Premiera: 7. 3. 2015
Gledališče Koper
Nadvse pohvalno in nikakor samo po sebi umevno je, da so se v koprskem
gledališču odločili za uprizarjanje zadnjega dela tako imenovane
»kontratrilogije« Esteva Solerja, s katero je ta sodobni katalonski
dramatik zasluženo dosegel mednarodni odziv. Režiserka Nenni Delmestre
se s Solerjem sicer ni srečala prvič, saj je lani v Splitu režirala prvi
del trilogije »Kontra progresa« oziroma Kontra napredku, za katero
avtor tudi sam priznava, da je ena njegovih najljubših postavitev
pričujočega dramskega teksta.
Vse dele omenjene trilogije, torej tudi Kontra demokraciji, sestavlja sedem na videz nepovezanih skečev, ki izvrstno stojijo tako vsak zase kot znotraj ene celote s povezujočo naslovno tematiko. Režiserka je sedem ločenih prizorov domiselno povezala z likom šaljive, a molčeče čistilke, ki po vsakem prizoru počisti sceno in se pri tem čudi raznim rekvizitom, ki so jih dramski liki pustili za seboj. Na tak način pomenljive rekvizite, kot so kamen, pištola, frača, dvakrat podčrta in hkrati prikaže v nekem povsem drugem kontekstu. Igralci se iz prizora v prizor levijo v različne dramske like, pogosto opredeljene zgolj z eno samo biološko ali socialno funkcijo ali pa še to ne (Žena, Mož, Pajek, X, Y, Z, Fant, Mati, Oče, Natakarica …). Igralsko ekipo sestavljajo Lara Jankovič, Igor Štamulak, Tjaša Hrovat, Rok Matek, Vanja Korenč, posebej moram izpostaviti tudi nadvse prepričljive igralske interpretacije v koprskem gledališču gostujočega Borisa Ostana.
Premišljena scenografija in kostumografija Line Vengoechea dopolnjuje futuristično dramsko atmosfero; najbolj v oči bije ogromen mobilni zaslon v ozadju, ki v vsak prizor vnaša dopolnjujoče video gradivo (avtor Mario Leko). Igro je sicer težko časovno opredeliti − na prvi pogled (digitalni zaslon, uničena mesta, plešasti liki) se dogaja v prihodnosti, vendar se nam zdijo dialogi vse preveč poznani, da bi lahko trdili, da gre za neko daljno fantastiko. Prihodnost, v kateri je človečnost izgubila pomen in se vse vrti le še okrog donosnosti, je s finančno krizo veliko bližje, kot si upamo priznati. Pod znamko demokracije lahko prodamo vse od nujnosti vojne, ukinitve izobraževanja (»Se spominjata, ko smo ukinili šole, da bi bili mi svobodnejši?«), do uboja lastnega otroka …
Medtem ko je večina dramskih postavitev danes prikrito družbeno kritičnih, je Kontra demokraciji zelo direktna. Reference na svetovno politično situacijo so številne, vendar si drznem trditi, da se Solerjev groteskni humor gledalca dotakne tudi na nekem globljem človeškem nivoju ….
Irina Lešnik
Vse dele omenjene trilogije, torej tudi Kontra demokraciji, sestavlja sedem na videz nepovezanih skečev, ki izvrstno stojijo tako vsak zase kot znotraj ene celote s povezujočo naslovno tematiko. Režiserka je sedem ločenih prizorov domiselno povezala z likom šaljive, a molčeče čistilke, ki po vsakem prizoru počisti sceno in se pri tem čudi raznim rekvizitom, ki so jih dramski liki pustili za seboj. Na tak način pomenljive rekvizite, kot so kamen, pištola, frača, dvakrat podčrta in hkrati prikaže v nekem povsem drugem kontekstu. Igralci se iz prizora v prizor levijo v različne dramske like, pogosto opredeljene zgolj z eno samo biološko ali socialno funkcijo ali pa še to ne (Žena, Mož, Pajek, X, Y, Z, Fant, Mati, Oče, Natakarica …). Igralsko ekipo sestavljajo Lara Jankovič, Igor Štamulak, Tjaša Hrovat, Rok Matek, Vanja Korenč, posebej moram izpostaviti tudi nadvse prepričljive igralske interpretacije v koprskem gledališču gostujočega Borisa Ostana.
Premišljena scenografija in kostumografija Line Vengoechea dopolnjuje futuristično dramsko atmosfero; najbolj v oči bije ogromen mobilni zaslon v ozadju, ki v vsak prizor vnaša dopolnjujoče video gradivo (avtor Mario Leko). Igro je sicer težko časovno opredeliti − na prvi pogled (digitalni zaslon, uničena mesta, plešasti liki) se dogaja v prihodnosti, vendar se nam zdijo dialogi vse preveč poznani, da bi lahko trdili, da gre za neko daljno fantastiko. Prihodnost, v kateri je človečnost izgubila pomen in se vse vrti le še okrog donosnosti, je s finančno krizo veliko bližje, kot si upamo priznati. Pod znamko demokracije lahko prodamo vse od nujnosti vojne, ukinitve izobraževanja (»Se spominjata, ko smo ukinili šole, da bi bili mi svobodnejši?«), do uboja lastnega otroka …
Medtem ko je večina dramskih postavitev danes prikrito družbeno kritičnih, je Kontra demokraciji zelo direktna. Reference na svetovno politično situacijo so številne, vendar si drznem trditi, da se Solerjev groteskni humor gledalca dotakne tudi na nekem globljem človeškem nivoju ….
Irina Lešnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar