Društvo slovenskih pisateljev, Tomšičeva 12, Ljubljana
23. 1. 2015
Boris A. Novak, slovenska pesniška legenda, je zaslužen za to, da smo marsikatero pesniško obliko prvič
dobili v slovenščini. Njegov zavidljiv opus navdihuje nove generacije
ustvarjalcev, svoje znanje pa prenaša tudi na študente primerjalne
književnosti, ki jih poučuje verzologijo. Nov mejnik v njegovem
pesnjenju predstavlja delo Vrata nepovrata, prvi slovenski ep, ki ga je
pesnik označil za svoj opus magnum. Sestavljajo ga tri knjige,
Zemljevidi domotožja, Čas očetov in Bivališča duš. Zemljevidi domotožja
so nedavno izšli pri založbi Goga, ki je v Društvu slovenskih pisateljev
ob tej priliki organizirala maratonsko branje epa, pri čemer so se
avtorju pridružili Svetlana Makarovič, Veno Taufer, Milan Dekleva, Draga
Potočnjak, Marjan Strojan, Miklavž Komelj in Ivo Svetina. Zadnji je
imel v imenu DSP uvodni govor, v katerem je zavrnil splošno mnenje, da
je doba epov minila – Boris A. Novak je navsezadnje dokazal nasprotno,
ponovno pa je dokazal tudi to, da slovenska poezija zmore vse, kar zmore
lirika drugih svetovnih jezikov. Svetina je poudaril, da ga veseli, da
je založba Goga izdala prvo knjigo epa, in izrazil željo, da bi vsi
skupaj dočakali tudi izid drugih dveh. Pesnik sam pa se je zahvalil
urednici Jelki Ciglenečki, lektorici Nini Štampohar in avtorici naslovne
ilustracije Metki Krašovec, ki so vsaka po svoje pripomogle h končnemu
izdelku. Branje sta nato otvorila on in njegova pesniška sestra, kot jo
je poimenoval sam, Svetlana Makarovič.
NEKAJ ODLOMKOV IZ EPA
Vrata nepovrata so veličasten ep, »knjiga spomina«, v kateri se nizajo
podobe iz avtorjeve, pa tudi kolektivne preteklosti. Tako v prvem spevu,
Postava, avtor sreča Danteja - ponovi se dogodek iz Božanske komedije,
Dantejevo srečanje z Vergilom.
***
Stal sem pred njim. Največjim, poln sramu.
Mojster; sem se zbal, le nate se lahko obrnem.
Ne ker bi ti bil enak, ampak ker sem na dnu,
kot si bil ti sredi temnega gozda. /.../
/.../
Smehljal se mi je – On, Največji, Dante! –
kot starejši brat. Nato se je preobrazil
v moškega z uniformo: bil je Ante.
Moj mrtvi oče me je objel: Veš, kam greva?
Vedel sem. /.../
***
Subjekt torej prehaja od zgodovinskega, kolektivnega, takega, kar je
znano vsem nam, k najbolj intimnemu, vendar oboje prepleta na mojstrski
način. Sicer pa to najbolje pove kar pesnik sam: »... Potujem skozi
Zgodovino in Zgodovina potuje skozme.«
***
Nesrečni kralj Egej se je pognal globoko vanj,
Ker je namesto belega zagledal črno jadro,
Znak smrti sina Tezeja ...
Milenije pozneje sem – vernik sam
O Grčiji kot zibki – peljal v žareče jedro sredozemlja svojo deklico. V Mikenah
Sva proslavila njeno polnoletnost.
***
Smrt pesnikove deklice se nas tako dotakne v tolikšni meri kot Tezejeva
smrt, pred hišo, v kateri je preživel otroštvo, pa se počutimo enako
domače kot na ljubljanskih ulicah, ki so opisane s presunljivo
nežnostjo.
***
Ljubljana, mesto, ki je toplo, kot je topla luč
Za okni hiš samotnim sprehajalcem, ključ
Do vekomaj zaprtih, daljnih, srečnih duš ...
***
Kot zadnji za pokušino še odlomek, v katerem avtor spregovori o profesorski vlogi:
***
Vsak torek jim predavam o oblikah,
ritmu in rimah, o pozabljenih zakladih
pesništva. Niti najmanj jih ne mika
ta dolgočasna snov. Ti mladci bi radi
Umetnost brez spomina in vizij. Ah, tlaka
razsvetljevanja glav, utvara univerze!
Ti mladci hočejo Vse Zdaj, ker čas ne čaka ...
Pravzaprav mi ne gre za metre, zloge, verze,
Rad bi jih okužil s klicami vesele vede ...
***
Ni komentarjev:
Objavite komentar