Režija: Ruben Östlund
Igralska zasedba: Johannes Kuhnke, Lisa Loven Kongsli, Vincent Wettergren
Datum izida: 13. november 2014 (LIFFe), 14. januar 2015 (Kinodvor)
Začetni prizori naslovnega filma izmenično prikazujejo idilično, do potankosti urejeno francosko smučarsko središče in nadobudno mlado družinico na dopustu. Toda niti težko prigarani oddih na snegu niti družinska sreča na osmih nogah ne izžareva prave energije. Pa ne zaradi tega, ker je na smučiščih premalo varovalnih blazin. Ne zato, ker je teptalnik pustil majhen prostor nepoteptan in je zato nevaren neizkušenemu smučarju. Vse je tako, kot mora biti, pa vendar nam da režiser skozi prizore hladnih pobočij in še hladnejših medosebnih družinskih odnosov vedeti, da bo izredno težko najti pristno čustvo intimnosti in ljubezni v teh »polikanih« razmerah. Ko se družinica vozi po tekočem traku, je najmlajši sin Harry (Vincent Wettergren) zelo nemiren in po tleh trmoglavo meče rokavice. Oče Tomas (Johannes Bah Kuhnke) ga skuša pomiriti, ampak nič ne pomaga. Zdi se, da je otrok kot najbolj intuitiven član družine prvi začutil, da jih čaka plaz čustev in občutkov, ki bo prekinil in porušil navidezni red in harmonijo. Vse je bilo narobe, še preden se je zgodilo.
In potem se zgodi. Dogodek je posnet s statično kamero, v centru katere je švedska družina. Ni prostora za senzacionalizem, saj gre za čisti natur-alizem. Zasnežena alpska pobočja so le ogledalo, v katerem se zrcali razkrita podoba modernega moškega. Njegov pogum je samo še kulisa, za katero se skriva speči preživetveni nagon. Tomas izraža neustrašnost alfa samca vse do tedaj, dokler misli, da ni v življenjski nevarnosti. Ko spozna, da ga umetno sproženi snežni plaz ogroža, pa za razliko od svoje žene Ebbe (Lisa Loven Kongsli), ki skuša zavarovati otroka, pograbi svoj mobilni telefon in rokavice ter vidno prestrašen odbrzi na varno.
Varnost in udobje. Dva pojma, ki sta človeštvo najbolj zaznamovala predvsem od dvajsetega stoletja naprej. Udobje, ki ga simbolizirata Tomasov iPhone in rokavice, je udobje moškega. Ko s pametnim telefonom brska po internetu in snema plaz, je varen in se počuti doma. Zato je treba tehnološke pridobitve nujno ohraniti pri življenju. Ni torej naključje, da jih v nevarnosti najprej odnese s seboj. Postaja vse bolj očitno, da med Tomasom in njegovo partnerico Ebbo zeva globok prepad. Ženina najvišja vrednota je namreč družina, zato jo je sposobna zavarovati tudi v najbolj nevarnih okoliščinah.
Prepad med spoloma, ki ga režiser zariše že na začetku filma, zdaj postaja realnost. Skoraj vsaka nova scena potrjuje, da se celini moških in ženskih vrednot odmikata kljub poskusom, da bi ostali skupaj. Vsak nov par, s katerim se srečata, na novo opiše moško-ženske odnose. Toda vsem je skupna nenavadna ločenost, ki zavlada v nekem trenutku. Zdi se, kot da Ruben Östlund raziskuje te navidezno majhne kratke stike in jih prikaže v zelo tesnobni luči.
Minimalistična kamera deluje tako, da odreže vse, kar ni v soglasju z režiserjevim sporočilom. Ko se Tomas in njegov kolega sproščata in poležavata na smučarski plaži, zibajoč glavo ob bežnem hitu iz zvočnika, sta v kadru le onadva. Dekleti, ki najprej pohvalita Tomasa kot najbolj čednega moškega na smučišču, kasneje pa to izjavo prekličeta, sta gledalčevim očem vidni le od pasu navzdol. Pomemben je namreč le Tomasov odziv, saj kaže dejstvo, da je njegova (samo)identifikacija s pogumnežem močno ranjena. Režiser skozi zgodbo sugerira neuklonljivo dejstvo, da v modernem moškem še vedno spi globoko zasidrana želja po herojstvu in osvajanju ženskih src. Ker Tomas ni ne eno ne drugo – heroj ne more biti, ker strahopetno reagira ob dogodku s plazom, osvajalec pa tudi ni več, saj živi ustaljeno zakonsko življenje, je vsako naslednje doživetje na dopustu zanj velik poraz. Nemara se kamera tudi zato, ko ne kaže ženinega razočaranja, najbolj fokusira na njegovo zadrego, ki je bila v filmski zgodovina le redko tako očitno izražena in tako uničujoča.
Višja sila je premišljena študija medčloveških odnosov, ki je svoji dokumentarnosti zvesta do konca. To je film, ki razgalja vse nagone, tako preživetvene kot spolne. Razgalja maske in se osredotoča na čustva, ki se skrivajo pod njimi. Vse to omogočajo dolgi kadri, ki so vneto osredotočeni na obraze glavnih igralcev. Zgodba, ki jo pripoveduje, pa postavlja tudi veliko vprašanj in tem za pogovor po filmu. Kakšna je vloga moškega v moderni civilizaciji? V kolikšni meri dopustimo tehnologiji, da zapolni našo čustveno praznino? Ali ima ljubezen med moškim in žensko rok trajanja? Takšna in podobna vprašanja lahko vzniknejo samodejno, in ravno to je najmočnejša odlika tega filma – razkrivanje vsakodnevno prezrtih motivov vzpostavljanja ter ohranjanja odnosov z nasprotnim spolom. V hektičnem času, kjer skušamo ustrezati podobi, ki nam jo je začrtala kultura, v kateri živimo, jih na plano lahko potegne le zelo nenavaden, katastrofalen dogodek. V Višji sili je primer tovrstnega dogodka snežni plaz, ki – podobno kot rdeča tableta iz filma Matrica – družini omogoča, da se sooči z globoko v podzavest potisnjenimi pričakovanji, ki jih imamo drug do drugega in do samega sebe.
Ocena: 9/10
Dejan Burgar
Ni komentarjev:
Objavite komentar