Režiser: Tin Grabnar
Dramaturginja: Nina Šorak
Igrajo: Sara Gorše, Gregor Prah, Maja Sever, Jože Drabik
Prva slovenska uprizoritev
»Kaj čutimo, če sveta ne moremo izkusiti?« Osrednje vprašanje drame Jaz
ali kdo drug je posredovano skozi zgodbo osemletne deklice, ki jo
izpred domače hiše odpelje neznanec. Tako se prične njeno novo
odraščanje v sobi brez oken, vsakdana
brez prijateljev in hiši brez staršev. Spremljamo izseke dolgih desetih
let ujetništva, v njih pa se zlagoma odkriva izrazito večplastna zgodba.
Jaz ali kdo drug namreč ne hodi po poti brezpogojnega obsojanja
ugrabitve otroka, temveč dejanje zrelativizira do te mere, da se
stockholmski sindrom pojavi ne le pri deklici sami, ampak se subtilno
prikrade tudi v misli gledalca.
V odnosu, ki se vzpostavi med
Njo in Njim ni nič samoumevnega. Gregor Prah sicer v moški vlogi dvojice
izgleda kot polizan, socialno zadržan posiljevalec s pretankimi brki,
vendar je na njegovem obrazu vseskozi mogoče opaziti kompleksnost
čustev, ki jih goji do deklice, ki ji po lastnih besedah poskuša
prihraniti svet in jo obvarovati pred nesmiselnostjo življenja. Slednje
se sicer sliši kot kliše, vendar drama konsistentno izpostavlja
dekličina starša kot stranska lika, preko katerih tematizira privilegij
starševstva. Mati, ki jo sicer suvereno utelesi Maja Sever, je tipična
prepoznanja željna pripadnica višjega sloja, ki jo razbita vaza okupira
bolj kot hčerino izginotje, oče (Jože Drabik), ki je sicer večinoma v
službi, pa se doma v izogib prepiru podreja ženi. Njun odnos, ki je
karikatura nečimrnega meščanskega življa, povzroča nelagodje in močno
spodbode razmišljanje o morebitni legitimnosti ugrabitve. Takšno
razmišljanje pa nam omogoča suverena igra vseh, s Saro Gorše kot deklico
na čelu, katere izrazi v odnosu do Njega dajejo prepričljiv vpogled v
intimo deklice, ki ji je bilo vsiljeno novo življenje.
Na koncu
smo tako priča odlično izvedeni ekskurziji v temne kotičke človeka.
Izkušnjo osebne stiske in senzorne preobremenitve, ki jo doživlja Ona,
pa na povsem nov nivo ponese zvočna kulisa. Tomaž Grom je namreč
vrhunsko pomešal drone in noise estetiko s terenskimi posnetki ter
ustvaril zvočno sliko, ki subtilno, a močno nagovarja ravno tista
občutja nestanovitnosti in nelagodja, ki jih sugerira že zgodba sama.
Celokupno vsekakor vredno ogleda in dokaz, da študentski produkciji še
zdaleč ne manjka kvalitete.
Luka Seliškar
Ni komentarjev:
Objavite komentar