Režija: Jean-Luc Godard
Igralska zasedba: Héloïse Godet, Kamel Abdeli, Richard Chevallier
Datum izida: 21. maj 2014 (Francija), 18. september 2014 (Slovenija)
Francoski filozof, jezikoslovec in semiotik Roland Barthes meni, da je
»vsak človek ujetnik svojega jezika: ko stopi iz svoje sredine, ga prva
izgovorjena beseda označi, določi, njega in njegovo zgodovino. Človeka
odkriva, izdaja njegov jezik, izdaja ga resnica forme, ki uhaja njegovim
koristoljubnim ali velikodušnim lažem.«
Jean-Luc Godard,
dobitnik nagrade ameriškega Nacionalnega združenja filmskih kritikov za
najboljši film preteklega leta in nagrajenec žirije lanskega filmskega
festivala v Cannesu, se v svojem najnovejšem »brezscenarijskem« umotvoru
poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno pa ponuja na samosvoj
način univerzalen jezik podob in obenem nemalo referenc ter citatov, ki
jih nenehno postavlja v popolnoma drugačen in nepredvidljiv kontekst. Z
najrazličnejšimi postmodernističnimi postopki, od fragmentarnosti,
diskontinuitete, intertekstualnosti pa vse do samonanašalnosti, in s
pomočjo 3D tehnike, ki mu je všeč ravno zato, ker zaenkrat še nima
pravil, ustvarja pravo hermetično morje. Po načelu naključnosti marsikaj
relativizira, tudi citate, ki jih včasih pripiše drugemu avtorju
(primer Proustovega citata) ali pa si jih najverjetneje izmisli (primer
Faulknerjevega navedka). Svojo že tako ali tako »preskakujočo« pripoved
razburka z vrsto referenc na razna umetniška ali znanstvena dela (citira
ali nanaša se na kopico piscev literarnih, filozofskih, znanstvenih in
političnih tekstov, kot so Flaubertova Vzgoja srca, Derridajeva Žival,
ki torej sem, Clastresova zbirka esejev La société contre l'État, ter na
likovne umetnike, denimo Moneta, Nicolasa de Staëla) in na določena
zgodovinska obdobja, ki jih vključi v podobi izsekov iz arhivskih
posnetkov (npr. Nemčija v času nacizma).
Pomensko je Zbogom
jeziku tako zelo razvejan, da nismo nikoli čisto prepričani, ali je to,
kar privzemamo, res tisto, kar nam sporoča. Takšen pristop je sicer
velika domišljijska odskočnica, a lahko obenem vso to »meglo« jemljemo
tudi kot pomanjkljivost, saj je sporočilo filma v splošnem tako široko,
da je že zabrisano in da marsikdo, še posebej »tisti brez domišljije, ki
se zateka v resničnost«, od njega ne bo odnesel dosti. Navsezadnje gre
pri obravnavanem filmu predvsem za neutrudno osvobajanje od stalnosti,
za iskanje drugačnega, morda celo pozabljenega jezika, ki pa je tako
daleč, da ga bržkone sploh ne moremo več imenovati jezik. Vprašanje, ki
se nam slejkoprej postavi, je – kaj jezik sploh je? Zelo hitro začnemo
prevpraševati tudi njegove osnovne komponente – besede, ki so v
obravnavanem filmu še največkrat prekrite z drugimi, tako da lahko
sklepamo, da je njihov pomen izničen in da je sleherna beseda zlahka
zamenljiva. Režiserjev umetniški credo bi bil lahko podoben tistemu, ki
ga zrcalijo Magrittove slike, kjer je upodobljenemu predmetu pripisano
ime nečesa, kar sicer poznamo pod čisto drugim pojmom ali pa je ta celo
dobesedno zanikan. Meni namreč, da s tem, ko stvarem nenehno dajemo
imena, veliko izgubljamo, zato jih hoče osvoboditi izpod njihovih
neizogibno pretesnih pomenskih okov: pripovedovalec tako na primer ob
prikazu ženskega spolovila pove, da je za apaške Indijance plemena
Chikawa svet gozd, povprečnemu evropskemu človeku, ki je dlje od narave,
pa je podobno daleč tudi takšno poimenovanje sveta. Godard nam na ta
način v enem kadru sugerira vsaj tri različna dojemanja gozda. In nič
čudnega ni, da nam v svojem aktualnem filmu za vzgled postavi svojega
psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«, saj
nas poziva k razmišljanju o odnosu, ki ga imamo z jezikom. Ali z njim
manipuliramo? Ali nas v svoji strogi določenosti utesnuje? Sugerira nam,
da se ga nehamo oklepati in se preprosto prepustimo občutjem, ki jih
vzbujata slika in zvok.
Hkrati pa se vseskozi le ne moremo
znebiti občutka, da se je od jezika nemogoče posloviti, in da to morda
nikoli niti ni bil režiserjev namen, še posebej, če vzamemo v zakup
njegovo pojasnilo glede besede »adieu« (»zbogom«), ki v francosko
govorečem predelu Švice lahko pomeni tudi »živijo« – odvisno od tona in
konteksta. Zato je Zbogom jeziku konec koncev svojevrstno eruptivno
izrekanje sveta na sicer kar se da abstrakten način, takšen, ki se trga
iz vsakršnih normativov. V svoji mestoma skorajda že célinovski
deliričnosti kar kliče po svobodi in takšna je tudi sama fotografija: v
spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena »rozasta«
barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli
par, ki se ljubi, prereka in celo pretepa, ter prenekateri drugi
»amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti
zavidljivo zgovorni in premišljeni čutni vtisi, ki jih kamera išče prav
povsod. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko
dostopnejši, po drugi pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije.
Kljub vtisu, da gre vseskozi za neko naključnost, ni mogoče spregledati
kopice sijajno prepletenih drobcev realnosti, ki opozarjajo na sodobni
komunikacijski problem – ta kot ogromna tehnološka vrzel zeva med
posameznikom in ljubimcem, politiko, družbo – ter zanj ponujajo celostno
moderno rešitev pri iskanju izgubljenega skupnega jezika ali, bolje
rečeno, govorice, saj le-te ni več, medtem ko je jezikov vendar ogromno.
Kinodvorane smo po tej edinstveni izkušnji resda zapuščali malce
zmedeni, vendar objeti s skeptično modrostjo, rahlim hudomušnim humorjem
ter polnih glav nametanih podob in rdečih besed, ki so se nam tako
močno zasidrale v podzavest, da tam še zmerom ždijo in čakajo, da jih
naključne vsakodnevne asociacije znova obudijo.
Ocena: 9
Anja Štuhec
Ni komentarjev:
Objavite komentar