Premiera: 8. marec 2015, Gledališče Glej
Kaj se zgodi, če trije moški nekaj mesecev kontemplirajo na temo
moškosti in poskusijo svoj razmislek prevesti v odrski jezik? Predstava,
od znotraj navzven prepojena s testosteronom in povrhu še premierno
uprizorjena na dan žena, je produkt že preizkušenega dvojca Bučinel in
Starič, plesalca in koreografa, ki se jima je tokrat pridružil še
dramaturg Marko Bratuš.
V mnogo pogledih je Britev ena najiskrenejših odrskih stvaritev zadnjega časa. V prizorih odkrivamo prenekatere reference na dosedanje ustvarjanje avtorjev, asociativna sosledja gibov nas na nepričakovano komičen način vodijo skoz vso lepoto in bedo moškega (oziroma univerzalno človeškega) obstoja, monologi pa so dekonstruirani v spet zelo iskreno »meta-jamrarijo«. Bučinel je performer in pol, naravnost akrobatsko preklaplja med pripovednimi, poetičnimi in gibalno nadvse zahtevnimi prizori, slalom, ki ga napoveduje že podnaslov predstave pa brez prevelikega truda izvabi še kak očaran vzdih dekletom v prvi vrsti.
Čeprav je nastopajoči en sam, se na odru čisto zares odvija duet, na kar nas precej dramatično opozarjajo menjave luči, katerih avtor je, v kombinaciji z Martinom Lovšinom, spet Bučinel. Svoj klimaks 'duet' doživi v zadnjem prizoru, ko na odru hkrati ugledamo 'performerja' in 'njegov karakter' v podobi marionete. Ko oba akterja predstave skupaj ležeta k počitku, je njuna gledališka naloga končno izpolnjena. Podobno pretresljiv je morda prizor s plaščem – grenka pripoved o ljubezni skoraj demoničnih razsežnosti. Na drugi strani so enako učinkoviti tisti bolj komični prizori, kot na primer že prav nespodoben saksofonski orgazem, odigran s pomočjo naključnega dekleta iz publike, ali pa kratka karikatura klasične nesrečne ljubezenske zgodbe, kjer smo priča še ščepcu internega zbadanja med avtorji predstave.
Borut Bučinel, Sebastjan Starič in Marko Bratuš so 'tapravi desci'. Ko se po premieri svoje Britve in enem najdaljših aplavzov, kar so jih v zadnjem času imeli priložnost slišati slovenski odri, priklonijo publiki, ni o tem nobenega dvoma.
Ajda Bračič
V mnogo pogledih je Britev ena najiskrenejših odrskih stvaritev zadnjega časa. V prizorih odkrivamo prenekatere reference na dosedanje ustvarjanje avtorjev, asociativna sosledja gibov nas na nepričakovano komičen način vodijo skoz vso lepoto in bedo moškega (oziroma univerzalno človeškega) obstoja, monologi pa so dekonstruirani v spet zelo iskreno »meta-jamrarijo«. Bučinel je performer in pol, naravnost akrobatsko preklaplja med pripovednimi, poetičnimi in gibalno nadvse zahtevnimi prizori, slalom, ki ga napoveduje že podnaslov predstave pa brez prevelikega truda izvabi še kak očaran vzdih dekletom v prvi vrsti.
Čeprav je nastopajoči en sam, se na odru čisto zares odvija duet, na kar nas precej dramatično opozarjajo menjave luči, katerih avtor je, v kombinaciji z Martinom Lovšinom, spet Bučinel. Svoj klimaks 'duet' doživi v zadnjem prizoru, ko na odru hkrati ugledamo 'performerja' in 'njegov karakter' v podobi marionete. Ko oba akterja predstave skupaj ležeta k počitku, je njuna gledališka naloga končno izpolnjena. Podobno pretresljiv je morda prizor s plaščem – grenka pripoved o ljubezni skoraj demoničnih razsežnosti. Na drugi strani so enako učinkoviti tisti bolj komični prizori, kot na primer že prav nespodoben saksofonski orgazem, odigran s pomočjo naključnega dekleta iz publike, ali pa kratka karikatura klasične nesrečne ljubezenske zgodbe, kjer smo priča še ščepcu internega zbadanja med avtorji predstave.
Borut Bučinel, Sebastjan Starič in Marko Bratuš so 'tapravi desci'. Ko se po premieri svoje Britve in enem najdaljših aplavzov, kar so jih v zadnjem času imeli priložnost slišati slovenski odri, priklonijo publiki, ni o tem nobenega dvoma.
Ajda Bračič
Ni komentarjev:
Objavite komentar