Premiera: 26. 1. 2015
Režiser: Jernej Lorenci
Dramaturgija: Eva Mahkovic, Matic Starina
Obstajajo dela, ki služijo politiki, ideologiji, ljubezni, sovraštvu,
in tista, ki služijo večnosti. Iliada, začetek zahodne kulturne
civilizacije, spremljevalka vseh velikih imen in izziv zadnjih treh
tisočletij, ostaja večna.
Jernej Lorenci nas s svojim spektaklom opozarja na njen pomen, predvsem
pa na njeno vrednost. Odkriva nam nove odtenke in potrjuje, da ne gre za
primitivno delo temne davnine, temveč univerzalno shemo, ki se v nas
samih in okoli nas odvija odtlej in se tudi bo, dokler se svet vrti.
Ekipi je uspelo dodelano priklicati antičnega duha skozi glasbo, ki
sloni na disonančnih akordih in na srhljivem heksameterskemu ritmu.
Hkrati pa se je v antični duh vpletla tudi nesnaga in darovi drugih,
sodobnih časov.
V osnovi so bili epi peti in ne igrani. Tega
načela se drži tudi Lorenci v svojem konceptu, ki celotno dogajanje
preoblikuje v antično-moderni kabaret, kjer vodilno vlogo prevzame aiod
(Janez Škof), ki zgodbo podaja ostalim igralcem.
Igralska
zasedba, kljub temu, da je sestavljena iz dveh gledališč in gostujočih,
precej ubrano funkcionira, pri čemer je treba izpostaviti, da se je v
tej predstavi (zopet) močno pokazalo, da "stari mački" (Jernej Šugman,
Janez Škof in Jette Ostan Vejrup) premorejo tisto nekaj, česar nekateri
mlajši kolegi še niso našli, izvzemši Nino Ivanšin, ki je v svoji vlogi
Tetide naravnost blestela. Odlično je zasedbo "rešil" tudi Jure
Henigman, ki je v sicer skopem besedilu Ahila znal pričarati nekaj
izvrstnih trenutkov.
Lorenci, kralj podrobnosti, nas v tem
pogledu niti tokrat ni razočaral. Fantastična glasbena spremljava
Zvezdane Novaković, ki je s svojo harfo in vokalom povzročila veliko
mravljincev v dvorani. V morju efektov in podrobnosti gre izpostaviti
predvsem prečudovito postavitev Ahila, ki sedi pred svojim garderobnim
ogledalom in čaka na svoj nastop, ki mu ga je zrežirala usoda. Zagotovo
pa je najbolj presunljivo sklepno dejanje, epilog, ko Zevs in Hera
prineseta pravo živalsko truplo in ga iz nadzemeljskega sveta odvržeta v
center dogajanja, med ljudi, kar vsekakor potrujeje misel, ki se je vsi
(vsaj na tiho) zavedamo: vsi smo le kos umrljivega in umazanega mesa,
ki je del božje igre.
Tovrstnih spektaklov do sedaj nismo bili
pogosto deležni, upamo lahko, da bo Iliada, kot vrhunec gledališke
sezone, uspela uveljaviti kakšne nove standarde tudi pri drugih
režiserjih.
Rok Olaf Pečečnik
Ni komentarjev:
Objavite komentar