sobota, 10. januar 2015

[FILM: tuje] Izbor Koridorjevega filmskega uredništva: NAJ FILMI LETA 2014 (po abecednem vrstnem redu)

DOTIK GREHA (TIAN ZHU DING, rež. Zhang Ke Jia)

Izredno pretresljiv družbenokritičen prikaz sodobne koruptivne Kitajske, ki na brutalen način izpostavlja glavne probleme hitro rastočega in nasilnega gospodarstva ter obenem neomajno opozarja na boleče posledice brezna, ki zeva med manipulativnimi bogataši in »žrtvenimi« delavci. Jia drzno in surovo naturalistično prikaže štiri različna tragična življenja, inspirirana z resničnimi dogodki, ki so mu navsezadnje tudi pomagali, da se je izognil še vedno preveč strogi vladni cenzuri. A. Š.

FOXCATCHER: BOJ Z NOROSTJO (FOXCATCHER, rež. Bennett Miller)

Osupljivo hipnotična, vseskozi napeta psihološka drama, ki se ukvarja s tragičnim misterijem človeške psihe, je zaradi brezhibne režije in fascinantno prepričljive igre Steva Carella, Channinga Tatuma in Marka Ruffala, ki so nenadkriljivo živo utelesili svoje like, magnum opus, ki nesporno bleščeče dopolnjuje Millerjevo še dokaj kratko, a nezanemarljivo filmografijo. A. Š.

GRAND BUDAPEST HOTEL (THE GRAND BUDAPEST HOTEL, rež. Wes Anderson)

Grand Budapest Hotel je vizualno pretanjena, neverjetno domišljijska in na več ravneh unikatna mojstrovina, ki poskuša s svojim edinstveno igrivim filmskim stilom med drugim na zelo sproščen, duhovit in simpatičen način naslikati manj pravljično stanje Evrope med (pred)vojnim časom. A. Š.

IDA (IDA, rež. Paweł Pawlikowski)

Pretresljiva črno-bela poljska drama, umeščena v 60. leta »časa skrajnosti«. Minimalistična pripoved o osemnajstletni nuni Idi (bleščeče jo utelesi Agata Trzebuchowska), ki je odraščala v samostanu in mora pred redovno zaobljubo obiskati svojo edino še živečo sorodnico, teto, sodnico in nekdanjo državno tožilko (»Rdečo«) Vando, s katero skleneta raziskati tragično usodo Idinih judovskih staršev. Celovita umetnina, ki tenkočutno, vizualno presunljivo izčiščeno ter zavidljivo mnogoplastno tematizira raznotere bolj ali manj zagonetne vidike dejanskosti (denimo soočanje z resnico in preteklostjo, problematiko deziluzionizma, ljubezni, krivde, odpuščanja, vere, vojnih grozot in izdajstev) ter njihovo vpetost v širši (zgodovinski) kontekst. B. C.

NIMFOMANKA – 1. DEL (NYMPHOMANIAC: VOLUME I, rež. Lars von Trier)

Prvi del filma Nimfomanka je subtilen preplet poezije in nasilja čustev, raziskovanj, odkrivanj, krutih spoznanj, vse to z intelektualnim pridihom, ki ga nujno spremljata humor in cinizem. Gre za intimno erotično zgodbo, ki jo starejšemu moškemu pripoveduje samooklicana nimfomanka Joe (Charlotte Gainsbourg), ko se s precizno natančnostjo spominja svojega seksualnega življenja od punčke do ženske srednjih let. A. Š.

ODMEVI PRETEKLOSTI (MULA SA KUNG ANO ANG NOON, rež. Lav Diaz)

Monumentalna pet in pol urna ekranizacija življenja v obubožani filipinski obalni vasici med letoma 1970 in prelomnim 1972, ko je tedanji predsednik Ferdinand Marcos razglasil izredno stanje v državi, njegova vojska pa je vdrla v izrazito samozadostno skupnost in s tem nepopravljivo prispevala h kataklizmi, spomin na katero predstavlja film. Diazov svet odlikuje zraščenost izčiščene črno-bele podobe, zvečine statičnih kamer, elegantnega prehajanja med različnimi plani (ki med drugim omogočajo vpogled v neskončno povedno umeščenost likov v prostranstva – zastrašujoče indiferentne? – narave) ter potrpežljivega, kontemplativnega posluha za grenko-sladke konkretnosti eksistence kot neusahljivo velike skrivnosti. Triumfalen kontrapunkt »hollywoodskemu sistemu«. B. C.

POGLED TIŠINE (THE LOOK OF SILENCE, rež. Joshua Oppenheimer)

Oppenheimerjevo ganljivo vsebinsko-tematsko nadaljevanje in dopolnilo Teatra ubijanja (The Act of Killing, 2012), nesluteno svojevrstnega in pretresljivega dokumentarca o indonezijskem genocidu. Zaobrnitev perspektive – kamera tokrat zvečine sledi okulistu Adiju, mlajšemu bratu ene od žrtev krvavega »antikomunističnega« pogroma – rezultira v manj teatralični in bolj osebni intoniranosti, kar omogoči še subtilnejše detektiranje in globlje naslavljanje »politične in kolektivne blaznosti« (J. Oppenheimer). Pogled tišine kar najtemeljiteje razkriva, da slednja ni bila le v osrčju nihilistično-destruktivne indonezijske revolucionarne polpreteklosti, temveč da v prav tolikšni meri ostaja vtkana v njeno »demokratično« (sic!) družbeno-politično zdajšnjost. V tem oziru gre za drzen, v marsičem epohalen prispevek k razumevanju realnosti indonezijskega zadnjega pol stoletja, ki pa je povrhu vsega zabeljen z le redkokdaj videno estetsko virtuoznostjo in zares fascinantnim čutom za – pomenljive, simbolično učinkujoče – detajle. B. C.

VIŠJA SILA (FORCE MAJEURE, rež. Ruben Östlund)

Višja sila izzivalno in subverzivno upodablja »družinske počitnice kot zvrst katastrofe« (Marcel Štefančič, jr.). Osrednji dogodek filma, Tomasov panično-sebičen odziv na bližajoči se snežni plaz, ki ga spremljamo v nemara najprepoznavnejšem in najzapomljivejšem prizoru leta, je idealen poligon za Östlundovo – osupljivim francoskim Alpam ter sterilnemu hotelskemu interjerju primerno – hladno in večplastno študijo človekove (zasužnjujoče?) vpetosti v naravno in družbeno realnost ter nespregledljivo ironično-satiričen, kot britev oster pretres človekovega samoobčutenja, »tradicionalnih« – patriarhalno podloženih – spolnih in družinskih vlog ter s temi povezanih pričakovanj, pritiskov, nelagodij in, vsaj potencialno, katastrofalnih posledic. B. C.

ZBOGOM JEZIKU (ADIEU AU LANGAGE, rež. Jean-Luc Godard)

Godard se v svojem najnovejšem filmu poslavlja od konvencionalnega jezika, v zameno ponuja univerzalen jezik podob, obenem pa nemalo referenc in citatov. Zahteva, da nehamo misliti, temveč le gledamo. Nasproti nam za vzgled postavi svojega psa, »bitje, ki ne more lagati« in ki ni »suženj svojega razuma«. V spomin se nam zasidrajo kričeče podobe makovih polj, nasičena rozasta barva neba, ki je komajda vidna za orošenimi deževnatimi šipami, goli par, ki se ljubi in prereka ter prenekateri drugi »amatersko« posneti, inteligentno poenostavljeni, vendar v celoti zgovorni in premišljeni čutni vtisi zunanjega sveta. Ravno zaradi teh posnetkov je film po eni strani toliko dostopnejši, po drugi strani pa nas ovije v misteriozno tančico domišljije, kar je pri vsem tem nazadnje še najlepše – možnost neštetih interpretacij. Režiser je bil tokrat slikar – in koliko boste odnesli od njegove umetnosti, je odvisno predvsem od vas samih. A. Š.

ZIMSKO SPANJE (KIŞ UYKUSU, rež. Nuri Bilge Ceylan)

Ceylanova umetniško dognana in miselno tehtna filmska »analitika« človeškosti in človečnosti, v kateri spremljamo nenavadno senzibilno razgrinjanje intersubjektivne dinamike med živopisno paleto večdimenzionalnežev. Hipnotičen preplet dogajalnega asketizma, veličastnih kapadoških pokrajin, domačne topline interjerjev, vrtoglavo izbrušenih dialogov, njihovega družbenokritičnega razsežja in zgledno pretanjene študije značajev. B. C.

Ni komentarjev: