Produkcija: Adam Tucker
Založba: Doubleplusgood Records
Datum izdaje: 1. januar 2015
Ocena: 7.5
“Najboljši bendi so tisti, ki jih ne moreš popredalčkati,” pravi Dan Chizek, kitarist in vokalist minneapoliškega power tria Hardcore Crayons. Ta dinamična naveza, ki jo je sestavil skupaj z bobnarjem Jakeom Kirkmanom in basistom Dominicom Hanftom, se nikoli ni tesno oklepala kakega specifičnega glasbenega stila; že njihov prejšnji studijski album Just For Grins je bil odraz heterogenega glasbenega ozadja, z zadnjim albumom Zozzled, ki je trenutno pred nami, pa so opazno izpilili svoj zvok, ga povezali v bolj kohezivno in koherentno celoto ter nakazali nekaj svežih smeri za poslušalčev tok misli.
Gonilna sila Hardcore Crayons so pravzaprav nastopi v živo. S tem v mislih je album Zozzled posnel in uredil Adam Tucker, ki je s svojim delom hotel ujeti prav tisto živo dinamiko, ki jo je slišal na njihovih nastopih. Dejstvo je, da se skupina pogosto zanaša na improvizacijo – ustvarjalni proces, ki v živo lahko res zacveti, a ga je na studijski posnetek precej težko smiselno ujeti, zato je zelo pomembno, da za produkcijo stoji nekdo, ki njihov “live act” razume in pozna njihovo vizijo.
Čeprav je samopodoba Hardcore Crayons, kot jo člani razkrivajo, odločno brezžanrska, pa se je težko upreti skušnjavi poimenovanja najbolj očitnih smernic. Zozzled pravzaprav ni toliko izvenžanrski izdelek, kot pa sprehod po različnih žanrskih vplivih iz bendove preteklosti in sedanjosti. Tako je že pri prvem komadu, naslovljenem “Srsly”, jasno, po kateri župi je bend priplaval. Album otvori repetitiven kitarski loop, čezenj pa nenapovedano vžge poliritmična medigra distorziranega basa in bobnov. Taktično izogibanje standardnega “štiri na štiri” takta takoj pahne trio v zloglasne mathrockovske vode. Pa ne gre za pretirano kompleksne strukture; takt je vedno le toliko polomljen, da ostane zanimiv in razgiban, nikdar progresivno zatežen. V kombinaciji s sočno distorzijo melodičnega dela nas to lahko spomni denimo na kalifornijske Hella ali pa čikaške Shellac. V nadaljevanju, recimo temu refren, se dogajanju pridruži z delayem oblit Chizekov vokal v najbolj čisti obliki – brez besedila. Tako se izogne postavljanju enega sestavnega dela celote v ospredje, kot se to z vokalom pogosto zgodi, pač pa deluje kot le še en inštrument. Po prvem izbruhu vsega omenjenega poslušalca preseneti naravnost dubovski premor z značilno ritmiko basa in shufflom na bobnih, ki ohrani rdečo nit komada, a nekoliko umiri dogajanje, preden z vso močjo nadaljuje.
Sledeči komad, ki si naslov deli z nosilnim albumom, ohranja barvitost taktov, začne pa se spogledovati s post-rockovsko stilistiko, še posebej v smislu fraziranja in zvena kitare ter dinamike med glasnimi in tihimi pasažami. Šele pri tretjem komadu “Completely Relevant: Part I” se skriva novo presenečenje; nad standardno podlago kitarskih loopov se povzpne prostojazzovski saksofon gostujočega Mika Lewisa v eni od mnogih jazzovskih referenc, ki jih najdemo na albumu. A kljub novemu elementu, ki ga na tej točki uvedejo, se zdi naslednjih nekaj komadov, torej osrednji del albuma, nekoliko prazen, skoraj kot da gre za “filler” material. Tako se sledeči komadi “Kid is Goat”, “Daddy Issues” in pa “More Sugar”, vsi dolgi tam okoli šestih minut, zdijo po nepotrebnem razvlečeni. Po drugi strani pa se med njimi pojavljajo krajši intermezzi, ki kljub siceršnji ambientalni statičnosti razbijejo monotonost osrednjega dela albuma in ponudijo dobrodošel oddih med drugače razmeroma dolgimi komadi.
Če gonilna sila Zozzled v sredini nekoliko pojenja, pa je zaključek albuma vsaj tako čvrst kot začetek. Predzadnji komad “WGYW” bi lahko zaradi vztrajnega riffa in nalezljivega vokalnega refrena bržkone označili za nosilca albuma. Očitno je imel nekaj podobnega v mislih tudi bend sam, saj so prav za ta komad posneli odličen videospot; le-ta ne prikazuje nikakršnega muziciranja, pač pa deluje kot kratka verzija filma Fight Club, le da namesto pretepanja sodelujoči tekmujejo v objemanju. Ostane le še zadnji komad na albumu, “Was That Cool?”, ki je bistveno bolj kaotičen in prost kot ostali; daje občutek, da so si za konec albuma Hardcore Crayons vzeli tri minute in si dali duška, kakor se za načelno improvizatorski bend spodobi, ter morda tako pokazali svoje prave barve.
Andraž Bizjan
Založba: Doubleplusgood Records
Datum izdaje: 1. januar 2015
Ocena: 7.5
“Najboljši bendi so tisti, ki jih ne moreš popredalčkati,” pravi Dan Chizek, kitarist in vokalist minneapoliškega power tria Hardcore Crayons. Ta dinamična naveza, ki jo je sestavil skupaj z bobnarjem Jakeom Kirkmanom in basistom Dominicom Hanftom, se nikoli ni tesno oklepala kakega specifičnega glasbenega stila; že njihov prejšnji studijski album Just For Grins je bil odraz heterogenega glasbenega ozadja, z zadnjim albumom Zozzled, ki je trenutno pred nami, pa so opazno izpilili svoj zvok, ga povezali v bolj kohezivno in koherentno celoto ter nakazali nekaj svežih smeri za poslušalčev tok misli.
Gonilna sila Hardcore Crayons so pravzaprav nastopi v živo. S tem v mislih je album Zozzled posnel in uredil Adam Tucker, ki je s svojim delom hotel ujeti prav tisto živo dinamiko, ki jo je slišal na njihovih nastopih. Dejstvo je, da se skupina pogosto zanaša na improvizacijo – ustvarjalni proces, ki v živo lahko res zacveti, a ga je na studijski posnetek precej težko smiselno ujeti, zato je zelo pomembno, da za produkcijo stoji nekdo, ki njihov “live act” razume in pozna njihovo vizijo.
Čeprav je samopodoba Hardcore Crayons, kot jo člani razkrivajo, odločno brezžanrska, pa se je težko upreti skušnjavi poimenovanja najbolj očitnih smernic. Zozzled pravzaprav ni toliko izvenžanrski izdelek, kot pa sprehod po različnih žanrskih vplivih iz bendove preteklosti in sedanjosti. Tako je že pri prvem komadu, naslovljenem “Srsly”, jasno, po kateri župi je bend priplaval. Album otvori repetitiven kitarski loop, čezenj pa nenapovedano vžge poliritmična medigra distorziranega basa in bobnov. Taktično izogibanje standardnega “štiri na štiri” takta takoj pahne trio v zloglasne mathrockovske vode. Pa ne gre za pretirano kompleksne strukture; takt je vedno le toliko polomljen, da ostane zanimiv in razgiban, nikdar progresivno zatežen. V kombinaciji s sočno distorzijo melodičnega dela nas to lahko spomni denimo na kalifornijske Hella ali pa čikaške Shellac. V nadaljevanju, recimo temu refren, se dogajanju pridruži z delayem oblit Chizekov vokal v najbolj čisti obliki – brez besedila. Tako se izogne postavljanju enega sestavnega dela celote v ospredje, kot se to z vokalom pogosto zgodi, pač pa deluje kot le še en inštrument. Po prvem izbruhu vsega omenjenega poslušalca preseneti naravnost dubovski premor z značilno ritmiko basa in shufflom na bobnih, ki ohrani rdečo nit komada, a nekoliko umiri dogajanje, preden z vso močjo nadaljuje.
Sledeči komad, ki si naslov deli z nosilnim albumom, ohranja barvitost taktov, začne pa se spogledovati s post-rockovsko stilistiko, še posebej v smislu fraziranja in zvena kitare ter dinamike med glasnimi in tihimi pasažami. Šele pri tretjem komadu “Completely Relevant: Part I” se skriva novo presenečenje; nad standardno podlago kitarskih loopov se povzpne prostojazzovski saksofon gostujočega Mika Lewisa v eni od mnogih jazzovskih referenc, ki jih najdemo na albumu. A kljub novemu elementu, ki ga na tej točki uvedejo, se zdi naslednjih nekaj komadov, torej osrednji del albuma, nekoliko prazen, skoraj kot da gre za “filler” material. Tako se sledeči komadi “Kid is Goat”, “Daddy Issues” in pa “More Sugar”, vsi dolgi tam okoli šestih minut, zdijo po nepotrebnem razvlečeni. Po drugi strani pa se med njimi pojavljajo krajši intermezzi, ki kljub siceršnji ambientalni statičnosti razbijejo monotonost osrednjega dela albuma in ponudijo dobrodošel oddih med drugače razmeroma dolgimi komadi.
Če gonilna sila Zozzled v sredini nekoliko pojenja, pa je zaključek albuma vsaj tako čvrst kot začetek. Predzadnji komad “WGYW” bi lahko zaradi vztrajnega riffa in nalezljivega vokalnega refrena bržkone označili za nosilca albuma. Očitno je imel nekaj podobnega v mislih tudi bend sam, saj so prav za ta komad posneli odličen videospot; le-ta ne prikazuje nikakršnega muziciranja, pač pa deluje kot kratka verzija filma Fight Club, le da namesto pretepanja sodelujoči tekmujejo v objemanju. Ostane le še zadnji komad na albumu, “Was That Cool?”, ki je bistveno bolj kaotičen in prost kot ostali; daje občutek, da so si za konec albuma Hardcore Crayons vzeli tri minute in si dali duška, kakor se za načelno improvizatorski bend spodobi, ter morda tako pokazali svoje prave barve.
Andraž Bizjan
Ni komentarjev:
Objavite komentar