Založba: Cankarjeva založba
Leto izdaje: 2014
O
popularnosti del, ki opisujejo življenje priseljencev iz držav nekdanje
Jugoslavije, ne gre izgubljati besed, saj se ta fenomen na veliko
obravnava tako v kritikah tovrstne proze kot v samostojnih člankih.
Jasno je, da jim je pot na slovenski knjižni trg odprl zdaj že kultni
Čefurji raus! Gorana Vojnovića, ki mu je sledila Jugoslavija, moja
dežela; na »čefursko« poreklo se v prvencih med drugim navezujeta Dijana
Matković (V imenu očeta) in Simona Lečnik (Slovenština in jaz), pa še
bi lahko naštevali. Četici se je pridružil tudi Zoran Knežević,
zmagovalec Proznih mnogobojev 2013. Zakaj je ta tematika stopila v
ospredje, je sicer težko reči, morda pa ima vsaj malo prste vmes tudi
dejstvo, da je z leti, ki minevajo od razpada Jugoslavije, lažje in z
večjo distanco pisati o odnosih med narodi, ki so nekdaj bivali skupaj,
se nasilno razdvojili in so danes le še (skoraj) sosedje. A junaki
priseljenci torej že nekaj let niso več izvirni, potrebujejo več -
popisovanje zgolj tega, kako bridka izkušnja je selitev v Slovenijo in
povečana možnost za to, da te družba izloči, kar je npr. storila Simona
Lečnik, namreč ne bo obdržalo bralčeve pozornosti.
Dvoživke
umirajo dvakrat na prvo branje zbujajo vtis, kot da se ne želijo
izvijati iz klišejev – v zgodbi Oči Bajre Bešlića se npr. srečamo z
bridko usodo očeta, katerega sin je napravil samomor, potem ko so ga med
vojno ob razpadu Jugoslavije komaj osemnajstletnega mobilizirali in
kasneje poslali v zapor, Miki ali šepavec na kolinah pa razkriva stisko
junaka, ki samega sebe označi za »dvoživko, ki umira dvakrat«: Prvič v
Sloveniji, kjer posluša, kako od Srbov pač ne gre pričakovati nič
drugega kot slabih stvari, drugič v Srbiji, ko se mora soočati z očitki,
da so Slovenci izdajalci, ki so razbili staro Jugo. A vseeno ima avtor v
rokavu nekaj skritih adutov. Na začetku najbrž velja omeniti njegov
jezik. Ta ne vsebuje vulgarizmov ali srbohrvaških izrazov, ki so, ko je
prisotna tovrstna tematika, kar pogosti, najbrž zato, da bi pomagali
ustvarjati bolj pristno vzdušje. Nasprotno, liki v Dvoživkah govorijo
slovensko in se tako v govoru otresejo svojega izvora. Za razvoj
dogajanja si Knežević vzame čas, kar je še ena odlika – počasno nizanje
dogodkov mu zlahka oprostimo, saj zna vzdrževati napetost, tekoč slog
pisanja pa poskrbi za to, da je zgodbe mogoče prebrati v enem kosu.
Na
humor je stavil že Vojnović in nobeno presenečenje ni, da po njem
posega tudi Knežević. Vendar za razliko od prvega fokusa ne postavi na
humorne dialoge, temveč ga skrije med opise situacij, ki so na prvi
pogled morda nezanimive oz. so v svojem bistvu tragične. Diskreten
humorni vložek jih tako popestri ali pa razbije morbidno vzdušje ob
težkih temah. Njegova največja odlika pa je verjetno raznolikost
junakov, ki pripomore k temu, da se jim bralec lažje približa. Če so se
nasprotniki Vojnovićevega romana pred leti zgražali nad Markom Đorđićem
in se hkrati tolažili, da nimajo s takšnim divjakom prav nič skupnega,
in če je pisanje Dijane Matković na trenutke preveč osebno, da bi se z
njo poistovetili, v Kneževićevi zbirki brez težav najdemo lik, ki se
sooča z dilemo, pred katero smo bili postavljeni tudi sami - pa naj bo
to obsedenost z nadzorom Milene v zgodbi Jamura ali kdo ste pa vi?,
romantična naivnost junaka Vrtiljaka, Mikijeva podrejenost staršem ali
kaj tretjega. Omenjeni liki si sicer delijo izvor, razen tega pa imajo
bolj malo skupnega – in to, da so »dvoživke,« se med branjem kar
naenkrat spremeni v postransko zadevo, postanejo zgolj ljudje, ki so nam
blizu in katerih stisko razumemo. To sicer ne pomeni, da je
priseljenska tematika za zgodbe pravzaprav nepomembna – če bi jo
odstranili, bi zbirka najverjetneje izgubila del privlačnosti, saj bi
likom, vzetim iz konteksta, ostala le lastna nesreča. Knežević je usodo
dvoživk, ne glede na to, da je gradil na že utrjenem terenu, spretno
uporabil kot rdečo nit, pokazal pa je tudi, da je, čeprav je na
literarno sceno vstopil šele pred kratkim, še kako vešč pisanja.
Lara Paukovič
Ni komentarjev:
Objavite komentar