[FILM/TV: tuje] Recenzija filma V KLETI (IM KELLER)

Režija: Ulrich Seidl
Zamisel in koncept: Ulrich Seidl, Veronika Franz
Datum izida: 12. november 2014 (LIFFe), 23. februar 2015 (Kinodvor)

Ulrich Seidl se po trilogiji Paradiž (Ljubezen, Vera, Upanje) vrača z dokumentarnim vpogledom v raznotera hrepenenja in obsesije, kot jih zrcalijo bolj ali manj kuriozne prostočasne kletne dejavnosti Avstrijcev. Če so kleti, še posebej v kombinaciji z Avstrijo, v kolektivno zavest vsidrane predvsem kot prizorišča »skritega zločina, zlorabe in posilstva«, pa se zdi, da Seidla zanimajo v manj zloveščem, a zato nekoliko bolj vseprisotnem smislu, namreč preprosto kot »kraj[i] prostega časa in zasebnosti« ter, zakaj pa ne, »prostor[i] nezavednega«. V najmilejših in najprikupnejših prizorih tako denimo spremljamo kletno igranje tube, prepevanje opernih arij in kramljanje o muslimanih ter njihovem domnevnem nazadnjaštvu, v najbizarnejših, ki so kajpada tudi najdaljši in najpogostejši, mazohistično predajanje tepežu, prostovoljno – med drugim seksualno in celo »straniščno« – suženjstvo ter brezsramno pripovedovanje o daljnosežnosti semenskega izliva, ki je bojda osupnila že prenekatero prostitutko. Film se pri tem karseda spretno izogne čerem moraliziranja in patologiziranja – portretirance izrisuje takšne, kakršni so, distancirano in hladno, a nikdar cinično in obsojajoče, še več, izrisuje jih v odsotnosti »vsevednega« naratorja, ki bi se prepustil zapeljivim sirenam samozadovoljnega špekuliranja o motivacijah in bi povrhu tega, bog ne daj, diktiral, kako naj se v razmerju do njih opredelimo.

Avstrijski enfant terrible zvečine variira na svoje stare teme, to pa znova počne na zavidljivo eleganten in prepoznavno formalno-estetsko domišljen, že kar filigranski način, tako da preko domala »nenaravno« dognanih interierjev, obilice tableaux vivants in tako rekoč perfektnih simetrij sugerira vtis precejšnje odsotnosti spontanosti in s tem prav posrečeno zamegljuje ločnico med popolno in zgolj nekolikšno insceniranostjo prizorov. Le pretirana heterogenost sicer mojstrsko sprepletenih »drobcev kletnega dogajanja« filmu ni ravno v prid. Kot da bi vsled Seidlove fasciniranosti nad vsem človeškim in manj človeškim izostalo zadosti rigorozno odbiranje in uravnoteževanje »materiala«. Temu navkljub gre za neznansko unikatno, vznemirljivo, mestoma presenetljivo zabavno in umetniško še kako relevantno vivisekcijo grotesknejših plasti duševnosti, nenazadnje pa tudi človeka kot zagonetnega bitja manka in lokusa raznovrstnih paradoksov ter ekscentričnosti, ki kulminira v ingenioznem, metaforično vrtoglavo nabitem zaključku.

Ocena: 8/10

Blaž Cotman

[FILM/TV: tuje] Totedenska kratkica o izbranem filmu: THE ATTICUS INSTITUTE (rež. Chris Sparling, 2015): -

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3280916/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/atticus_institute/

The Atticus Institute, najnovejša stvaritev režiserja in scenarista Chrisa Sparlinga, je bolj kot karkoli drugega koncentrat razvlečene monotonosti in derivativnosti. Faux-dokumentaristična pripoved o dogajanju v fiktivnem pensilvanskem parapsihološkem laboratoriju, kjer se je v sedemdesetih letih preteklega stoletja zgodilo bolj ali manj vse tisto, po čemer hlepi sleherna eklektična grozljivka – skupina znanstvenikov se je med entuziastičnim proučevanjem Judithinih (Rya Kihlstedt) nadnaravnih sposobnosti soočila z neobvladljivo močjo peklenske sile. In kot da to že samo po sebi ni dovolj, v eksperimentiranje intervenira ameriška vlada, ki poskuša, kaj pa drugega, »antagonistkine« zmožnosti izrabiti za strateško orožje proti tujim voditeljem. Temeljni problem je v tem, da film – kljub temu, da ne gre prezreti njegovega potenciala, ki je predvsem v precejšnji avtentičnosti in realističnosti nekaterih prizorov (zvečine po zaslugi izkušene igralske zasedbe in zrnate vizualne podobe) – nikoli ne preseže ravni povprečnega, med drugim zaradi preobilice že ničkolikokrat videnega in v marsičem posledične predvidljivosti, čezmernega dramatiziranja, za lase privlečenih situacij ter ne ravno skrbno selekcioniranih »sedanjih« pričevanj, rahlo neposrečeno izmenjujočih se s fotografijami in posnetki »preteklih« eksperimentov.

Blaž Cotman

[FILM: tuje] Izbor Koridorjevega filmskega uredništva: NAJ FILMI LETA 2014 (po abecednem vrstnem redu)

DOTIK GREHA (TIAN ZHU DING, rež. Zhang Ke Jia)

Izredno pretresljiv družbenokritičen prikaz sodobne koruptivne Kitajske, ki na brutalen način izpostavlja glavne probleme hitro rastočega in nasilnega gospodarstva ter obenem neomajno opozarja na boleče posledice brezna, ki zeva med manipulativnimi bogataši in »žrtvenimi« delavci. Jia drzno in surovo naturalistično prikaže štiri različna tragična življenja, inspirirana z resničnimi dogodki, ki so mu navsezadnje tudi pomagali, da se je izognil še vedno preveč strogi vladni cenzuri. A. Š.

FOXCATCHER: BOJ Z NOROSTJO (FOXCATCHER, rež. Bennett Miller)

Osupljivo hipnotična, vseskozi napeta psihološka drama, ki se ukvarja s tragičnim misterijem človeške psihe, je zaradi brezhibne režije in fascinantno prepričljive igre Steva Carella, Channinga Tatuma in Marka Ruffala, ki so nenadkriljivo živo utelesili svoje like, magnum opus, ki nesporno bleščeče dopolnjuje Millerjevo še dokaj kratko, a nezanemarljivo filmografijo. A. Š.

GRAND BUDAPEST HOTEL (THE GRAND BUDAPEST HOTEL, rež. Wes Anderson)

Grand Budapest Hotel je vizualno pretanjena, neverjetno domišljijska in na več ravneh unikatna mojstrovina, ki poskuša s svojim edinstveno igrivim filmskim stilom med drugim na zelo sproščen, duhovit in simpatičen način naslikati manj pravljično stanje Evrope med (pred)vojnim časom. A. Š.

IDA (IDA, rež. Paweł Pawlikowski)

Pretresljiva črno-bela poljska drama, umeščena v 60. leta »časa skrajnosti«. Minimalistična pripoved o osemnajstletni nuni Idi (bleščeče jo utelesi Agata Trzebuchowska), ki je odraščala v samostanu in mora pred redovno zaobljubo obiskati svojo edino še živečo sorodnico, teto, sodnico in nekdanjo državno tožilko (»Rdečo«) Vando, s katero skleneta raziskati tragično usodo Idinih judovskih staršev. Celovita umetnina, ki tenkočutno, vizualno presunljivo izčiščeno ter zavidljivo mnogoplastno tematizira raznotere bolj ali manj zagonetne vidike dejanskosti (denimo soočanje z resnico in preteklostjo, problematiko deziluzionizma, ljubezni, krivde, odpuščanja, vere, vojnih grozot in izdajstev) ter njihovo vpetost v širši (zgodovinski) kontekst. B. C.

NIMFOMANKA – 1. DEL (NYMPHOMANIAC: VOLUME I, rež. Lars von Trier)

Prvi del filma Nimfomanka je subtilen preplet poezije in nasilja čustev, raziskovanj, odkrivanj, krutih spoznanj, vse to z intelektualnim pridihom, ki ga nujno spremljata humor in cinizem. Gre za intimno erotično zgodbo, ki jo starejšemu moškemu pripoveduje samooklicana nimfomanka Joe (Charlotte Gainsbourg), ko se s precizno natančnostjo spominja svojega seksualnega življenja od punčke do ženske srednjih let. A. Š.

ODMEVI PRETEKLOSTI (MULA SA KUNG ANO ANG NOON, rež. Lav Diaz)

Monumentalna pet in pol urna ekranizacija življenja v obubožani filipinski obalni vasici med letoma 1970 in prelomnim 1972, ko je tedanji predsednik Ferdinand Marcos razglasil izredno stanje v državi, njegova vojska pa je vdrla v izrazito samozadostno skupnost in s tem nepopravljivo prispevala h kataklizmi, spomin na katero predstavlja film. Diazov svet odlikuje zraščenost izčiščene črno-bele podobe, zvečine statičnih kamer, elegantnega prehajanja med različnimi plani (ki med drugim omogočajo vpogled v neskončno povedno umeščenost likov v prostranstva – zastrašujoče indiferentne? – narave) ter potrpežljivega, kontemplativnega posluha za grenko-sladke konkretnosti eksistence kot neusahljivo velike skrivnosti. Triumfalen kontrapunkt »hollywoodskemu sistemu«. B. C.

POGLED TIŠINE (THE LOOK OF SILENCE, rež. Joshua Oppenheimer)

Oppenheimerjevo ganljivo vsebinsko-tematsko nadaljevanje in dopolnilo Teatra ubijanja (The Act of Killing, 2012), nesluteno svojevrstnega in pretresljivega dokumentarca o indonezijskem genocidu. Zaobrnitev perspektive – kamera tokrat zvečine sledi okulistu Adiju, mlajšemu bratu ene od žrtev krvavega »antikomunističnega« pogroma – rezultira v manj teatralični in bolj osebni intoniranosti, kar omogoči še subtilnejše detektiranje in globlje naslavljanje »politične in kolektivne blaznosti« (J. Oppenheimer). Pogled tišine kar najtemeljiteje razkriva, da slednja ni bila le v osrčju nihilistično-destruktivne indonezijske revolucionarne polpreteklosti, temveč da v prav tolikšni meri ostaja vtkana v njeno »demokratično« (sic!) družbeno-politično zdajšnjost. V tem oziru gre za drzen, v marsičem epohalen prispevek k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja, ki pa je povrhu vsega zabeljen z le redkokdaj videno estetsko virtuoznostjo in zares fascinantnim čutom za – pomenljive, simbolično učinkujoče – detajle. B. C.

VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE, rež. Ruben Östlund)

Višja sila izzivalno in subverzivno upodablja »družinske počitnice kot zvrst katastrofe« (Marcel Štefančič, jr.). Osrednji dogodek filma, Tomasov panično-sebičen odziv na bližajoči se snežni plaz, ki ga spremljamo v nemara najprepoznavnejšem in najzapomljivejšem prizoru leta, je idealen poligon za Östlundovo – osupljivim francoskim Alpam ter sterilnemu hotelskemu interjerju primerno – hladno in večplastno študijo človekove (zasužnjujoče?) vpetosti v naravno in družbeno realnost ter nespregledljivo ironično-satiričen, kot britev oster pretres človekovega samoobčutenja, »tradicionalnih« – patriarhalno podloženih – spolnih in družinskih vlog ter s temi povezanih pričakovanj, pritiskov, nelagodij in, vsaj potencialno, katastrofalnih posledic. B. C.

ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE, rež. Jean-Luc Godard)

Godard se v svojem najnovejšem filmu poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno ponuja univerzalen jezik podob, obenem pa nemalo referenc in citatov. Zahteva, da nehamo misliti, temveč le gledamo. Nasproti nam za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«. V spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena rozasta barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi in prereka ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zgovorni in premišljeni čutni vtisi zunanjega sveta. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi strani pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije, kar je pri vsem tem nazadnje še najlepše – možnost neštetih interpretacij. Režiser je bil tokrat slikar – in koliko boste odnesli od njegove umetnosti, je odvisno predvsem od vas samih. A. Š.

ZIMSKO SPANJE (KIŞ UYKUSU, rež. Nuri Bilge Ceylan)

Ceylanova umetniško dognana in miselno tehtna filmska »analitika« človeškosti in človečnosti, v kateri spremljamo nenavadno senzibilno razgrinjanje intersubjektivne dinamike med živopisno paleto večdimenzionalnežev. Hipnotičen preplet dogajalnega asketizma, veličastnih kapadoških pokrajin, domačne topline interjerjev, vrtoglavo izbrušenih dialogov, njihovega družbenokritičnega razsežja in zgledno pretanjene študije značajev. B. C.

[FILM: domače/tuje] KRATEK PREGLED FILMSKE SCENE V LETU 2014

- TRIDESETERICA POSEBNE OMEMBE VREDNIH (po abecednem vrstnem redu):
12 LET SUŽENJ (12 Years a Slave, rež. Steve McQueen), AMERIŠKE PREVARE (American Hustle, rež. David O. Russell), THE BABADOOK (rež. Jennifer Kent), BIRDMAN (Birdman, rež. Alejandro González Iñárritu), BURGUNDSKI VOJVODA (The Duke of Burgundy, rež. Peter Strickland), DREVO (rež. Sonja Prosenc), DVA DNEVA, ENA NOČ (Deux jours, une nuit, rež. Jean-Pierre Dardenne, Luc Dardenne), G. TURNER (Mr. Turner, rež. Mike Leigh), GOLOB JE SEDEL NA VEJI IN RAZMIŠLJAL O ŽIVLJENJU (En duva satt på en gren och funderade på tillvaron, rež. Roy Andersson), HOTEL (Hotell, rež. Lisa Langseth), JAUJA: RAJ NA ZEMLJI (Jauja, rež. Lisandro Alonso), LEDENI VLAK (Snowpiercer, rež. Joon-ho Bong), LEGO FILM (The Lego Movie, rež. Phil Lord, Christopher Miller), LEVIATAN (Leviafan, rež. Andrej Zvjagincev), LIFE ITSELF (rež. Steve James), LOCKE (LOCKE, rež. Steven Knight), MALI QUINQUIN (P'tit Quinquin, rež. Bruno Dumont), MAMICA (Mommy, rež. Xavier Dolan), MRAZ V JULIJU (Cold in July, rež. Jim Mickle), NEBRASKA (Nebraska, rež. Alexander Payne), NIGHTCRAWLER (rež. Dan Gilroy), OTOŽNO RAZDEJANJE (Blue Ruin, rež. Jeremy Saulnier), PLEME (Plemja, rež. Miroslav Slabošpicki), POTI K ZVEZDAM (Maps to the Stars, rež. David Cronenberg), SLEPA (Blind, rež. Eskil Vogt), SLIKA, KI JE NI (L'image manquante, rež. Rithy Panh), STARRED UP (rež. David Mackenzie), TEŽKO JE BITI BOG (Trudno bit bogom, rež. Aleksej German), UNDER THE SKIN (rež. Jonathan Glazer), VELIKI, ZLOBNI VOLKOVI (Mi mefahed mezeev hara, rež. Aharon Keshales, Navot Papushado).

- DOGODKI LETA:
MEDNARODNI FESTIVAL DOKUMENTARNEGA FILMA V AMSTERDAMU (Nizozemska), MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL V BENETKAH (Italija), MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL V BERLINU (Nemčija), FILMSKI FESTIVAL V CANNESU (Francija), MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL V HONG KONGU (Kitajska), FILMSKI FESTIVAL V NEW YORKU (ZDA), MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL V ROTTERDAMU (Nizozemska), FILMSKI FESTIVAL V SUNDANCU (ZDA), SXSW (ZDA), FILMSKI FESTIVAL V TELLURIDU (ZDA), FILMSKI FESTIVAL V TORONTU (Kanada), FILMSKI FESTIVAL V TRIBECI (ZDA).

Za komentar FESTIVALA SLOVENSKEGA FILMA, ki ga je napisala Maša Pelko, gl.: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/2014/09/filmtv-domace-komentar-17-festivala.html
Obsežneje smo pisali tudi o LJUBLJANSKEM MEDNARODNEM FILMSKEM FESTIVALU. Za kratkice o filmih, predvajanih v okviru festivala, ter končno Koridorjevo poročilo gl.: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/search/label/LIFFE

Za letošnje filmske nagrade in najpogostejše nagrajence ter nagrajenke gl.: http://www.metacritic.com/feature/movie-awards-and-nominations-2014

- UMRLI SO:
RICHARD ATTENBOROUGH (http://www.imdb.com/name/nm0000277/)
JAMES GARNER (http://www.imdb.com/name/nm0001258/)
ROGER LLOYD-PACK (http://www.imdb.com/name/nm0516181/)
MIKE NICHOLS (http://www.imdb.com/name/nm0001566/)
LUISE RAINER (http://www.imdb.com/name/nm0707023/)
DAVID RYALL (http://www.imdb.com/name/nm0752379/)
PHILIP SEYMOUR HOFFMAN (http://www.imdb.com/name/nm0000450/)
SHIRLEY TEMPLE (http://www.imdb.com/name/nm0000073/)
ELI WALLACH (http://www.imdb.com/name/nm0908919/)
ROBIN WILLIAMS (http://www.imdb.com/name/nm0000245/)

(I)zbrala sva A. Š. in B. C.

[FILM/TV: LIFFe] Končno Koridorjevo poročilo: O LIFFu tri tedne po LIFFu

LIFFe iz leta v leto postaja relevantnejša protiutež suhoparnemu, utrujajočemu in sivemu novembru. Navkljub zaostrenim socialnim razmeram se število gledalcev ne zmanjšuje, povečuje pa se njegova navzočnost v domačem medijskem prostoru. Čeprav se produkcijsko, medijsko in dogodkovno čedalje bolj širi, ohranja intimističen značaj svojih začetkov. Glavno festivalsko nagrado vodomec sta osvojila režiserja Veronika Franz in Severin Fiala za svoj film Lahko noč, mamica (najboljši film iz sklopa Perspektive). Nagrado FIPRESCI, ki jo podeljuje mednarodna žirija svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev, je dobil film Mrhovinar, nagrado občinstva pa Čarlijeva dežela. Med kratkimi filmi je slavil film Roke proti nebesom, posebno omembo pa si je prislužila Kokoška.

PREDPREMIERE

Predpremiere ostajajo največja vaba za publiko. Ta sklop nima skupnega tematskega imenovalca, zato smo vsako leto priča karseda raznolikemu in obširnemu programu (letos je vseboval kar triindvajset filmov). Tokrat sta za smeh poskrbela norveški Amaterji in francoski Ugrabitev Michela Houellebecqa, ki je »stockholmski sindrom v svoji boljši podobi« (Ruben Franko). Izstopala sta še dva skandinavska filma. Roy Andersson je v najnovejši stvaritvi Golob, ki je sedel na veji in razmišljal o življenju skozi posebno cineastično optiko premleval človeške eksistencialije in njene absurdnosti, Ruben Östlund pa je v Višji sili obračunaval in prevpraševal arhetipske »principe moškega herojstva in krvoločnosti ter ženske identifikacije z družinsko varnostjo« (Dejan Burgar). Največji razočaranji sklopa sta bili vsekakor nov film o Pasoliniju in slovensko-avstrijski Gozdovi so še vedno zeleni, vrhunci pa kar štirje: ruski Leviatan (rež. Andrej Zvjagincev), ameriška Birdman (rež. Alejandro González Iñárritu) in Foxcatcher (rež. Bennett Miller) ter turški Zimsko spanje (rež. Nuri Bilge Ceylan). Slednji »ponudi poglobljeno študijo odnosov ter vprašanja vesti« (Andraž Mele), Birdman pa »nam pravzaprav sporoča, da se mora igralec dandanes ob odrskem samomoru tudi zares ustreliti v glavo, če pričakuje odziv občinstva« (Aljaž Vogrin). Koridorjev tosklopski izbranec je LEVIATAN Andreja Zvjaginceva, o katerem je Tine Kolenik zapisal naslednje besede: »Če bi lahko stopnjevali tragedijo v še nekaj bolj nesrečnega, bi bil Leviatan zagotovo najboljši primer tovrstne prakse. [...] Tipično ruska atmosfera nas na tem čustvenem vrtiljaku celo pot obmetava z grdimi občimi družbenimi resnicami, drznimi paralelami med današnjo vladajočo strujo in krščanstvom ter nas izpusti šele z bolečim skokom z našega sedeža, poberemo pa se čustveno izmučeni, lucidno razsvetljeni in absolutno prevzeti.« J. P.

PANORAMA SVETOVNEGA FILMA

Atlantik. Palo Alto. Pa tisoč sonc nad otokom ljubezni. In drugi. Letošnji Liffov filmski sklop Panorama je bil dobesedno panoramski, vsebinsko pa že skorajda popolnoma nepovezan. A morda je ravno zaradi te svobode uspel ustvariti karseda širok spekter sodobne filmografije, od klasičnih (Ne zapuščaj me, ki stavi vse na vsebinsko plat) do eksperimentalnih (Dvojnik s tehničnim podvajanjem oseb in vstavljanjem Ayoadejevih metafor) prijemov, od minimalističnih in preprostih (Palo Alto z izredno organskim, spontanim in neposiljenim dogodkovnim tokom) do nasičenih (Svojeglavi Philip z nabito kronološko nelinearnostjo) naracij, od resnejših (Pogled tišine in Oppenheimerjevo nadaljevanje dokumentiranja indonezijskega genocida) do lahkotnejših (Žurerka in trčenje življenja brez odgovornosti z resno ljubeznijo) tematik. Koridorjev tosklopski izbranec je POGLED TIŠINE, o katerem Blaž Cotman piše: »V [tem] drznem prispevku k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja in posameznih zgodovinskih odločitev [...] lahko [...] zaslutimo prav posebno epohalnost.« T. K.

PERSPEKTIVE

Na tem mestu preidimo k sklopu, ki nas je (znova) seznanil in soočil s sijajno živopisnostjo perspektiv. Pričnimo z dognanima filmskima predočitvama senzorne oviranosti – norveški film Slepa je rafinirana, s humorjem začinjena in v mnogočem inovativna tematizacija slepote, v brezdialoškem Plemenu pa sledimo »ganljivi zgodbi o tragični usodi gluhih ukrajinskih najstnikov« (Nina Žakelj). V uporni in postopoma čedalje bolj paranoidni svet »zoperstavljanja« korporativni Ameriki sestopa vsakršne sentimentalnosti očiščeni Mrhovinar, Proletarska zimska pravljica nazorno in svojevrstno razgrinja razredni antagonizem ter »se pri tem slogovno odlično spogleduje s starejšimi filmi in chaplinovsko komiko« (Jan Podbevšek), silovita glasbena drama Ritem norosti »v vseh svojih stosedmih minutah predstavlja s trnjem posuto pot do glasbene perfekcije« (Dejan Burgar), Lahko noč, mamica (dobitnik nagrade vodomec) pa se je izkazal ne samo kot film zavidljive »psihološke napetosti, temveč predvsem film groze« (Jan Podbevšek). Požri svoje prednike je drama (z močnim dokumentarnim pridihom) o jeniški romski družini s severa Francije, ki razstira problematiko bratske odtujenosti in nezaupanja, Puberteta: navodila za uporabo pa je subtilen dokumentarec o (quebeških) srednješolcih, njihovih prestopkih in pomembni vlogi šole ter izobrazbe. Zmagovalec letošnjega puljskega filmskega festivala Številka 55 je buren prikaz ene izmed krvavih bitk med hrvaško osamosvojitveno vojno, Velika hiša pa zgodba o odraščanju, ki prerašča v (družbeno)kritično rezoniranje in razgaljanje brazilske aktualitete. Letošnjih Perspektiv potemtakem ni odlikovalo zgolj obilje pespektiv, temveč tudi precejšnja motivno-tematska razgibanost in zanimivost. Na srečo brez pretirano izrazitih zdrsov v trivialnost. Koridorjev tosklopski izbranec je ukrajinski film PLEME, o katerem Nina Žakelj piše: »Odlična narativa in čustvena igra igralcev (od katerih so vsi gluhonemi) nam omogoči, da kljub nepoznavanju kretenj lahko osnovam zgodbe in predvsem čustvom brez težav sledimo. Pristen občutek izolacije v svetu manjšine in borba za obstoj [...] sta prikazani na ganljiv in tenkočuten način, ki propad protagonistov naredi še toliko bolj udaren. Ne za vsakogar, a kljub temu odlično.« B. C.

EKSTRAVAGANCA

Sklop Ekstravaganca je, kot je predlanskim za Radio Študent upravičeno zapisal Robert Kuret, »dobro vodilo za iskalce ekscentričnosti in žanrskega filma«. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Med letošnje umetniško najsijajnejše »ekstravagantneže« lahko prištevamo ingeniozni izraelski tragikomični triler Veliki, zlobni volkovi, Saulnierjevo Otožno razdejanje kot presunljiv »konglomerat klasičnega trilerja maščevanja, nekoliko grotesknega (anti)junaka in črnohumornih vložkov« (Jasna Levanič) ter Naporen dan, domiseln, obešenjaški in presenetljivo nepredvidljiv severnokorejski neo-noir triler o »napornih dnevih« detektiva Ko Gun-sooja. Sledijo umetniško nekolikanj manj prepričljivi – razmeroma medla »found footage« grozljivka Jama, ki pa uspe zahvaljujoč neizprosno klavstrofobičnemu vzdušju vsaj malce omiliti svojo siceršnjo derivativnost, Groba montaža kot bizaren »metamentarni« vpogled v nastajanje fiktivnega eksploatacijskega filma ter Zlo za petami, svojska tematizacija spolnosti, ob kateri »se zvesti gledalec grozljivk kar ne more znebiti občutka déjà vuja, ki pa ga hkrati [vendarle] spremlja nenavadna svežina« (Jasna Levanič). Koridorjev tosklopski izbranec je film VELIKI, ZLOBNI VOLKOVI, o katerem sem pisal, da ga »odlikujejo dodelana in elegantna režija, vrhunska igra, pretresljivo dognana prepletenost, zraščenost tragike in (pogosto prav absurdne, potujitveno učinkujoče) komike, stiskajoče vzdušje, kakršno bi [...] filmu [...] lahko zavidal celo marsikateri težkokategorni triler, in ki s približevanjem – nenadnemu, neslutenemu – zaključku pridobi prav osupljive razsežnosti ter nazadnje kulminira v vznemirljivem in zapomljivem sklepnem prizoru«. B. C.

KRALJI IN KRALJICE

Letošnji sklop Kralji in kraljice bi se zlahka (vsaj deloma) uvrstil tudi pod Ekstravaganco. Vsevrstna čudaškost in čudnost sta puhtela iz por »kraljevskih« filmov. Od tistih manj nenavadnih bržkone prvi skoči v oči Najbolj iskani človek, eden izmed zadnjih filmov pred kratkim preminulega kvalitativnega revitalizatorja sodobnega ameriškega (celo holivudskega) filma Philipa Seymourja Hoffmana (ki, kakopak, ni razočaral), film pa je za operacije državnih tajnih služb nekaj takega kot serija The Wire za prikaz uličnega sveta drog in policijskega spopadanja z njim. Ameriški programski kompanjon Nočne poti je s sorodnim vzdušjem bolj aktivistično aktualen, a spet v svoji navadnosti izstopa od preostalih. Kot protiuteži zato recimo Težko je biti bog (o znanstveniku, ki prispe na planet, podoben našemu, a ujet v srednjeveško dobo) ali pa Ljudje ptice (nekakšen poskus ekranizacije magičnega realizma v današnjem svetu) izpadeta še toliko bolj fantastična, izvenprostorska in tuja, posledično pa morda tudi zanimivejša. Koridorjev tosklopski izbranec je TEŽKO JE BITI BOG, o katerem sem pisal: »Filozofsko-eksperimentalni model podajanja analogije današnjega sveta kljub vizualno popolnoma navdihujoči črno-beli tehniki snemanja na vsakem koraku implicira, da svet ni črno-bel, temveč le črn.« T. K.

Če bi se radi še podrobneje seznanili z nedavnim liffovskim dogajanjem, ste vabljeni k branju naših festivalskih kratkic in recenzij: http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/search/label/LIFFE

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Panorama svetovnega filma: Pogled tišine / The Look of Silence (rež. Joshua Oppenheimer, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt3521134/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/the_look_of_silence/

Dokumentarni svet Oppenheimerjevega najnovejšega filma je v primerjavi s predlanskoletnim žanrsko-tematskim predhodnikom Teater ubijanja (The Act of Killing) zastavljen bolj konvencionalno in predvsem manj teatralično, z zaobrnitvijo perspektive pa zadobi bolj osebno in konfrontacijsko razsežje. Spremljamo okulista Adija Rukuna, mlajšega brata med indonezijskim genocidom v šestdesetih letih preteklega stoletja okrutno umorjenega »komunista«; tako so namreč tamkaj stigmatizirali in pogosto še dandanes stigmatizirajo vse »nezanesljive elemente«. Ta se preko vprašanj, ki so za sogovornike nelagodno globoka, sooči z ostarelimi krvniki, (so)odgovornimi za bratovo smrt, ter se pri tem poskuša prebiti skozi meglo propagandističnih popačenj in sprenevedanj do resnične zgodovine, zlasti pa do kar se le da občega ovedenja nihilistično-destruktivne srčike indonezijske revolucionarne polpreteklosti (v marsičem pa tudi njene »demokratične« zdajšnjosti). Pretanjena virtuoznost, s katero so prepleteni vznemirljivi dialogi, presunljiva živopisnost narave, grozovita otopelost vodij odredov smrti pri filigranskem opisovanju umorov ter ganljivi, pogostokrat že kar ekscesni vpogledi v bolj ali manj tegobno življenje Adijevih več kot stoletnih staršev, bržčas že sama po sebi razgrinja kompleksno umetniško vrednost naslovne stvaritve. V njenem drznem prispevku k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja in posameznih zgodovinskih odločitev pa lahko celo zaslutimo prav posebno epohalnost.

Blaž Cotman

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: LIFFe] Kratkica o izbranem filmu iz sklopa Perspektive: Slepa / Blind (rež. Eskil Vogt, 2014): +

IMDb: http://www.imdb.com/title/tt2616810/
Rotten Tomatoes: http://www.rottentomatoes.com/m/blind_2004/

Naslednjič: 15. 11. ob 15.00, Kino Komuna

Celovečerni prvenec norveškega režiserja in že uveljavljenega scenarista Eskila Vogta je, z eno besedo, rafinirana in skrajno inovativna tematizacija slepote. Gre za pripoved (o)slepe(le) protagonistke Ingrid (Ellen Dorrit Petersen), ki se postopoma preobraža v svojsko, večdimenzionalno in s humorjem začinjeno refleksijo o – zvečine občečloveških – problematikah samote, intimnosti, ljubezni in, ne nazadnje, spoznavne negotovosti, pri tem pa razgrinja docela nepredvidljivo pokrajino stapljanja subjektivnega in objektivnega, fiktivnega in realnega (»It's not important what's real as long as I can visualize it,« pravi Ingrid). Kot da bi imel Vogt, ki z naslovnim filmom nesporno dokazuje, da je zavidljivo vešč filmskega ustvarjanja, vseskozi pred očmi subverzivno razumevanje domišljije, po katerem slednja »vodi percepcijo in ji daje pomen, ostrino in določenost« (Ernst Cassirer). Če k omenjenemu dodamo še dognano in subtilno oblikovanje zvoka ter poigravanje z vizualno podobo, ki najpogosteje začuda ne učinkuje prisiljeno (npr. obilje »black screenov«), lahko sklenemo, da je Slepa eden najzanimivejših debitantskih poskusov leta. Uspelih, kakopak.

Blaž Cotman

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

DIE ANTWOORD – Donker Mag: o
Hiperenergetični Južnoafričani se še naprej spogledujejo z žanrsko raznovrstnostjo in provokativnimi besedili. Med fani bo album zagotovo požel navdušenje, saj trojica ostaja zvesta zvoku, ki ga je dokončno utrdila s plato Ten$ion, a tokrat ne ponuja presenečenj in šoka prvenca $o$. Še vedno energična glasba se bo gotovo popularizirala z že kultnimi videospoti, kakršna sta tudi singla »Cookie Thumper« in »Pitbull Terrier«. Brez presenečenj, a poslušljivo in nalezljivo. N. Ž.
https://www.youtube.com/watch?v=JvMXVHVr72A (skladba »Pitbull Terrier«)

FKA twigs – LP1: +
Uvid v R&B-ovsko poetiko prihodnosti? Vsekakor. Zasanjan minimalistični magnetizem FKA Twigs je nenadkriljiv. Njena glasba združuje vzorce organskih in mehanicističnih podlag v samosvojo zvočno ekspimerimentalno izčiščenost, ki jo še dodatno obogati Twigsina inovativna raba glasu. Pretanjen in osupljiv prvenec, ki je obenem tudi produkcijska perfekcija. J. P.
https://www.youtube.com/watch?v=Cw6H9YsTLek (skladba »Pendulum«)

La Roux– Trouble in Paradise: o
Angleški sintpop projekt La Roux, do nedavnega plod (so)ustvarjanja B. Langmaida in E. Jackson, danes pa le še slednje, se po istoimenski albumski megauspešnici iz leta 2009 vrača s svežo reminiscenco na glasbena sedemdeseta in osemdeseta. Čeravno najnovejši album odlikuje zavidljiva poslušljivost, ki se zrcali v posrečenem sprepletu precejšnje zvočne raznolikosti, zasvojljivih melodij in nekaj prepoznavnih falzetov, stežka spregledamo težave v La Rouxovem tokratnem paradižu, namreč vse prepogoste zdrse v slogovno-kompozicijsko povprečnost in predvsem nezadosten poskus transcendiranja zgolj-všečnosti. B. C.
https://www.youtube.com/watch?v=sTyb_OTuF8c (celoten album)

Musk Ox – Woodfall: +
Scena sodobnega neofolka se šibi pod težo lastnih klišejev, saj le redkokdaj ponudi kaj resnično svežega. A kanadski Musk Ox je s svojo drugo plato odpihnil del omenjene teže. Trio klasične kitare, čela in violine z eksperimentalno disonanco in kompleksno ritmičnostjo doseže vedno pričakovano neofolkovsko melanholično lepoto, a jo ravno zaradi te svoje drznosti preseže kot malokdo. T. K.
http://muskoxofficial.bandcamp.com/album/woodfall (celoten album)

(http://koridor-kriziscaumetnosti.blogspot.com/)
(https://twitter.com/Koridor2014)

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Pixies – Indie Cindy: -
23 let čakanja na novosti enega najbolj vplivnih bendov neodvisne in alter glasbene scene 80. ter 90. je bilo s singlom »«Bagboy« poplačano. Ta je vseboval esenco Pixiesov – čudaškost, udarnost, duhovito, energično eksperimentalnost, svež preobrat konvencionalnih rock form in nadzemeljsko zapomnljive melodije. Na preostalem delu plate je Pixiese očitno njihova ustvarjalnost začela dolgočasiti in so naredili obrat za 180° ter ustvarili brezjajčno, generično, povprečno, nazadujočo, derivativno, brezdušno glasbo, ki ni le za v pozabo, temveč v sramoto. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=iz9mt-Oe-HE (celoten album)

Swans – To Be Kind: +
Po predlanskem The Seer je bilo težko ugibati, kaj lahko od tega visoko eksperimentalnega benda pričakujemo. Če je bila The Seer nemogoče intenzivna dvourna mantra, ki je pretresla tako rockovske kot postrockovske (gledam tebe, crescendo-core) konvencije, je To Be Kind še enkrat pokazala, koliko možnosti (še) ima (pretežko kitarska) glasba, ki zagotovo še ni mrtva. Album poseže po najbolj nepojmljivih bendovsko-zasnovanih idejah, jih prefiltrira skozi kompozicijsko božjost Gire in servira s takšnim šusom, da se še dneve ne boste pobrali. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=Xs6m9HeWXck (skladba »Oxygen« v živo)

The Knife – Shaken-Up Versions: +
Od izida albuma The Knife, prvenca istoimenskega švedskega elektronskega dua, je minilo trinajst let. Karin in Olof Dreijer sta se tokrat po številnih vmesnih bolj ali manj posrečenih glasbenih metamorfozah preizkusila še v pretanjenem “pretresu” osmih že izdanih skladb (med drugim “Pass This On” in “Without You My Life Would Be Boring”), ki prikliče (razno)lično zvočno pokrajino stapljanja nekdanjega in zdajšnjega ter rezultira v domiselni in skrbno uravnoteženi stvaritvi. B. C.
https://www.youtube.com/watch?v=6Ckbj9EzBSw (skladba »Pass This On«)

[GLASBA: tuje] Totedenski kratek pregled nerecenziranih, a relevantnih aktualnih izidov:

Eno & Hyde – High Life: o
Tudi drugi letošnji album izpod rok dvojca Eno & Hyde ne prinaša posebnega navdušenja, a vseeno ponudi kar nekaj zanimivega ambientalno-eksperimentalnega utripa. Afriški funky in pop ritmi, kontrast minimalizma in zvočnega okrasja ter ponavljajoči se pomirjujoči droni so vodila albuma, za katerega imamo nenehno občutek, da je bil prehitro izdan. J. P.
http://www.youtube.com/watch?v=qwnxypgED6s (skladba »DBF«)

Opeth – Pale Communion: +
Åkerfeldtova armija je s prejšnjim albumom prerasla svoje korenine v death metalu in ustvarila prepričljivo progrockovsko retrospektivo, Pale Communion pa je bendovo novo usmeritev naredil še svežo. Novi album resda sliči na progresivni rock, vendar je v svojem bistvu brezžanrski, brezčasne ideje pa Opeth kulminirajo v glasbo, kjer fenomenalnosti ne seva le uspeli poskus neobremenjenega ustvarjanja, temveč tudi vsesplošna zvočna odličnost. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=GVbEFfpQUqA (celoten album)

"Weird Al" Yankovic – Mandatory Fun: +
“Weird Al” Yankovic, velikan v svetu parodije, se vrača z že štirinajstim studijskim albumom. Na njem med drugim najdemo domiselne stilske parodije Foo Fightersov, Pixiesov in Cata Stevensa, bistre parodične priredbe uspešnic, ki bržčas kulminirajo v “Word Crimes”, nenavadno inteligentnem preobratu Thickove skladbe “Blurred Lines”, in “Tacky”, bleščeči parodiji Pharrellove “Happy”, ter Yankovicev tradicionalen polkovski sprehod skozi glasbeni Zeitgeist, ki skupaj tkejo svojevrsten (meta)komentar mainstreamovske glasbe (in še marsičesa onkraj le-te). Ingeniozno. B. C.
https://www.youtube.com/watch?v=V5v119yrtFA (celoten album)

Wolves In The Throne Room – Celestite: -
Blackmetalski drzneži iz Amerike z vsakim albumom bržkone odtujijo več fanov kot pridobijo, vendar se je še vsaka bendova novost izkazala za vsaj svež vetrič na glasbeni sceni. Tokrat je bila očitno želena kameleonska preobleka ali preobsežen zalogaj ali pa preprosto premalo premišljena. Celestite popolnoma opusti tradicionalno bendovo inštrumentalno formo ter poskusi ohraniti bendovo vzdušje in srž – njeno temačnost, jezo, srd. Žal je rezultat povprečno ambientalno zehanje sintov, ki se šele pripravljajo na temo noči. T. K.
https://www.youtube.com/watch?v=mH4U3mj06k0 (skladba »Celestite Mirror«)

[FILM/TV] Totedenska kratkica o izbranem filmu

Proxy (2013) / režija: Zack Parker: +
Proxy, triler - à la De Palma, Hitchcock, Kubrick, McKee in predvsem von Trier – ameriškega režiserja Zacka Parkerja, je novodobna naznačitev smernice, kakršni bi lahko filmi znotraj in v bližini žanra grozljivke (znova) pogosteje sledili. Odlikuje ga namreč obilica nepredvidljivih obratov, samosvojih preigravanj gledalčevih in gledalkinih (ne)pričakovanj, ki jih naznani že uvodni prizor (pripravljajoč »teren temačnih globin psihoseksualnosti«, kot je lakonično pripomnila kritičarka Kier-La Janisse), v katerem nosečo protagonistko Esther (Alexia Rasmussen) nenadoma brutalno napade in izmaliči neznanec. Vse, kar sledi, je pravzaprav le izpeljava začetnega šokantnega zasnutka – cvetober nepredvidljivih, potencialno vseskozi radikalno spremenljivih likov, situacij in naracije. Kljub prerazvlečenosti in – predvsem zaradi nekaterih konfuznih, rahlo za lase privlečenih preskokov – vsesplošno manj prepričljivi drugi polovici filma je Proxy eleganten, psihoanalitično naostren prikaz »razdrobljene« duševnosti, fantazij, celo patologij, skratka, najglobljih in samozadovoljnim kirurškim posegom ratia izmikajočih se plasti realnosti. B. C.

Trailer: https://www.youtube.com/watch?v=arRhnf213E0&feature=youtu.be
IMDB: http://www.imdb.com/title/tt2191888/ 

Trostopenjska lestvica: +, o, -

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma 300: Vzpon imperija (300: Rise of an Empire)

[FILM/TV: tuje] Recenzija filma Veliki zlobni volkovi (Big Bad Wolves)

Pregled filmske scene v letu 2013

Izbor najboljših filmov v letu 2013