V skladu s fokusom letošnje Fabule, »Moč lažnega«, je v Trubarjevi hiši literature v petek popoldne potekal pogovor z Zdravkom Dušo in Vesno Milek, ki ga je vodila Manca G. Renko. Temo pogovora je predstavljala laž oziroma resnica v literaturi, pri čemer je beseda tekla tako o procesu prelivanja resničnosti v književnost kot o vplivu (ne)resnic iz knjig na življenje.
Najprej sta gosta spregovorila o resničnosti v delih, ki se jih smatra
za (avto)biografska, pri čemer sta izhajala iz izjave Janice Galloway,
prav tako gostje Fabule 2015, ki je dejala, da je v literaturi vsak
stavek lažen. Zdravko Duša je ta paradoks preprosto obrazložil z
dejstvom, da to, kar je v literaturi, ni ne resnično ne lažno, pač pa je
fikcija. V zvezi s tem je spomnil na primer, ko je sporni lik Petarde
iz romana Modri E Matjaža Pikala povzročil, da je moral avtor plačati
denarno kazen, ki pa je bila kasneje prav zaradi kršitve svobode
umetniškega izražanja spoznana za neutemeljeno.
Vesna Milek je vprašanje resničnosti avtobiografskih elementov zatem osvetlila iz osebne izkušnje pisanja romana Kalipso. Pri tem je izpostavila, da gre pri pisanju vendarle vedno za proces, ki izhodiščnemu avtoportretu dodaja nove dimenzije. Dodala je še to, da sama razume fikcijo kot eno od oblik laži, s katerimi se lahko dokopljemo globlje do resnice. Tudi pisanje biografije Borisa Cavazze je opisala kot proces iskanja resnice, pri čemer je svojo vlogo omejila na vlogo spovednice in pa cenzorke.
Nato je pogovor prešel na bolj osebne teme, saj sta gosta spregovorila o tem, katere knjige so tiste, ki so jima s svojo resnico spremenile pogled na stvari. Zdravko Duša je posebej izpostavil Vonnegutovo Mačjo zibko, v kateri je po njegovih besedah končno nekdo uspel povedati stvari tako, kot so. Vesna Milek pa je naštela več avtorjev, ki so imeli nanjo podoben učinek, a je ta pri večini kasneje minil. Oba pa sta izpostavila Dostojevskega kot tistega pisatelja, ki se ga bere tako zares, da človek od tega lahko dobi vročino.
Proti koncu večera so se udeleženci razgovorili tudi o reklamnih sloganih. Na vprašanje o tem, kaj naredi slogan dober ali celo zgodovinski – resnica ali laž – , je Zdravko Duša zatrdil, da šteje samo to, kako dobro se zadeva sliši. Slednjega ne bi mogli trditi za novinarski poklic, o nezavidljivi situaciji katerega je potožila Vesna Milek. Nekoliko pesimističnemu zasuku teme pogovora je sledilo vprašanje iz publike o tem, kaj dandanes sploh še povezuje generacije. Poleg odgovorov, da so to dolgovi, obvezne laži in boj proti vsem, je voditeljica pogovor zaključila z neizogibno klišejsko mislijo, da generacije vendarle povezuje tudi – umetnost.
Katarina Kogej
Vesna Milek je vprašanje resničnosti avtobiografskih elementov zatem osvetlila iz osebne izkušnje pisanja romana Kalipso. Pri tem je izpostavila, da gre pri pisanju vendarle vedno za proces, ki izhodiščnemu avtoportretu dodaja nove dimenzije. Dodala je še to, da sama razume fikcijo kot eno od oblik laži, s katerimi se lahko dokopljemo globlje do resnice. Tudi pisanje biografije Borisa Cavazze je opisala kot proces iskanja resnice, pri čemer je svojo vlogo omejila na vlogo spovednice in pa cenzorke.
Nato je pogovor prešel na bolj osebne teme, saj sta gosta spregovorila o tem, katere knjige so tiste, ki so jima s svojo resnico spremenile pogled na stvari. Zdravko Duša je posebej izpostavil Vonnegutovo Mačjo zibko, v kateri je po njegovih besedah končno nekdo uspel povedati stvari tako, kot so. Vesna Milek pa je naštela več avtorjev, ki so imeli nanjo podoben učinek, a je ta pri večini kasneje minil. Oba pa sta izpostavila Dostojevskega kot tistega pisatelja, ki se ga bere tako zares, da človek od tega lahko dobi vročino.
Proti koncu večera so se udeleženci razgovorili tudi o reklamnih sloganih. Na vprašanje o tem, kaj naredi slogan dober ali celo zgodovinski – resnica ali laž – , je Zdravko Duša zatrdil, da šteje samo to, kako dobro se zadeva sliši. Slednjega ne bi mogli trditi za novinarski poklic, o nezavidljivi situaciji katerega je potožila Vesna Milek. Nekoliko pesimističnemu zasuku teme pogovora je sledilo vprašanje iz publike o tem, kaj dandanes sploh še povezuje generacije. Poleg odgovorov, da so to dolgovi, obvezne laži in boj proti vsem, je voditeljica pogovor zaključila z neizogibno klišejsko mislijo, da generacije vendarle povezuje tudi – umetnost.
Katarina Kogej
Ni komentarjev:
Objavite komentar