Eklekticizem avstralskega benda Pond je globoko zakoreninjen v
njihovo bit že od samega nastanka v Perthu leta 2008. Koncept benda je
bil preprosto to, da nima zares izdelanega koncepta. Nick Allbrook, Jay
Watson, Joe Ryan (vsi člani benda Tame Impala) ter “odpadnik” Jamie
Terry so oblikovali prvo bojno linijo v borbi pri dokazovanju, da Kevin
Parker ni edini, ki se lahko za teden dni zaklene v stanovanje in izda
plato, ki se uvrsti med glavne bende neo-psihedelije. Glavna ideja je
bila ohlapno zasnovana na tem, da se jim lahko pridruži kdorkoli in igra
karkoli hoče, rezultat tega pa so nešteti gostujoči izvajalci,
nedefinirana bendova struktura in šest albumov, zadnji izmed katerih
(Man It Feels Like Space Again) je izšel 23. januarja letos.
Večina komadov je bila spisana že pred izzidom plate Hobo Rocket (2013),
a je Watson v intervjuju za video kanal Canal 180 razložil, da jim v
tistem trenutku takšen zvok pač ni dogajal in so se odločili stopiti po
drugi umetniški poti. Skorajda v opravičilo bendovi eklektičnosti je
dodal, da delajo in poslušajo ogromno različne glasbe in se glede na
trenutno inspiracijo odločijo, kakšen zvok bodo prikazali na izbranem
projektu, kjer ga brezkompromisno izpeljejo do konca.
Man It
Feels Like Space Again ni najboljši predstavnik te trditve. Zdi se, da
so imeli fantje pri snemanju eno idejo preveč, pa so jo kljub svoji
želji po koherentnem zvoku na vsak način skušali stlačiti med devet
komadov. V smislu razgibanosti in raznolikosti ponujenega je to
pozitivno in vsak komad posebej deluje kot zaključena celota, vse skupaj
pa zveni. kot da bi komadi spremljali člane benda pri halucinogenem
tripu in njegovem pojenjanju, a ne v tem vrstnem redu. Zasanjanemu
uvodnemu “Waiting Around for Grace” sledi plesno naravnani vodilni singl
“Elvis’ Flaming Star”, komadi pa se v nadaljevanju spet umirijo in
ponovno razburkajo pri nepričakovanem štiklcu “Zond”, ki preseneča s
prominentno elektronsko podlago. In ravno, ko se vse umiri in postane
povezava z zvokom Tame Impale, ki jo neprestano delajo mediji, malce
bolj jasna (taksen je npr. “Sitting Up On Our Crane”), se od nekod vzame
“Outside is The Right Side”, ki je sama po sebi najbolj razgibana in
funkovsko obarvana pesem albuma. Zaradi zvrsti glasbe prehodi sicer niso
tako moteči, kot bi lahko bili, a nalepka ‘neo-psihedelije’ ob bendovem
imenu še ne bi smela pomeniti, da lahko na plato vržeš karkoli in
pričakuješ, da poslušalci tvojim “high-low” tripom brezkompromisno
sledijo.
Moteči razporeditvi navkljub vsak komad zase deluje in,
kar je najpomembneje, dokazuje, da lahko delaš s psihedelijo inspirirano
glasbo, tudi če ne nastopaš pod imenom Tame Impala. Spletni portali in
intervjuverji nenehno vlečejo vzporednice med tema dvema bendoma, kakor
da je to nujno pokazatelj kvalitete v zvrsti glasbe, v katero so se
mladeniči podali. češ, dobri so, skoraj tako zvenijo kot Tame Impala. V
resnici pa ni čisto tako. Medtem ko Parker v svoji glasbi stremi k bolj
izčiščeni estetiki, se člani Ponda spogledujejo z DIY-jem in ga redno
vnašajo ne le v svojo glasbeno, temveč tudi vizualno podobo. Videospot
za singl “Elvis’ Flaming Star” so posneli s tremi iPhoni in se
obmetavali s plastičnimi balončki, kar za njih ni nič neobičajnega.
Enega izmed videospotov je Allbrook posnel tako, da je s kamero snemal
Youtube videe, ki jih je predvajal na računalniku. In ravno to, takšen
odnos do dela in “inovacije” jih ločuje od ostalih bendov, ki skušajo
Parkerja zgolj posnemati, in ravno zaradi tega bi se lahko Pondom v
članku normalno reklo Pond, ne pa “podmladek Tame Impala”.
Če
danes delaš psihedeliko in vanjo ne vključiš lastnega glasu, si muha
enodnevnica. In Pond to niso, saj je njihov glas glašnejsi od tega, da
pomagajo tudi Parkerju in da je nenazadnje pri miksanju plate tudi on
pomagal njim. S svežim pristopom k dokaj plastični zvrsti so ujeli ravno
tisti odtenek retro nostalgije, ki ne zveni staro, temveč s takšnim
zgolj inspirirano. Pred plavanjem na medli gladini neštetega števila
sodobnih rock bendov jih rešuje kopica idej, zvokov, vzornikov in
talenta. Ironično pa je ravno to tudi tisto, kar letošnji album kot
celoto dela težje poslušljivo.
Nina Žakelj
Koridor - križišča umetnosti je spletna kulturna platforma, ki se posveča ozaveščanju in kritiki umetniškega ustvarjanja. Pod svoj drobnogled vključuje tako ustaljene, množične umetniške oblike kot tudi umetniške forme sodobnosti in prihodnosti. Posebno pozornost namenja slovenskemu prostoru in njegovemu kultiviranju. Koridor je torej konsolidacija scenske razpršenosti umetnosti v Sloveniji ter analiza aktualne svetovne scene.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar