Založba: Cankarjeva založba
Leto izdaje: 2014
Prevod: Suzana Koncut
»Vendar ne bi znal, ne bi vedel, kaj povedati, saj je pri dvajsetih še
vedno devičnik – čeprav je že spal s punco-planetom, ki jo je objemal,
on na hrbtu, ona zleknjena na boku z glavo, prislonjeno v vdolbino
njegove rame ... Počakati je treba, se kameleonsko zliti z vsemi okrog
sebe, postati pozoren, in Aljoša nazadje počepne, potegne glavo med
rame, skrči vrat, pritisne oči na kolena, ni me tukaj, ne obstajam – in
je tako podoben otročičkom, ki med skrivanjem zatisnejo oči, namesto da
bi se skrili, prepričani, da so nevidni, če sami nič ne vidijo.«
Aljoša, eden tistih moških, ki si jih kar ne moremo predstavljati s
puško v roki, ne da bi ta podoba izpadla nekoliko neskladno, se po
državni obveznosti in proti svoji volji znajde na transsibircu,
najdaljši železniški povezavi na svetu, ki prečka osem časovnih pasov in
združuje dva konca Rusije.
Aljošev poskus, s katerim bi
prelisičil državo, je namreč propadel: punce, ki bi z njim še pravočasno
zanosila, ni našel, zdravniškega opravičila tudi ni iztržil, in tako se
obsojen na služenje vojaškega roka poskuša znajti med vrstniki, s
katerimi nima prav dosti skupnega. Kmalu spozna, da mu kameleonstvo ne
bo prineslo rešitve, saj ostali naborniki še predobro poznajo ta ceneni
trik zlitja z okolico, zato mu ne preostane drugega kot pobeg z vlaka.
Na eni od vmesnih postaj se namerava preleviti v potnika, ki išče
cigarete, in za vedno izginiti daleč stran od narednika Lečova. Igra se
pri zadnjem dejanju zaplete in Aljoša mora spet vstopiti na vlak, ki pa
je tokrat drugačen, saj je v Krasnojarsku nanj vstopila tudi ženska, ki
je že na postaji vzbudila Aljoševo pozornost. Tujka je, Franzozinja in
starejša od dvajsetlenega Aljoše, ki nima izkušenj z ženskami, razen s
punco-planetom. Ker ne govorita skupnega jezika, se sporazumeta s
kretnjami in nekaj bornimi mednarodno znanimi izrazi, ki jih slučajno
poznata. Vsak zase si drugega po tihem razlagata s stereotipnimi
predstavami in nekaj male splošne razgledanosti o tujem narodu in
tamkajšnjih ženskah oz. moških. Zaslutita, da oba bežita – on pred
vojsko, ona pred svojim ruskim ljubimcem Antonom – in to ju poveže v
brezbesedno zavezništvo.
Vendar pa je ona tista, ki ga mora
sprejeti v svoj kupe prvega razreda in s tem tvegati vse, kar ima.
Drugače kot on, ki namerava brez prtljage in identitete izginiti sredi
niča. Dogajanje se tako splete v pravi mali triler, v katerem bralec ob
turistično atraktivnih panoramah napeto navija za prikupni dvojec, ki se
mora usklajeno pretvarjati in skrivati pred narednikom Lečovom in
provodnico, za katero do konca nihče zares ne ve, s kom v resnici drži.
De Kerangalova avtentično skicira kontrast med dvema kulturama, rusko
in francosko, predvsem pa tekoče in domiselno naslika atmosfero
transsibirske železnice, ki je zaradi svoje dolžine in neke vrste
mitičnosti vsekakor privlačen vir zgodb, kar dokazuje tudi njena v
Franciji nagrajena in dobro sprejeta knjiga.
Naslov Bežiščnica
na vzhod (ali Tanglente vers l'est v izvirniku) napoveduje boj z
»matematično« naravo dogajanja – zdi se, kot da je vse zgolj igra
determinizma, da je srečanje, trk, dotik – neizogiben. In vendar je
točka T v Bežiščnici na vzhod sestavljena iz več manjših poddelcev,
poleg tega pa točka T v knjigi poteka, teče in traja.
Osrednja
nastopajoča, Aljoša in Hélène, zbujata vtis, da se borita proti
matematični nujnosti in podaljšujeta točkovnost svojega trka. Bodisi ker
jo želita, ker je tako pač usojeno, ali nemara zato, ker vsak pri sebi
preizkušata meje determiniranosti svojega življenja.
Jasno je,
da je edina rešitev v dokončnem aktu bega, vendar se sredi izvedbe tega
zadnjega dejanja pojavi še drznejša možnost za rešitev problema, to je
kombinacija. Ki pa mora biti prava. Ali je res prava, lahko izvesta na
en sam način.
Kaja Dragoljević
Ni komentarjev:
Objavite komentar