[FILM/TV: tuje] Recenzija filma ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE)

Režija: Jean-Luc Godard
Igralska zasedba: Héloïse Godet, Kamel Abdeli, Richard Chevallier
Datum izida: 21. maj 2014 (Francija), 18. september 2014 (Slovenija)

Francoski filozof, jezikoslovec in semiotik Roland Barthes meni, da je »vsak človek ujetnik svojega jezika: ko stopi iz svoje sredine, ga prva izgovorjena beseda označi, določi, njega in njegovo zgodovino. Človeka odkriva, izdaja njegov jezik, izdaja ga resnica forme, ki uhaja njegovim koristoljubnim ali velikodušnim lažem.«

Jean-Luc Godard, dobitnik nagrade ameriškega Nacionalnega združenja filmskih kritikov za najboljši film preteklega leta in nagrajenec žirije lanskega filmskega festivala v Cannesu, se v svojem najnovejšem »brezscenarijskem« umotvoru poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno pa ponuja na samosvoj način univerzalen jezik podob in obenem nemalo referenc ter citatov, ki jih nenehno postavlja v popolnoma drugačen in nepredvidljiv kontekst. Z najrazličnejšimi postmodernističnimi postopki, od fragmentarnosti, diskontinuitete, intertekstualnosti pa vse do samonanašalnosti, in s pomočjo 3D tehnike, ki mu je všeč ravno zato, ker zaenkrat še nima pravil, ustvarja pravo hermetično morje. Po načelu naključnosti marsikaj relativizira, tudi citate, ki jih včasih pripiše drugemu avtorju (primer Proustovega citata) ali pa si jih najverjetneje izmisli (primer Faulknerjevega navedka). Svojo že tako ali tako »preskakujočo« pripoved razburka z vrsto referenc na razna umetniška ali znanstvena dela (citira ali nanaša se na kopico piscev literarnih, filozofskih, znanstvenih in političnih tekstov, kot so Flaubertova Vzgoja srca, Derridajeva Žival, ki torej sem, Clastresova zbirka esejev La société contre l'État, ter na likovne umetnike, denimo Moneta, Nicolasa de Staëla) in na določena zgodovinska obdobja, ki jih vključi v podobi izsekov iz arhivskih posnetkov (npr. Nemčija v času nacizma).

Pomensko je Zbogom jeziku tako zelo razvejan, da nismo nikoli čisto prepričani, ali je to, kar privzemamo, res tisto, kar nam sporoča. Takšen pristop je sicer velika domišljijska odskočnica, a lahko obenem vso to »meglo« jemljemo tudi kot pomanjkljivost, saj je sporočilo filma v splošnem tako široko, da je že zabrisano in da marsikdo, še posebej »tisti brez domišljije, ki se zateka v resničnost«, od njega ne bo odnesel dosti. Navsezadnje gre pri obravnavanem filmu predvsem za neutrudno osvobajanje od stalnosti, za iskanje drugačnega, morda celo pozabljenega jezika, ki pa je tako daleč, da ga bržkone sploh ne moremo več imenovati jezik. Vprašanje, ki se nam slejkoprej postavi, je – kaj jezik sploh je? Zelo hitro začnemo prevpraševati tudi njegove osnovne komponente – besede, ki so v obravnavanem filmu še največkrat prekrite z drugimi, tako da lahko sklepamo, da je njihov pomen izničen in da je sleherna beseda zlahka zamenljiva. Režiserjev umetniški credo bi bil lahko podoben tistemu, ki ga zrcalijo Magrittove slike, kjer je upodobljenemu predmetu pripisano ime nečesa, kar sicer poznamo pod čisto drugim pojmom ali pa je ta celo dobesedno zanikan. Meni namreč, da s tem, ko stvarem nenehno dajemo imena, veliko izgubljamo, zato jih hoče osvoboditi izpod njihovih neizogibno pretesnih pomenskih okov: pripovedovalec tako na primer ob prikazu ženskega spolovila pove, da je za apaške Indijance plemena Chikawa svet gozd, povprečnemu evropskemu človeku, ki je dlje od narave, pa je podobno daleč tudi takšno poimenovanje sveta. Godard nam na ta način v enem kadru sugerira vsaj tri različna dojemanja gozda. In nič čudnega ni, da nam v svojem aktualnem filmu za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«, saj nas poziva k razmišljanju o odnosu, ki ga imamo z jezikom. Ali z njim manipuliramo? Ali nas v svoji strogi določenosti utesnuje? Sugerira nam, da se ga nehamo oklepati in se preprosto prepustimo občutjem, ki jih vzbujata slika in zvok.

Hkrati pa se vseskozi le ne moremo znebiti občutka, da se je od jezika nemogoče posloviti, in da to morda nikoli niti ni bil režiserjev namen, še posebej, če vzamemo v zakup njegovo pojasnilo glede besede »adieu« (»zbogom«), ki v francosko govorečem predelu Švice lahko pomeni tudi »živijo« – odvisno od tona in konteksta. Zato je Zbogom jeziku konec koncev svojevrstno eruptivno izrekanje sveta na sicer kar se da abstrakten način, takšen, ki se trga iz vsakršnih normativov. V svoji mestoma skorajda že célinovski deliričnosti kar kliče po svobodi in takšna je tudi sama fotografija: v spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena »rozasta« barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi, prereka in celo pretepa, ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zavidljivo zgovorni in premišljeni čutni vtisi, ki jih kamera išče prav povsod. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije.

Kljub vtisu, da gre vseskozi za neko naključnost, ni mogoče spregledati kopice sijajno prepletenih drobcev realnosti, ki opozarjajo na sodobni komunikacijski problem – ta kot ogromna tehnološka vrzel zeva med posameznikom in ljubimcem, politiko, družbo – ter zanj ponujajo celostno moderno rešitev pri iskanju izgubljenega skupnega jezika ali, bolje rečeno, govorice, saj le-te ni več, medtem ko je jezikov vendar ogromno. Kinodvorane smo po tej edinstveni izkušnji resda zapuščali malce zmedeni, vendar objeti s skeptično modrostjo, rahlim hudomušnim humorjem ter polnih glav nametanih podob in rdečih besed, ki so se nam tako močno zasidrale v podzavest, da tam še zmerom ždijo in čakajo, da jih naključne vsakodnevne asociacije znova obudijo.

Ocena: 9

Anja Štuhec

[SCENSKE UMETNOSTI: domače] Recenzija gledališke predstave: Do zadnjega diha: Zdaj (Jaša Koceli, Eva Mahkovic - Po motivih filma Jean-Luca Godarda Do zadnjega diha)

Režija: Jaša Koceli
Dramaturgija in prevod citatov iz francoščine: Eva Mahkovic
Igrajo: Domen Valič, Ajda Smrekar, Boris Kerč, Gregor Gruden in Anja Drnovšek

Jean-Luc Godard in ljubezenski triler, ki to ni. Domen Valič in Ajda Smrekar v glavnih vlogah, Boris Kerč, Anja Drnovšek in Gregor Gruden v več vlogah. Dramatizacija Eve Mahkovic in Jaše Koceli. Režija, Jaša Koceli. Gledališka produkcija ali “film na odru”, kot nam ustvaralci z izbiro luči, scene in rekvizitov sporočajo, je spretna adaptacija filma Do zadnjega diha, transformirana in postavljena v današnji kraj in čas. Gledalci smo bili, kot del filmskega seta, priča scenski transformaciji lesenih stojal, na katerih so se vrstili raznovstni (na trenutke nepotrebni) rekviziti, kraji avtomobilov, ki so se v obliki znakov avtomobilskih znamk skrivali kar pod stoli publike ter koketnemu odnosu Michela Poiccarda (Domen Valič) in Patricie Franchini (Ajda Smrekar). Z odlično atmosfersko glasbo in priložnostnem nagovoru publiki so dokazali, da je Godardova estetika večna in zmožna preživeti adaptacijo prostora in časa. Manjkali niso niti Faucault, Maupassant in priložnostne šale ter slengovske figure na račun socialnih omrežij, ki bi se jim ustvarjalci, zaradi sicer precizno izdelanih likov, lahko izognili. Valič je ponovno dokazal, da mu vloga koketnega barabina predvsem gibalno in telesno vsekakor pristaja, četudi na trenutke s prezenco preseže in vstopa v prostor svojih soigralcev. Vsekakor je vredno izpostaviti Borisa Kerča, ki odigra vlogo avtorja, Godarda samega in vlogo igralca na odru, ki uprizarja Shakespeara. Njegov nastop, ki ga zmotita narednica Kleinfrankenheim in višji inšpektor Vital, je uspešen trenutek satire in daje občutek pristnega kaosa, v katerega je gledalec neposredno vpleten. Kostumografka Branka Pavlič je odlično združila pariško estetiko prevladujočega Chanela šestdesetih let dvajsetega stoletja s sodobnim mladostniškim stilom.

Koceli in Mahkovic sta ponovno dokazala, da njuno sodelovanje in tendenca po posodabljanju “klasik” v stilu sestavljanja in razstavljanja vsekakor deluje, naslednjič se nadejamo le še nekoliko manj komike in malo več minimalizma.

Nika Korenjak