Leto izdaje: 2014
Miha Mazzini, slovenski pisatelj in kolumnist, v svoji drugi zbirki kolumn, ki so bile objavljene na portalu Planet Siol.net,
z debelo šibo udari po biti slovenstva in »slovenceljstva«, si privošči
pridnega in ubogega janeza in izpostavlja stvari, ki bi jih po njegovem
morali dojemati kot problematične, a so v naši deželi tako splošno
sprejete, da jih nihče več ne opazi. Nihče razen Mihe Mazzinija. Ravno
zaradi svojstvenega načina razmišljanja njegove kolumne dosegajo širšo
publiko, ki se lahko poistoveti z obravnavano tematiko - ali pa zgolj z
njegovim načinom mišljenja.
V dvainpetdesetih kolumnah, zbranih v knjigi Samo smeh nas lahko reši, lahko najdemo široko paleto tematik, ki se dotikajo duha aktualnega časa ali pa se vrnejo v preteklost, kjer požgečkajo okostnjake v omarah, kot bi hoteli preveriti, če so slučajno še živi. Nit, ki se skozi knjigo neumorno prepleta, pretrga in nato znova zavozla, se barva v odtenkih nikoli dolgočasnega načina razmišljanja Slovencev, mnogih peripetij pisca tako v tujini kot doma in aktualnih dogodkov slovenske politike. Avtorjeva misel, vidna skozi širok nabor obravnavanih tem, bralca s svojo prodorno in izrazito cinično noto spodbudi k razmišljanju, ne glede na to, ali se z Mazzinijem strinja ali ne. Značilni izteki kolumn pa ne razrešujejo predhodno zastavljenega vprašanja, temveč pustijo bralcu prosto pot pri svojstvenem zaključku celotne ideje. Če vzamemo v obzir medij, kjer so te kolumne objavljene, takšna stvar niti ni tako nenavadna. Ravno zaradi te strukture se avtor ne opredeli in ostane varno v nevtralnem območju, bralec pa si z osebnim razmišljanjem ustvari vrhunec, ki je še toliko boljši, saj mu je lasten.
Mazzinijevska cinična kritičnost poseže tudi onkraj aktualnega dogajanja in se v marsikateri kolumni osredotoči na perečo problematiko slovenskega notranjega nesoglasja ali ideoloških konfliktov, vendar se z visokim mojstrstvom prebija skozi vse pasti, po švicarsko nevtralen. Med prebiranjem knjige se zdi, kot da vse preveč preskakuje znotraj enega razmišljanja na mnoge med sabo skoraj nepovezane primere, a ti na koncu ustvarijo konstruktiven pregled nad stališči ter tako prikažejo razsežnost dotikajoče se teme in njeno razpredenost na mnoga področja.
Četudi ima knjiga Samo smeh nas lahko reši dokaj malo opraviti s humorjem, nas prodorne oči Mihe Mazzinija motrijo, roka pa nas biča v upanju, da bo sprožila metamorfozo slovenceljske ovce v slovenskega volka.
Če povzamem Mazzinijeve besede v kolumni, po kateri nosi knjiga naslov, je čas, da se Slovenci pričnemo smejati vsem, ki kvasijo neumnosti, namesto da jih z resnimi obrazi poslušamo, njihove besede pa jemljemo za svete. In res, čas je za smeh, iz katerega koli razloga že.
Klemen Uršnik
V dvainpetdesetih kolumnah, zbranih v knjigi Samo smeh nas lahko reši, lahko najdemo široko paleto tematik, ki se dotikajo duha aktualnega časa ali pa se vrnejo v preteklost, kjer požgečkajo okostnjake v omarah, kot bi hoteli preveriti, če so slučajno še živi. Nit, ki se skozi knjigo neumorno prepleta, pretrga in nato znova zavozla, se barva v odtenkih nikoli dolgočasnega načina razmišljanja Slovencev, mnogih peripetij pisca tako v tujini kot doma in aktualnih dogodkov slovenske politike. Avtorjeva misel, vidna skozi širok nabor obravnavanih tem, bralca s svojo prodorno in izrazito cinično noto spodbudi k razmišljanju, ne glede na to, ali se z Mazzinijem strinja ali ne. Značilni izteki kolumn pa ne razrešujejo predhodno zastavljenega vprašanja, temveč pustijo bralcu prosto pot pri svojstvenem zaključku celotne ideje. Če vzamemo v obzir medij, kjer so te kolumne objavljene, takšna stvar niti ni tako nenavadna. Ravno zaradi te strukture se avtor ne opredeli in ostane varno v nevtralnem območju, bralec pa si z osebnim razmišljanjem ustvari vrhunec, ki je še toliko boljši, saj mu je lasten.
Mazzinijevska cinična kritičnost poseže tudi onkraj aktualnega dogajanja in se v marsikateri kolumni osredotoči na perečo problematiko slovenskega notranjega nesoglasja ali ideoloških konfliktov, vendar se z visokim mojstrstvom prebija skozi vse pasti, po švicarsko nevtralen. Med prebiranjem knjige se zdi, kot da vse preveč preskakuje znotraj enega razmišljanja na mnoge med sabo skoraj nepovezane primere, a ti na koncu ustvarijo konstruktiven pregled nad stališči ter tako prikažejo razsežnost dotikajoče se teme in njeno razpredenost na mnoga področja.
Četudi ima knjiga Samo smeh nas lahko reši dokaj malo opraviti s humorjem, nas prodorne oči Mihe Mazzinija motrijo, roka pa nas biča v upanju, da bo sprožila metamorfozo slovenceljske ovce v slovenskega volka.
Če povzamem Mazzinijeve besede v kolumni, po kateri nosi knjiga naslov, je čas, da se Slovenci pričnemo smejati vsem, ki kvasijo neumnosti, namesto da jih z resnimi obrazi poslušamo, njihove besede pa jemljemo za svete. In res, čas je za smeh, iz katerega koli razloga že.
Klemen Uršnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar