Knjigarna Konzorcij, 4. 3. 2015
OD LAŽI K IDEOLOGIJI, FEMINIZMU, SEKSU IN DENARJU
Čeprav je festival Fabula, katerega fokus je bil letos moč lažnega,
namenjen predvsem literaturi in knjigam, se v sredo, 4. marca 2015, v
knjigarni Konzorcij ni govorilo o knjigah. Oziroma ne, lažem. Omenjalo
se je eno »literarno delo«, in sicer svetovno uspešnico 50 odtenkov
sive.
Marcel Štefančič jr., filmski kritik in novinar, ter
antropologinja Vesna Vuk Godina sta pogovor spletala v maniri
vsakdanjega klepeta ob kavi, poslušala pa ju je komaj preštevna množica
ljudi. Marcel Štefančič je že na samem začetku izrazil hvalnico láži in
poslušalce izzval, naj si zamislimo, kako bi bilo, če bi vsi ves čas
govorili resnico. Svet bi bil katastrofalen, vzorec te katastrofe pa
lahko dandanes pravzaprav vidimo v virtualnem svetu, kjer se anonimni
ljudje obkladajo s tem, kar si zares mislijo, kar kmalu preide v
žaljenje. K hvalnici je dodal tudi dejstvo, da je laganje kreativno, saj
ljudje skozi laž ustvarjamo nekaj izmišljenega.
Debaterja sta
prav kmalu presedlala na govor o laži na področju ideologije, feminizma,
seksa in denarja - torej na teme, ki so si nevarno blizu.
Oba sta
se strinjala, da je ena največjih laži postsocialističnega časa ta, da
tranzicija ne pomeni poti v kapitalizem, in da kapitalizem ni
ideologija. Po mnenju Godine je polje ideologije vedno laž. Poleg tega
je čas, v katerem živimo, do resnice prijaznejši kot čas socializma, saj
lahko vsi govorimo, kar želimo - vendar prav zaradi tega lažemo. V
socializmu nismo mogli govoriti resnice in ker jo zdaj lahko, ker nam je
dovoljena, celo zaželena, se je ogibamo in lažemo. Poleg tega je
značilnost našega sveta neka očitna pluralnost resnic in tudi v
pojmovanju resnice postajamo izredno individualni, kar se očitno kaže
skozi svet digitalizacije – že skoraj vsakdo ima svojo spletno stran,
blog ali kolumno in vsak človek verjame le samemu sebi.
Seks in
denar sta področji, kjer lažemo vsi, je povedal Štefančič. Prav tu je
izpostavil trenutno največjo laž, ki nam jo ponuja medijski svet –
dejstvo, da je roman 50 odtenkov sive ženski roman (in zdaj ženski
film). 50 odtenkov sive po njegovih besedah ni ženski roman/film, temveč
izključno moški. V rdeči mučilni sobi med glavnima akterjema poteka
sicer konsenzualni seks, v katerem pa je ženska očitno podrejena
moškemu. Problem nastopi, ko stopita iz te sobe, ona pa mu je še vedno
podrejena (na tem mestu izključno citiram Marcela, sama nisem prebrala
romana in si nisem ogledala filma).
Ob tem je Godina izrazila
domnevo, da današnji feminizem dela veliko napako, ko ponavlja sto let
stare ideje Simone de Beauvoir, ki so žensko sicer rešile marsičesa in v
družbo prinesle izjemno pomembne spremembe, današnji ženski pa ne
ustrezajo več. Ugotovila je, da so sodobne ženske spoznale, da so že
osvobojene do te mere, da so lahko spet malo podrejene, torej zavračajo
vse, kar je zanje storil feminizem (da ne govorim o tem, da je feminizem
postal modna muha) Po njenih besedah moramo torej feminizem premisliti
na novo. K temu je dodala tudi, da so feministke storile napako, ko so
ženske možgane usmerile v moško mednožje.
Godina je ob vprašanju
feminizma povedala tudi, da je v parlamentu lepo število njenih bivših
študentk, ki so dobile šestico iz usmiljenja, zdaj pa ji pišejo zakone,
tam pa so izključno samo zaradi zahtevanega odstotka ženske populacije v
parlamentu. Izrazila je mnenje, da bi sama v parlamentu dosti raje
videla več pametnih moških, pa čeprav zato manj žensk.
Od
feminizma smo se nato premaknili na vprašanje pravic homoseksualcev
oziroma levice (navsezadnje so te stvari med seboj izjemno povezane), in
ob tem je Godina glasno poudarila dejstvo, da se levica že nekaj
desetletij ukvarja z nepomembnimi vprašanji, kot so: kdo lahko seksa,
kdo se lahko poroči, kdo ima pravico do otroka; ignorira pa, da je v
naši državi postalo povsem normalno, da mora neka družina preživeti s
petimi evri na dan (v vednost: to je 1825 evrov na leto). Čeprav se
Štefančič ni povsem strinjal z njo (težave, povezane z istospolno
usmerjenimi, naj bi po njegovem mnenju v parlamentu rešili v dveh
tednih), je tudi sam priznal, da pri boju za pravice homoseksualcev
pravzaprav ne gre zares za to. In če dobro premislimo, se o tem večinoma
prepirajo samo heteroseksualci, glas marginalne manjšine pa je
dostikrat utišan.
Pogovor o laži se je nadaljeval v smeri
Islamske države in Severne Koreje. Govorca sta ugotavljala, da je namen
stanja, ki ga prikazujejo mediji, uspešno strašiti zahodnjake in nas
prepričati, da je življenje v naši državi dosti boljše kot drugod. S
Severno Korejo nas na primer kar uspešno branijo pred komunizmom v
smislu: »A komunizem bi radi? Pojdite v Severno Korejo!« In tudi s tem
nam lažejo, kajti prikrivajo dejansko stanje slovenske države, ki bi
bila po besedah Štefančiča brez socialnih transferjev Bangladeš.
Po skoraj uri in pol dolgem pogovoru (množica v Konzorciju se je medtem
nekoliko razkropila) je Godina zaključila, da sta tako slovenska laž
kot morala situacijski. Laž, če koristi preživetju, ni laž, temveč
polresnica. Če tvoj brat naredi nekaj, kar ni prav, naj mu bo, če to
stori nekdo iz sosednje vasi, pa je to povsem druga zgodba.
Katarina Gomboc
Ni komentarjev:
Objavite komentar