Režija: Katja Povše
Premiera: 11. 3. 2015, Lutkovno gledališče Ljubljana
V
ljubljanskem Lutkovnem gledališču je bila 11. 3. 2015 premierno
uprizorjena lutkovna zazibanka za najmlajše z naslovom Lučka, grah in
pero, ki jo je Katja Povše priredila in režirala po motivih Andersenove
pravljice Kraljična na zrnu graha. Zgodba je zelo podobna – princ potuje
po svetu, pluje po morjih in sanjskih svetovih, da bi našel svojo
bodočo ženo, kraljično, ki je dovolj občutljiva, da jo bo motilo zrnce
graha pod žimnico. Lutke princa oziroma kraljeviča, kraljične in
kandidatk za kraljično animirajo Maja Kunšič, Miha Arh in kot gostja
harfistka Zvezdana Novaković.
Animatorji v predstavi izgovarjajo
zloge in pomrmravajo uspavanko. ‘Inc, inc, inc.’ Besedila ni.
Pozvanjajo z zvončki, igrajo na harfo in si podajajo grahek. Scena je
sestavljena iz majhnega okroglega podesta z jamborom na sredini, med
publiko pa visijo na različno dolge nitke obešene krogle. Sodeč po
uspavalni vlogi predstave bi naj to otroke asociiralo na igračke, ki jih
imajo nad posteljo, čeprav bi prav tako lahko to bili lovilci sanj ali
solarni sistem. Oblečeni so v pajace z dodanimi okraski iz različnih
barv, ki so neenakomerno razporejene po pajacu. Seveda imajo variacijo
tega tudi na glavi v obliki kape (s peresom) ali perjanice. Verjetno
kostumi in scena nimajo sporočila in z njimi bolj želijo obdržati
koncentracijo otrok, ki jih velike, pisane stvari pritegnejo. Lutke so
bile res čudovite; nekaj so jih izdelali celo med samo predstavo, kar se
mi je zdela domiselna poteza, saj medtem ko kraljevič okoli sveta išče
princeso, naleti tudi na ‘drugačne’ princese, pa tudi lutkovna umetnost
je predstavljena manj tradicionalno. S tega vidika se mi je zdela
predstava tudi vzgojna. Ciljna publika predstave so otroci starejši od
enega (!) leta. Kot je zapisala Katja Povše v gledališko zgibanko:
‘Uspavanke nežno zarišejo črto med budnostjo in spancem. S ponavljajočo
se melodijo in preprostim zvenom zlogov in besed, otroke zazibljejo v
neznani svet sanj.’ Sklepam, da je namen predstave enak kot namen
uspavanke. Torej umiriti otroka in ga pripraviti do spanca. Kje pa je
tukaj vloga kulture, gledališča? Zakaj pa delajo predstave za otroke, če
se predpostavlja, da so premajhni, da bi dojeli sporočilo predstave in
se jih zato zamoti z barvami, glasbo in lučkami, zgodba pa je precej
postavljena
na stranski tir? Predstava v LGL ponovno ni imela dramaturga, kar je
opazno v predstavi. Res upam, da se bo ta trend kmalu končal.
Predstava
sicer predvsem s sceno pritegne pozornost otrok in ima zelo usapavalni
učinek, tako da so ustvarjalci dosegli svoj namen. Toda še vedno se mi
enoletni otroci ne zdijo primerna publika za kulturni dogodek, že zgolj
dejstvo, da je predstava skrčena na 35 minut, priča o predpostavki, da
malčki niso sposobni daljše koncentracije. Zelo poenostavljeno zgodbo
tako spremlja cel kup elementov od zvočnih preko minimalne lučne podobe
predstave do živobarvnih kostumov. Ti elementi se izmenjujejo in vsak
izmed njih naj bi za določen čas pridobil pozornost malčka in ga za
nekaj časa zamotil.
Predstava vsekakor ima momente, ki so zelo
prepričljivi, veliko pa je tudi takih, ki služijo zgolj ‘primernosti za
najmlajše’, da se kdo slučajno ne bi dolgočasil. Če bi mogoče bila to
predstava za otroke, stare vsaj dve leti, bi lahko bila bistveno boljša,
poučna in zanimiva zanje, vsekakor pa bi v njih tudi pustila močnejši
vtis.
Nika Švab
Ni komentarjev:
Objavite komentar