Koreografiija: Valerij Kovtun po Mariusu Petipaju in Levu Ivanovu
Asistentki koreografa: Alenka Ribič in Irena Pasarić
Premiera: 6. 3. 2015
Opera in balet SNG Maribor
Baletna klasika se po desetih letih vrača na mariborski oder. Brez
sodobnih predelav, s klasičnimi kostumi, oziroma nekako tako, kot sta si
jo pred mnogimi leti zamislila Marius Petipa in Lev Ivanov. Ob vedno
več sodobnih predelavah, pa ne da imam kaj proti njim! – je pač lepo tu
in tam na odru gledati klasični balet, v “špicah“, tutujih in s
klasičnimi variacijami.
Zgodba je ljubezenska, kot je za klasični
balet v navadi; princeso Odette zlobni čarovnik Rothbart spremeni v
laboda, urok pa je lahko uničen samo s prisego večne ljubezni. Zgodba
izvira iz ruskih pripovedk in nemških pravljic ter je delo Petra Iljiča
Čajkovskega, ki je balet tudi uglasbil. Menda ga je za zgodbo navdihnil
tudi bavarski kralj Ludvik II, po katerem je narejen lik sanjaškega
princa Siegfrieda, ki se zaljubi v princeso Odette oziroma kraljico
labodov.
Balet, pri katerem so sodelovali tudi člani Mladega
slovenskega baleta ter Konservatorija za glasbo in balet Maribor, je
razdeljen v štiri dejanja. Prvo in tretje se dogajata na dvoru: oder je
poln pisanih kostumov dvorjanov, izkaže se izredno poskočen Yuya Omaki
kot dvorni norček, v tretjem se predstavijo še karakterni plesi,
španski, madžarski, poljski in napolitanski, ki oder še dodatno
poživijo. Drugo in četrto pa sta popolno nasprotje: blišč dvora zamenja
temačnost jezera, barvitost in živahnost dvorjanov pa nadomestijo beli
labodi, ki na odru ustvarjajo simetrične postavitve ter nas zapeljejo s
svojim sinhronim gibanjem. Usklajenost ženskega ansambla je tako v tem
delu ključna. Vloga princa Siegfrieda je bila že tretjič zapored zaupana
večnemu princu Antonu Bogovu, pogled pa nam ukrade Tetiana Svetlična,
ki dvojno vlogo Odette in Odile pleše prvič. V drugem dejanju nas
prepriča kot nežna in otožna Odette, ki s prepričljivo obrazno mimiko
ter doživeto igro še bolj poudari svoj skorajda brezupen položaj
ujetosti v telo laboda, v tretjem dejanju pa se prelevi v izzivalno in
zapeljivo Odile oziroma črnega laboda. Vlogo Odette in Odile praviloma
odpleše ista plesalka, saj morata obe osebi izgledati isto, kar
predstavlja toliko večji izziv, ker sta vlogi karakterno čisto različni.
Poleg bolj udarnega črnega tutuja so bolj odločni tudi njeni gibi, njen
pogled pa zapelje tako Siegfrieda kot tudi publiko. Poudarjena je
razdvojenost obeh labodk, od barve oblačil do samih gibov ter obrazne
mimike.
Kljub vsemu pa ne morem mimo dejstva, da se predstava v
tako kratkem času spet vrača na mariborski oder – ne kot repriza, ampak
kot premiera, čeprav se od tiste pred desetimi leti komaj razlikuje. Če
po mestu ne bi bilo razobešenih plakatov (in če ne bi bil spremenjen
konec, ki je bil pred desetimi leti tragičen), bi si mislila, da gre za
reprizo. Vodja mariborskega baleta na to pojasni, da so se plesalci od
zadnje predstave, kjer so se občinstvu predstavili v stranskih vlogah,
razvili in jih lahko zdaj gledamo kot soliste (pa kljub temu Bogov že
tretjič pleše princa), ter da je nova izvedba nadgradnja prejšnje
verzije. Pa me spremembe prinesejo h koncu: Labodje jezero ima lahko
tri, tokrat pa so v Mariboru izbrali srečnega. Rothbart je premagan,
Odette in ostale labodke so rešene uroka, Siegrfied in Odette pa tako
živita srečno (“do konca svojih dni”). Morda je tak konec tokrat izbran
zato, da popestri in razsvetli naš vsakdan, da lahko za trenutek
pozabimo na korupcije poln svet, ter si predstavljamo, da nas srečen
konec čaka pri najbližjem jezeru. Pa vendar, najbrž trije različni konci
niso nastali zaradi tega razloga (v stilu ''vstavi primernega glede na
stanje v državi''), zato se mi zdi brez smisla iskanje globljih pomenov v
klasičnih uprizoritvah in prevajanje te uprizoritve v sodoben čas.
Klasični balet ostaja, pa naj se sliši še tako konzervativno, ujet v
preteklost — tehnika plesalcev se sicer boljša, zgodbe in kostumi pa
ostajajo takšni kot so bili, in prav v tem je njegov čar.
Sicer
pa slabe tri ure trajajoča predstava mine kot hip. Oči ne morejo
zapustiti odra, spevna glasba sledi zgodbi in nemalokrat povzroči kurjo
polt, že samo ob pogledu na plesalce pa si ne moreš kaj, da se ne bi
smehljal – tako med samo predstavo kot tudi po njej, ko zadovoljno
zapustiš gledališče.
Ana Vogrin
Ni komentarjev:
Objavite komentar