTQg1Ft5M (skladba »Elena's Sound-World«)
U2 – Songs of Innocence: -
Nezaslišano korporativen način izdaje, marketinga in distribucije je upravičeno popolnoma zasenčil samo glasbeno podobo. A Bona in druščino je radikalna komercializacija tudi kreativno izžela. Novi album je tako skupek drage produkcije, izvežbane glasbene obrti, mestoma dobro strukturiranih ušesu prijaznih skladb, vendar v celoti gledano dolgočasen, predvidljiv in plitek album. Kam, kam ste, fantje, zašli? J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=Z2dS4FE1GXY (celoten album)
(https://www.facebook.com/koridor2014)
(https://twitter.com/Koridor2014)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu:
Zora planeta opic (2014) / režija: Matt Reeves: +
Po tem, ko smrtonosen virus zdesetka človeštvo, planetu zavladajo opice. Vodi jih mogočen Caesar (Andy Serkis) ter jih v začasni idili utopično uči novih pravil sobivanja (»ape not kill ape, apes together strong«). V ozadju pa se vedno bolj krepi opozicija pod nadzorom opičjaka Koba, norega od želje po oblasti. Poglablja se tudi konflikt med peščico preživelih ljudi in opicami, kar postopoma preraste v vsesplošen kaos in obsedno stanje, film pa nam s pomočjo odličnega večplastnega scenarija podaja teme vrednot, zaupanja, izdaje, odgovornosti in vseprisotnega rivalstva. Dobro učinkuje tudi prepletanje epskih in minimalističnih prizorov, piko na i pa dodaja izjemna maska. Must-see za vse oboževalce franšize (in žanra). V. Š.IMDB: http://www.imdb.com/title/tt2103281/
(https://www.facebook.com/koridor2014)
(https://twitter.com/Koridor2014)
Trostopenjska lestvica:+, o, -
Po tem, ko smrtonosen virus zdesetka človeštvo, planetu zavladajo opice. Vodi jih mogočen Caesar (Andy Serkis) ter jih v začasni idili utopično uči novih pravil sobivanja (»ape not kill ape, apes together strong«). V ozadju pa se vedno bolj krepi opozicija pod nadzorom opičjaka Koba, norega od želje po oblasti. Poglablja se tudi konflikt med peščico preživelih ljudi in opicami, kar postopoma preraste v vsesplošen kaos in obsedno stanje, film pa nam s pomočjo odličnega večplastnega scenarija podaja teme vrednot, zaupanja, izdaje, odgovornosti in vseprisotnega rivalstva. Dobro učinkuje tudi prepletanje epskih in minimalističnih prizorov, piko na i pa dodaja izjemna maska. Must-see za vse oboževalce franšize (in žanra). V. Š.IMDB: http://www.imdb.com/title/tt2103281/
(https://www.facebook.com/koridor2014)
(https://twitter.com/Koridor2014)
Trostopenjska lestvica:
sobota, 18. oktober 2014
četrtek, 16. oktober 2014
sreda, 15. oktober 2014
nedelja, 12. oktober 2014
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
Shellac – Dude Incredible: o
Rad bi napisal, da je Steve Albiniju ponovno uspelo. Rad bi napisal, da je Dude Incredible tako dober kot bendov prejšnji album. Rad bi napisal, da je točno to, kar pravi pridevnik v naslovu. A Dude Incredible je, kot da bi vzeli najpovprečnejši bendov komad in iz njegove esence naredili plato. Značilno huda shellacovska nažigavščina, večkrat celo inteligentna, a bendu kot takemu nedorasla. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=1B3C6pwhQPI (skladba "Gary")
petek, 10. oktober 2014
sreda, 8. oktober 2014
torek, 7. oktober 2014
ponedeljek, 6. oktober 2014
nedelja, 5. oktober 2014
[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:
Cymbals Eat Guitar – L O S E: +
Zasidran v tradiciji kitarskega indieja, sonično pulzirajoči shoegaze, Pavement in devetdeseta, punk-rockovski angažma in močna emocionalna (z)godba = L O S E. Čeprav ni album v ničemer revolucionaren, je narejen s takšno svežino in občutkom za kompozicijo ter melodijo, da poslušalca navduši že ob prvem poslušanju. In užitek niti po dvajsetem CD zasuku ne popusti. Kandidat za indie rock album leta. J. P.
http://www.youtube.com/
SBTRKT – Wonder where we land: +
Britanskega producenta je z novo plato pod svoje okrilje sprejela založba Young Turks, ki med drugim zastopa glasbenike kova The XX, John Talabot in FKA twigs. V svojih komadih SBTRKT zopet raziskuje različne žanrske zvrsti, le da tokrat (za razliko od eksperimentalnega Transitions) elektronski podlagi glas posodijo številni izvajalci – od Samphe, s katerim sta sodelovala že na prvencu, do ASAP Ferga, Jessie Ware in Ezre Koeniga. Odlične kolaboracije tvorijo sklopljeno celoto, ki je vredna poslušanja. Na repeat, se razume. N. Ž.
http://sbtrkt.com/home/ (del albuma)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
Zasidran v tradiciji kitarskega indieja, sonično pulzirajoči shoegaze, Pavement in devetdeseta, punk-rockovski angažma in močna emocionalna (z)godba = L O S E. Čeprav ni album v ničemer revolucionaren, je narejen s takšno svežino in občutkom za kompozicijo ter melodijo, da poslušalca navduši že ob prvem poslušanju. In užitek niti po dvajsetem CD zasuku ne popusti. Kandidat za indie rock album leta. J. P.
http://www.youtube.com/
SBTRKT – Wonder where we land: +
Britanskega producenta je z novo plato pod svoje okrilje sprejela založba Young Turks, ki med drugim zastopa glasbenike kova The XX, John Talabot in FKA twigs. V svojih komadih SBTRKT zopet raziskuje različne žanrske zvrsti, le da tokrat (za razliko od eksperimentalnega Transitions) elektronski podlagi glas posodijo številni izvajalci – od Samphe, s katerim sta sodelovala že na prvencu, do ASAP Ferga, Jessie Ware in Ezre Koeniga. Odlične kolaboracije tvorijo sklopljeno celoto, ki je vredna poslušanja. Na repeat, se razume. N. Ž.
http://sbtrkt.com/home/ (del albuma)
Trostopenjska lestvica: +, o, -
[FILM/TV: domače] Totedenska kratkica o izbranem filmu: Gozdovi so še vedno zeleni (2014) / režija: Marko Naberšnik: o
Marko Naberšnik ostaja tudi onstran slovenskih meja zvest svojemu slogu. Še vedno namreč ne skopari z navdušujočo fotografijo (in v tem primeru tudi izvrstno tonsko obdelavo), za tem pa se tudi tokrat skrivajo univerzalne zgodbe, pripovedovane na režijsko precej neekonomičen način. Novi film, protivojna drama s soške fronte, gre korak dlje, in sicer predvsem z ambicijo približati se umetniškemu filmu. Vendar je rezultat pripoved, ki se ji kljub vsemu besnenju čez usodo ne mudi h katarzi, temveč se zavleče v predolge kadre in ponudi preveč različnih priložnosti za razplet. Vrhunca filma sta izredna igra mladega koroškega Slovenca Michaela Kristofa in sekvenca, ki svojemu preobratu navkljub ne more skriti vzporednic s Kubrickovimi Stezami slave. M. V.
IMDB: http://www.imdb.com/title/tt3470790/
sobota, 4. oktober 2014
petek, 3. oktober 2014
Naročite se na:
Objave (Atom)